(Rozmanova ulica)
 |
| Foto: Levičar, 09/2016 |
Prikaz objav z oznako javne službe. Pokaži vse objave
Prikaz objav z oznako javne službe. Pokaži vse objave
četrtek, 6. oktober 2016
sreda, 29. februar 2012
torek, 28. februar 2012
torek, 14. december 2010
ZIMSKE TEGOBE NOVEGA MESTA
O za Novo mesto očitno nerešljivih problemih, ki jih povzročajo snežne padavine.
Hoja po cesti je prijetnejša in varnejša, kot po pločniku. Manj okretni zato take razmere raje opazujejo iz stanovanj.
Pločniki so tudi odlagališča odvečnega snega.
Nevarnost ne preži le spodaj, ampak tudi zgoraj.
Novomeški Breg, turistična atrakcija, je pozimi težje prehoden, za marsikoga pa celo neprehoden.
Romantično stopnišče z Brega do reke oziroma Župančičevega sprehajališča je polno snega, hoja po njem pa silno nevarna.
Simbolni prikaz odnosa do pešcev v zasneženem mestu.
Slabo je očiščen, vsaj v prvih dneh po sneženju, tudi Kandijski most.
Kjer vozijo avtomobili, je lepo očiščeno, dostop do zeber pa je že druga zgodba.
Klasični prizor. Zasebni prostor, tu recimo pot do vhoda v banko, je očiščen, a kaj to pomaga, če je pa pločnik, po katerem se edino lahko pride do banke, praktično v ledu.
Najvarneje je v avtu.
Vsaj okoli Zdravstvenega doma snega ni, je tudi posipano ...
Pozimi se na klopicah pač ne sedi.
Celo avtobusno postajališče pri bolnici je neurejeno. Iz avtobusa lahko potnik stopi kvečjemu direktno v sneg, vozne rede pa opazuje z varne razdalje.
Do koškov za smeti je v zasneženi zimi težje stopiti.
Kako do prehoda za pešce?
Železniško postajališče nič ne kaže, da smo že v 21. stoletju.
V Novem mestu se pozimi ne kolesari. Vsaj po kolesarskih stezah zagotovo ne.
Dostop do nekaterih peronov na novomeški avtobusni postaji je možen le preko snežne odeje.
Na stadionu so za tekače uspeli očistiti vsaj osmo progo. Druge pa morda v dneh, ki sledijo, ali pa enostavno počakajmo, da sonce stori svoje.
Zgornji del občinske parkirne hiše v Portovalu bolj kot na parking spominja na slabo urejeno drsališče.
Otroško igrišče je zaprto.
Sprehajalne poti po mestu so zasnežene.
Dostop do splava je očiščen.
Pot v šolo zna biti nevarna. Slabo očiščene stopnice, nobenega držala ...
Klasična napaka novomeških komunalcev. Sneg so s stopnišča očistili na sredini, namesto, da bi ga ob strani, kjer je pešcu v pomoč ročaj - posebej za starejše bi bilo varneje.
Drsališče pred KC Janeza Trdine.
Športna igrišča na Loki v zasneženi zimi niso v uporabi.
Celo Šmihelski most, po katerem gre največ pešcev, je slabo očiščen. Na kolesarje je kajpada povsem pozabljeno.
Zima prihaja v Novo mesto že od kar mesto obstaja. Tu je bila tudi že pred tem. V zadnjih desetletjih je spopadanje z zimo nekaj uspešnejše, saj je razvoj ponudil stroje in učinkovine za uspešno spopadanje s tem po svoje nepridipravom. Tako je danes vprašanje varnosti pri gibanju po zasneženem mestu bolj vprašanje obsega, ustreznosti in denimo natančnosti dela zimskih služb kot pa česarkoli drugega. Seveda ima tudi denar nekaj malega pri tem. A pri zagotavljanu varnosti ljudi res ne gre varčevati. Vseeno pa tudi zadnja leta vedno znova ugotavljamo, da so zimske službe sposobne povsem vzorno že kmalu po sneženju očistiti ceste, po katerih vozijo motorna vozila, pločniki, stopnišča, kolesarske steze in podobno pa še dneve in tedne ostajajo prekriti s snegom ali celo okovani v led. Nič bolje ni z mnogimi drugimi javnimi površinami. Četudi se kje zgodi, da par deset metrov pločnika celo spodobno očistijo, je pot že na kakem koncu taistega odseka nevarna. Starejši ljudje, sploh tisti nekaj slabše gibljivi in s slabšimi zaznavami, so v takem času tako rekoč prikovani na svoje stanovanje. Hoja po mestnih ulicah je zanje še posebej nevarna. Sreča je edino, da pot v mesto sem ter tja najde tudi sonce in čez čas stali led in sneg.
