IMENA ULIC

O poimenovanju novih novomeških ulic

V zvezi s točko decembrske seje občinskega sveta, kjer smo obravnavali poimenovanja ulic, sem dodatno poslal naslednje pripombe:

Zakonodaja
Na seji Odbora za okolje in prostor je bilo s strani občinske uprave v zvezi z mojim predlogom, da naj se v odloku uredi tudi poimenovanje sprehajališč, povedano, da bi to ne bilo skladno z zakonodajo. Če je dejansko tako, tedaj je treba tudi ugotoviti, da je odlok neskladen z zakonodajo še v kakem drugem primeru poimenovanj - npr. mostovi. Zato predlagam, da se v predstavljenem odloku uredi le poimenovanja, ki jih terja zakonodaja, v drugem, spremljajočem odloku, ki bi ga bilo smiselno predstaviti kar hkrati, pa poimenovanja sprehajališč, mostov, mestnih predelov in podobnega.

Brezovica, Mestni gozd
Predlog sprememb odloka predlaga poimenovanje ene od cest na severu mesta z nazivom Brezovica. Glede nato, da se takisto imenuje že sosednji gozd oziroma grič (četudi tega ne obravnava ta odlok), predlagam, da se izogne podvajanju poimenovanj in s tem nepotrebni zmedi ter se cesto raje poimenuje drugače. Moj predlog bi glede na zgodovinska dejstva bil denimo Rimska cesta.
Podobna zagata je predlog poimenovanja Mestni gozd. Poimenovati območje, ki ga porašča drevje, z Mestni gozd, je morda še nekako smiselno, poimenovati tako ulico pa najbrž nekaj manj, posebej v oziru na to, da je v fondu na razpolago še serija idej poimenovanj po znanih meščanih in ostalem.

Urbanje
Predlog poimenovanja ulice z imenom Urbanje se mi zdi povsem neprimeren, posebej ob dejstvu, da je, zopet povem, na voljo cela paleta boljših možnosti, preko katerih lahko mesto izkaže tudi spoštovanje do svojih zaslužnih meščanov ipd.

Ravnikar, Mušič
Predlagam, da se po logiki, da, v kolikor je le mogoče, poimenovanja ulic, kadar so poimenovane po znanih osebnostih, simbolno vežemo na njihove življenjske zgodbe, predlagam, da se tudi arhitektoma Ravnikarju in Mušiču sedaj ali pa enkrat v bodoče dodeli ulice ali preko kakšnega preimenovanja ulic v območju starega mesta ali pa v novonastajajočih okoljih, ki so v urbanističnem in arhitekturnem smislu na ravni mesta presežki, saj to nekako simbolno pritiče umetnikoma in akademikoma te stroke.
Sila neprimerno se mi zdi že predhodno poimenovanje ene od bolj konfuznih mestnih ulic po Mušiču. Podobne narave pa se mi zdi namera poimenovanja ene od bodočih ulic po Ravnikarju v prav nič presežno načrtovanem mestnem predelu.

Knez
Zaradi pobude kolegice občinske svetnice, da naj se v bodoče ena izmed ulic poimenuje tudi po gospodarstveniku Jožetu Knezu, predlagam, da se ulica, ki se bo poimenovala po arheologu Tonetu Knezu, zaradi prepoznavnosti imenuje Ulica Toneta Kneza.

Sprehajališča
V tem ali drugem odloku je treba urediti tudi poimenovanje sprehajališč, ki so brez hišnih številk. Trenutno prepoznam dve takšni sprehajališči, namreč ob reki Krki od Portovala do Težke vode, ki se ga je prijelo ime Sprehajališče Primičeve Julije, ter ob Težki vodi od Skalickega ulice do Regrče vasi oziroma v bodoče do Belokranjske ceste. Prvo poimenovanje se seveda navezuje na dejstvo, da je v sosednjem gradiču Neuhof nekoč živela Primičeva Julija, drugo pa po prvih lastnikih gradu Grm, ki dominira nad potjo, Mordaxih.

