ZGODOVINA ZGODOVINE

O tem, da občina ni podprla, četudi je bilo napovedano s samega vrha, tisk turističnega oziroma kulturno-zgodovinskega vodiča, ki ga je letos pripravilo Društvo Novo mesto.

Društvo Novo mesto je z namenom promocije starega mestnega jedra v začetku letošnjega leta pripravilo publikacijo o njegovih lepotah in njegovi zgodovini, poudarek v njej pa je bil dan ustvarjalcem, ki so skozi stoletja zaznamovali podobo in utrip današnjega mestnega jedra, torej pisateljem in pesnikom, slikarjem, znanstvenikom, arhitektom ter njihovim muzam. Publikacija se imenuje »Novomeški ustvarjalci - Zgodovina za prihodnost«. Sedaj si jo lahko ogledate na spletni strani Društva Novo mesto.

Toda projekt se je ustavil zgolj pri digitalni obliki publikacije. Društvo Novo mesto je sicer imelo načelni dogovor z občino (kdo sploh še ve, kaj pomeni biti načelen?), da bo ta že spomladi, ki pa je sedaj seveda že zdavnaj mimo, podprla izdajo tiskane oblike publikacije. Tiskovino, ki ima blizu 100 strani, bi razdelili brezplačno po gospodinjstvih širom občine ter jo seveda ponudili tudi turistom. Predvidena naklada je bila vsaj 10.000 izvodov. Žal je vse ostalo le pri izpovedanem, pri besedah, kot se reče.

Še ena poletna turistična sezona pa je že mimo. In še ena priložnost je ušla. Pa drugo leto. Pa kakšno drugo leto. Važno, da se dela zgodovina. Bo zadeva zato morda še malce pridobila na obsegu, na teži torej in morda celo na tehtnosti. Vsako slabo je očitno res za nekaj tudi dobro.

Tomaž Levičar
Mestni svetnik

(fotografija: staro mestno jedro v jutru, 6. december 2006)

NEMI GOVOREC: VELIKO SAMOZADOVOLJSTVO

transformator na Smrečnikovi ulici; 31. avgust 2007

1000 BESED: ODNOS DO DEDIŠČINE

grad Grm, 2. september 2007

HEROJI DELAVSTVA

TPV, dekle v času malice, 24. avgust 2007

MEŠ(Č)ANI: JANA MURGELJ

Joj, ta Jana s skodelico čaja v roki Ko bi bila pravi čas na pravem mestu, si jaz pred dnevi nekje nad mestom, kjer so se mi povrhu vsega zaradi nehumane višine še kolena šibila, ne bi pridelal ogromne buške na vrhu glave.

Jana? Če bi v Novem mestu izbirali kraljico čaja, potem je prav ta blondinka, rockerica po duši, na prvem mestu, da osvoji laskavi naslov. Ne dvomim, da bi ji naslov pripadel. Toda ne le zato, ker gospodična nudi širnemu občestvu edino trgovino s čaji v mestu in ker ima edino tukajšnjo čajnico, ampak bi ji krono nadeli tudi, ker bi s svojo odločnostjo v tekmi zagotovo elegantno pometla z morebitno težko konkurenco. Ona dobro pozna celo tiste metode, ki potencialne nasprotnike navedejo k temu, da nevede, a že skoraj z zanosom delajo zanjo. Morda je o tem brala v Sun Tzu-jevi knjigi. Spet nekaj kitajskega. Res zanimivo. Občudovanja vredno. Toda kaj ji to pomaga, ko pa v naši tihi dolini izbiramo plemkinje zgolj s področja cvička, ki pa, tako pravijo, nima nič skupnega z vodo.

