petek, 31. avgust 2007
HEROJI DELAVSTVA
Lebanova ulica, 31. avgust 2007, priprave na polaganje nove asfaltne prevleke na cesti
četrtek, 30. avgust 2007
NAŠA KNJIŽNICA IN SLAVNI FILMI
O kinoteki novomeške Knjižnice Mirana Jarca
Po par preminulih dneh povejmo še nekaj o filmarskih zadevah. Tokrat seveda nič o županovem zanimanju za voajersko snemalno video tehniko, pač pa o bolj dovršenih in bolj pomembnih rečeh.
Po par preminulih dneh povejmo še nekaj o filmarskih zadevah. Tokrat seveda nič o županovem zanimanju za voajersko snemalno video tehniko, pač pa o bolj dovršenih in bolj pomembnih rečeh.
Dandanašnji človek se ne more šteti za razgledanega, če ni vsaj malce posvečen tudi v svetovni in domači film, torej v sedmo umetnost, v filmsko zgodovino in teorijo. Zato je treba prebrati kaj od Eisensteina, Chiona ter Bonitzerja pa recimo nekaj od Žižka in Pelka, tisti, ki so malo bolj podkovani, se lahko lotijo celo Deleuza, tudi Ekran velja vzeti v roke, vedeti je treba nekaj o scenariju, montaži, režiji pa o planu, kadru, rezu, nekaj velja znati o igranem, dokumentarnem, a tudi o risanem filmu in o podobnih filmskih kategorijah. Sploh nenazadnje pa je treba videti kak spodoben film. In slednje v resnici ni tako zelo enostavna reč, kot bi se ob poplavi tv programov, videotek in kinematografov komu lahko zazdelo.
Filme za ogled si človek lahko poišče v kaki videoteki sredi mesta. Oh, pardon, tam ne. Hotel sem reči, da si jih lahko poišče v knjižnici. No, moral bi si moči tam filme najti, če naj je knjižnica vredna naziva »splošno izobraževalna« ali če nosi celo še kak višje doneči naziv.
Splošno izobraževalna knjižnica je tudi novomeška Knjižnica Mirana Jarca. Ima tudi svojo videoteko s stotinami filmov na VHS kasetah in DVD-jih. V knjižnici imajo na voljo tudi kak spodoben film, kakor koli si že to spodobnost predstavljamo, mislim pač na nek očiten prispevek posameznega filma k razvoju filmske umetnosti v smislu dobre, inovativne režije, montaže, fotografije itd. Pa vendar je v resnici, stotinam filmov navkljub, knjižnična videoteka dokaj skromna. Recimo, da je tako, ker so z zbiranjem tega gradiva še bolj na začetku – kar resda traja že par let.
Kaj vse manjka ali kaj skoraj v celoti manjka knjižničnemu filmskemu fondu? Torej, dejansko knjižnica ne premore skoraj nobenih del, kakršna si želi in jih rabi vsak pravi filmofil oziroma radovednež, ki se želi poučiti o filmu. O režiserjih Eisensteinu, Vertovu ali Griffithu ne duha ne sluha, genialnega Chaplina na srečo imajo, posebej njegove zvočne filme, Italijani kot so Fellini, Passollini, Antonioni, De Sica so praktično povsem odsotni, tudi z Nemci, kot so Wenders, tega nekaj sicer je, pa Fassbinder in Lang in von Sternberg je več kot slabo, Francozov Chabrola ali Cocteauja ali Godarda ali Truffauta skorajda ni na knjižničnih »trakovih«, tudi Španca Buñuela ne ugledamo, o Skandinavcu Bergmanu se tu ni moč kaj dosti naučiti, pa celo Američani knjižnici bolj ali manj manjkajo – Ford, Wilder, Welles in pa seveda Hawks … Celo s takimi kot so Hitchcock, Almodovar, Kurosawa, Kubrick, Cassavetes, Scott … je slabo. Poljaka Wajda in Kieslowski? Kje pa. Japonec Ozu? Nikakor. Kusturica? Hm. Pa kaj bi to, saj niti vseh oskarjevcev ni. Da, res je, vsaj pod mizo se ne da dobiti niti Severininega kratkometražnega prvenca, ki je pred leti žel zanimanje širom po našem Balkanu.
(ideja: Dovolj enostavno bi bilo, če preštevilnih filmov navedenih režiserjev že pač ni v najbližji samopostrežni trgovini, prijateljske vezi Novega mesta z mesti po Evropi, denimo Brescio (I), Langenhagnom (D), Torunom (PL) itd izkoristiti tudi za menjavo nacionalnih filmskih zapisov med mesti oziroma njihovimi knjižnicami.)
Zanimivo in na nek način pomenljivo pa je, da imajo v knjižnici debelo knjigo »1001 film - najboljši filmi vseh časov« (po izboru vodilnih svetovnih filmskih kritikov), ki sem si jo tudi sam pred kratkim priskrbel za lastno knjižno zbirko s tega področja. Ta knjiga bi namreč tistim, ki v knjižnici odločajo o nakupih, lahko služila kot zelo dober kompas. Več kot dober kompas bi bila. Če ne gre drugače, pa bi jim zagotovo pomagal someščan Stojan Pelko, ki bistvo teh filmskih reči milo rečeno obvlada in bi bil lahko odličen svetovalec knjižnici na področju filma.
Tako je torej s filmi v naši knjižnici. Ne preveč dobro. Slabo. A čeprav je izbira temeljnih in pomembnih filmskih del v knjižnici dejansko skromna, se okoli razpoložljivih filmov nabere grmada obiskovalcev knjižnice. Brez dvoma bo treba ponudbo čimprej izboljšati. Pač raje trije tako rekoč nepomembni filmi manj, pa zato en za zgodovino filma pomemben film več. Vsaj na policah javne, občinske knjižnice bi moralo biti tako, kar bom seveda povedal tudi v svoji svetniški pobudi na septembrski seji.
Tomaž Levičar
Mestni svetnik
P.S.:
Ker je treba po jadikovanju ponuditi tudi kako smer (od)rešitve, dodajam prispevku še izbor 25 + 25 filmov, ki mi ga je priskrbel Stojan Pelko.
Prvih 25 filmov na spodnjem seznamu je kombinacija izbora številnih svetovnih režiserjev, snemalcev, teoretikov in kritikov, anketo je izvedla revija Sight & Sound, z nekaterim sploh ne arbitrarnimi dodatki Stojana Pelka, drugih 25 filmov pa je Pelkov izbor najboljših filmov zadnjih 25 let (od leta 1980).
V kontekstu zgornjega zapisa bi lahko rekli, da gre za filme, ki bi jih novomeška knjižnica pa tudi kakšne domače videoteke Novomeščanov enostavno morale imeti.
Najboljših 25 filmov po izboru kritikov, režiserjev, snemalcev, teoretikov (zbral Stojan Pelko):
Državljan Kane (Citizen Kane), režija Orson Welles, 1941,
Vrtoglavica (Vertigo), režija Alfred Hitchcock, 1958,
Pravilo igre (La regle du jeu), režija Jean Renoir, 1939,
Boter I in II (The Godfather & The Godfather Part II), režija Francis Ford Coppola, 1972 in 1974,
Potovanje v Tokio (Tokyo Monogatari), režija Yasujiro Ozu, 1953,
2001: Odiseja v vesolju (2001: A Space Odyssey), režija Stanley Kubrick, 1968,
Oklepnica Potemkin (Brodenosec Potemkin), režija Sergej Mihajlovič Eisenstein, 1925,
Zora (Sunrise), režija Friedrich Wilhelm Murnau, 1927.