Industrijske, poslovne cone ter Veliki hrib
Predlagam, da se ulice v poslovnih, gospodarskih, industrijskih, obrtnih območjih, kot so v Novem mestu denimo Cikava, Adria, Livada, Mačkovec poimenujejo po gospodarstvenikih, posebej seveda novomeških oz. dolenjskih.

Rudolf IV. Habsburški
Predlagam, da se kakšna pomembnejša cesta, sprehajališče ali trg ob tej ali eni bodočih prilik vendarle poimenuje tudi po ustanovitelju mesta.
Vsekakor predlagam, da se po njem poimenuje vsaj bodoče sprehajališče ob Krki okoli starega mestnega jedra.

Označbe
Predlagam, da se ob uličnih tablah, ki stojijo ob vstopih na posamezne ulice, zapiše kratko tudi po kom je ulica imenovana in kdo ta oseba je ter morebiti čas rojstva in smrti - po zgledu mnogih drugih mest.


Tomaž Levičar

MEŠ(Č)ANI: MIHA JAPELJ

Miha Japelj je bil včeraj v Čajarni gost pogovornega večera, ki ga Društvo Novo mesto pripravlja pod nazivom Četrti četrtek. Japelj je član društva že od njegove ustanovitve, od letos pa je tudi častni občan Novega mesta. Slednje je bil tudi povod za pogovor, ki ga je vodil Igor Vidmar.
Miha Japelj na posnetku, ki ga lahko dosežete na spodnji povezavi, govori o svojem otroštvu, izobraževanju, Krki, kemiji, vnukih, o Novem mestu in seveda o Društvu Novo mesto.

Kliknite na:

Intervju z Miho Japljem, 8. maj 2008, Čajarna

in potem pritisnite "Play".

Opomba:
1. Pogovor je dolg 81 minut.
2. Opravičujem se za slabšo kvaliteto zvoka na datoteki, ker je posledica tega, da je bilo zaradi omejitev serverja potrebno 81 minut dolg pogovor stisniti pod 10 Mb. Kdor želi boljšo kvaliteto posnetka, lahko sporoči na moj e mail.

Tomaž Levičar
Mestni svetnik
www.levicar.si@gmail.com

MEŠ(Č)ANI: IGOR OBRADINOVIČ

Moj sosed Igor. Pravzaprav moj nekdanji sosed Igor.

Igor je stanoval in delal na gradu Grm. Mojih 33 let je bil tam, svojih pa še nekaj več. V gradu je bil namreč od svojega prvega leta starosti dalje. Pred dvema letoma nas je zapustil. Mislim, da je bilo zato nekoliko žal celo mojemu očetu, ki je nerealizirani slikar, kajpada, saj je izgubil občasnega sogovornika o teh in sorodnih zadevah. Zdaj Igor ustvarja v Narodnem domu. Igor je slikar, kipar in še kaj. Igor je seveda tudi brat slavnega bobnarja Dušana, ki je še nekako moj sosed, in nič manj znanega nekdanjega vremenarja, zdaj pa učitelja Milana, ki pa se je tako kot Igorjeva mama tudi že dolgo nazaj odselil v drugi del mesta.

Grmsko grajsko dvorišče je bilo vsa ta leta, posebej pa zadnje desetletje ali dve nemalokrat na pol prekrito z Igorjevimi mavčnimi kalupi in seveda z raznimi odlitki. Vsi mogoči kaktusi, ki jih je njegova mama pridno gojila pred vhodnimi vrati, so bili kar izgubljeni sredi te Igorjeve mavčne beline. Vse mogoče oblike je znal narediti s čopičem in roko, z barvo, glino, mavcem, lesom, … Naravne in nenaravne. Pri oblikah je Igor povsem sproščen, pravijo da surrealen. In res se spominjam, da je pred kakšnimi petnajstimi leti z velikim navdušenjem govoril, ko je dospel nazaj v Novo mesto iz gaudijevsko-dalijevsko-mirojevske Barcelone. Barcelona je bila tedaj zanj kot Meka za vernike ali Glastonbury za rockerje ali vinograd za Dolenjce. Kar je čisto v redu. Za Igorja, mislim.