Sledi pa nekaj podob mesta, ki so nastale kak teden dni po prvem sneženju. Kot je vidno, so ceste že lepo čiste, normalno prevozne, vse ostalo pa vse prej kot prevozno oziroma prehodno. Še kak teden kasneje, torej v teh dneh, je stanje za odtenek boljše, a še vedno vse prej kot primerno za varno, udobno hojo ali kolesarjenje po mestu, kaj šele za kaj drugega.
Mestne ulice so marsikje nevarna drsališča. Sploh v večernem oziroma nočnem času, ko je tudi vidnost slabša, zna biti hoja prav adrenalinska.
Hoja po cesti je prijetnejša in varnejša, kot po pločniku. Manj okretni zato take razmere raje opazujejo iz stanovanj.
Pločniki so tudi odlagališča odvečnega snega.
Nevarnost ne preži le spodaj, ampak tudi zgoraj.
Novomeški Breg, turistična atrakcija, je pozimi težje prehoden, za marsikoga pa celo neprehoden.
Romantično stopnišče z Brega do reke oziroma Župančičevega sprehajališča je polno snega, hoja po njem pa silno nevarna.
Simbolni prikaz odnosa do pešcev v zasneženem mestu.
Slabo je očiščen, vsaj v prvih dneh po sneženju, tudi Kandijski most.
Kjer vozijo avtomobili, je lepo očiščeno, dostop do zeber pa je že druga zgodba.
Klasični prizor. Zasebni prostor, tu recimo pot do vhoda v banko, je očiščen, a kaj to pomaga, če je pa pločnik, po katerem se edino lahko pride do banke, praktično v ledu.
Najvarneje je v avtu.
Vsaj okoli Zdravstvenega doma snega ni, je tudi posipano ...
Pozimi se na klopicah pač ne sedi.
Celo avtobusno postajališče pri bolnici je neurejeno. Iz avtobusa lahko potnik stopi kvečjemu direktno v sneg, vozne rede pa opazuje z varne razdalje.
Do koškov za smeti je v zasneženi zimi težje stopiti.
Kako do prehoda za pešce?
Železniško postajališče nič ne kaže, da smo že v 21. stoletju.
V Novem mestu se pozimi ne kolesari. Vsaj po kolesarskih stezah zagotovo ne.
Dostop do nekaterih peronov na novomeški avtobusni postaji je možen le preko snežne odeje.
Na stadionu so za tekače uspeli očistiti vsaj osmo progo. Druge pa morda v dneh, ki sledijo, ali pa enostavno počakajmo, da sonce stori svoje.
Zgornji del občinske parkirne hiše v Portovalu bolj kot na parking spominja na slabo urejeno drsališče.
Otroško igrišče je zaprto.
Sprehajalne poti po mestu so zasnežene.
Dostop do splava je očiščen.
Pot v šolo zna biti nevarna. Slabo očiščene stopnice, nobenega držala ...
Klasična napaka novomeških komunalcev. Sneg so s stopnišča očistili na sredini, namesto, da bi ga ob strani, kjer je pešcu v pomoč ročaj - posebej za starejše bi bilo varneje.
Drsališče pred KC Janeza Trdine.
Športna igrišča na Loki v zasneženi zimi niso v uporabi.
Celo Šmihelski most, po katerem gre največ pešcev, je slabo očiščen. Na kolesarje je kajpada povsem pozabljeno.
Zbiralniki za smeti po stanovanjskih naseljih so praviloma obdani s snegom, pogosto s ceste napluženim ob njih. Ponekod stanovalci sami odmečejo sneg, ponekod pa očitno čakajo, da bi Komunala naredila svoje. Pa se to ne zgodi kar tako...
