Po par preminulih dneh povejmo še nekaj o filmarskih zadevah. Tokrat seveda nič o županovem zanimanju za voajersko snemalno video tehniko, pač pa o bolj dovršenih in bolj pomembnih rečeh.
Dandanašnji človek se ne more šteti za razgledanega, če ni vsaj malce posvečen tudi v svetovni in domači film, torej v sedmo umetnost, v filmsko zgodovino in teorijo. Zato je treba prebrati kaj od Eisensteina, Chiona ter Bonitzerja pa recimo nekaj od Žižka in Pelka, tisti, ki so malo bolj podkovani, se lahko lotijo celo Deleuza, tudi Ekran velja vzeti v roke, vedeti je treba nekaj o scenariju, montaži, režiji pa o planu, kadru, rezu, nekaj velja znati o igranem, dokumentarnem, a tudi o risanem filmu in o podobnih filmskih kategorijah. Sploh nenazadnje pa je treba videti kak spodoben film. In slednje v resnici ni tako zelo enostavna reč, kot bi se ob poplavi tv programov, videotek in kinematografov komu lahko zazdelo.
Filme za ogled si človek lahko poišče v kaki videoteki sredi mesta. Oh, pardon, tam ne. Hotel sem reči, da si jih lahko poišče v knjižnici. No, moral bi si moči tam filme najti, če naj je knjižnica vredna naziva »splošno izobraževalna« ali če nosi celo še kak višje doneči naziv.
Splošno izobraževalna knjižnica je tudi novomeška Knjižnica Mirana Jarca. Ima tudi svojo videoteko s stotinami filmov na VHS kasetah in DVD-jih. V knjižnici imajo na voljo tudi kak spodoben film, kakor koli si že to spodobnost predstavljamo, mislim pač na nek očiten prispevek posameznega filma k razvoju filmske umetnosti v smislu dobre, inovativne režije, montaže, fotografije itd. Pa vendar je v resnici, stotinam filmov navkljub, knjižnična videoteka dokaj skromna. Recimo, da je tako, ker so z zbiranjem tega gradiva še bolj na začetku – kar resda traja že par let.
Kaj vse manjka ali kaj skoraj v celoti manjka knjižničnemu filmskemu fondu? Torej, dejansko knjižnica ne premore skoraj nobenih del, kakršna si želi in jih rabi vsak pravi filmofil oziroma radovednež, ki se želi poučiti o filmu. O režiserjih Eisensteinu, Vertovu ali Griffithu ne duha ne sluha, genialnega Chaplina na srečo imajo, posebej njegove zvočne filme, Italijani kot so Fellini, Passollini, Antonioni, De Sica so praktično povsem odsotni, tudi z Nemci, kot so Wenders, tega nekaj sicer je, pa Fassbinder in Lang in von Sternberg je več kot slabo, Francozov Chabrola ali Cocteauja ali Godarda ali Truffauta skorajda ni na knjižničnih »trakovih«, tudi Španca Buñuela ne ugledamo, o Skandinavcu Bergmanu se tu ni moč kaj dosti naučiti, pa celo Američani knjižnici bolj ali manj manjkajo – Ford, Wilder, Welles in pa seveda Hawks … Celo s takimi kot so Hitchcock, Almodovar, Kurosawa, Kubrick, Cassavetes, Scott … je slabo. Poljaka Wajda in Kieslowski? Kje pa. Japonec Ozu? Nikakor. Kusturica? Hm. Pa kaj bi to, saj niti vseh oskarjevcev ni. Da, res je, vsaj pod mizo se ne da dobiti niti Severininega kratkometražnega prvenca, ki je pred leti žel zanimanje širom po našem Balkanu.
(ideja: Dovolj enostavno bi bilo, če preštevilnih filmov navedenih režiserjev že pač ni v najbližji samopostrežni trgovini, prijateljske vezi Novega mesta z mesti po Evropi, denimo Brescio (I), Langenhagnom (D), Torunom (PL) itd izkoristiti tudi za menjavo nacionalnih filmskih zapisov med mesti oziroma njihovimi knjižnicami.)
Zanimivo in na nek način pomenljivo pa je, da imajo v knjižnici debelo knjigo »1001 film - najboljši filmi vseh časov« (po izboru vodilnih svetovnih filmskih kritikov), ki sem si jo tudi sam pred kratkim priskrbel za lastno knjižno zbirko s tega področja. Ta knjiga bi namreč tistim, ki v knjižnici odločajo o nakupih, lahko služila kot zelo dober kompas. Več kot dober kompas bi bila. Če ne gre drugače, pa bi jim zagotovo pomagal someščan Stojan Pelko, ki bistvo teh filmskih reči milo rečeno obvlada in bi bil lahko odličen svetovalec knjižnici na področju filma.
Tako je torej s filmi v naši knjižnici. Ne preveč dobro. Slabo. A čeprav je izbira temeljnih in pomembnih filmskih del v knjižnici dejansko skromna, se okoli razpoložljivih filmov nabere grmada obiskovalcev knjižnice. Brez dvoma bo treba ponudbo čimprej izboljšati. Pač raje trije tako rekoč nepomembni filmi manj, pa zato en za zgodovino filma pomemben film več. Vsaj na policah javne, občinske knjižnice bi moralo biti tako, kar bom seveda povedal tudi v svoji svetniški pobudi na septembrski seji.