Osem in pol (8 ½), režija Federico Fellini, 1963,
Pojmo v dežju (Singin in the Rain), režija Stanley Donen in Gene Kelly, 1951,
Lawrence Arabski (Lawrence of Arabia), David Lean, Velika Britanija, 1962,
Dr. Strangelove, Stanley Kubrick, ZDA, 1963,
Tatovi koles (Ladri di biciclette), Vitorio de Sica, Italija, 1948,
Besneči bik (Ragging Bull), Martin Scorsese, 1980,
Rašomon, Akira Kurosawa, 1950,
Sedem samurajev, Akira Kurosawa, 1954,
General, Buster Keaton, ZDA, 1926,
Trpljenje device Orleanske (La Passion de Jeanne d'Arc), Carl Theodor Dreyer, Francija, 1928),
Luči velemesta (Citylights), Charles Chaplin, ZDA, 1931,
Atalanta, Jean Vigo, Francija, 1934,
Iskalca (The Searchers), John Ford, ZDA, 1956,
Avantura (L'Avventura), Michelangelo Antonioni, Italija, 1959,
Rio Bravo, Howard Hawks, 1959,
Žepar (Pickpocket), Robert Bresson, 1959 in
Play Time, Jacques Tati, 1967.
(oglejte si posamezne izbore na Sight & Sound )
25 naj filmov zadnjih 25 let:
Berlin, Alexanderplatz, Rainer Werner Fassbinder, 1980
Shining, Stanley Kubrick, 1980
Strel ni bil izbrisan (Blow Out), De Palma, 1981
E. T., Steven Spielberg, 1982
Fitzcarraldo, Werner Herzog, 1982
Iztrebljevalec, Blade Runner, Ridley Scott, 1982
Bilo je nekoč v Ameriki (Once Upon A Time In America), Sergio Leone, 1982
Stanje stvari (Der Stand der Dinge), Wim Wenders, 1982
Modri žamet (Blue Velvet) David Lynch, 1986
Žrtvovanje (Offret), Andrej Tarkovski, 1986
Full Metal Jacket, Stanley Kubrick, 1987
Nebo nad Berlinom (Der Himmel uber Berlin), Wim Wenders, 1987
Dekalog, Krzystof Kieslowski, 1988-89
Dead Ringers, David Cronenberg, 1989
Dobri fantje (GoodFellas), Martin Scorsese, 1990
Neoproščeno (Unforgiven), Clint Eastwood, 1992
Stekli psi (Reservoir Dogs), Quentin Tarantino, 1992
Kratke zgodbe (Short Cuts), Robert Altman, 1993
Skoz oljčni nasad, Abbas Kiarostami, 1994
Sedem (Seven), David Fincher, 1995
Lom valov (Breaking the waves), Lars von Trier, 1996
Praznovanje (Festen), Thomas Vinterberg, 1998
Deadman, Jim Jarmusch
Govori z njo, Pedro Almodovar, 2003
(Več in točneje o zadevi si sicer lahko preberete v knjigi Filmski pojmovnik za mlade; Založba Aristej, Maribor, 2006.)
sreda, 29. avgust 2007
Z OTROKOM NA CESTO
O parkirnih in skladiščnih navadah na Glavnem trgu, kakršne niso prijazne do otrok v vozičkih.
Prizor na fotografiji sploh ni nevsakdanji. Problem neprehodnosti pločnika, ki ga posebej čutijo starši z otroškimi vozički, pa je posledica evidentnega dejstva, da občinski inšpektor ne ukrepa zaradi zasedanja javne površine – pločnik - s tisto pločevinasto škatlo, v katero zjutraj za krajši čas uskladiščijo časopise in revije, občinski redarji pa ne ukrepajo, ko avto sicer parkira na parkirnem mestu, a obenem še lepo globoko na pločniku, ki je seveda namenjen le pešcem.
In kakšna je vsakdanja rešitev te zagate, ki ne terja tega, da bi se človek ubadal z občinsko birokracijo? Mati malce pomisli, se še malo popraska po glavi in najde rešitev. Z vozičkom mora zaobiti problem, zaobiti avtomobile, in se z otrokom podati na cesto, da lahko spet dospe do njej namenjenega pločnika. Bolj radikalna možnost bi bila, da bi mati s sabo vozila motorno žago in si utrla pot tako, da bi nadležnim avtomobilom odžagala moteči sprednji del. Zatem bi mirno nadaljevala sprehod. Gentlemanska rešitev bi bila, da bi na kritični točki stala dva močnejša gospoda in prenesla voziček nad avtom. Obstaja še cela serija drugih rešitev, a nima smisla dolgoveziti. Vsekakor pa bi bilo najbolj primerno in davkoplačevalskemu žepu prijazno, če bi svoje naredili oziroma počeli občinski inšpektorji in redarji.
Tomaž Levičar
Mestni svetnik
(fotografija: ob Glavnem trgu 2, 16. avgust 2007)
Prizor na fotografiji sploh ni nevsakdanji. Problem neprehodnosti pločnika, ki ga posebej čutijo starši z otroškimi vozički, pa je posledica evidentnega dejstva, da občinski inšpektor ne ukrepa zaradi zasedanja javne površine – pločnik - s tisto pločevinasto škatlo, v katero zjutraj za krajši čas uskladiščijo časopise in revije, občinski redarji pa ne ukrepajo, ko avto sicer parkira na parkirnem mestu, a obenem še lepo globoko na pločniku, ki je seveda namenjen le pešcem.
In kakšna je vsakdanja rešitev te zagate, ki ne terja tega, da bi se človek ubadal z občinsko birokracijo? Mati malce pomisli, se še malo popraska po glavi in najde rešitev. Z vozičkom mora zaobiti problem, zaobiti avtomobile, in se z otrokom podati na cesto, da lahko spet dospe do njej namenjenega pločnika. Bolj radikalna možnost bi bila, da bi mati s sabo vozila motorno žago in si utrla pot tako, da bi nadležnim avtomobilom odžagala moteči sprednji del. Zatem bi mirno nadaljevala sprehod. Gentlemanska rešitev bi bila, da bi na kritični točki stala dva močnejša gospoda in prenesla voziček nad avtom. Obstaja še cela serija drugih rešitev, a nima smisla dolgoveziti. Vsekakor pa bi bilo najbolj primerno in davkoplačevalskemu žepu prijazno, če bi svoje naredili oziroma počeli občinski inšpektorji in redarji.
Tomaž Levičar
Mestni svetnik
(fotografija: ob Glavnem trgu 2, 16. avgust 2007)
PLEČNIK V PLEVELU
O ne le Plečniku, ampak tudi o NOB v plevelu.
Novo mesto ima samo eno delo slavnega arhitekta Jožeta Plečnika. Niti ni pravo arhitekturno delo, je pač spominsko obeležje. Spomenik NOB v Bučni vasi stoji ob vpadnici v Novo mesto, bil je postavljen leta 1951, posvečen pa je 48 padlim borcem in žrtvam fašističnega nasilja iz Velike Bučne vasi in okolice.
Medtem, ko Ljubljana, Praga, Dunaj in seveda mnogi manjši kraji, kjer je Plečnik pustil svoj pečat, malo da ne malikujejo njegova dela in jih pridno tržijo, mu pri nas v Novem mestu sila slabo kaže. Očitno smo si dandanes v Novem mestu navzkriž s Plečnikom in z NOB, če smemo soditi po stanju tega spomenika v Bučni vasi.
Ne vem točno, kdo bi moral skrbeti zanj. A najbrž bo to že kdo vedel. Domnevam pa, da bi skrb za spomenik smela biti domena občine, te zagotovo, pa zatem Zveze borcev pa Krajevne skupnosti Bučna vas, lastnikov parcele, na kateri stoji spomenik, nenazadnje Plečnikovih cehovskih kolegov - arhitektov … Kdo? Vsi? Očitno tudi tu velja rek: veliko babic kilavo dete.
