O samoutišanih, pred volitvami jako glasnih županskih kandidatih na Facebooku - o Mileni, Bojanu, Gregorju, Igorju in seveda Lojzetu.
Facebook se je ob lanskih jenenskih županskih volitvah obogatil z obrazi petih novomeških kandidatov. Bili so greenhorni Facebooka. A že takoj kar se da glasni. In očitno privlačni, saj so v kratkem času nabrali stotine facebook frendov. Ne ravno o vsakem svojem dihu, a o marsikaterem koraku pa so pred volitvami vendarle sporočali preko tega medija. In poslušali smo njih milozvočne besede, jih gledali na lepih fotografijah, osuplo gledali rastoče prijateljsko omrežje, skratka, občudovali smo jih. Tako so želeli in to smo jim dali. Vsak svojemu ali svojim. Po volitvah pa? Seveda, precej je potihnilo, ponekod povsem utihnilo. Nič več nam nimajo povedati, o ničemer nas prepričati, nič naučiti ... Točneje, takole je:
Milena
1348 prijateljev Milene Kramar Zupan čaka na kak njen svež glas, na novico o njenem aktualnem političnem udejstvovanju že od 14. oktobra 2010, ko je objavila zadnjo notico na Facebooku - kratko zahvalo volivcem. Odtlej nič. Tudi za novo leto ni voščila svojim Facebook prijateljem, da ne rečem volivcem. Najbrž je opustila županske ambicije, kar pa še ne pomeni, da ne bi bilo primerno, da kot občinska svetnica, kar sedaj je, komunicira s svojimi nekdanjimi (sedanjimi) prijatelji, podporniki ...
Bojan
Bojan Kekec očitno Facebooka ne vidi več kot svojega političnega orodja, vsaj na zavedni ravni ne, zato svojih 358 Facebook prijateljev razveseljuje s podatki o glasbi oziroma povezavami na najbrž njemu ljubo muziko. Ok, zakaj pa ne? Če ne bo župan, bo lahko pa DJ v kakem klubu, kjer vrtijo oldies goldies.
Gregor
Pozor! Gregor Macedoni, mladi županski up Novega mesta, nima le enega Facebook profila. On ima dva profila. A na nobenem kaj prida ne miga. Do volitev je pridno pisal. Po volitvah pa bralce na enem profilu obvestil le, da smuča ter par mesecev kasneje še, da okreva. Da, da vmes je bil še na eni okrogli mizi. Najbrž šepavo. Skratka 1777 prijateljev, uf, uf, od volitev dalje ne izve kaj prida o Gregorjevem političnem delu na njegovem malce osebnejšem Facebook profilu. Potem pa je tu še profil Gregor Macedoni za župana. Tu se svojim 1.105 prijateljem oglasi cirka enkrat mesečno. A skopo. Toliko, da izvemo, da še diha.
Igor
Igor Perhaj je na Facebooku tudi popolnoma obupal. Kar danes izvemo o njem na tem družabnem omrežju je, da sta mu očitno pri srcu Franc Mihelič in dr. House ter še nekaj drugih malenkosti. Nespremenjeno stanje na njegovem profilu gleda vsaj 232 Igorjevih prijateljev, ki pa zato najbrž niso kaj prida veseli. Zid je porušil.
Alojzij
Da, in tu je še naš župan. Pometel je s konkurenco na volitvah in v poznavanju bontona in seveda političnega marketinga. Je edini med kandidati, ki je svojim voščil tudi srečno novo leto 2011. Sicer pa ga vsakodnevne aktivnosti na mestu župana očitno tako zelo zaposlujejo, da po volitvah tudi on nima več časa, da bi izdatneje pisaril na svoj Facebook profil, kjer ga spremlja vsaj 480 prijateljev, ali celo objavljal svoje fotke. Naj mu bo (in s tem nam) srečno s Facebookom ali brez.
Počakajmo še dobra tri leta. Tedaj bo spet vse po starem. Tudi na Facebooku. Tako kot je po starem, sicer drugače od obetanega, a nič drugače od pričakovanega, seveda vse tudi sedaj.
