Prikaz objav z oznako društva. Pokaži vse objave
Prikaz objav z oznako društva. Pokaži vse objave

torek, 22. april 2014

NOVOMEŠKI ODGOVORI: JOŽICA VERČEK, Društvo Trškogorsko srce

Jožica je poleg marsičesa drugega tudi ena od vitalnih sil društva Trškogorsko srce, ki Trško goro, to slavno cvičkovo in novomeško gorico, predstavlja širom naokoli, brska po njeni zgodovini, jo obuja, druži njene prebivalce, poudarja nje lepote ter vabi v vinske hrame na vedno poln polič in na kako romantično poletno noč. 

Foto: Tomaž Levičar, 04/2014

Kdo vam je izbral ime in zakaj takšno? 
Moja krstna botra Jožefina Dular iz Šmarjete. Bila sem četrti otrok v naši družini in botra je želela, da imam ime po njej. Ime pri človeku, menim, pomeni veliko, v sebi nosi poslanstvo. Jožica v prevodu pomeni »od Boga dano potomstvo«.

Kje živite? 
V Cegelnici, na domačiji mojega pokojnega moža.

Kje bi radi živeli? 
Poleti na morju, ker ga obožujem.

Kje pa bi bili zdajle najraje? 
Zame je nekaj najlepšega in to je vedno tako: doma pri sebi, kjer pijem jutranjo kavo in skozi okno gledam Dobravo, Trško goro, Trdinov vrh, reko Krko in kapitelj.

Foto: Tomaž Levičar, 04/2014

Vaš najljubši delček Novega mesta in njegove okolice? 
Ob Krki. Pa seveda Trška gora.

Od kje je za vas najlepši pogled na Novo mesto? 
Z Marofa. In to s klopice, ki me spominja na prvo ljubezen in na tisoč poljubov.

Kateri je vaš najzgodnejši prijeten spomin v zvezi z Novim mestom? 
Doma sem iz Bršljina. Spominjam se peš hoje s sošolci iz Bršljina čez Marof v mesto v šolo (Katja Rupena). Pa spomin na kapitelj in na čas, ko smo hodili k mladinskemu druženju z gospodom proštom Jožefom Lapom, ki nam je kazal pravo pot v življenju.

Kaj pogrešate iz novomeške preteklosti? 
V bistvu ničesar. Sem pa srečna, da sem bila del novomeške preteklosti in sem jo na svoj način doživela. 

Kaj si želite v novomeški prihodnosti? 
Da bi Novomeščani imeli srčno radi svoje mesto, da bi se v njem dobro počutili, da bi bili ljudje prijazni drug do drugega. 

Kateri je najbolj romantičen predel v Novem mestu? 
Sprehajališča ob Krki, pa tudi Marof.

Kakšen nasvet bi dali tujcu-turistu, ki prihaja v Novo mesto? 
Da si vzame čas, da spozna vse naravne lepote Novega mesta, kulturne in zgodovinske znamenitosti, da okusi vse kulinarične posebnosti Dolenjske in nazdravi s cvičkom v kakšni zidanici na Trški gori.

Kateri kulturni dogodek v Novem mestu vas je v zadnjem letu najbolj navdušil ali navdahnil? 
Obožujem vse, kar se dogaja na muzejskih vrtovih, posebej Poletne večere. V spominu pa imam tudi malo mašo na Trški gori s procesijo z lučkami.

V katere novomeške trgovine najraje zahajate? 
Zelo imam rada trgovine, seveda tiste, kjer so prijazne prodajalke in kjer si napasem oči od lepih stvari. 

Kateri so vaši najljubši novomeški gostinski kotički? 
Na prvem mestu je »Pri Kumpu« v Bršljinu pod kostanji, s katero sem vezana že od otroštva. Rada imam tudi Pri vodnjaku, in sedenje pod lipo v nekdanji »Ribji«.

Kateri je po vašem mnenju najbolj zanemarjen del Novega mesta? 
Novomeška avtobusna postaja, ki je prava sramota tega mesta.

Kaj Novomeščani premalo cenijo? 
Nikoli ne dovolj naravnih lepot mesta in tudi ne dolenjskega posebneža cvička.

Kaj Novomeščani preveč cenijo? 
Nikoli ni nič preveč cenjeno.

Katerih 5 ciljev bi najraje uresničili, če bi bili županja Novega mesta? 
Oh, za tole sem si bom pa kar vzela čas, da razmislim … Torej, okoli sebe bi zbrala sposobne ljudi, ki bi delali v dobro skupnosti in ne v korist strank ali v svojo korist. Zaprla bi promet preko Glavnega trga in mu dala kulturno, umetniško, kulinarično vsebino, povezano z lokalnim okoljem. Pri urejanju mestnega središča bi bilo treba strogo upoštevati mnenje stroke. Uredila bi Sokolski/Narodni dom in mu namenila lepo vsebino – plesne dvorane, prestižne prostore za pomembne stvari. Uredila bi avtobusno postajo. Ob mestnem jedru bi uredila parkirno hišo. Ustanovila bi posebno skupino ljudi, ki bi se ukvarjala s pridobivanjem evropskih sredstev. In če bi bila že županja bi se ob vsem tem vsaj kak dan vsakega meseca sprehodila po mestu, se pogovarjala z naključnimi ljudmi, spila kozarec cvička z njimi, prisluhnila njihovim potrebam, problemom, idejam tudi najbolj preprostih ljudi.