Igorja bi seveda človek včasih dal čez kolena in z leskovo, če ne morda kar z vrbovo šibo dobro naklestil. Da bi ga naučil ekonomije. Sploh ko mi začne razlagati za kak drobiž prodaja svoje izdelke, se mi dvigne pritisk in začnem, da ne bi že zarana prišel moj konec, mrzlično iskati enap, Krkino zdravilo proti hipertenziji, kakor me je prav včeraj podučil profesor Miha Japelj, da mi umiri krvotok.
Zdaj denimo je Igor izdelal zelo atraktivne lončene lestence za nekega znanega dolenjskega gostilničarja pa sem skoraj prebledel, ko je povedal za kako malo evrov mu jih namerava prodati. Le za toliko, kolikor je treba recimo odšteti za denimo prav najbolj pogrošen lestenec, v kateri od velikih trgovin. Za Igorja njegovo delo res ni ekonomska kategorija. Rabil bi menedžerja. Ni dvoma. Pa tudi občina bi kaj več lahko vlagala v novomeške umetnike, tudi v likovnike take in drugačne. Pa ne le občina, večkrat se sprašujem, kam velik presežek svojega denarja vlagajo novodobni premožneži, tudi tisti certifikatski in privatizatorski. Le v avtomobile in morda še v kako ogromno, a silno brezdušno bajto? Meceni pa taki!



Zdaj Igorju že nekaj časa hodim po glavi, da naj končno naredi oni kip v spomin Julije Primic, ki ga bo dal pred njeno novomeško domovanje. Vsaj maketo naredi, mu govorim. In čakam. Se mi zdi, kakor da se je za Prešernom še Igor malo preveč navdušil za tole Julijo in da zdaj misli, da nič ni dovolj dobro zanjo.



Tomaž Levičar
Mestni svetnik

(Fotografije: Igor Obradinovič v Narodnem domu, 21. september 2007)

MEŠ(Č)ANI: JANA MURGELJ

Joj, ta Jana s skodelico čaja v roki Ko bi bila pravi čas na pravem mestu, si jaz pred dnevi nekje nad mestom, kjer so se mi povrhu vsega zaradi nehumane višine še kolena šibila, ne bi pridelal ogromne buške na vrhu glave.

Jana? Če bi v Novem mestu izbirali kraljico čaja, potem je prav ta blondinka, rockerica po duši, na prvem mestu, da osvoji laskavi naslov. Ne dvomim, da bi ji naslov pripadel. Toda ne le zato, ker gospodična nudi širnemu občestvu edino trgovino s čaji v mestu in ker ima edino tukajšnjo čajnico, ampak bi ji krono nadeli tudi, ker bi s svojo odločnostjo v tekmi zagotovo elegantno pometla z morebitno težko konkurenco. Ona dobro pozna celo tiste metode, ki potencialne nasprotnike navedejo k temu, da nevede, a že skoraj z zanosom delajo zanjo. Morda je o tem brala v Sun Tzu-jevi knjigi. Spet nekaj kitajskega. Res zanimivo. Občudovanja vredno. Toda kaj ji to pomaga, ko pa v naši tihi dolini izbiramo plemkinje zgolj s področja cvička, ki pa, tako pravijo, nima nič skupnega z vodo.