Tomaž Levičar
(Fotografije: 5. december 2010)
četrtek, 4. november 2010
STATUS: KOLIČINA ZBRANIH KOMUNALNIH ODPADKOV V MESTNIH OBČINAH V LETU 2009
V Sloveniji je v letu 2009 nastalo 449 kg komunalnih odpadkov na prebivalca oziroma 1,2 kg na prebivalca na dan. (Statistični urad RS)
Vrstni red mestnih občin glede količine zbranih komunalnih odpadkov v letu 2009 – izračunano na prebivalca (v kg/prebivalca):
Vrstni red mestnih občin glede količine zbranih komunalnih odpadkov v letu 2009 (v tonah):
Tomaž Levičar
Vir: Statistični urad RS
Vrstni red mestnih občin glede količine zbranih komunalnih odpadkov v letu 2009 – izračunano na prebivalca (v kg/prebivalca):
- Ptuj: 736 kg/prebivalca
- Murska Sobota: 578 kg/prebivalca
- Nova Gorica: 573 kg/prebivalca
- Kranj: 561 kg/prebivalca
- Velenje: 540 kg/prebivalca
- Celje: 526 kg/prebivalca
- Maribor: 513 kg/prebivalca
- Novo mesto: 441 kg/prebivalca
- Koper: 441 kg/prebivalca
- Ljubljana: 438 kg/prebivalca
- Slovenj Gradec: 380 kg/prebivalca
Vrstni red mestnih občin glede količine zbranih komunalnih odpadkov v letu 2009 (v tonah):
- Ljubljana: 121.985 ton
- Maribor: 57.759 ton
- Kranj: 30.631 ton
- Celje: 25.757 ton
- Koper: 22.881 ton
- Nova Gorica: 18.358 ton
- Velenje: 17.890 ton
- Ptuj: 17.473 ton
- Novo mesto: 15.823 ton
- Murska Sobota: 11.232 ton
- Slovenj Gradec: 6.379 ton
Tomaž Levičar
Vir: Statistični urad RS
petek, 11. december 2009
MESTNI MADEŽ: ZASTAVE PRI GASILCIH
Zastave služijo prepoznavanju, simbolizirajo države in mesta, tudi kakšne komu ljube, zato pod njimi neredko steče kaka solza, posebej ob čustveno zahtevnejših trenutkih. Tudi pod novomeško zastavo, ki plapola ob Gasilsko reševalnem centu Novo mesto, gre človeku na jok, a ne zaradi trpkih usod, na katere se ta ustanova navezuje, ampak bolj zato, ker vidi povsem zbledelo in raztrgano novomeško zastavo ob novomeškem javnem zavodu, ki ga povrhu vsega vodi eden od novomeških podžupanov. 
Lahko pogledate tudi: http://tomazlevicar.blogspot.com/2008/12/h-gasilcem-po-aparat.html
Tomaž Levičar
(Fotografija: GRC Novo mesto, Seidlova cesta, 11. december 2009)
Lahko pogledate tudi: http://tomazlevicar.blogspot.com/2008/12/h-gasilcem-po-aparat.html
Tomaž Levičar
(Fotografija: GRC Novo mesto, Seidlova cesta, 11. december 2009)
ponedeljek, 7. december 2009
ELEKTRO NE POZABI
O odlični evidenci in ne ravno izredni hitrosti dela upravljavca javne razsvetljave.
Konec oktobra so na stopnišču, ki povezuje Paderšičevo in Skalickega ulico, crknile talne luči, ki so, zdi se mi, predvsem dekorativnega značaja. Niso crknile prvič. Zato sem kot priden meščan 30. oktobra napisal elektronsko pošto upravljavcu novomeške javne razsvetljave, ki ima sicer sedež na trebanjskem koncu. Napisal sem jim, da luči spet ne delujejo ter jih prosil, da napako odpravijo. Minil je teden, minila sta dva, minili so trije, a na stopnišču je bilo še vse po starem. Temno. Na reč sem do zdaj skoraj pozabil in opustil upanje, da je moč v tem mestu kako za pogled laika enostavno reč hitro popraviti, ko ne deluje. Popravilo delovanja teh luči se mi za podjetje, ki se profesionalno ukvarja z javno razvsetljavo, zdi v takem rangu zahtevnosti, kot je zame menjava žarnice na stropni luči v stanovanju. Torej nič kaj dosti zahtevno. Kakor koli, danes, skoraj 40 dni kasneje in hkrati ob tretji obletnici Muhičevega županovanja, luči končno spet delujejo. Ta epizoda mestnega življenja govori o tem, da upravljavci morda res ne popravijo hitro, a če drugega ne, vsaj ne pozabijo popraviti.