Tomaž Levičar
Mestni svetnik
(fotografije: Plečnikov spomenik v Bučni vasi, 24. avgust 2007)
torek, 28. avgust 2007
LE TRETJINA ENEGA VRTCA
O skromni in sila počasni prenovi novomeških vrtcev ter o eroziji obljub župana Muhiča.
Najbrž nas je veliko, ki se bolj kot marsikaj drugega sprašujemo, kako bo v tej občini poskrbljeno za vzgojo in nasploh za življenje najmlajših, kakšna igrišča bodo imeli, ali bodo imeli varne pešpoti in kolesarske poti, kakšne možnosti za svoje prostočasne dejavnosti bodo imeli, kako bodo lahko preživljali počitnice, kako bo nenazadnje poskrbljeno za socialno varnost mladih družin, predvsem pa se sprašujemo, kako bodo za najmlajše urejeni vrtci, kakšna bo njihova cena, kakšni bodo vzgojitelji in recimo kako kakovostni bodo ti objekti. Za vrtce mora po zakonu seveda skrbeti občina.
Najbrž nas je tudi dosti, ki ne pozabimo predvolilnih obljub župana Muhiča, tudi tiste obljube, da bo v svojem štiriletnem mandatu prenovil po dva vrtca letno. To svojo smelo izjavo je sicer že slaba dva meseca po volitvah, sredi letošnjega januarja, pač v zanj že varnem času, oklestil ter rekel, da bo prenovil en vrtec letno. To je že sila skromna ambicija, če pomislimo, da je vseh enot vrtcev kak ducat in bi potemtakem potrebovali dvanajst in še kaj več let za prenovo vseh, ki so že v tem trenutku praktično potrebni prenove in izboljšav, celo novogradenj. Kakor koli, da le ne bi kaj priletelo s kakšnim dragim leasingom.
No, prvo leto Muhičevega županovanja bo čez par mesecev že mimo in pogledati velja, kako izpolnjuje svoje predvolilne obljube, pardon, svoje prilagojene povolilne obljube v zvezi z vrtci.
Z eno besedo povedano: zelo slabo. Letos se bo menda, morda že kmalu, pričela zgolj prenova enote Ciciban na Ragovski ulici. Poudarek je na besedicah »morda« (bomo še videli, če res) in »pričela« (ne pa tudi končala). Prenovo tega vrtca so razsekali na kar tri etape in tudi na tri leta, vse tja do leta 2009. Letos naj bi torej začeli s prenovo prvega dela, kar pomeni nekako prenovo prve tretjine vrtca. Če bo prenova te tretjine do konca leta tudi končana, bomo še videli.
Od obljub je ostalo torej zelo zelo malo, uresničuje se jih pa še manj. O prenovi dveh vrtcev letno seveda ni ne duha ne sluha, o prenovi enega tudi ne, ostali smo torej pri neki drobni možnosti, to bo pač treba počakati do konca leta, da bo prenovljena ena tretjina enega vrtca. Pa tudi s tem delom prenove se že zamuja, saj je bilo sprva rečeno, da se bo ta pričela 1. julija. No, čez par dni bo pa že 1. september.
Tomaž Levičar
Mestni svetnik
P.S.:
Obiščite tudi spletni strani:
Vrtec Ciciban
Vrtec Pedenjped
(fotografije: vrtec Ciciban, 28. avgust 2007)
ponedeljek, 27. avgust 2007
PARKIRANJE PO NOVOMEŠKO
O parkiranju nekega sobotnega novomeškega dopoldneva sredi športnega parka Portoval.
Bilo je minulo sobotno jutro v Portovalu. Na novem nogometnem igrišču so pionirčki že zavzeto igrali nogomet, na teniških igriščih se je belo odetim ravno pričenjal turnir, košarkarji so prihajali na mučni trening, nekaj malega rekreativcev je tekalo po gozdu, potrošniška mrzlica pa je ravno začela razsajati v Tušu. Posadil sem se v sredo tega dogajanja in gledal naokoli. Opazovanje je hitro obrodilo sad. Opazil sem neko popolno neprimernost, ki pa najbrž ni nenavadnost in žal tudi ne nepričakovanost v času, ko si avto pripeljemo ne le do hiše, ampak celo v njo, ko bi najraje kupovali po trgovinah tako kot gredo kakšni po hamburger v McDonald's, ko si tretji za svoje poslednje prihranke kupijo mišičast nemški avto … Kaj je pravzaprav bilo?
Bilo je minulo sobotno jutro v Portovalu. Na novem nogometnem igrišču so pionirčki že zavzeto igrali nogomet, na teniških igriščih se je belo odetim ravno pričenjal turnir, košarkarji so prihajali na mučni trening, nekaj malega rekreativcev je tekalo po gozdu, potrošniška mrzlica pa je ravno začela razsajati v Tušu. Posadil sem se v sredo tega dogajanja in gledal naokoli. Opazovanje je hitro obrodilo sad. Opazil sem neko popolno neprimernost, ki pa najbrž ni nenavadnost in žal tudi ne nepričakovanost v času, ko si avto pripeljemo ne le do hiše, ampak celo v njo, ko bi najraje kupovali po trgovinah tako kot gredo kakšni po hamburger v McDonald's, ko si tretji za svoje poslednje prihranke kupijo mišičast nemški avto … Kaj je pravzaprav bilo?
V Portovalu sta, kot vsi vemo, dve parkirnih hiši. Tuševa in občinska. Ti zmoreta nastaniti par sto avtomobilov v posameznem trenutku. Brezplačno. Zastonj za kogar koli.
A tega sobotnega dopoldneva, takrat, ko se je vse ono dogajalo, je bila občinska parkirna hiša na pol prazna, Tuševa parkirna hiša, ki je celo nekajkrat večja, pa je bila prazna v, na oko rečeno, vsaj štirih petinah svojih kapacitet. Le par deset metrov od njiju pa so bile z večjimi in manjšimi limuzinami Novomeščanov in nekaj prišlekov zaparkirane praktično prav vse vozilom dosegljive in tudi one komajda dosegljive travnate bankine in nasploh travnate in že tudi manj travnate površine v samem športnem parku. Da, skoraj vsak od udeležencev športnih in psevdošportnih dogodkov si je udobno pripeljal avto skoraj do igrišča, čeprav je bilo v sosednjih parkirnih hišah brezplačnega prostora za ta vozila v izobilju. Očitno sami »veliki« športni duhovi. Med prej naštetimi so, kakor sem opazil, le košarkarji svoje avtomobile primerno parkirali. V parkirni hiši.
Čudno.
In potem naj tem ljudem občinski proračun gradi parkirne hiše? Čemu le? Za koga? Izgleda, da bo bolje narediti nekaj novih zelenic, lahko kar zelenice v več etažah, ki jih bodo taki radostno zaparkirali.
Tomaž Levičar
Mestni svetnik
(fotografije: parkirni hiši Portoval in Tuš ter območje športnega parka Portoval, 25. avgust 2007 med 9:37 in 9.46 uro)
nedelja, 26. avgust 2007
PRVEGA NE POZABI
O Zoji in njenem prvem
Tomaž Levičar
Mestni svetnik
(fotografija: enoletna Zoja, 25. avgust 2007)
Dobro, tole ni nek osebni blog, kjer se krotovičijo zapisi o tem, kako je dotični pozno zjutraj vstal in ugotovil, da ponoči morda ni najbolj odlično spal, nemudoma zato opravil veliko potrebo, se stuširal, šel na moreč jutranji jogging, pojedel jogurt, spil malo donata za boljšo prebavo, pogledal film, telefoniral bejbi, ki mu je prišla na misel, šel še na sprehod, vrgel perilo v pralni stroj, zagledal ptiča na terasi, oh, in tako naprej, a ker gre za Zojo, za pomemben naraščaj novomeškega občinskega svetnika in obenem za modrooko dekle, ne bo škodilo nekaj kratkega ne čisto neosebnega.