Zdaj si je Jana pripela na hrbet nov izziv. Občino hoče, pardon, občino bo prepričala, da bi pod Kandijskim mostom uredila atraktiven prireditveni prostor, za živahnost katerega bi skozi celo leto skrbelo Društvo Vsemukos - njegov (eko)motor je tudi ona. Prepričevanje občine zdaj že kar traja in traja. Je pač punca naletela na dovolj trd oreh. Eni in drugi ne popuščajo. Ne Jana ne občinarji. In občinarji so izrabili že lep kos svojega železnega repertoarja, kako na veliko in vse naokoli obljubljati, a obljub niti v skromnem obsegu ne izpolniti, pri tem pa seveda ostati živ. Jani pravim, da jo bodo tile žejno prepeljali preko oceana, ker so v teh zadevah profesionalci. Ona pa pravi, da je ne bodo. Punca bi kar stavila. A ker sem gentleman, ji ne želim povzročiti razočaranja in joka in stoka in ekonomske škode zaradi prekmalu izgubljene stave. Kdo bo pa to poslušal? Povrhu vsega pa je letos že bila bridko razočarana, ko je občina za neverjetno obsežen in po mojem mnenju tudi dober program za poživljanje mestnega jedra, ki so ga pripravili v društvu Vsemukos, namenila le par fičnikov. Mar ena lekcija ni dovolj? Je občinarjem res treba nastaviti še drugo lice?

Jana te dni preureja svoje čajno kraljestvo na Glavnem trgu 17. Seli ga višje. Za eno nadstropje višje. Višje se najbrž sme razumeti kot napredek. Mislim, da bo to dobro. Ravno včeraj sem namreč opazoval en parček, kako se je nekaj trenutkov nekoliko zmedeno spraševal, kje je vhod v čajnico. Saj so ga z olajšanjem našli tam spodaj na stranski ulici, ampak lažje jim bo že kmalu, ko bo vhod v čajnico kar direktno z Glavnega trga. Sicer pa je Janina čajnica po mojem strokovnem prepričanju v tem trenutku najprijetnejši gostinski lokal v mestu.

Zagotovo nas zanima tudi, kakšen je odnos Jane do živali? Če odštejemo muhe, komarje in podobno sodrgo v perifernem vejevju živalskega debla, s katerimi Jana obračuna, če ji pač na grd način prekrižajo pot, potem živalim ne želi prav nič žalega. V toči sprejema mokre cucke v začasno zavetje, pajkom ne podira mrež, pozdravlja race na Krki, rib ne lovi, mucke rada poboža … Ja, Jana je nekak ekolog. Skoraj fundamentalist. Pa zdrava prehrana bi naj bila omega in alfa prihodnosti. Po njenem zagotovilu. Dobiček, reče Jana, bi pa morali ukiniti. In tale je študirala ekonomijo?! Če ne bi človek spremljal njene uspešne, predvsem pa pogumne poslovne poti, potem bi rekel, da prej izhaja iz študija kakšnega slikarstva in da je bila celo največji boem med sošolci, kot pa da ima kaj opraviti s študijem ekonomije. Ampak ji gre. Gre ji. Tudi ekonomsko ji gre. Morda ji veliki Kitajska in Indija nekoč pripneta še kak red zaslug za narod, ker tako prijazno promovira njihove države in kulture in pospešuje njihovo gospodarstvo.
Morda bo Jana že kmalu naredila društvo slovensko-kitajskega prijateljstva. Da, to bi bila investicija v prihodnost.

Janine fotografije. So fotke v redu? Jana je rekla, da morajo biti njene fotke take, da bo dobila kakšne oboževalce. Ona s tem že sicer nima problemov, a mislim, da bi po tem, ko bodo fantje širom lepe Dolenjske in še širše naokoli videli te njene podobe, znala imeti zaradi preobilja oboževalcev celo probleme - kupi ljubezenskih pisem v nabiralnikih, podoknice sredi mirne in zaspane noči, ogromni šopki pred vrati, stalni telefonski klici, vabila na večerje … Oh, da ji le nisem storil škode s temi fotografijami?

Toliko tokrat o tej Jani s skodelico ćaja v roki.

Tudi jaz pijem čaj. Največ pu erh, najraje pa gyokuro. Dandanes.

(Fotografije: Jana Murgelj, 5. september 2007)

MEŠ(Č)ANI: ALENKA LAMOVŠEK & VERA JAČIMOVIĆ

Vera in Alenka sta kot Thelma in Louise, kot Stan in Olio, še bolje povedano, sta kot Lennon in McCartney dolenjske etnologije. Pogumno, zabavno, ustvarjalno. Vera Jačimović in Alenka Lamovšek danes praznujeta tretjo obletnico, njuno Društvo Akcija je pa celo nekaj mlajše.