Tomaž Levičar
Prikaz objav z oznako volitve 2010. Pokaži vse objave
Prikaz objav z oznako volitve 2010. Pokaži vse objave
sreda, 16. februar 2011
nedelja, 24. oktober 2010
HOMMAGE MUHIČU PRETEKLIH ŠTIRIH LET
O pričakovani zmagi skozi nekaj foto motivov.
Čestitam, Lojze. Pa na štiri precej uspešnejša leta.
Glas vpijoče v puščavi.
Kandidat in uspavana umetnica.
Boj Davida in Goljata.
Po razdejanju ostal le Muhič.
Dotolčen.
Blizu prvi, daleč drugi.
Nadaljuj(e)mo začeto.
Tomaž Levičar
torek, 12. oktober 2010
ZAHVALA VOLIVKAM IN VOLIVCEM
Predrage volivke in dragi volivci! Zahvaljujem se vam za glasove podpore na minulih, nedeljskih lokalnih volitvah za občinski svet.
Na lokalnih volitvah sem se tokrat odel v modre barve Julij. Mimogrede, na prejšnjih volitvah sem kandidiral za LDS, na predprejšnjih pa za Društvo Novo mesto. To kaže, da rad menjam dlako, a nravi, kot vem, pač ne ;) Kakor koli, tokrat ni uspel ne mali ne veliki met v smislu prodora v občinski svet. Premalo podpore med krajani in krajankami, meščani in meščankami, občani in občankami, kmeti in delavci, intelektualci in fizikalci, starimi in mladimi, aktivnimi in upokojenimi, med tistimi, ki posedajo po foteljih, in onimi, ki tekajo skozi mestne, primestne in podeželske gozdove, med obrtniki in ustvarjalci. Nič hudega, priložnost je bila dana, možnost več ponujena, izbira razširjena, če pa ste volivci raje zagrabili druge, mora že biti kak tehten razlog.
Skupaj pa upajmo, da boste oziroma bomo volivci nad izbranim očarani tudi po štirih letih.
Vaš Tomaž Levičar, nekoč svetnik
Na lokalnih volitvah sem se tokrat odel v modre barve Julij. Mimogrede, na prejšnjih volitvah sem kandidiral za LDS, na predprejšnjih pa za Društvo Novo mesto. To kaže, da rad menjam dlako, a nravi, kot vem, pač ne ;) Kakor koli, tokrat ni uspel ne mali ne veliki met v smislu prodora v občinski svet. Premalo podpore med krajani in krajankami, meščani in meščankami, občani in občankami, kmeti in delavci, intelektualci in fizikalci, starimi in mladimi, aktivnimi in upokojenimi, med tistimi, ki posedajo po foteljih, in onimi, ki tekajo skozi mestne, primestne in podeželske gozdove, med obrtniki in ustvarjalci. Nič hudega, priložnost je bila dana, možnost več ponujena, izbira razširjena, če pa ste volivci raje zagrabili druge, mora že biti kak tehten razlog.
Skupaj pa upajmo, da boste oziroma bomo volivci nad izbranim očarani tudi po štirih letih.
Vaš Tomaž Levičar, nekoč svetnik
ponedeljek, 27. september 2010
NAGOVOR OB PREDSTAVITVI PROGRAMA MILENE KRAMAR ZUPAN
Moj nagovor na predstavitvi programa kandidatke za županjo Milene Kramar Zupan v Kulturnem centru Janeza Trdine, 16. septembra 2010:
"Torej:
Je po vseh slišanih predstavitvah naših županskih kandidatov, po minulih proračunskih načrtih občine in po visokodoneče imenovanih načrtih razvojnih programov taiste občine za prihodnja leta sploh še moč povedati kaj posebej novega o jutrišnjem dnevu Novega mesta?
Najbrž ne. Ni, predvsem zato ni, ker ob tozadevno očitno precejšnjem soglasju nastopajoče politike, kar pomeni kar nekakšen, po svoje tudi nepričakovan, družbeni dogovor, niti nima smisla. Kritična masa podpore za brezštevilne sanjske in manj sanjske, pametne in bedaste projekte je pač dosežena. Smo že kot ena glava.