Foto: Tomaž Levičar, 04/2014

Foto: Tomaž Levičar, 04/2014

Če bi celo Novo mesto zajel požar, kaj bi najprej skušali rešiti? 
Najprej življenja, zatem pa reševala kulturno bogastvo mesta.

Komu je v Novem mestu najtežje? 
Mislim, da se v tem naše mesto ne razlikuje od drugih mest. Težko je mladim družinam, ki nimajo stalne zaposlitve, težko je osamljenim, bolnim, starejšim, s premajhnimi pokojninami, brezdomcem.

Kakšen je vaš življenjski motto? 
Imam jih več, morda bi izpostavila: Če spoštuješ preteklost v sedanjosti, boš imel lepo prihodnost.

Kakšen bi moral biti življenjski motto Novega mesta? 
Moj osebni motto bi se lepo podal tudi mestu.

Kaj ste si kot otrok želeli postati, ko boste »veliki«? 
Kot otrok sem veliko sanjala. Ne sicer o točno določenem poklicu, pač pa o lepih rečeh, ki si jih skozi življenje tudi uresničujem.

Kaj je za vas sreča? 
Moja mama, ko je bila invalidna, mi je nekoč rekla: Joži, kako si lahko srečna, da imaš zdrave roke. Sčasoma sem se vse bolj zavedala pravilnosti te misli.

V katerem času/obdobju bi najraje živeli? 
Sem srečna, da sem živela kot otrok v naši družini, ki je imela manjšo kmetijo, kjer smo pridelali hrano, imeli kravo za mleko, prašiče za meso, vinograd za vino. Stara mama nas je učila delati po njivah, mama pa je doma gospodinjila in ko smo prišli iz šole nas je čakalo vedno toplo kosilo. Kakšno razkošje. Danes moji vnuki nimajo tega razkošja in bodo mogoče oni imeli kdaj željo, da bi živeli kdaj v tistem času, ko je bila njihova babi otrok.

Kaj je vaše najljubše početje? 
V življenju počnem veliko različni stvari, ki me vsaka na svoj način osrečujejo, najljubše je prostovoljstvo v Domu starejših občanov Novo mesto. Delam kot vodja skupine Vijolic, kjer animiram dvanajst stanovalcev in se srečujemo enkrat tedensko, ko preživimo skupaj kot nekakšna nadomestna družina, si vse povemo, se zjokamo, nasmejimo, … Takih prostovoljcev je seveda veliko.

Kaj vam naredi popoln dan? 
Moj popoln dan se začne zgodaj zjutraj, ko se posvetim sebi, svojemu telesu in duši. Po zajtrku spiti kavo z ljudmi, ki jih imam rada. Čez dan opraviti vsaj opravila, ki jih imam napisana na listku, zvečer pa priti domov v svoj mir, polna zadovoljstva, da mi je uspelo vse opraviti.

S čim se trenutno najbolj zavzeto ukvarjate? 
S turistično-kulturnim društvom Trškogorsko srce.

V čem znate pretiravati? 
V delu in sanjarjenju.

Kaj oziroma kdo je največja ljubezen vašega življenja? 
Moja otroka in vnuki.

Kaj je vaša največja ekstravaganca? 
Parfum Eternity. Četudi nimam veliko denarja, pa je to reč, ki si jo vsekakor privoščim, ki si jo rada podarjam.

Imate kakšno neuresničeno željo? 
Kar nekaj.

Če bi lahko, katera žival bi bili najraje? 
Konj. Tudi zrasla sem ob konjih, saj je bil moj oče kovač. Po kitajskem horoskopu sem konj. Konj je ponosna, velika, krasna žival.

Foto: Tomaž Levičar, 04/2014

Foto: Tomaž Levičar, 04/2014

Kaj ste po horoskopu? 
Kozorog.

Kateri talent bi imeli najraje? 
Talent za jezike in petje.

Katero supermoč bi imeli najraje? 
Da bi zdravila ljudi.

Kateri obrok je za vas najljubši? 
Zajtrk.

Katera je vaša najljubša beseda? 
Ljubezen.

Foto: Tomaž Levičar, 04/2014

Najbolj in najmanj priljubljen predmet v šoli? 
Najbolj likovna in tehnična vzgoja. Najmanj pa knjigovodstvo.