Zdaj si je Jana pripela na hrbet nov izziv. Občino hoče, pardon, občino bo prepričala, da bi pod Kandijskim mostom uredila atraktiven prireditveni prostor, za živahnost katerega bi skozi celo leto skrbelo Društvo Vsemukos - njegov (eko)motor je tudi ona. Prepričevanje občine zdaj že kar traja in traja. Je pač punca naletela na dovolj trd oreh. Eni in drugi ne popuščajo. Ne Jana ne občinarji. In občinarji so izrabili že lep kos svojega železnega repertoarja, kako na veliko in vse naokoli obljubljati, a obljub niti v skromnem obsegu ne izpolniti, pri tem pa seveda ostati živ. Jani pravim, da jo bodo tile žejno prepeljali preko oceana, ker so v teh zadevah profesionalci. Ona pa pravi, da je ne bodo. Punca bi kar stavila. A ker sem gentleman, ji ne želim povzročiti razočaranja in joka in stoka in ekonomske škode zaradi prekmalu izgubljene stave. Kdo bo pa to poslušal? Povrhu vsega pa je letos že bila bridko razočarana, ko je občina za neverjetno obsežen in po mojem mnenju tudi dober program za poživljanje mestnega jedra, ki so ga pripravili v društvu Vsemukos, namenila le par fičnikov. Mar ena lekcija ni dovolj? Je občinarjem res treba nastaviti še drugo lice?

Jana te dni preureja svoje čajno kraljestvo na Glavnem trgu 17. Seli ga višje. Za eno nadstropje višje. Višje se najbrž sme razumeti kot napredek. Mislim, da bo to dobro. Ravno včeraj sem namreč opazoval en parček, kako se je nekaj trenutkov nekoliko zmedeno spraševal, kje je vhod v čajnico. Saj so ga z olajšanjem našli tam spodaj na stranski ulici, ampak lažje jim bo že kmalu, ko bo vhod v čajnico kar direktno z Glavnega trga. Sicer pa je Janina čajnica po mojem strokovnem prepričanju v tem trenutku najprijetnejši gostinski lokal v mestu.

Zagotovo nas zanima tudi, kakšen je odnos Jane do živali? Če odštejemo muhe, komarje in podobno sodrgo v perifernem vejevju živalskega debla, s katerimi Jana obračuna, če ji pač na grd način prekrižajo pot, potem živalim ne želi prav nič žalega. V toči sprejema mokre cucke v začasno zavetje, pajkom ne podira mrež, pozdravlja race na Krki, rib ne lovi, mucke rada poboža … Ja, Jana je nekak ekolog. Skoraj fundamentalist. Pa zdrava prehrana bi naj bila omega in alfa prihodnosti. Po njenem zagotovilu. Dobiček, reče Jana, bi pa morali ukiniti. In tale je študirala ekonomijo?! Če ne bi človek spremljal njene uspešne, predvsem pa pogumne poslovne poti, potem bi rekel, da prej izhaja iz študija kakšnega slikarstva in da je bila celo največji boem med sošolci, kot pa da ima kaj opraviti s študijem ekonomije. Ampak ji gre. Gre ji. Tudi ekonomsko ji gre. Morda ji veliki Kitajska in Indija nekoč pripneta še kak red zaslug za narod, ker tako prijazno promovira njihove države in kulture in pospešuje njihovo gospodarstvo.
Morda bo Jana že kmalu naredila društvo slovensko-kitajskega prijateljstva. Da, to bi bila investicija v prihodnost.

Janine fotografije. So fotke v redu? Jana je rekla, da morajo biti njene fotke take, da bo dobila kakšne oboževalce. Ona s tem že sicer nima problemov, a mislim, da bi po tem, ko bodo fantje širom lepe Dolenjske in še širše naokoli videli te njene podobe, znala imeti zaradi preobilja oboževalcev celo probleme - kupi ljubezenskih pisem v nabiralnikih, podoknice sredi mirne in zaspane noči, ogromni šopki pred vrati, stalni telefonski klici, vabila na večerje … Oh, da ji le nisem storil škode s temi fotografijami?

Toliko tokrat o tej Jani s skodelico ćaja v roki.

Tudi jaz pijem čaj. Največ pu erh, najraje pa gyokuro. Dandanes.