Kdo in zakaj bi torej tem kolektivnim željam, - žal se zaradi neučinkovitosti vodij iz mandata v mandat celo kar ponavljajo -, sploh nasprotoval?
In seveda: je, vendarle je moč povedati tudi kaj novega! Je možno in po mojem tudi treba reči kaj novega, kaj manj veličastnega v nakazovani podobi, a prepričljivejšega v možnih učinkih. Tudi zato torej, ker so cilji, ki jih lahko dosegamo z velikimi projekti, v resnici dosegljivi tudi na manj drage načine. Marsikdaj. In tu gre za cilje, ne pa za pot, in tu gre za plitko denarnico, ne pa za trezor Donalda Trumpa.
Da, da, seveda bomo gradili športne dvorane, obvoznice, center za ravnanje z odpadki, čistilne naprave, tako osrednjo kot mnoge krajevne, dogradili bomo naše kulturne hrame, domove za starejše občane, prenovili Narodni dom in tržnico in uredili arheološki park in prekrili velodrom in zgradili bazen in kampus in širili bolnico in prenovili zdravstveni dom, pa tudi vrtce bomo prenavljali. Brez skrbi. Vse to. In še marsikaj. Celo nekaj več kot napovedujejo ostali.
Vsekakor bomo, bodo ali boste, brez dvoma, brezprizivno, zakaj pa ne?; toda, poudarjam, toda mislim in mislimo, da nismo tako bogati in še nekaj časa ne bomo, da bi zgradili vse, o čemer pridno sanjamo.
Smo pa Novomeščanke in tudi Novomeščani dovolj pametni in, dokazano, vsaj nekateri že, vsi pa še lahko, tudi zelo ustvarjalni, da znamo svoje cilje doseči najprej in predvsem tudi na alternativne načine, na načine, ki jih noben neroden župan ali grda klika za njim ali zmeden direktor, noben ošabni premier ali minister, nobena finančna kriza, nobena sosednja občina in noben nepripravljen občinski svetnik ne bo zmogel preprečiti.
?O čem govorim?
Govorim o naslednjem:
-da se ustvariti tudi manj smeti, če ločujemo in pazljivo kupujemo;
-da se ustvariti tudi manj hrupa in izpuhov in asfalta, če več hodimo in kolesarimo;
-da se narediti tudi manj odplak in porabiti manj pitne vode, če pazljivo izpiramo in izrabljamo deževnico;
-da se tudi manj zelenega pozidati, če živimo bolj meščansko;
-da se preživeti tudi z manj avditoriji, če smo raje ustvarjalci in prodiramo v svet;
-da se tudi v reki Krki plavati, to vedo stari, če jo manj svinjamo;
-vsaj v nekih letih se da preživeti tudi brez bolnice, če malce popazimo na svoj življenjski slog;
-staramo se lahko tudi doma, če je družina trdna in družba solidarna in oskrba na domu dostopna.
In tako dalje.
Skratka, da se marsikaj, resda ne vse, marsikaj pa se da tudi drugače. Hitreje, ceneje, manj boleče, lepše ...
Da se, če bomo delali skupaj in če bomo delali drugače, kot delajo mnogi, in če se ne bomo izčrpavali na za ta trenutek preobilnih zalogajih.
Sreča je pravzaprav, da smo v vsesplošni krizi. Prav ta lahko vzpodbudi kreativnost in inovativnost. Bomo pač kot garažni bend, ki ima in goji veličastno idejo. S tako idejo in s pridnostjo in ljubeznijo pa lahko pride v nekaj letih muzicirat tudi na največji stadion na svetu.
To si mislim."
Tomaž Levičar
"Torej:
Je po vseh slišanih predstavitvah naših županskih kandidatov, po minulih proračunskih načrtih občine in po visokodoneče imenovanih načrtih razvojnih programov taiste občine za prihodnja leta sploh še moč povedati kaj posebej novega o jutrišnjem dnevu Novega mesta?