Kaj bi danes svetovali sebi pri osemnajstih letih? 
Pri osemnajstih letih sem bila srečno zaljubljena, a s slabo vestjo, ker sem zanemarjala šolo. Danes bi pa svetovala sama sebi tako: Prav si storila. Ko pride čas zaljubljenosti, jo moraš izživeti. Nikoli več nisi star osemnajst let in nikoli več na tak način zaljubljen.

Najboljša/najljubša knjiga, ki ste jo prebrali? 
Jih je veliko. Trenutno pa mi je prišla na misel knjiga Poljub iz Rusije, ki je morda najlepša resnična ljubezenska zgodba 20. stoletja. O moči, strasti, o tem, da moraš nekaj narediti, če tako čutiš.

Vaša najljubša risanka? 
Vse risanke Lile Prap.

Vaša najljubša barva? 
Zelena in modra – ker ob zeleni Krki živijo modri ljudje.

Vaš najljubši vonj? 
Vonj po sveže pečenem kruhu.

Najljubša sladkarija? 
Je nimam, ker nisem sladkosnedna. Morda kvečjemu orehova potica, pečena v krušni peči v potičniku. 

Najljubši glasbenik/skupina? 
Vse zvrsti glasbe in izvajalci so mi ljubi. Poslušam od rocka, klasične, narodne in narodnozabavne. Prevzame me marsikaj. Včasih besedilo, drugič melodija.

Noč ali dan? 
Dan in noč, pravzaprav pa jutro.

Sladko ali slano? 
Sladko in slano.

Kava ali čaj? 
Kava in čaj. Odvisno od časa in družbe.

Pes ali mačka? 
Pes.

V čem ste najraje oblečeni? 
Sem človek, ki živi z barvami. Vsak dan se po občutku odločim, v kakšni barvi bom preživela dan. Pomembno je, da se počutim dobro.

Od česa ste bili v življenju najbolj "zadeti"? 
Od čustev.

Foto: Tomaž Levičar, 04/2014

Kaj vas nasmeji? 
Moje »vijolice« v Domu starejših občanov.

Kaj vas užalosti? 
Krivica. 

Najpomembnejše, kar so vas naučili starši? 
Spoštovanje, poštenost, preprostost in sočutnost.

Najpomembnejše, kar ste ali želite vi naučiti svoje otroke? 
Kar so mene naučili starši, upam, da sem prenesla na svoje otroke.

Kateri je najboljši nasvet, ki ste ga kdaj dobili? 
Nasvet moje mame: V življenju se splača biti samo dober.

Česa se najbolj bojite? 
V meni ni strahu, poznam samo izziv.

Katera je vam najljubša človeška lastnost? 
Sočutje.

Za kateri športni klub navijate s srcem? 
Za Krko. Sem lokalpatriot. Za naše. Zelo si želim v Stožice na kako tekmo »naših«.

Kako in kje se rekreirate? 
Rada hodim, plavam, smučam. Trenutno vsega bolj malo.

Katera je vaša najljubša jed in pijača? 
Zelo rada imam hrano. V zidanici domač kruh, slanina, čebula in cviček. V drugem ambientu pa spet kaj drugega.

Foto: Tomaž Levičar, 04/2014

Kakšen je vaš odnos do cvička? 
Zelo spoštljiv. Spoštujem tradicijo in vem, kako se mora nekdo truditi skozi celo leto, da pride do te pijače. Vsak ga mora delati s srcem in ljubeznijo. Zato je to prava stvar. Cviček je narejen s srcem in ljubeznijo. Sem pa žalostna, ko pridem kdaj v kako zidanico in kdo le nerga, kako se nič ne izplača.

Foto: Tomaž Levičar, 04/2014

Katera menite, da je vaša najbolj opažena značilnost? 
Kar je navzven vidno, je verjetno moj stil oblačenja. Kar je navznoter, pa vedo drugi.

Kaj (ali kdo) vas je najbolj zaznamovalo v življenju? 
Moja mama.

Kaj vam je bilo v življenju najtežje narediti? 
Povedati mami, da sem se zlagala.

Kje ste bili nazadnje na počitnicah? 
V Italiji, Cinqueterre.

Katero je vaše najljubše tuje mesto? Zakaj? 
Trst. Zaradi morja, arhitekture, zgodovine, zavednih Slovencev, naravnih znamenitosti.

Kam bi najraje povabili svojega prijatelja na večerjo v Novem mestu ali okolici? 
Verjetno Gostilna Slovenija Vovko, ki ima upravičeno »zvon«.

Kaj bi tam jedla? 
Jedla bi tisto, kar mi oni priporočajo. Vsekakor pa nekaj lokalnega.

Kako sami pripomorete k čistejšemu okolju v mestu? 
Ne preveč dobro, ker se preveč vozim z avtomobilom. Vsaj zadnje čase.