Zoja je. Njeni bistri starši so mislili, da je to celo (tudi) slovansko ime, kaj slovansko, kar rusko, da je. A so kaj kmalu od rojstva te še nepreizkušene etimološke invencije že prileteli na trda tla, se pač družijo tudi s pametnejšimi od sebe, in dano jim je bilo spoznati, da je ime Zoja bojda zgolj grškega porekla. Žal. A so vseeno vztrajali pri imenu. Da, ne le pamet, tudi vztrajnost nekaj šteje. Zoja pač ni Živa. Oče je torej gospod občinski svetnik Sašo Stojanovič Lenčič, eden od onih vedno tečnih svetnikov, ki si prizadeva, da bi bil župan od živčnosti vsled njegovih pogromaških nastopov v onem tesnem rotovžu tudi kaj bolj plešast. Sašo tudi že nekaj časa misli, da mi lahko, kadar koli se mu zazdi in mu ravno paše, deli nasvete, kako priti do spodobne punce. No, dejstvo, da ima za sabo uspeh, mu očitno daje nekaj za tako nastopaštvo potrebne samozavesti. Zojina mati je pač sedaj njegova že žena Erika, ki je podlegla po celi seriji njegovih kreativnih prijemov glede tvorbe pristnih medosebnih odnosov. Sprva pa ne en ne drug nista bila zatrdno prepričana, da sta starša. Zojine modre oči in te zadeve. Noben od njiju jih nima. A ko se človek spomni gimnazijske biologije in pomisli na recesivne in dominantne gene, sem jih še sam seveda podučil o neverjetni paleti možnosti križanja genov pri ljudeh, tudi jaz se pač še česa spomnim iz svoje najbolj rane mladosti, stvari postanejo bolj logične. Zoja zato ni kar ena Zoja, ampak je Zoja Stojanovič Lenčič. Ko se poroči, bo imela že kar nekako plemiški priimek. Modre oči sicer še niso modra kri, a s takimi očmi utegne zapeljati tudi kakšnega liechtensteinskega plemiča. Ali pa vsaj tamkajšnjega bankirja z veliko vilo v Londonu, s stanovanjem visoko na Mannhattnu, s par deset metrov dolgo jahto s privezom v Monte Carlu, tudi z jaguarjem v garaži in s kočo v St.Moritzu. Čez nekaj let.
Pač čez nekaj let. Zoja ima šele eno leto. Včeraj je zato priredila prav divji žur na prostem, nekak banket, na katerem se je trlo svakojakih umetnikov in »umetnikov«. Bili so dizajnerji, arhitekti, pa gledališki režiserji, producenti in direktorji, še cela plejada politikov z državne ravni je prišla, ti se zmeraj radi družijo, pa seveda ni izostal niti trop piarovcev nekaterih najpomembnejših slovenskih družb. Bilo je tudi nemalo upokojencev … Zoja ima očitno veze. To pa danes nekaj šteje. S temi vezami in takimi očmi iz nje še nekaj bo. Če bo preštudirala še literaturo Studia Humanitatis, ki jo je med ostalim dobila za svoj prvi rojstni dan, da, nekateri že zdaj ne dvomijo v njene intelektualne sposobnosti, pa uspeh sploh ne izostane. Mogoče bo nekoč celo novomeška občinska svetnica, čeprav so ji starši kupili stanovanje kar v Ljubljani. Ah, ti starši.
Tomaž Levičar
Mestni svetnik
(fotografija: enoletna Zoja, 25. avgust 2007)
KAMERA FUTURA
O županovih in mojih kamerah in zraven še o trgovcih
Glede na to, da se je novomeški župan Lojze Muhič, če mu gre verjeti na javno izrečeno besedo, odločil kupiti nekaj (skritih) videokamer, s katerimi občina menda že nadzira obnašanje občanov na varnostno najbolj kritičnih in občutljivih točkah v občini Novo mesto, predvsem pa na tozadevno izrazito pereči lokaciji, torej ob cvetočih lončnicah na Kandijskem mostu, sem se tudi sam odločil slediti njegovemu zgledu. In sem si še jaz kupil videokamero. Kakšno je kupil župan iz bog ve katerih proračunskih sredstev, ni povedal, jaz pa bi mu za njegove manj inkognito misije predlagal tole.
Tudi jaz bom na videotrak torej beležil razne bedastoče, ki se dogajajo. A zdi se mi, da ne bodo iz istega rodu kot Muhičeve. Traku kamere pa ne bo ušla niti kakšna lepa podrobnost. Morda zato postanem nekoč ugleden režiser s čepico, stolom, megafonom in vizijo, kot kak Wenders, Chabrol ali Fellini, ali pa bom vsaj dober režiser, kot recimo Hitchcock ali Spielberg, kreativen kot Buñuel, Allen ali Eisenstein, no, ali pa vsaj razvpit kot Moore ali Jarmusch. Ma, kakršen koli režiser, samo da bom dobro plačan. Kar koli celo naj bom v tem filmskem svetu, naj bo plača bedna, če že ne gre drugače, da le ne bi postal snemalec, kaj šele scenarist, montažer ali režiser županovih skritih kamer.
Glede na to, da se je novomeški župan Lojze Muhič, če mu gre verjeti na javno izrečeno besedo, odločil kupiti nekaj (skritih) videokamer, s katerimi občina menda že nadzira obnašanje občanov na varnostno najbolj kritičnih in občutljivih točkah v občini Novo mesto, predvsem pa na tozadevno izrazito pereči lokaciji, torej ob cvetočih lončnicah na Kandijskem mostu, sem se tudi sam odločil slediti njegovemu zgledu. In sem si še jaz kupil videokamero. Kakšno je kupil župan iz bog ve katerih proračunskih sredstev, ni povedal, jaz pa bi mu za njegove manj inkognito misije predlagal tole.
Tudi jaz bom na videotrak torej beležil razne bedastoče, ki se dogajajo. A zdi se mi, da ne bodo iz istega rodu kot Muhičeve. Traku kamere pa ne bo ušla niti kakšna lepa podrobnost. Morda zato postanem nekoč ugleden režiser s čepico, stolom, megafonom in vizijo, kot kak Wenders, Chabrol ali Fellini, ali pa bom vsaj dober režiser, kot recimo Hitchcock ali Spielberg, kreativen kot Buñuel, Allen ali Eisenstein, no, ali pa vsaj razvpit kot Moore ali Jarmusch. Ma, kakršen koli režiser, samo da bom dobro plačan. Kar koli celo naj bom v tem filmskem svetu, naj bo plača bedna, če že ne gre drugače, da le ne bi postal snemalec, kaj šele scenarist, montažer ali režiser županovih skritih kamer.