Tomaž Levičar
(Fotografija: Paderšičeva ulica, 7. december 2009)
Konec oktobra so na stopnišču, ki povezuje Paderšičevo in Skalickega ulico, crknile talne luči, ki so, zdi se mi, predvsem dekorativnega značaja. Niso crknile prvič. Zato sem kot priden meščan 30. oktobra napisal elektronsko pošto upravljavcu novomeške javne razsvetljave, ki ima sicer sedež na trebanjskem koncu. Napisal sem jim, da luči spet ne delujejo ter jih prosil, da napako odpravijo. Minil je teden, minila sta dva, minili so trije, a na stopnišču je bilo še vse po starem. Temno. Na reč sem do zdaj skoraj pozabil in opustil upanje, da je moč v tem mestu kako za pogled laika enostavno reč hitro popraviti, ko ne deluje. Popravilo delovanja teh luči se mi za podjetje, ki se profesionalno ukvarja z javno razvsetljavo, zdi v takem rangu zahtevnosti, kot je zame menjava žarnice na stropni luči v stanovanju. Torej nič kaj dosti zahtevno. Kakor koli, danes, skoraj 40 dni kasneje in hkrati ob tretji obletnici Muhičevega županovanja, luči končno spet delujejo. Ta epizoda mestnega življenja govori o tem, da upravljavci morda res ne popravijo hitro, a če drugega ne, vsaj ne pozabijo popraviti.
Tomaž Levičar
(Fotografija: Paderšičeva ulica, 7. december 2009)
ponedeljek, 15. december 2008
H GASILCEM PO APARAT
O mojem prispevku k plačam novomeških gasilcev.
Prav vesel sem bil današnjih besed direktorja novomeških gasilcev, da bodo na Gasilsko reševalnem centru (GRC) v prihodnje povečali obseg svoje tržne dejavnosti, med tem tudi prodajo gasilnih aparatov. Tudi s tem bodo krepili plačno varnost gasilcev.
Pretekli teden sem pri njih kupil dva gasilna aparata – enega za hišo, drugega za avto. Oba sta na prah. Eden je šestkilogramski, drugi pa dvokilogramski. Če človek pomisli, koliko stroškov si lahko prihrani, če poleg tega, da, ko pač zagori, čim prej pokliče gasilce, kak začetni ukrep pri nastavku požara pa stori s takim manjšim gasilnim aparatom še sam, je strošek nakupa aparata seveda povsem zanemarljiv. En aparat je stal 25 evrov, drugi pa, če se prav spomnim, 38 evrov.
Ob nakupovanju gasilnih aparatov na GRC pa sem razmišljal tudi o tem, da bi na GRC morali imeti bolj enostaven postopek nakupa, kajti ogledovanje aparatov v trgovinici, plačevanje pa dve nadstropji višje pri direktorjevi tajnici, ki ravno toliko, da ni zanetila požara, ko sem jo presenetil sredi kuhanja kave, se mi pač ne zdi najbolj učinkovito. Pa tudi varno očitno ne.
Pomembnejša pa se mi zdi misel, da praktično v nobeni enodružinski hiši, kamor pridem na obisk, ne vidim gasilnega aparata. Rekel bi zatorej, da ima GRC vsaj v mestu, kjer je par tisoč enodružinskih hiš, za katere si upam staviti, da večina nima niti enega gasilnega aparata, torej še veliko prostora za trženje gasilskih artiklov. In potem še servisiranje.