5 vaših najljubših Novomeščanov? 
Ker je ravno pet, bi navedla kar pet mojih vnukov: Jan, Julija, Jakob, Aljaž in Meta. Sicer pa mi je ljubih veliko meščanov, ki so dobri, preprosti, pridni, morda neopazni, a delajo velike reči v življenju.

5 po vašem mnenju danes ali v zgodovini najpomembnejših Novomeščanov? 
Podbevšek, Štukelj, Jakac, Trdina, Kozina, … Ogromno jih je.

Kaj Novo mesto najbolj loči od drugih mest? 
Se mi zdi, da je edinstveno, ker je tako lepo objeto z reko Krko.

Po čem je po vašem mnenju Novo mesto v Sloveniji najbolj znano? 
Menim, da po cvičku, zidanicah, Lojzetu Slaku, Dan D, DMP, APT, situlah.

Kaj bi Novemu mestu najbolj pomagalo pri razvoju? 
Dobra ideja in akcija. Potem bo rezultat.

Na kateri svoj dosežek v zadnjem letu dni ste najbolj ponosni? 
Na ustanovitev turistično-kulturnega društva Trškogorsko srce, ki ga oblikujemo s prečudovitimi kolegi.

Foto: Tomaž Levičar, 04/2014

Na kateri dosežek Novega mesta v zadnjem letu dni ste najbolj ponosni? 
Navdušili so me denimo skoki v Krko s Kandijskega mosta.

Katere so 3 vaše najljubše pesmi iz novomeške glasbene zakladnice? 
Slakova Čebelar in V dolini tihi, Grem domov v Novo mesto od Rudolfovega, Dan D Voda. Ob tem priložnosti pa lahko omenim, da je naše društvo dalo pobudo občini za izvedbo operete Na Trški gori avtorja Danila Bučarja. Najbrž bo marsikoga navdušila.

Kaj bi radi povedali o Novem mestu, pa doslej niste? 
Novo mesto je z višine videti še lepše. Zato, dragi Novomeščani, pridite na Trško goro, da se boste nadihali svežega zraka, lahko pa boste srečali trškogorsko čibo, ki vam bo natočila kozarček cvička.

Foto: Tomaž Levičar, 04/2014

Intervju: Jožica Verček, Tomaž Levičar
Fotografije: Tomaž Levičar
april 2014

petek, 9. maj 2008

MEŠ(Č)ANI: MIHA JAPELJ

Miha Japelj je bil včeraj v Čajarni gost pogovornega večera, ki ga Društvo Novo mesto pripravlja pod nazivom Četrti četrtek. Japelj je član društva že od njegove ustanovitve, od letos pa je tudi častni občan Novega mesta. Slednje je bil tudi povod za pogovor, ki ga je vodil Igor Vidmar.
Miha Japelj na posnetku, ki ga lahko dosežete na spodnji povezavi, govori o svojem otroštvu, izobraževanju, Krki, kemiji, vnukih, o Novem mestu in seveda o Društvu Novo mesto.

Kliknite na:

Intervju z Miho Japljem, 8. maj 2008, Čajarna

in potem pritisnite "Play".

Opomba:
1. Pogovor je dolg 81 minut.
2. Opravičujem se za slabšo kvaliteto zvoka na datoteki, ker je posledica tega, da je bilo zaradi omejitev serverja potrebno 81 minut dolg pogovor stisniti pod 10 Mb. Kdor želi boljšo kvaliteto posnetka, lahko sporoči na moj e mail.

Tomaž Levičar
Mestni svetnik
www.levicar.si@gmail.com

ponedeljek, 17. marec 2008

VRNEMO VAM VAŠE, ČE BOSTE DELALI PO NAŠE

O »pokončni in suvereni« drži vodstva novomeške občine – na primeru Lokalpatriota in občinskih prostorov na Sokolski ulici.

Menim, da je intervju, ki ga je Dolenjski list naredil z županom Muhičem v svoji zadnji številki, že legendaren. Toliko neverjetnih izjav najbrž ni še noben medij dobil od katerega koli župana v tako kratkem intervjuju. Ena od bolj neverjetnih je misel, ki jo razlaga Muhič, da so predstavniki Mercatorja pristali, da bodo prostore na Sokolski ulici 4 vrnili občini, a pod pogojem, da jih v uporabo dobi Lokalpatriot. In zdaj postopki v tej smeri menda že potekajo, pravi Muhič. In ta je res krepka.

