IKONE MESTA: PRIKOLICA ADRIA

Prva med vsemi je bila Adria 375. Da ne bi ušel dober posel s Švedi, je bila narejena na vrat na nos. V dveh mesecih – od nejasne ideje do dobrega izdelka. In naredili so jo ljudje, ki dotlej niso imeli prav nič opravka s takimi ali s podobnimi izdelki. A naredili so odlično. To je bilo leta 1965. Februarja. Že nemudoma za tem, ko so jo ustvarili, so jo poslali na stockholmski sejem, kjer je ta novomeški proizvod doživel velik uspeh. In prav na Švedskem so šle zatem v prodajo kot za med, saj so bile menda boljše od angleških, ki so takrat obvladovale cel skandinavski trg.
Gre seveda za Adriino počitniško prikolico, prvo v seriji mnogih, prvo v seriji stotin različic. Druga je bila z imenom Opatija. Izdelovali pa so jih najprej le v Novem mestu, kasneje pa tudi v Brežicah in v belgijskem Deinzeju.

V prikolici sem bil na počitnicah dvakrat v življenju. Če me spomin ne vara oziroma če ni zadeva potlačena pregloboko v nezavednem. Prvega primera nekje iz Dalmacije se v resnici celo sploh ne spomnim, ker je časovno tako zelo oddaljen, da ga lahko opazujem le na fotografijah, drugekrati pa smo v Sadkovi prikolici Adria Caravan na slovenski obali tako bore malo spali, da mi tudi ta primer ni ostal prav nič domač. Pa vendarle, mojim izkušnjam navkljub mi ni težko postaviti enostavno trditev, da je Adriinih počitniških prikolic, tako takih že zelo starih kot tudi onih, ki so še v povsem rosnih letih, po obalah Jadrana kot listja in trave. Najverjetneje pa so te belo-modre prikolice številčne tudi ob kakem drugem morju, ko jih pa še danes celo z vlakovnimi kompozicijami pridno vozijo po svetu.

Adriina prikolica je tudi edini preživeli celoviti proizvod IMV-ja. Katre ni več, petice in podobnih, ki so jih tu tudi dajali vkup, prav tako ne, kombija žal ne delajo več in marsičesa drugega seveda tudi ne. Počitniška prikolica pa v posodobljeni različici še vedno prihaja s proizvodnih trakov podjetja, ki se danes imenuje Adria Mobil, torej ravno tako kot novomeški kolesarski klub. »Nobenega dvoma ni, da je IMV razvijal program avtomobilskih prikolic z lastnimi napori in da bi tako moralo ostati tudi v bodoče,« je pred dobrimi 20 leti v tovarniškem časopisu Kurir zapisal Martin Sever.

Ni pa niti dvoma, da je počitniška prikolica Adria, ki so jo daljnega leta 1979 oglaševali z besedami »IMV počitniški dom – pojem udobja in kvalitete«, tudi ikona Novega mesta.

Tomaž Levičar
Mestni svetnik


(fotografije: 21. in 22. september 2007)

IKONE MESTA: RENAULT 4

Novo mesto istovetimo z mnogimi predmeti, z nekaterimi pa še posebej. Lahko bi jim rekli ikone mesta. Eden takih predmetov je stroj, je avto, ki ima uradno ime Renault 4, po domače ga kličemo pa »katrca«. Zadnja na svetu je bila izdelana v Novem mestu. V IMV-ju.

Pred dnevi sem se srečal z Božom Kočevarjem, ki je starosta IMV-ja, zdaj pa skrbi tudi za živahen utrip v Klubu prijateljev IMV. Društvo ima nekaj sto članov, lahko pa bi jih imelo in morda jih bo imelo tudi več tisoč, saj je v Levičnikovem IMV delalo več tisoč ljudi v Sloveniji, Jugoslaviji in celo po Evropi in najbrž so mnogi ostali prijatelji te tovarne.
Pred nekaj dnevi je Klub prijateljev IMV izdal DVD o zgodovini IMV-ja, Marjan Moškon, avtor tega enournega filma, mi je podaril en izvod, pripravljajo pa se tudi na postavitev spomenika Juriju Levičniku, ki mu je prejšnji novomeški občinski svet vsled meni povsem tujih razlogov odrekel mesto pred rotovžem. Kakor hočejo. Je pa zato film dobil nekaj več pozornosti. Film vsaj vsem Novomeščanom priporočam v ogled. Kolikor vem, ga je moč dobiti na sedežu društva na Rozmanovi ulici 10. Naklada bo zagotovo hitro pošla, saj so ga v prvi seriji naredili le v nekaj sto izvodih.

Novejša preteklost Novega mesta je seveda še kako močno povezana z IMV-jem, IMV-jeva zgodovina, sploh od leta 1973 dalje, pa še kako močno z Renault 4, s »katrco«. Med IMV kombijem, prikolico ter katrco, ki so najbrž najbolj znani produkti te velike tovarne, bi se težko odločil, katerega bi dal na prvo mesto. Prva dva sta tako rekoč novomeški produkt, prikolica je celo edina preživela burne čase in se uspela posodabljati, katrca pa je, čeprav je francoska reč, skozi oči povprečnega slehernika vendarle prava ikona IMV in tudi Novega mesta. Ni dvoma, da si katrca zasluži naziv »Ikona Novega mesta«. Je ena od njih.

Težko bi našli Novomeščana ali Dolenjca, vsaj malce starejšega, ki se ni vozil s katrco. Vsaj kot sopotnik. Mnogi so katrco imeli celo v lasti. Tudi jaz sem se z eno modro pred več kot desetimi leti vozil naokoli. Odličen avto. Ni da bi človek z njim punce ravno v trans spravljal, a vseeno je avto vreden občudovanja. Ne le tehnični dosežek, ampak tudi pravi oblikovalski posebnež je. Okna in še posebej kljukica za odpiranje okna, kljuka na vratih, prestavna ročica, karoserija, zadnja luč, odbijači, zadnja vrata, … same zanimive, netipične avtomobilske oblike.

Boža Kočevarja sem vprašal tudi, kako kaže z IMV muzejem. Oblikovanje muzejske zbirke IMV je namreč projekt, za katerega vem, da ga s kolegi pridno neguje. Ne hitijo, a vedo kaj delajo. Pravi, da muzej bo.
Vsekakor bom z zanimanjem opazoval, kje le bodo nabrali stare modele – prikolice, avtomobile, stroje, da ne rečem še kakšno kmetijsko mehanizacijo iz začetkov tovarne … Ni enostavno. Namreč, čeprav je bilo Novo mesto slovenska porodnišnica katrc, rodilo se jih je tu par sto tisoč, pa zdaj teh tu skorajda ni več opaziti.
V lovu na katrco sem prevozil pol mesta, videl stotine avtomobilov, od tistih, ki jih imajo novodobni premožneži do onih, ki jih imajo socialni problemi, a našel sem le dve katrci. Ena od teh neregistrirana in tudi nevozna. Druga pa očitno še lepo služi in ima skrbnega lastnika.

Tomaž Levičar
Mestni svetnik