Veseli nas lahko, da bo Igor Perhaj, ki je direktor tega GRC že kakih pet let, sedaj, če gre pač verjeti njegovim današnjim besedam, vendarle zagnal to prodajno mašinerijo. Vsaka prireditev kulturnega centra ali knjižnice je žal bolje oglaševana, kot pa je oglaševana za varnost pomembna ponudba naših gasilcev. Pričakujem že kmalu kak atraktiven letak v nabiralniku ali pa celo kako bolj agresivno reklamno kampanjo. Res se mi zdi škoda zaradi GRC in plač gasilcev ter seveda predvsem zaradi požarne varnosti, da teh gasilnih aparatov ne bi imela prav vsaka novomeška družina. Jaz bi to celo kar uzakonil. Če bi mogel. Dokler ne morem, pa je moj edini prispevek za varnost lastnega premoženja in prispevek k plačam gasilcev takšen moj nakup in pa kaka dobra beseda o teh aparatih s polic novomeškega GRC.
Sicer pa si lahko ponudbo in cenik ogledate na spletni strani GRC Novo mesto (menu: trgovina).
Tomaž Levičar
Mestni svetnik
www.levicar.si@gmail.com
skype: tomazlevicar
Prav vesel sem bil današnjih besed direktorja novomeških gasilcev, da bodo na Gasilsko reševalnem centru (GRC) v prihodnje povečali obseg svoje tržne dejavnosti, med tem tudi prodajo gasilnih aparatov. Tudi s tem bodo krepili plačno varnost gasilcev.
Pretekli teden sem pri njih kupil dva gasilna aparata – enega za hišo, drugega za avto. Oba sta na prah. Eden je šestkilogramski, drugi pa dvokilogramski. Če človek pomisli, koliko stroškov si lahko prihrani, če poleg tega, da, ko pač zagori, čim prej pokliče gasilce, kak začetni ukrep pri nastavku požara pa stori s takim manjšim gasilnim aparatom še sam, je strošek nakupa aparata seveda povsem zanemarljiv. En aparat je stal 25 evrov, drugi pa, če se prav spomnim, 38 evrov.
Ob nakupovanju gasilnih aparatov na GRC pa sem razmišljal tudi o tem, da bi na GRC morali imeti bolj enostaven postopek nakupa, kajti ogledovanje aparatov v trgovinici, plačevanje pa dve nadstropji višje pri direktorjevi tajnici, ki ravno toliko, da ni zanetila požara, ko sem jo presenetil sredi kuhanja kave, se mi pač ne zdi najbolj učinkovito. Pa tudi varno očitno ne.
Pomembnejša pa se mi zdi misel, da praktično v nobeni enodružinski hiši, kamor pridem na obisk, ne vidim gasilnega aparata. Rekel bi zatorej, da ima GRC vsaj v mestu, kjer je par tisoč enodružinskih hiš, za katere si upam staviti, da večina nima niti enega gasilnega aparata, torej še veliko prostora za trženje gasilskih artiklov. In potem še servisiranje.
Veseli nas lahko, da bo Igor Perhaj, ki je direktor tega GRC že kakih pet let, sedaj, če gre pač verjeti njegovim današnjim besedam, vendarle zagnal to prodajno mašinerijo. Vsaka prireditev kulturnega centra ali knjižnice je žal bolje oglaševana, kot pa je oglaševana za varnost pomembna ponudba naših gasilcev. Pričakujem že kmalu kak atraktiven letak v nabiralniku ali pa celo kako bolj agresivno reklamno kampanjo. Res se mi zdi škoda zaradi GRC in plač gasilcev ter seveda predvsem zaradi požarne varnosti, da teh gasilnih aparatov ne bi imela prav vsaka novomeška družina. Jaz bi to celo kar uzakonil. Če bi mogel. Dokler ne morem, pa je moj edini prispevek za varnost lastnega premoženja in prispevek k plačam gasilcev takšen moj nakup in pa kaka dobra beseda o teh aparatih s polic novomeškega GRC.
Sicer pa si lahko ponudbo in cenik ogledate na spletni strani GRC Novo mesto (menu: trgovina).
Tomaž Levičar
Mestni svetnik
www.levicar.si@gmail.com
skype: tomazlevicar
četrtek, 11. december 2008
REAKCIJSKI ČAS ELEKTRIČARJEV
O času od 27. novembra do 9. decembra.