O trgovcih, ki so mi prodali kamero, skoraj raje ne bi zgubljal besed. Res ne. Povem naj le to, da sem se ob silno dolgotrajnem nakupovanju počutil nekako tako kot Jugoslovani, ki so pred kakimi dvajsetimi leti čakali, da jim dobavijo jugota. No, kamera je vseeno boljša kot jugo v svoji kategoriji, a čakal sem pa nekako primerljivo. En dolg mesec. Človek ne more verjeti, da je dandanes kaj takega ob takem nakupu sploh mogoče. Če bi to vedel na začetku, bi izbral ali drugo kamero ali pa drugega trgovca. Če bi vedel …
A trgovec, ki mi je prodal kamero, celo še ni najhujši. Par tednov nazaj sem kupil nek dodatek za fotoaparat pri neki novomeški firmi, ki te stvari prodaja. Cena ni bila ravno nizka, prodati mi je hotel pa še dražje, kot smo bili dogovorjeni. Pa sem mu rekel, da sem pripravljen plačati le toliko, kot smo se predhodno dogovorili, pri čemer se mi še to zdi veliko, ker so denimo v Nemčiji cene še kar nekaj nižje, sem ga podučil in mu pred nosom zavihral s konkurenco s skupnega evropskega trga. In kaj mi reče oseba na drugi strani pulta? Rekel je, da če je tako, potem bo pa drugič najbolje, da se odpravim kar v Nemčijo. Oh, sveta preproščina. Nisem mu dal nasveta, da bi bilo modro, da bi oni znižali cene, ker bi potem večkrat pri njih kaj kupil. Imeli bi torej nekaj manjšo maržo oz. rabat, a zato zlahka precej več prometa. Ampak le zakaj bi jim jaz delil brezplačne nasvete …
Kakor koli že, zdaj že vadim kadriranje s to mojo malo kamero, da bom v kak vsaj gibajoči kader vsaj v zadnjem planu globinske slike ujel novomeškega župana, ko pozorno pregleduje videoposnetke z občinskih skritih kamer, in ga bom potem s križno montažo, a ob prelivajočem rezu v video, ki ga bom podložil s kako srednjeveško muziko ali pa kar z Anthraxom in poleg še z mrzlimi šumi, v offu se bo seveda sem ter tja pojavil globoki in globokoumni komentatorjev glas, prilepil ob vandala, ki v istem trenutku meče županove rožice z mosta v meglice nad Krko. Samo da mi pride v roke.
O tej zadevi tudi novomeški forum …
Tomaž Levičar
Mestni svetnik
P.S.
Če tudi vi po zgledu župana kupujete videokamero, vam svetujem obisk naslednjih spletnih strani:
SimplyDV
Easycamcorders
Idealo
(fotografije: Glavni trg, 24. avgust 2007)
sobota, 25. avgust 2007
petek, 24. avgust 2007
četrtek, 23. avgust 2007
NOVOGRADNJA NA SMREČNIKOVI
O možnosti gradnje novega stanovanjsko-poslovnega objekta s podzemnimi parkirišči na Smrečnikovi ulici, kjer je zdaj 27 barak-garaž.
Ne spomnim se natančno, če sem slučajno že prej sam prišel na to modro idejo, bilo bi to kajpada lepo od mene, imam pa jasno v spominu, da mi jo je pred časom v obravnavo predlagal kolega arhitekt Jovo Grobovšek. Gre za prostor ob Smrečnikovi ulici, za približno 100 metrov dolg pas ob severnem robu ceste od križišča Smrečnikove s Trdinovo ulico do vrtca, kjer je danes serija nekakšnih barak, ki so pravzaprav garaže. Trenutno prostor zaseda 27 garaž. Če sem preštel prav. Teh 27 garaž ima najbrž prav toliko lastnikov. Če ne celo kakšnega več. V zemljiški knjigi je kot lastnik prostora še zapisana Mestna občina Novo mesto. A slutiti je moč, da so, če morebiti že zemlja ne, vsaj barake-garaže v lasti fizičnih oseb, ki imajo bolj ali manj v bližini svoja stanovanja. Najbrž so pred desetletji z nakupom stanovanj dobili v last ali pravico uporabe tudi te garaže. Garaže so narejene samo v eni etaži. Objekt kakršen je danes seveda prej kazi kot ne podobo tega prostora oziroma ulice, vsekakor pa ne doprinaša kaj prida k njegovi kvaliteti.
Navedeni prostor nudi kar nekaj možnosti razvoja, kakršni bi bili smiselni za oblikovanje lepše podobe ulice, za programsko obogatitev naselja in seveda za bolj smiselno in bolj intenzivno izrabo same lokacije, ki je praktično sredi naselja in sredi mesta in le lučaj kamna od starega mestnega jedra.
V neposrednem sosedstvu te lokacije so otroški vrtec, ob njem je trgovina z živili, ob sosednjih Resslovi in deloma Trdinovi ulici pa je že nekaj poslovnih programov (banka, javne službe, biroji ipd). Vse skupaj pa obrobljajo stanovanjski bloki na Smrečnikovi, Nad mlini, Trdinovi in Mušičevi ulici ter seveda večje naselje enodružinskih hiš, ki skupaj tvorijo skupino precej preko 2000 prebivalcev.
Širše stanovanjsko zaledje Grma, Smrečnikove, Nad mlini itd bi na tej svoji pravzaprav centralni točki lahko koristno izrabilo dodatne nove programe, posebej nekatere uslužnostne storitve. Dobrodošla pa so ob blokovskem naselju tudi nova parkirna mesta, ne le boljša za obstoječe uporabnike barak-garaž, pač pa tudi nova parkirna mesta za morebitne stanovalce v novih stanovanjih ter za stanovalce v bližini, ki imajo ta problem nezadovoljivo urejen.
Lokacija sicer nudi možnost za izgradnjo vsaj cca 60 podzemnih parkirnih mest, lahko pa seveda tudi nekajkrat več (odvisno pač od površine in števila podzemnih etaž ter navsezadnje od interesa v naselju), seveda so tu lahko tudi kleti morebitnih stanovanj. V dveh višjih etažah, torej v spodnjem in zgornjem pritličju morebitnega novega objekta je prostor za blizu 1000 m2 poslovnih površin, nad temi pa se lahko uredi še vsaj etaža ali dve stanovanj.
Ob takem preoblikovanju prostora bi obstoječi lastniki garaž dobili kvalitetnejša parkirna mesta oziroma garažne bokse v podzemni parkirni hiši, širše naselje kar nekaj novih koristnih programov, nekateri pa nova stanovanja. Življenjski utrip bi se s tako novo ureditvijo logično in kontinuirano prelival od naselja do mestnega jedra.
Za morebiten nov, kvaliteten razvoj tega območja je prvi in najbrž najtrši oreh prav razrešitev lastniškega vprašanja oziroma uskladitev interesov lastnikov garaž z morebitnim investitorjem v stanovanjsko-poslovni objekt na tej atraktivni lokaciji. Spet smo seveda tudi pri dilemi, ki se danes pojavlja žal vse prevečkrat, ali je to zemljišče občinsko in zakaj občina tega ne ve ali pa to zemljišče ni občinsko, pa to zgolj še ni urejeno v Zemljiški knjigi. Vsekakor vprašanje, ki ga je treba čim prej povsem razjasniti.
Navedeni razvoj prostora bi lahko vse od dogovarjanja z uporabniki barak in sprejemanja lokacijskega načrta vzpodbudila in deloma vodila mestna občina, navsezadnje zato, ker se v zemljiški knjigi ta vendarle še izkazuje kot lastnik zemljišča. Ali pa bi občina morala vsaj intenzivno animirati podjetja, ki se ukvarjajo s tovrstnimi investicijami, morda najbolje kar svoje lastno podjetje, torej Zarjo d.d..
Do konca mandata aktualnega župana bi tu ob kvalitetnem delu odgovornih in zainteresiranih lahko že stal in deloval nov objekt.
Tomaž Levičar
Mestni svetnik
sreda, 22. avgust 2007
MEŠ(Č)ANI: JIŔI VOLT
Jiŕi Volt, ki je Čeh in Novomeščan ter predan tenisač in ki pravi, da je Hradec Kralove med tremi najbolj imenitnimi češkimi mesti.