(Fotografije: Jana Murgelj, 5. september 2007)

1000 BESED: SENCA CERKVE NA ŠOLI

nekdanja stavba gimnazije, danes glasbena šola, s senco zvonika frančiškanske cerkve, 5. september 2007

GRMSKI MOZAIKI

O zanimivih vzorcih na asfaltnih javnih površinah na Grmu, ki so delo podjetij, ki se primarno ne ukvarjajo z likovno umetnostjo, temveč z urejanjem najrazličnejših podzemnih vodov.

Je lepo? Je slabo in škodljivo? Je treba popraviti, odpraviti ali je treba ohraniti in zavarovati?

(Fotografije: Grm, 31. avgust 2007)

paNoraMa: FRANČIŠKANSKA CERKEV

pogled z zvonika frančiškanske cerkve proti zahodu, 5. september 2007

BOMBA SREDI MESTA

O ogromni bombi prav sredi mestnega jedra, ki je bila še pravočasno opažena.

Bombo so nastavili sploh ne dolgo nazaj zgolj lučaj kamna od kapiteljske cerkve, ki celo dandanes nosi status novomeške ikone. Kakšen je bil motiv za to strašljivo postavitev še ni jasno in tudi morebitne posledice dejanja so še v fazi analiz. Sprva se je zdelo, da so bombo nastavili anarhisti ali celo antikleriki, a se je kasneje izkazalo vsaj to, da je dejanje v resnici plod prizadevanj umetnikov. Mnogi, celo tisti, ki so odgovorni, bombe žal niso uspeli pravočasno zagledati, čeprav je bila postavljena vidno in čeprav je zelo velika. Nič hudega sluteč so hodili mimo. Mnogi očitno res ne vidijo dlje od lastnega nosa.

Kakor že koli, jo vidite? Ne? Tudi jaz je nisem opazil, preden me ni Matjaž Berger vprašal, če sem videl, in ker je nisem, še rekel, da naj pogledam. Pogledal sem. In sem videl. Zdaj je ne zgrešim več. Je velika bomba. In je največji pano v mestu. APT ima največjega, večjega kot župan in nadškof! Ne cviček in župan, tudi ne cerkev in še manj klobase, ampak umetnost torej vlada temu mestu. Vsaj pomisli človek tako.

Tomaž Levičar

Mestni svetnik

(fotografije: 2. september 2007)

1000 BESED: KONEC POČITNIC

IMV prikolica ob gradu Grm, 1. september 2007

MORDAXOVO SPREHAJALIŠČE

O še vedno ne obnovljenem Mordaxovem sprehajališču.

Mordaxi so bili prvi grmski graščaki, že preko 400 let je od tedaj, Mordaxovo sprehajališče pa je par let stara peščena pot, ki se kilometer in pol dolgo vije ob potoku Težka voda od gradu Grm do Regrče vasi. Pot bo nekoč dobila svoje nadaljevanje ob potoku vse do Gotne vasi na eno stran in do Sprehajališča Primičeve Julije oziroma do reke Krke na drugo stran.

Mordaxovo sprehajališče je že precej mesecev na nekaj svojih odsekih uničeno, popraviti pa bi ga morala občina.
Novomeški občinski svet je kar nekaj časa pred poletnimi počitnicami sprejel občinski proračun za letošnje leto. V njem je tudi proračunska postavka 11 049 009, ki se imenuje Ureditev pešpoti, na kateri je zagotovljenih 114.001 evrov. Teh 114.001 evrov, naj bi občina, kakor piše v obrazložitvi postavke, v dveh tretjinah namenila drugi fazi obnove mosta v Ragov log, tretjino pa investicijskemu vzdrževanju sprehajalnih poti, točneje za prenovo Mordaxovega sprehajališča, in sicer za dela, ki niso zajeta v redno vzdrževanje zelenih površin.