Vedeti je ob tem treba, da je zemljiškoknjižni lastnik nepremičnine na Sokolski ulici 4 Mestna občina Novo mesto, ne pa Mercator. Vedeti je treba, da je prostore uporabljal in z njimi razpolagal, jih celo naprej oddajal, Mercator Dolenjska, ki za to, kakor je doslej o zadevi poročala občina, ni občini za to plačal niti tolarja oziroma evra. In zdaj se seveda lahko vprašamo, kako je mogoče, da Mercator, kateri je občini kvečjemu še dolžan zajeten kup najemnin za preteklo uporabo teh prostorov, občini narekuje pogoje pod katerimi sme ta razpolagati s svojimi lastnimi prostori. To je res neverjetno.
Seveda ni nič narobe, če dobi Lokalpatriot prostore na Sokolski ulici 4 v uporabo, saj je vendarle ena od bolj aktivnih organizacij v mestu, ki pomembno doprinaša h kulturnemu utripu mesta. Toda tudi če občina Lokalpatriotu na zahtevo Mercatorja ali pa po svoji lastni presoji dodeli prostore, še vedno ostaja kup vprašanj. Denimo:
1. Za koliko časa bi občina prostore oddala Lokalpatriotu?
2. Pod kakšnimi pogoji, posebej glede višine najemnine, bi občina prostore oddala?
3. Kdo in na kakšen način bo poskrbel za potrebna investicijska vlaganja v prostore, da bodo ti sploh lahko opravljali svojo funkcijo na ustreznem nivoju (ureditev podstrešja, menjava stavbnega pohištva, ureditev instalacij…)?
4. Po kakšni metodi bo sploh izbran najemnik in kateri bodo prednostni kriteriji izbire najemnika?
5. Glede na to, da v mestu deluje še vsaj par društev, ki se aktivno ukvarjajo s kulturno produkcijo (Društvo Vsemukos, Društvo Akcija, Zavod Tovarna, Društvo Naprej Nazaj …) je najbrž treba odgovoriti tudi na vprašanje, ali bodo tudi ta lahko pod enakimi ali ugodnimi pogoji souporabljala občinske prostore na Sokolski ulici 4 za svoje dejavnosti?
6. Kdaj in kako bo občina dobila povrnjene terjatve od Mercatorja zaradi uporabe prostorov na Sokolski ulici 4 v preteklih letih?
7. Ali imajo občina in njeni zavodi zagotovljene ustrezne prostorske pogoje za svoje delo oziroma ali bi kateri od teh potreboval tovrstne prostore za svoje delovanje?
8. Ali z občinsko lastnino upravlja občina ali kdo drug?
In tako naprej …
Skratka, treba bo še streti kak oreh.

Legendarni intervju z županom na: http://www.dol-list.si/2008/03/14/1666/fokus/aktualno/Z_Jankom_slabo_gospodarili/


Tomaž Levičar
Mestni svetnik
www.levicar.si@gmail.com

sreda, 1. avgust 2007

ODKRIT ZAKLAD SREDI MESTA

O »novih« občinskih prostorih ob tržnici sredi starega mestnega jedra, ki leta in leta ne le da niso bili nikomur mar, ampak celo nihče ni vedel, da so občinski, in nasploh o res »odličnem« pregledu občine nad lastnim premoženjem.

Končno. Tu pač ni moč uporabiti druge besede. No, morda pa vendarle je moč uporabiti še eno. Čudež. Lahko ju damo kar skupaj: Končno čudež. Natančneje: Čudež, končno.



S prostorom nekdanjega Drogerie Markta in še bolj nekdanjih Barve-Laki zraven tržnice na novomeški Sokolski ulici (dejansko gre za zgornjo etažo hiše Glavni trg 25; parc. št. 1661 in 1662, k.o. Novo mesto) sem se v času svojega dela na občini začel ukvarjati pred približno dvema, če ne tremi leti. Ob res minucioznem pregledu lastništva vseh stavb v mestnem jedru, ki mi je popil nekaj živcev in še več časa, sem namreč ugotovil, da je v zemljiški knjigi kot lastnik prostorov navedena Mestna občina Novo mesto. Tega, da so ti prostori morda kar občinski, tedaj žal na občini še nihče ni vedel, kar me je kar nekoliko začudilo. Vedno sem namreč mislil, da občina vse ve in vse vidi. Kot včasih partija komunistov. A se je tudi to izkazalo za lažno upanje in lažen strah. Res je, da če nekaj takega piše v tisti knjigi, to ob ne prav ažurni in ne prav dobro urejeni zemljiški knjigi resda še ne pomeni dejanskosti, a pot do dokončnega spoznanja se je lahko pričela.