Kdo sta drugi oziroma prvi dve mesti na Češkem? Jasno je, Praga in Karlovy Vary. Glede tega se ne mislim prepirati z njim, ker Jiŕi Češko pozna mnogo bolje kot jaz. Itak pa je zaupanja vreden, če je še lokalpatriot, je pač doma iz Hradec Kralove, pa tudi ni nič narobe. Kolikor sem jaz videl ta Hradec Kralove, lahko rečem, da bi Novo mesto šlo lahko tja na en daljši tečaj, na katerem bi se naučilo, kako se dela mesto za ljudi. Jiŕi mi že nekaj časa reklamira t.i. Plečnikov vlak, ki vozi med Ljubljano in Prago. Ker mi s tako idejo občasno po glavi hodi tudi sestra, bom očitno res moral spet malo v beli svet, pač s tem arhitektom Plečnikom.
V Novem mestu je Jiŕi že kar nekaj let, že debelo desetletje. Najbrž ni več daleč čas, ko bo tu ugledal in vzgojil novega Ivana Lendla ali Martino Navratilovo. Nekaj takega. Jiŕi rad dokaže, in to mu res ni težko, da je češko pivo silno odlično ter da becherovka lepo ogreje grlo in še lepše diši. Sicer pa živi športno. Vsak dan. V glavnem je kar na teniških igriščih v Portovalu, s katerimi upravlja njegov Tenis klub Portoval. Teniških žogic ima Jiŕi ponavadi čez glavo, iz vseh smeri letijo k njemu, tenisa pa se ne naveliča. Konec tega tedna bo zopet tudi tradicionalni Beli teniški turnir, katerega oče je Jiŕi.
(Fotografija: Jiŕi Volt, 21. avgust 2007)
Kdo sta drugi oziroma prvi dve mesti na Češkem? Jasno je, Praga in Karlovy Vary. Glede tega se ne mislim prepirati z njim, ker Jiŕi Češko pozna mnogo bolje kot jaz. Itak pa je zaupanja vreden, če je še lokalpatriot, je pač doma iz Hradec Kralove, pa tudi ni nič narobe. Kolikor sem jaz videl ta Hradec Kralove, lahko rečem, da bi Novo mesto šlo lahko tja na en daljši tečaj, na katerem bi se naučilo, kako se dela mesto za ljudi. Jiŕi mi že nekaj časa reklamira t.i. Plečnikov vlak, ki vozi med Ljubljano in Prago. Ker mi s tako idejo občasno po glavi hodi tudi sestra, bom očitno res moral spet malo v beli svet, pač s tem arhitektom Plečnikom.
V Novem mestu je Jiŕi že kar nekaj let, že debelo desetletje. Najbrž ni več daleč čas, ko bo tu ugledal in vzgojil novega Ivana Lendla ali Martino Navratilovo. Nekaj takega. Jiŕi rad dokaže, in to mu res ni težko, da je češko pivo silno odlično ter da becherovka lepo ogreje grlo in še lepše diši. Sicer pa živi športno. Vsak dan. V glavnem je kar na teniških igriščih v Portovalu, s katerimi upravlja njegov Tenis klub Portoval. Teniških žogic ima Jiŕi ponavadi čez glavo, iz vseh smeri letijo k njemu, tenisa pa se ne naveliča. Konec tega tedna bo zopet tudi tradicionalni Beli teniški turnir, katerega oče je Jiŕi.
(Fotografija: Jiŕi Volt, 21. avgust 2007)
torek, 21. avgust 2007
MEŠ(Č)ANI: SANDRA HROVAT
Sandra Horvat, ki je kolegica arhitektka. Že nekaj časa je sicer ne sprašujem, če so ji na faksu že uspeli podeliti diplomo, a dejansko to itak ni važno. S temi diplomami je tako, da bi jo lahko marsikateremu arhitektu, ki jo ima, vzeli, in dali kakšnemu, ki je nima. Poglejmo malo naokoli po mestih pa bo vse jasno.
Tudi mama je. Mali je pa Kostja. Da, Slovan je. In to ne slučajno. Mogoče bo Kostja, ko zraste, risal stripe, tako kot dela njegov soimenjak in kot počne mama. Mogoče. Ali pa bo oblikoval knjige in druge papirnate zadeve kot tudi dela mama. Ali pa bo Kostja literat, kar je tudi mama. Mogoče bo glasbenik, kar ni njegova mama. Ali pa bo Kostja oče, kar je njegov oče.
No, o Kostjinem očetu, filozofu, ki celo na plaži piše pesmi in ki je nasploh fenomen zase, pa pač en drug dan.
(Fotografiji: Sandra, 7. junij 2006; Kostja, 16. avgust 2007)
(Fotografiji: Sandra, 7. junij 2006; Kostja, 16. avgust 2007)
ponedeljek, 20. avgust 2007
PESKOVNIK BREZ PESKA
O tem, da novomeška Agencija za šport v celem letu dni ni uspela dostaviti mivke na igrišče pod Regrčo vasjo.
Včerajšnji zapis je bil o otroškem igrišču na Trdinovi, danes pa naj bo o igrišču ob Mordaxovem sprehajališču pod Regrčo vasjo, čeprav bo tako pisanje počasi postalo nepotrebno, saj je pri tej zadevi bolj ali manj že jasno, da je problem postal splošen, in jasno je tudi, kje je srž problema.
Včerajšnji zapis je bil o otroškem igrišču na Trdinovi, danes pa naj bo o igrišču ob Mordaxovem sprehajališču pod Regrčo vasjo, čeprav bo tako pisanje počasi postalo nepotrebno, saj je pri tej zadevi bolj ali manj že jasno, da je problem postal splošen, in jasno je tudi, kje je srž problema.
Mislim, da bo ravno kakšno leto dni, odkar je bilo urejeno igrišče pod Regrčo vasjo. Lokacija igrišča je prijetna, igrišče je veliko, zraven je možno igrati nogomet, prostor pa ponuja tudi možnosti za širitev tega igralnega parka, ki ga je smiselno s potjo povezati tudi z Gotno vasjo ter seveda izboljšati par deset metrov pešpoti do Regrče vasi. No, pa ni zdaj to smisel tega pisanja. Bolj preprosto je. V letu dni, odkar igrišče deluje, Agenciji za šport Novo mesto, ki mora skrbeti za občinska igrišča in ki jo vodi celo podžupan Novega mesta, ni uspelo v pripravljeni peskovnik vreči nekaj žakljev mivke, čeprav je bil denar v proračunu občine za take zadeve zagotovljen lani in je tudi letos. Res nenavadno. Zaradi tega po tem peskovniku rije kvečjemu kak krt, igrišče pa je brez peščenih gradov, siren, predorov in drugih gradbeno-umetniških dosežkov najmlajših, ki jim je izrazno sredstvo mivka. To in še več o delu agencije se vidi na sliki. (Tudi na forumu.)
Tomaž Levičar
Mestni svetnik
(fotografija: igrišče ob Težki vodi pod Regrčo vasjo, 18. avgust 2007)
nedelja, 19. avgust 2007
VRTILJAKOV STATOR
O že nekaj mesecev pokvarjenem vrtiljaku na občinskem igrišču. Ni edino.
Če sta na otroškem igrišču otrok ali dva in imata zatorej možnost izbirati med vsemi igrali okoli sebe, potem je zelo velika možnost, da bosta pristala na vrtiljaku. In tam morda celo obstala. Očitno je na vrtiljaku nekaj privlačnega. Sediš, družabno je, vrti se, lahko je hitro, zavrti se ti v glavi.