Tri leta so torej že mimo odkar sta mladi etnologinji pripravili prvo Rokodelsko tržnico na novomeškem Glavnem trgu. Vsak prvi ponedeljek v mesecu so. To pomeni, da jaz ti dami poznam še nekaj časa dlje, pač odtlej, ko sta k meni, tedaj neizprosno trdemu birokratu s sila razkošno pisarno v sploh ne najnižjem nadstropju tršatega zgodovinskega objekta na elitni lokaciji sredi dolenjske prestolnice in seveda z zelo dolgim hodnikom do nje, stopili skozi ogromna, težka vrata, na katerih se je lepo bleščal napis z mojim imenom, priimkom in funkcijo. Potrkali sta blago in direktno udarili z idejo o Rokodelski tržnici. Občina naj jima pa pomaga. Zagrabil sem idejo. Kaj pa bi drugega, saj je od grabljenja takih idej bila odvisna priljubljenost občine med davkoplačevalci, pardon, med volilci. Župan je seveda tudi rekel da. A takrat se je šele začelo. Potem smo imeli še Rudolfove sejme skozi kratke decembrske dneve in hladne večere pa tudi ob aprilskih občinskih praznikih, nadaljevali sta s produkcijo sladkosti in pripravljali celo nekih avtohtonih čajev, razmišljali sta še o nekakem velecentru rokodelstva pa še kaj se najde.
Njuni največji oboževalci so otroci, posebej tisti iz vrtcev, ki tako radi gledajo, kako stric s sivo brado vrti in vrti glino na kolovratu, ter tudi njihove mame, no, pa tudi stare mame pa zaljubljeni mladeniči pa tudi tisti, ki iščejo svoje dolenjske korenine. Vse tem na svojih tržnicah vedno kaj lepega in zanimivega, predvsem pa kakovostnega ponudita.

Da, tudi podjetnici sta Alenka in Vera. Zaenkrat še majhni podjetnici. A tudi Mirko Tuš je začel z malim. Pa poglejte kaj ima zdaj vse. Jaz bi na njegovem mestu že zdavnaj nehal grabiti solde na kup in šel lepo v penzijo, morda kar na Mauritius, da bi se na slovenskem in balkanskem trgu našlo kaj več prostora tudi za podjetnice kot sta Vera in Alenka.
Vera in Alenka prodajata med ostalim kakovostne piškote pod blagovno znamko Novomeške sladkosti, kjer se trenutno zbirajo Rudolfove kronce, Julijini poljubčki, se mi zdi, da imam te še najraje, in tudi Trdinovi klobučki. Mirko Tuš vsega tega še nima na svojih policah, tisti mladec iz Mercatorja pa se tudi še ni tozadevno zbrihtal – saj potemtakem, sklepam, niti ni čudno, če se na Balkanu lahko tako žogajo z njim. Kakor koli, menda gre Alenki in Veri vse skupaj vseeno kar lepo v prodajo, resda je ta še nekako butična, ljudje so pa tudi nad okusom teh dobrot kar navdušeni. In slednje je pomembno. To je izhodišče za dolgotrajno ljubezen med njima in njunimi potrošniki. A onidve si vseeno želita izboljšav. Ne moreta dobro spati, če ne iščeta ali celo najdeta novih rešitev za stare probleme. Recepti za te piškote so njuni, seveda je to ena večjih, bolj iskanih in zato tudi skrbno varovanih dolenjskih skrivnosti. Neke vrste dolenjska Coca Cola. Če se ne motim recepte zato hrani v svojem trezorju ena od lokalnih bank. Lahko pa da se tudi motim in je v resnici to neka švicarska banka.