Zadnji uporabnik, menda najemnik teh prostorov je bilo podjetje Mercator Dolenjska, ki je v pogovorih z občino sprva tudi trdilo, da so ti prostori v njegovi lasti, česar pa niso mogli pravno zadovoljivo dokazati. Kar je bilo z vidika občine seveda v redu. Ni mi znano, da bi Mercator Dolenjska občini kdajkoli plačeval najemnino za te prostore, a to spet ne more kaj prida čuditi, če pa so bili v firmi (najbrž) prepričani, da so prostori njihovi, občina pa ni vedela, da so njeni. Zanimivo bo vedeti, če bo kdo komu za uporabo prostorov kaj plačal za nazaj.
Zgodba se je, kot je na občinah neredko navada, zelo zelo počasi razpletala in se vmes celo sploh ni. Imel sem občutek, kot da na občini nikomur ni prav dosti do tega, da bi si vsaj razjasnili, če je par sto tisoč evrov vreden prostor občinski ali ni. A se mi je zdelo vredno priti zadevi do konca, kajti ni ravno vsak dan, da ti v roke skoraj po naključju kapne preko 200 m2 površin prav sredi starega mestnega jedra z vhodom s tržnice in s pogledom na Glavni trg. Pa še javni sekret in banka sta spodaj. Bi si sploh lahko želeli kaj več? Kot bi odkrili gusarski zaklad globoko pod morsko gladino. Le da je bil ta »zaklad« vsak dan tisočem na očeh.

Na srečo se je nedavno na občini in še v Mercatorju pojavil Lokalpatriot v podobi Boruta Pelka, ki je, zdi se mi, pospešil razplet zgodbe. Brez njih bi morda še kar gledali žalostni status quo teh prostorov, ki so že precej let samevali prazni, neuporabljani. Zdaj je bojda dokončno jasno, da so prostori ob tržnici občinski.In prvi novi uporabnik teh tako rekoč novih občinskih prostorov bo Fotopub, ki bo tu imel za krajši čas svoje razstavne prostore.



Naj le dodam, da to sploh ni edini, še manj pa najhujši tak primer. Ob svojem delu na občini sem takole »našel« še kar nekaj zanimivih občinskih nepremičnin, za katere dotlej nihče ni nič vedel in občina nič od njih imela. Ena od takih je prostor, kjer bo zdaj po prejšnji mesec na občinskem svetu sprejetem lokacijskem načrtu na Jakčevi ulici stal nov stanovanjsko-poslovni objekt z okoli 100 stanovanji, seveda tudi prostor, kjer je tamkaj zdaj otroško igrišče, drugi je recimo območje, kjer je danes t.i. Park EU z otroškim igriščem v sila prijetnem okolju, zatem recimo več tisoč kvadratnih metrov zemljišč kar sredi območja Revoza, pa nekaj na novomeški avtobusni postaji, na kar sem bil tedaj opozorjen celo kar od neke prijetne deklice, pa številne manjše parcele po mestu, ki jih veselo in neovirano in brezplačno uporabljajo zasebniki (sosedje) ali pa so na njih celo že kaj sezidali, kakor sem opazil na primeru na ulici Ob Težki vodi itd. A marsikateri od teh primerov vsemu navkljub še kar ni rešen, ker se na občini nihče s tem resno ni ukvarjal in se tudi sedaj nihče še ne ukvarja resno. Z odnosom do lastnine smo očitno še vedno v nekih drugih časih. To je danes malce nenavadno. In za občino škodljivo. Komu pa mar, če ima občina škodo?


Kakor koli, vesel sem, da se je s pomočjo Lokalpatriota in njegovih kulturnih aktivnosti očitno vendarle rešil primer teh prostorov ob tržnici. V bodoče jih bo lahko občina koristno izkoristila. Če ji jih le ne bo kdo spet izmaknil iz rok … In tam tega seveda še opazili ne bodo …

Tomaž Levičar
Mestni svetnik

ponedeljek, 30. julij 2007

UČNA LETA IZUMITELJA LOJZA

O tem, kako študentsko društvo uspe dobiti stotisoče evrov evropskega denarja, naša mestna občina pa je v letošnjega prvega pol leta od Evrope dobila le malo evrov, celo manj, kot jih zapravila za plače svojih treh podžupanov.

Pred dnevi mi je kolegica, ki je sicer silno rada silno blizu županu Muhiču, še vedno mi seveda ni jasno, zakaj mu je, in celo iz dneva v dan njegovega t.i. županovanja mi je to še manj jasno, dejala, da bi bilo treba za vodenje Kulturnega centra Janeza Trdine, ki ga je do nedavnega vodil mag. Janez Pezelj, odslej angažirati kakšno mlajšo osebo, morebiti koga iz Društva novomeških študentov (DNŠ). To društvo je v dekadi let res pokazalo, da zna dobro voditi kulturne projekte. Če mladost pomeni delavnost, agilnost, energičnost, strokovnost in vseeno celo izkušenost ter kultiviranost in kulturnost in morda še kaj več, tedaj res nimam nič proti, da se kak tak poteguje na razpisu za direktorja in pri tem celo uspe. In tam jih poznam nekaj, ki bi jim najbrž kaj takega celo sam upal zaupati.


Da, treba bo najti novega direktorja, a tokrat še ne bi po nepotrebnem polemiziral o Muhičevem na srečo neuspelem manevru na občinskem svetu, ko je želel znižati standarde glede pogojev za tak položaj. Pustimo to. Če skladno z zakonom lahko za župana slovenskih občin pač kandidira kdor koli, pa direktor Kulturnega centra Janeza Trdine res ne more biti kdor koli. A v resnici to ni razmišljanje o direktorju tega javnega zavoda, pač pa o evropskem denarju. Da, to je bil le en skromen suspenz.