En tak vrtiljak je tudi na otroškem igrišču ob blokih na Trdinovi ulici. Že več mesecev bežno pogledujem prav ta vrtiljak. Pokvarjen je. Manjka mu en del v sredini, ki se mu najbrž lahko reče stator, če je pač tisto, kar se vrti, lahko rotor. S pomočjo tega dela se otroci na vrtiljaku poganjajo. Mehaniki bodo že vedeli. Jaz pa se bolj sprašujem, zakaj vrtiljaka ne popravi novomeška Agencija za šport, ki je s strani novomeške občine zadolžena za vzdrževanje občinskih igrišč, tudi za vzdrževanje tega igrišča.
Tomaž Levičar
Mestni svetnik
(fotografija: 15. avgust 2007)
Če sta na otroškem igrišču otrok ali dva in imata zatorej možnost izbirati med vsemi igrali okoli sebe, potem je zelo velika možnost, da bosta pristala na vrtiljaku. In tam morda celo obstala. Očitno je na vrtiljaku nekaj privlačnega. Sediš, družabno je, vrti se, lahko je hitro, zavrti se ti v glavi.
En tak vrtiljak je tudi na otroškem igrišču ob blokih na Trdinovi ulici. Že več mesecev bežno pogledujem prav ta vrtiljak. Pokvarjen je. Manjka mu en del v sredini, ki se mu najbrž lahko reče stator, če je pač tisto, kar se vrti, lahko rotor. S pomočjo tega dela se otroci na vrtiljaku poganjajo. Mehaniki bodo že vedeli. Jaz pa se bolj sprašujem, zakaj vrtiljaka ne popravi novomeška Agencija za šport, ki je s strani novomeške občine zadolžena za vzdrževanje občinskih igrišč, tudi za vzdrževanje tega igrišča.
Tomaž Levičar
Mestni svetnik
(fotografija: 15. avgust 2007)
sobota, 18. avgust 2007
102 LETI ROTOVŽA
O 102. obletnici novomeškega rotovža, ki je bil zgrajen, da bi v njem delali v prid in blagor meščanstva.
Iz govora župana Sladoviča, kakor je zapisan v zapisniku seje občinskega zbora v Rudolfovem z dne 18. avgusta 1905:
»(…) Slavni mestni zastop! Dolgo vrsto let je stal stari rotovž in zadoščal svojemu poklicu, a postali so prostori pretesni za mestni urad in hranilnico. To poslopje katero bi bilo komaj ustrezalo zahtevam kake kmetske občine (vasi) ne pa potrebam mesta s precejšnjim številom meščanov in raznih uradov. Uradi, ki se nahajajo v mestu, so z večine dobili v zadnjih letih nova poslopja. Pri teh gradnjah jim je šel vse povsodi na roke mestni zastop, ki je dospel v svojem velikodušju tako daleč, da je skoraj pozabil sam na se, oziroma na te, ki jih zastopa, svoje someščane. Mestni in hranilnični urad sta se stiskala dolgo let v eni sami sobi in treba je bilo železne roke in trdne volje, da se stara mestna hiša izpremenila v to, kar je sedaj. Mestni zastop je naposled uvidel, da se na ta način, kot sem prej omenil, ne da dolgo izhajati, zato je v svoji seji dne 29. aprila 1903 sklenil hišo prezidati. A pokazalo se je, da to ne bi bilo iz več vzrokov umestno in v seji 14. avgusta istega leta se je storil sklep historičnega pomena zidati popolnoma nov rotovž. In glejte, danes 18. avgusta 1905 se ponašamo z novo mestno hišo, ki gotovo odgovarja in bo odgovarjala še dokaj let našim razmeram in potrebam popolnoma.
(…)
Sedaj pa predam te prostore javnosti, izročim jih Vam v porabo s to nado, da se bo v tem poslopju marsikaj ukrenilo v prid in blagor meščanstva. (…)«
(vir: Zgodovinski arhiv RS, MO NM, NME 5, 1905)
(fotografija: 5. november 2006)
Iz govora župana Sladoviča, kakor je zapisan v zapisniku seje občinskega zbora v Rudolfovem z dne 18. avgusta 1905:
»(…) Slavni mestni zastop! Dolgo vrsto let je stal stari rotovž in zadoščal svojemu poklicu, a postali so prostori pretesni za mestni urad in hranilnico. To poslopje katero bi bilo komaj ustrezalo zahtevam kake kmetske občine (vasi) ne pa potrebam mesta s precejšnjim številom meščanov in raznih uradov. Uradi, ki se nahajajo v mestu, so z večine dobili v zadnjih letih nova poslopja. Pri teh gradnjah jim je šel vse povsodi na roke mestni zastop, ki je dospel v svojem velikodušju tako daleč, da je skoraj pozabil sam na se, oziroma na te, ki jih zastopa, svoje someščane. Mestni in hranilnični urad sta se stiskala dolgo let v eni sami sobi in treba je bilo železne roke in trdne volje, da se stara mestna hiša izpremenila v to, kar je sedaj. Mestni zastop je naposled uvidel, da se na ta način, kot sem prej omenil, ne da dolgo izhajati, zato je v svoji seji dne 29. aprila 1903 sklenil hišo prezidati. A pokazalo se je, da to ne bi bilo iz več vzrokov umestno in v seji 14. avgusta istega leta se je storil sklep historičnega pomena zidati popolnoma nov rotovž. In glejte, danes 18. avgusta 1905 se ponašamo z novo mestno hišo, ki gotovo odgovarja in bo odgovarjala še dokaj let našim razmeram in potrebam popolnoma.
(…)
Sedaj pa predam te prostore javnosti, izročim jih Vam v porabo s to nado, da se bo v tem poslopju marsikaj ukrenilo v prid in blagor meščanstva. (…)«
(vir: Zgodovinski arhiv RS, MO NM, NME 5, 1905)
(fotografija: 5. november 2006)
petek, 17. avgust 2007
četrtek, 16. avgust 2007
1000 BESED: NOVA RELIGIJA
Nakupovalni in zabaviščni center Portoval s kapiteljsko cerkvijo, 13. avgust 2007
GOLI JAMBORI
O jamborih brez zastav pred predprazničnim novomeškim rotovžem.
Še vedno je 16. avgust, še vedno se piše leto 2007 in še vedno smo tik pred obletnico rotovža. Pred hišo pa zlahka najdemo že drug marsikomu očiten problem.
Ob prenovi rotovža niso bile na pročelje nameščene le svetilke, ki naj bi prikazovale rotovž tudi ponoči v vsej njegovi bistveni lepoti, ampak sta bila pred rotovž ponovno postavljena dva t.i. jambora za zastave. Na jamborih oziroma drogovih za zastave seveda v normalnem svetu visijo zastave. Če piha veter, bohotno plapolajo, če je smrt, otožno visijo na pol droga, če je obisk, jo ima tudi gost, če je to v Novem mestu, je jambor prazen. Lahko pa bi bili na njem ponosno izobešeni recimo kar dve občinski zastavi z Rudolfom ali pa občinska in državna ali pa občinska in evropska. Recimo. Ali pa bi lahko bilo tudi kako drugače.
No, že par mesecev pa na jamborih ob rotovžu ne visi nobena zastava. Vzrok za to ni znan. Evropska, državna in občinska zastava so sicer na pročelju stavbe, tik pod balkonom rotovža. Res čudno.
Morda pa bi, sem razmišljal, zastavi vendarle lahko dali na ta jambora, recimo vsaj, kot se reče, na pol droga, ker je nekje blizu očitno umrl občutek za smisel in za oblastno etiketo.
Tomaž Levičar
Mestni svetnik
(fotografija: 16. avgust 2007)
Še vedno je 16. avgust, še vedno se piše leto 2007 in še vedno smo tik pred obletnico rotovža. Pred hišo pa zlahka najdemo že drug marsikomu očiten problem.