Jako vesel pa sem, da sta dami opustili kuhanje oziroma peko. Ni to za njiju. To pa ne. Uboga njuna bodoča moža. To pa že lahko rečem. Na daleč se jima ognem, ko beseda nanese na kuhinjo. Na začetku sta namreč piškote pripravljali sami, zdi se mi, da v domači pečici, če ne v kaminu, morda celo kar v mikrovalovki, da je ideja prej meso postala. In potem sem jaz moral to preizkušati. Temu se je včasih reklo poskusni zajec. Rečem vam, da sem bil nekaj časa kar revež. Tej njuni peki in razno raznim recepturam kar ni hotelo biti konec. In iz nekega meni nedoumljivega razloga sta bili nad lastnim početjem navdušeni. Vedno znova sta plaho potrkali na vrata in potem pogumno in veselo ponujali piškot za piškotom. Daj, jej, Tomaž! Še fotografirati sta hoteli grimase, ki sem jih uspel spuščati ob tem okušanju. A ko bi bil vsaj le en piškot. Ne, ni bil le eden. Bila jih je cela tona. Vsaj meni se je tako zdelo. Zato sem se po nujnem odhodu znašel na način, da sem piškote hitro razdelil med sodelavce. Pravi altruist. In sem jih anketiral. So vam všeč? Bi kaj dodali? Kakšni občutki vas preplavijo, ko pojeste Julijin poljubček? … Ja, taki so bili začetki. Zdaj je seveda stvar okusna. Čeprav me stari spomini še vedno znova zbijejo na tla in se celo aktualnim dobrotam nehote izogibam. Ampak, potem vzamejo čuti in razum zadeve v svoje roke, pa se z veseljem poje.

Če mene kdo vpraša, bi ti mladi dami morali prevzeti novomeški turizem. V paketu bi ju dal kar v nov novomeški zavod za turizem. Eno za direktorico, drugo pa za namestnico direktorice. Tako da zgleda in da je plača za njun trud spodobna. Saj delali bi pa itak vse, tako rekoč od snaženja navzgor. Z lastno glavo garantiram, da bi bile spremembe na bolje hitro opazne. In ti dve ne bi sadili le rožic naokoli.
Ker so kadrovske manire na dandanašnji občini takim ljudem manj naklonjene, delata Alenka in Vera zdaj pač kar v svojem društvu, ki ima ime Društvo Akcija.
Joj, moram nehat pisat. Je že preveč.

Vse najboljše torej ob tej veliki obletnici. Pa še na mnoga leta.

(Fotografija: Vera Jačimović in Alenka Lamovšek pred rotovžem ob bardu Janezu Trdini, 3. september 2007)

MEŠ(Č)ANI: JIŔI VOLT

Jiŕi Volt, ki je Čeh in Novomeščan ter predan tenisač in ki pravi, da je Hradec Kralove med tremi najbolj imenitnimi češkimi mesti.


Kdo sta drugi oziroma prvi dve mesti na Češkem? Jasno je, Praga in Karlovy Vary. Glede tega se ne mislim prepirati z njim, ker Jiŕi Češko pozna mnogo bolje kot jaz. Itak pa je zaupanja vreden, če je še lokalpatriot, je pač doma iz Hradec Kralove, pa tudi ni nič narobe. Kolikor sem jaz videl ta Hradec Kralove, lahko rečem, da bi Novo mesto šlo lahko tja na en daljši tečaj, na katerem bi se naučilo, kako se dela mesto za ljudi. Jiŕi mi že nekaj časa reklamira t.i. Plečnikov vlak, ki vozi med Ljubljano in Prago. Ker mi s tako idejo občasno po glavi hodi tudi sestra, bom očitno res moral spet malo v beli svet, pač s tem arhitektom Plečnikom.

V Novem mestu je Jiŕi že kar nekaj let, že debelo desetletje. Najbrž ni več daleč čas, ko bo tu ugledal in vzgojil novega Ivana Lendla ali Martino Navratilovo. Nekaj takega. Jiŕi rad dokaže, in to mu res ni težko, da je češko pivo silno odlično ter da becherovka lepo ogreje grlo in še lepše diši. Sicer pa živi športno. Vsak dan. V glavnem je kar na teniških igriščih v Portovalu, s katerimi upravlja njegov Tenis klub Portoval. Teniških žogic ima Jiŕi ponavadi čez glavo, iz vseh smeri letijo k njemu, tenisa pa se ne naveliča. Konec tega tedna bo zopet tudi tradicionalni Beli teniški turnir, katerega oče je Jiŕi.