Še več sem pripravljen reči, sem kolegici zatem rekel. In sem ji tudi povedal. Namreč to, da je DNŠ za svoj skoraj edini večji projekt, torej za ureditev mladinskega hotela Situla v nekdanji Ribji restavraciji na vogalu Glavnega trga pridobil reci in si zapiši 465.000 evrov (!) tako imenovanih evropskih sredstev. Mestna občina Novo mesto, ki je proti DNŠ pravi mastodont, a žal očitno tudi dinozaver, ima neprimerno večji letni proračun, kot pa ga ima to društvo, predvsem pa ima kar celo množico projektov ne le na področju turizma in recimo komunale, ampak tudi sociale, šolstva, vzgoje, kulture, športa, e-družbe etc, in to tako v smislu krepitve človeških virov kot tudi denimo na področju gradnje ali posodabljanja tozadevne infrastrukture. Pri vseh teh projektih pa je občini očitno daleč najtežje zgraditi stabilno, zdravo, viabilno finančno konstrukcijo, ki ne bi slonela le na ubožnem občinskem proračunu, ampak da bi kaj kapnilo še od menda zdaj že kar silno uspešne države pa od velike Evrope in morda še od varčnega in premišljenega zasebnega sektorja. In pri vsem tem je občini očitno daleč najtežje, ja, ponavljamo se, pridobiti prav evropska sredstva - čeravno ji tudi na ostalih zadevah sploh ne gre dobro. (Mimogrede za sprostitev še eno retorično vprašanje: Koliko javno-zasebnih partnerstev smo že izpeljali v novomeški občini?)

Dobro, pač zaenkrat ni uspeha. Ampak, ali so zaenkrat vsaj ambicije? Medtem ko je torej DNŠ za praktično svoj edini resni naložbeni projekt pridobil za naš vsakdan sanjskih 465.000 evrov, pa si je Alojzij Muhič, župan občine, ki se sicer rada hvali za eno bolj uspešnih, čeravno vedno znova to izzove vprašanje, kaj pa ima pri vseh teh uspehih sploh opraviti delo občine, si je torej v letu 2007 za cilj zadal, da bo od Evrope posredno ali pa neposredno pridobil 150.000 evrov. Skromnih 150.000 evrov! Res sila »ambiciozno«! To je manj, kot so letno plačani dobro plačani direktorji. In sploh nisem bil edini, ki se je ob sprejemanju novomeškega proračuna čudil in protestiral tudi zaradi te neambicioznosti. A Muhič se očitno pozna bolje, kot ga vidimo mi. Zadeva gre namreč zdaj v resnici še globlje. Ambicije in načrti, pa če so še tako po novomeško skromni, so eno, dejanskost pa je drugo. In tu velja reči žal. In to je šele hec. V prvega pol leta je namreč novomeški občini na konto 7417, ki mu z besedami pravimo »Prejeta sredstva iz državnega proračuna – iz sredstev drugih evropskih institucij« uspelo pridobiti zgolj 17.895 evrov. To ni le približno 27-krat manj, kot je dobilo denarja študentsko društvo za en svoj projekt, ampak je reci in piši denimo celo par tisoč evrov manj, kot je občina v istem času letošnjih 6 mesecev plačala za delo treh novomeških podžupanov (Rafko Križman – za družbene dejavnosti, Igor Perhaj – za gospodarstvo, Ivan Gril – za strateška vprašanja), o delu in rezultatih katerih vemo le to, da o njihovem delu in rezultatih vemo čisto prav nič. Za njih tri je občina v pol leta namreč zapravila skoraj 21.000 evrov.


In kako župan Muhič v nevezanem pogovoru opraviči ta svoj neuspeh, ki ga sicer prizna? Župan Muhič skuša pač prepričljivo povedati, da je novomeška občina enostavno preveč razvita, da bi lahko upala na kak evropski evro.


Da, kot da ta silno socialno čuteča Evropa denar deli le revežem …, ne pa tudi znanstvenikom, kreativcem … Ne bi želel nikogar moriti z resnično zelo dolgim spiskom evropskih mest in projektov, ki so iz evropskih skladov in programov izmolzli neverjeten denar, a si jih upam skoraj vse po vrsti za ceno tega, da dam, če se motim, roko ne le v ogenj ampak kar v žerjavico, prepoznati in jih razglasiti za bistveno bolj razvite od Novega mesta. Skratka, opravičevanje neuspeha pri pridobivanju sredstev EU na tak način, kot to počne Muhič, je popoln nesmisel.

A obsojanje njegovega slabega dela je tudi nesmiselno, treba je pač skupaj poiskati pot do uspeha. Mar ne?