Najbrž ne. Ni, predvsem zato ni, ker ob tozadevno očitno precejšnjem soglasju nastopajoče politike, kar pomeni kar nekakšen, po svoje tudi nepričakovan, družbeni dogovor, niti nima smisla. Kritična masa podpore za brezštevilne sanjske in manj sanjske, pametne in bedaste projekte je pač dosežena. Smo že kot ena glava.
Kdo in zakaj bi torej tem kolektivnim željam, - žal se zaradi neučinkovitosti vodij iz mandata v mandat celo kar ponavljajo -, sploh nasprotoval?
In seveda: je, vendarle je moč povedati tudi kaj novega! Je možno in po mojem tudi treba reči kaj novega, kaj manj veličastnega v nakazovani podobi, a prepričljivejšega v možnih učinkih. Tudi zato torej, ker so cilji, ki jih lahko dosegamo z velikimi projekti, v resnici dosegljivi tudi na manj drage načine. Marsikdaj. In tu gre za cilje, ne pa za pot, in tu gre za plitko denarnico, ne pa za trezor Donalda Trumpa.
Da, da, seveda bomo gradili športne dvorane, obvoznice, center za ravnanje z odpadki, čistilne naprave, tako osrednjo kot mnoge krajevne, dogradili bomo naše kulturne hrame, domove za starejše občane, prenovili Narodni dom in tržnico in uredili arheološki park in prekrili velodrom in zgradili bazen in kampus in širili bolnico in prenovili zdravstveni dom, pa tudi vrtce bomo prenavljali. Brez skrbi. Vse to. In še marsikaj. Celo nekaj več kot napovedujejo ostali.
Vsekakor bomo, bodo ali boste, brez dvoma, brezprizivno, zakaj pa ne?; toda, poudarjam, toda mislim in mislimo, da nismo tako bogati in še nekaj časa ne bomo, da bi zgradili vse, o čemer pridno sanjamo.
Smo pa Novomeščanke in tudi Novomeščani dovolj pametni in, dokazano, vsaj nekateri že, vsi pa še lahko, tudi zelo ustvarjalni, da znamo svoje cilje doseči najprej in predvsem tudi na alternativne načine, na načine, ki jih noben neroden župan ali grda klika za njim ali zmeden direktor, noben ošabni premier ali minister, nobena finančna kriza, nobena sosednja občina in noben nepripravljen občinski svetnik ne bo zmogel preprečiti.
?O čem govorim?
Govorim o naslednjem:
-da se ustvariti tudi manj smeti, če ločujemo in pazljivo kupujemo;
-da se ustvariti tudi manj hrupa in izpuhov in asfalta, če več hodimo in kolesarimo;
-da se narediti tudi manj odplak in porabiti manj pitne vode, če pazljivo izpiramo in izrabljamo deževnico;
-da se tudi manj zelenega pozidati, če živimo bolj meščansko;
-da se preživeti tudi z manj avditoriji, če smo raje ustvarjalci in prodiramo v svet;
-da se tudi v reki Krki plavati, to vedo stari, če jo manj svinjamo;
-vsaj v nekih letih se da preživeti tudi brez bolnice, če malce popazimo na svoj življenjski slog;
-staramo se lahko tudi doma, če je družina trdna in družba solidarna in oskrba na domu dostopna.
In tako dalje.
Skratka, da se marsikaj, resda ne vse, marsikaj pa se da tudi drugače. Hitreje, ceneje, manj boleče, lepše ...
Da se, če bomo delali skupaj in če bomo delali drugače, kot delajo mnogi, in če se ne bomo izčrpavali na za ta trenutek preobilnih zalogajih.
Sreča je pravzaprav, da smo v vsesplošni krizi. Prav ta lahko vzpodbudi kreativnost in inovativnost. Bomo pač kot garažni bend, ki ima in goji veličastno idejo. S tako idejo in s pridnostjo in ljubeznijo pa lahko pride v nekaj letih muzicirat tudi na največji stadion na svetu.
To si mislim."
Tomaž Levičar
Naročite se na:
Objave (Atom)