Tomaž Levičar
Mestni svetnik
P.S.:
Ker je treba po jadikovanju ponuditi tudi kako smer (od)rešitve, dodajam prispevku še izbor 25 + 25 filmov, ki mi ga je priskrbel Stojan Pelko.
Prvih 25 filmov na spodnjem seznamu je kombinacija izbora številnih svetovnih režiserjev, snemalcev, teoretikov in kritikov, anketo je izvedla revija Sight & Sound, z nekaterim sploh ne arbitrarnimi dodatki Stojana Pelka, drugih 25 filmov pa je Pelkov izbor najboljših filmov zadnjih 25 let (od leta 1980).
V kontekstu zgornjega zapisa bi lahko rekli, da gre za filme, ki bi jih novomeška knjižnica pa tudi kakšne domače videoteke Novomeščanov enostavno morale imeti.
Najboljših 25 filmov po izboru kritikov, režiserjev, snemalcev, teoretikov (zbral Stojan Pelko):
Državljan Kane (Citizen Kane), režija Orson Welles, 1941,
Vrtoglavica (Vertigo), režija Alfred Hitchcock, 1958,
Pravilo igre (La regle du jeu), režija Jean Renoir, 1939,
Boter I in II (The Godfather & The Godfather Part II), režija Francis Ford Coppola, 1972 in 1974,
Potovanje v Tokio (Tokyo Monogatari), režija Yasujiro Ozu, 1953,
2001: Odiseja v vesolju (2001: A Space Odyssey), režija Stanley Kubrick, 1968,
Oklepnica Potemkin (Brodenosec Potemkin), režija Sergej Mihajlovič Eisenstein, 1925,
Zora (Sunrise), režija Friedrich Wilhelm Murnau, 1927.
Osem in pol (8 ½), režija Federico Fellini, 1963,
Pojmo v dežju (Singin in the Rain), režija Stanley Donen in Gene Kelly, 1951,
Lawrence Arabski (Lawrence of Arabia), David Lean, Velika Britanija, 1962,
Dr. Strangelove, Stanley Kubrick, ZDA, 1963,
Tatovi koles (Ladri di biciclette), Vitorio de Sica, Italija, 1948,
Besneči bik (Ragging Bull), Martin Scorsese, 1980,
Rašomon, Akira Kurosawa, 1950,
Sedem samurajev, Akira Kurosawa, 1954,
General, Buster Keaton, ZDA, 1926,
Trpljenje device Orleanske (La Passion de Jeanne d'Arc), Carl Theodor Dreyer, Francija, 1928),
Luči velemesta (Citylights), Charles Chaplin, ZDA, 1931,
Atalanta, Jean Vigo, Francija, 1934,
Iskalca (The Searchers), John Ford, ZDA, 1956,
Avantura (L'Avventura), Michelangelo Antonioni, Italija, 1959,
Rio Bravo, Howard Hawks, 1959,
Žepar (Pickpocket), Robert Bresson, 1959 in
Play Time, Jacques Tati, 1967.
(oglejte si posamezne izbore na Sight & Sound )
25 naj filmov zadnjih 25 let:
Berlin, Alexanderplatz, Rainer Werner Fassbinder, 1980
Shining, Stanley Kubrick, 1980
Strel ni bil izbrisan (Blow Out), De Palma, 1981
E. T., Steven Spielberg, 1982
Fitzcarraldo, Werner Herzog, 1982
Iztrebljevalec, Blade Runner, Ridley Scott, 1982
Bilo je nekoč v Ameriki (Once Upon A Time In America), Sergio Leone, 1982
Stanje stvari (Der Stand der Dinge), Wim Wenders, 1982
Modri žamet (Blue Velvet) David Lynch, 1986
Žrtvovanje (Offret), Andrej Tarkovski, 1986
Full Metal Jacket, Stanley Kubrick, 1987
Nebo nad Berlinom (Der Himmel uber Berlin), Wim Wenders, 1987
Dekalog, Krzystof Kieslowski, 1988-89
Dead Ringers, David Cronenberg, 1989
Dobri fantje (GoodFellas), Martin Scorsese, 1990
Neoproščeno (Unforgiven), Clint Eastwood, 1992
Stekli psi (Reservoir Dogs), Quentin Tarantino, 1992
Kratke zgodbe (Short Cuts), Robert Altman, 1993
Skoz oljčni nasad, Abbas Kiarostami, 1994
Sedem (Seven), David Fincher, 1995
Lom valov (Breaking the waves), Lars von Trier, 1996
Praznovanje (Festen), Thomas Vinterberg, 1998
Deadman, Jim Jarmusch
Govori z njo, Pedro Almodovar, 2003
(Več in točneje o zadevi si sicer lahko preberete v knjigi Filmski pojmovnik za mlade; Založba Aristej, Maribor, 2006.)
Ni komentarjev:
Objavite komentar