Kar sem seveda malce v šali par kadrov najinega pogovora kasneje povedal prej omenjeni kolegici, ki je zaenkrat torej še kar Muhičev zagrizen podpornik (in seveda vice versa), je to, da sem predlagal, in tu torej sledijo moji tokratni recepti, da naj gre njen varovanec Alojzij Muhič v DNŠ raje kot po eno kadrovsko injekcijo za kulturni center, na kak dvotedenski tečaj o pridobivanju evropskih sredstev. Takšne tečaje nekatera podjetja oziroma organizacije po Evropi nikakor ne nepričakovano silno drago prodajajo (kliknite recimo: Europa Media PSC ali pa Geonardo Ltd), verjamem pa da bodo novomeški študenti novomeškemu županu dali te lekcije po študentski tarifi. Saj gre vendar za študij in za Novo mesto!

Ali pa še bolje, sem se spomnil, dajmo kolega Boštjana Groblerja, dejanskega vodjo projekta Situla, kar za župana tega mesta za teh v zvezi s pridobivanjem evropskega denarja usodnih par let nove evropske finančne perspektive. Potem pa lahko pride kdor koli.

Kakor že koli bo na koncu to, vsekakor predlagam županu, direktorju občinske uprave, vodjam oddelkov na občini, direktorjem občinskih javnih zavodov in podjetij, da si ne le ogledajo, ampak za začetek preštudirajo gradivo na spletni strani: http://ec.europa.eu/grants/index_en.htm . Stran pa seveda priporočam tudi društvom in podjetnikom v občini, mnogi jo morda celo že poznajo, ki bi radi kak evropski evro za svoj razvoj.

Tomaž Levičar
Mestni svetnik

sobota, 28. julij 2007

ČAJ POD KANDIJSKIM MOSTOM

O prostoru pod Kandijskim mostom, kjer ne bo šola.


Društvo VsemuKos! Je že kdo slišal? Jaz prvikrat šele nedolgo nazaj. Vsaj ime, ki so si ga člani nadeli, nakazuje, da bi jim smeli zaupati celo najzahtevnejše naloge.

Menda imajo zdaj že preko 50 članov. In še rastejo. Če bo šlo tako naprej, bodo res marsikateremu novomeškemu orehu kos. Vsaj tistemu, kjer veliko rok in glav nekaj pomeni. Združujejo se v Čajarni ob Kandijskem mostu, vse skupaj pa v rokah umetelno drži en tropček simpatičnih, a silno brezkompromisnih punc. Če ne gre po njihovo, je takoj nekaj ognja v hiši. In prav nič se ga ne trudijo pogasiti, pač pa le oblečejo ognjevarno obleko in terjajo svoje naprej, dokler nasprotnik zaradi hude vročine ne podleže ali odide. To je seveda ena od splošno znanih metod uspešnega prepričevanja. In v službi njihovih ciljev sploh ni neprimerna. Imajo pa seveda tudi bolj mehke prijeme. Da bi imeli že svojo spletno stran, mi ni znano.

Najnovejši izziv društva, morda celo eden prvih njihovih izzivov, pri katerem po svojih najboljših močeh sodelujem, je projekt ureditve prostora na levem bregu Krke pod oziroma ob Kandijskem mostu. Tam naj bi, če bo šlo vse po sreči in pameti, mesto dobilo nov prireditveni prostor, seveda pa tudi nov silno atraktiven gostinski vrt, dostopen bo preko stopnišča, ki ob hiši Glavni trg 17 (Čajarna) vodi s trga k reki, tudi manjši splav na Krki bo, morebiti pa bi s turisti tu pristajal tudi Rudolfov splav. Z vsem skupaj bo upravljalo društvo.
V projektu bojda z naklonjenostjo sodeluje tudi novomeška občina, ki naj bi svojo naklonjenost izrazila s soglasjem društvu za uporabo prostora, ki je zdaj, tako pravijo, v občinski lasti, ter z nekaj evri, da se prostor pač ustrezno uredi.
Da bi bil pod Kandijskim mostom gostinski vrt ali nekaj temu podobnega, sem si že znal predstavljati, nenazadnje je bila pred leti le betežen lučaj kamna stran izredno priljubljena Luna, veselje pa nudi dejstvo, da se je društvo VsemuKos lotilo to idejo tudi udejaniti.


Zadeva zdaj, pač po par tednih zložnega dela, ne bi smela biti dosti oddaljena od izvedbe, če bodo seveda birokratski mlini vse skupaj uspeli hitro zmleti. Je pač treba pridobiti nekaj soglasij in izpeljati kak uradni postopek.
Jesen bo letos in najbrž vnaprej potemtakem moč preživeti tudi pod mostom s skodelico zelenega čaja v roki. Ali pa s pivom. Pa tudi muzika menda bo. Pa slike. In kdo ve kaj še vse drugega.


Tomaž Levičar
Mestni svetnik