(Fotografija: Jiŕi Volt, 21. avgust 2007)

MEŠ(Č)ANI: SANDRA HROVAT

Sandra Horvat, ki je kolegica arhitektka. Že nekaj časa je sicer ne sprašujem, če so ji na faksu že uspeli podeliti diplomo, a dejansko to itak ni važno. S temi diplomami je tako, da bi jo lahko marsikateremu arhitektu, ki jo ima, vzeli, in dali kakšnemu, ki je nima. Poglejmo malo naokoli po mestih pa bo vse jasno.

Tudi mama je. Mali je pa Kostja. Da, Slovan je. In to ne slučajno. Mogoče bo Kostja, ko zraste, risal stripe, tako kot dela njegov soimenjak in kot počne mama. Mogoče. Ali pa bo oblikoval knjige in druge papirnate zadeve kot tudi dela mama. Ali pa bo Kostja literat, kar je tudi mama. Mogoče bo glasbenik, kar ni njegova mama. Ali pa bo Kostja oče, kar je njegov oče.

No, o Kostjinem očetu, filozofu, ki celo na plaži piše pesmi in ki je nasploh fenomen zase, pa pač en drug dan.

(Fotografiji: Sandra, 7. junij 2006; Kostja, 16. avgust 2007)

MEŠ(Č)ANI: DAMIJAN ŠINIGOJ

Damijan Šinigoj, ki že več let dela samo v nočni izmeni. Opravlja tudi psihično zahteven posel, saj mora vsako noč predelati celo po dva komada del nadobudnih slovenskih literatov. Kako pa je z berljivostjo del slovenskih literatov v povprečju, pa vsi dokaj dobro vemo, če ne drugače iz osnovne šole.

Damijan s šihta v Založbi Goga torej odide proti domačemu ognjišču šele okoli 6. ure zjutraj. Tedaj poštar ravno odloži še vroč časopis pred vrata, milk-boy bi odložil sveže kravje mleko, njegovi normalni sosedje pa se odpravljajo na delo. Lastni otroci so ga spoznali kot zaspanca, saj je praktično vedno, ko so morali v šolo, še (že) trdno spal. Zaradi napornega nočnega posla se skuša Damijan vsaj kasneje v novem dnevu sprostiti kot pravi delavec v katerem od novomeških barov, neredko pa žal omaga že tik vrati lastnega vozila – kot je dobro razvidno s posnetka. V prostem času je pisatelj in režiser in scenarist pa oče in včasih še mama in seveda mož. Publicira na mnogih koncih, Novomeščani pa ga najraje berejo v Parku.

(Fotografiji: Novi trg, 14. avgust 2007)

MEŠ(Č)ANI: MITJA LIČEN

Mitja Ličen, ki je knjigarnar in ima seveda smeh, ki ga ni niti pomotoma moč zamenjati s čimer koli drugim. Očitno je včasih tudi zamišljen.
(Rozmanova ulica, 8. junij 2006)

MEŠ(Č)ANI: MATJAŽ GRUM

Matjaž Grum, ki je moj grmski sošolec, mislec, trenutno živi na Kredarici, višje se v tej domovini ne da, in najbrž tudi tam igra šah in preganja kikle in lovi zen …


(Rozmanova ulica 10, 28. junij 2006)

MEŠ(Č)ANI: JOŽEF LAP

Jožef Lap, ki je nekdanji in menda zadnji novomeški prošt. Tedaj v zadnjih trenutkih službovanja.
(Prešernov trg, 9. junij 2006)

MEŠ(Č)ANI: UROŠ LUBEJ

Uroš Lubej, ki je filozof, učitelj, urednik časopisa Park, gurman, kreativec …


(sedež časopisa Park, 31. julij 2007)