Ob prenovi rotovža niso bile na pročelje nameščene le svetilke, ki naj bi prikazovale rotovž tudi ponoči v vsej njegovi bistveni lepoti, ampak sta bila pred rotovž ponovno postavljena dva t.i. jambora za zastave. Na jamborih oziroma drogovih za zastave seveda v normalnem svetu visijo zastave. Če piha veter, bohotno plapolajo, če je smrt, otožno visijo na pol droga, če je obisk, jo ima tudi gost, če je to v Novem mestu, je jambor prazen. Lahko pa bi bili na njem ponosno izobešeni recimo kar dve občinski zastavi z Rudolfom ali pa občinska in državna ali pa občinska in evropska. Recimo. Ali pa bi lahko bilo tudi kako drugače.
No, že par mesecev pa na jamborih ob rotovžu ne visi nobena zastava. Vzrok za to ni znan. Evropska, državna in občinska zastava so sicer na pročelju stavbe, tik pod balkonom rotovža. Res čudno.
Morda pa bi, sem razmišljal, zastavi vendarle lahko dali na ta jambora, recimo vsaj, kot se reče, na pol droga, ker je nekje blizu očitno umrl občutek za smisel in za oblastno etiketo.
Tomaž Levičar
Mestni svetnik
(fotografija: 16. avgust 2007)
TEMNI ROTOVŽ V POLETNI NOČI
O rotovžu s številnimi svetilkami, ki pa tudi v poletnih nočeh vztrajno mižijo.
Na koledarju piše, da je danes 16. avgust 2007. Torej nas od nove obletnice novomeške mestne hiše loči še povsem malo. Zdajci bo. Zaradi tega najbrž ni nesmiseln denimo vsaj en bežen pogled na stanje dekorativne osvetlitve rotovža, pogled na nočni izgled te osrednje mestne stavbe. Lahko bi si pač zadali, da mora biti rotovž vsaj ob svojem rojstnem dnevu v najboljši formi, lepo urejen, da bo všeč mimoidočim. Moral bi biti. Lahko bi bil.
Rotovž je osvetlitev svojega glavnega in praktično tudi edinega pročelja dobil že dolgo nazaj. Že leta 2005. Torej je njegovo pročelje zablestelo v nočeh že mnogo preden je sploh uradno odprl svoja vrata. Tako pač je. Navsezadnje se tudi ljudje neredko najprej fizično uredijo, olepotičijo svojo fasado, potem pa se zgradijo in uredijo še notranje, denimo intelektualno, duhovno, poskrbijo za odlično delovanje svojih notranjih organov ipd. Tudi to je ena od poti. Zakaj pa ne? Kdo bi zameril hišam, če pa ljudje počno enako.
No, že od vsega začetka, in začetek je bil zimski, pa so bili s temi očitno preobčutljivimi svetilkami na rotovžu problemi. A se jih je odpravljalo. Pač vsakič kakšna nova žarnica. (Najbrž pa bi bilo že tedaj najpametneje zamenjati kar svetilke.) Kakor koli, če vse to že je, stalo pa je seveda kar nekaj soldov in terjalo kar nekaj pogajanj z varstveniki dediščine, tedaj ima najbrž zadeva nek smisel in zato je treba za to reč skrbeti, zagotavljati njeno delovanje.
Toda zdaj, sredi poletnega avgusta 2007 je že več kot očitno, da se s tem na občini nihče ne ukvarja. Očitno je problem preveč marginalen ob vseh drugih veleprojektih, s katerimi se, upajmo, ukvarjajo (vrtci in čistilne naprave, vodovodi in ceste, kanalizacije in kulturno dogajanje …). Nenavadno pa vendarle je, da je ta tako očitna pomankljivost na lastni hiši ušla pozornim očem in pridnim rokam pripravljalcev mesta na ono lepotno tekmo izpred nekaj dni. Res vrag, če nima človek niti pred, pardon, niti nad lastnim pragom urejeno, kot se šika. Ponoči očitno ni nikogar od odgovornih naokoli, pač nabirajo moči za delovni dan, in tega problema žal ne vidijo. Zato pa smo ponočnjaki, da gledamo tedaj. Skupnost, pač.
Na rotovž je, kot se vidi podnevi pa tudi ponoči, pripetih kar nekaj svetilk, sveti pa jih danes zgolj toliko, kot je videti na zgornji sliki. Bore malo. Torej tri spodaj in en reflektor na vrhu. Da, da, tudi ura sveti. Vse ostalo pa je crknilo. Pa še kaj bo crknilo, če bo šlo tako naprej.
Tomaž Levičar
Na koledarju piše, da je danes 16. avgust 2007. Torej nas od nove obletnice novomeške mestne hiše loči še povsem malo. Zdajci bo. Zaradi tega najbrž ni nesmiseln denimo vsaj en bežen pogled na stanje dekorativne osvetlitve rotovža, pogled na nočni izgled te osrednje mestne stavbe. Lahko bi si pač zadali, da mora biti rotovž vsaj ob svojem rojstnem dnevu v najboljši formi, lepo urejen, da bo všeč mimoidočim. Moral bi biti. Lahko bi bil.
Rotovž je osvetlitev svojega glavnega in praktično tudi edinega pročelja dobil že dolgo nazaj. Že leta 2005. Torej je njegovo pročelje zablestelo v nočeh že mnogo preden je sploh uradno odprl svoja vrata. Tako pač je. Navsezadnje se tudi ljudje neredko najprej fizično uredijo, olepotičijo svojo fasado, potem pa se zgradijo in uredijo še notranje, denimo intelektualno, duhovno, poskrbijo za odlično delovanje svojih notranjih organov ipd. Tudi to je ena od poti. Zakaj pa ne? Kdo bi zameril hišam, če pa ljudje počno enako.
No, že od vsega začetka, in začetek je bil zimski, pa so bili s temi očitno preobčutljivimi svetilkami na rotovžu problemi. A se jih je odpravljalo. Pač vsakič kakšna nova žarnica. (Najbrž pa bi bilo že tedaj najpametneje zamenjati kar svetilke.) Kakor koli, če vse to že je, stalo pa je seveda kar nekaj soldov in terjalo kar nekaj pogajanj z varstveniki dediščine, tedaj ima najbrž zadeva nek smisel in zato je treba za to reč skrbeti, zagotavljati njeno delovanje.
Toda zdaj, sredi poletnega avgusta 2007 je že več kot očitno, da se s tem na občini nihče ne ukvarja. Očitno je problem preveč marginalen ob vseh drugih veleprojektih, s katerimi se, upajmo, ukvarjajo (vrtci in čistilne naprave, vodovodi in ceste, kanalizacije in kulturno dogajanje …). Nenavadno pa vendarle je, da je ta tako očitna pomankljivost na lastni hiši ušla pozornim očem in pridnim rokam pripravljalcev mesta na ono lepotno tekmo izpred nekaj dni. Res vrag, če nima človek niti pred, pardon, niti nad lastnim pragom urejeno, kot se šika. Ponoči očitno ni nikogar od odgovornih naokoli, pač nabirajo moči za delovni dan, in tega problema žal ne vidijo. Zato pa smo ponočnjaki, da gledamo tedaj. Skupnost, pač.
Na rotovž je, kot se vidi podnevi pa tudi ponoči, pripetih kar nekaj svetilk, sveti pa jih danes zgolj toliko, kot je videti na zgornji sliki. Bore malo. Torej tri spodaj in en reflektor na vrhu. Da, da, tudi ura sveti. Vse ostalo pa je crknilo. Pa še kaj bo crknilo, če bo šlo tako naprej.
Tomaž Levičar
Mestni svetnik
(Fotografija: rotovž, 15. avgust 2007)
Naročite se na:
Objave (Atom)