Vedno je zanimivo spremljati, kako dolg je reakcijski čas. Pustimo ob strani problem, da imajo nekateri silno visok prag vzdraženja. Tudi od javnih služb pričakujemo, da hitro reagirajo na naše probleme, posebej če se nam zdi, da je problem enostavno rešljiv in da mora biti rešen. Po svetu si mnoge organizacije oziroma mesta prizadevajo ta reakcijski čas kar najbolj skrajšati. Od opozorila meščana glede nekega problema do rešitve tega problema naj bi preteklo kar najmanj časa.
Tudi sam sem se nehote zapletel v eno tako vzročno-posledično zgodbo. Z novomeškimi električarji. Na ulici je namreč crknila luč. Nekaj dni sem kar miroval misleč, da kak uslužbenec ponoči hodi naokoli in beleži luči, ki ne delujejo, zatem pa jih podnevi popravljajo njegovi kolegi. Po nekaj dneh mi je upanje v tak sistem splahnelo. Pobrskal sem po spletu in našel kontakt koncesionarja, ki za občino ureja te reči. Na problem sem jih kar preko e pošte opozoril 27. novembra. Sicer se na moj mejl niso odzvali s kakšno zahvalo, ker sem jim sporočil napako, a slutil sem, da se je sistem sprožil. Čakal sem. In čakal. Na ulici pa je bila še kar nekaj časa po mojem e mailu tema. Tema ni fina reč. Vzbuja domišljijo. No, 8. decembra dopoldan so se odgovrni vendarle znašli na ulici in nekaj počeli. Zvečer istega dne luč vseeno ni svetila. Zopet sem jim poslal mejl. Odgovorili so mi, da so njihovi fantje bili oni dan tam in reč popravili. Povedal sem, da to ne drži in da bi bilo pametno poskusiti zopet. Odgovorili so mi, da bodo. In res so. 9. decembra so luč popravili. Zdaj sveti. Med 27. novembrom in 9. decembrom pa je 12 dni.
Tomaž Levičar
Mestni svetnik
www.levicar.si@gmail.com
skype: tomazlevicar
Vedno je zanimivo spremljati, kako dolg je reakcijski čas. Pustimo ob strani problem, da imajo nekateri silno visok prag vzdraženja. Tudi od javnih služb pričakujemo, da hitro reagirajo na naše probleme, posebej če se nam zdi, da je problem enostavno rešljiv in da mora biti rešen. Po svetu si mnoge organizacije oziroma mesta prizadevajo ta reakcijski čas kar najbolj skrajšati. Od opozorila meščana glede nekega problema do rešitve tega problema naj bi preteklo kar najmanj časa.
Tudi sam sem se nehote zapletel v eno tako vzročno-posledično zgodbo. Z novomeškimi električarji. Na ulici je namreč crknila luč. Nekaj dni sem kar miroval misleč, da kak uslužbenec ponoči hodi naokoli in beleži luči, ki ne delujejo, zatem pa jih podnevi popravljajo njegovi kolegi. Po nekaj dneh mi je upanje v tak sistem splahnelo. Pobrskal sem po spletu in našel kontakt koncesionarja, ki za občino ureja te reči. Na problem sem jih kar preko e pošte opozoril 27. novembra. Sicer se na moj mejl niso odzvali s kakšno zahvalo, ker sem jim sporočil napako, a slutil sem, da se je sistem sprožil. Čakal sem. In čakal. Na ulici pa je bila še kar nekaj časa po mojem e mailu tema. Tema ni fina reč. Vzbuja domišljijo. No, 8. decembra dopoldan so se odgovrni vendarle znašli na ulici in nekaj počeli. Zvečer istega dne luč vseeno ni svetila. Zopet sem jim poslal mejl. Odgovorili so mi, da so njihovi fantje bili oni dan tam in reč popravili. Povedal sem, da to ne drži in da bi bilo pametno poskusiti zopet. Odgovorili so mi, da bodo. In res so. 9. decembra so luč popravili. Zdaj sveti. Med 27. novembrom in 9. decembrom pa je 12 dni.
Tomaž Levičar
Mestni svetnik
www.levicar.si@gmail.com
skype: tomazlevicar
(Fotografije: Novo mesto, 9. december 2008)
Naročite se na:
Objave (Atom)