Ne želim tule tokrat polemizirati o tem, ali je res potrebno kar skoraj 40.000 evrov denarja nameniti za obnovo Mordaxovega sprehajališča, zdi se mi vsekakor mnogo preveč, tudi ne želim opomniti, da bi občina že vendarle morala rešiti lastniško vprašanje in zamenjati parcele z Revozom, Revoz namreč uporablja občinske nepremičnine, občina pa Revozove, vsekakor pa želim opozoriti in izpostaviti, da občina te poti še vedno ni obnovila pa čeprav je sprehajalna pot uničena že praktično od konca leta 2006 in čeravno je bil proračun, kakršnega si je skupaj z obrazložitvami pripravil sam župan Muhič oziroma uprava, sprejet že meseca maja. In najprijetnejši čas sprehodov v letu je nekako mimo. Kdaj bo pot vendarle popravljena, je pa seveda zgolj zanimivo vprašanje. In nič drugega.

Tomaž Levičar
Mestni svetnik

(fotografije: prikaz poškodovanih odsekov Mordaxovega sprehajališča, 18. avgust 2007)

MEŠ(Č)ANI: ALENKA LAMOVŠEK & VERA JAČIMOVIĆ

Vera in Alenka sta kot Thelma in Louise, kot Stan in Olio, še bolje povedano, sta kot Lennon in McCartney dolenjske etnologije. Pogumno, zabavno, ustvarjalno. Vera Jačimović in Alenka Lamovšek danes praznujeta tretjo obletnico, njuno Društvo Akcija je pa celo nekaj mlajše.

Tri leta so torej že mimo odkar sta mladi etnologinji pripravili prvo Rokodelsko tržnico na novomeškem Glavnem trgu. Vsak prvi ponedeljek v mesecu so. To pomeni, da jaz ti dami poznam še nekaj časa dlje, pač odtlej, ko sta k meni, tedaj neizprosno trdemu birokratu s sila razkošno pisarno v sploh ne najnižjem nadstropju tršatega zgodovinskega objekta na elitni lokaciji sredi dolenjske prestolnice in seveda z zelo dolgim hodnikom do nje, stopili skozi ogromna, težka vrata, na katerih se je lepo bleščal napis z mojim imenom, priimkom in funkcijo. Potrkali sta blago in direktno udarili z idejo o Rokodelski tržnici. Občina naj jima pa pomaga. Zagrabil sem idejo. Kaj pa bi drugega, saj je od grabljenja takih idej bila odvisna priljubljenost občine med davkoplačevalci, pardon, med volilci. Župan je seveda tudi rekel da. A takrat se je šele začelo. Potem smo imeli še Rudolfove sejme skozi kratke decembrske dneve in hladne večere pa tudi ob aprilskih občinskih praznikih, nadaljevali sta s produkcijo sladkosti in pripravljali celo nekih avtohtonih čajev, razmišljali sta še o nekakem velecentru rokodelstva pa še kaj se najde.
Njuni največji oboževalci so otroci, posebej tisti iz vrtcev, ki tako radi gledajo, kako stric s sivo brado vrti in vrti glino na kolovratu, ter tudi njihove mame, no, pa tudi stare mame pa zaljubljeni mladeniči pa tudi tisti, ki iščejo svoje dolenjske korenine. Vse tem na svojih tržnicah vedno kaj lepega in zanimivega, predvsem pa kakovostnega ponudita.

Da, tudi podjetnici sta Alenka in Vera. Zaenkrat še majhni podjetnici. A tudi Mirko Tuš je začel z malim. Pa poglejte kaj ima zdaj vse. Jaz bi na njegovem mestu že zdavnaj nehal grabiti solde na kup in šel lepo v penzijo, morda kar na Mauritius, da bi se na slovenskem in balkanskem trgu našlo kaj več prostora tudi za podjetnice kot sta Vera in Alenka.
Vera in Alenka prodajata med ostalim kakovostne piškote pod blagovno znamko Novomeške sladkosti, kjer se trenutno zbirajo Rudolfove kronce, Julijini poljubčki, se mi zdi, da imam te še najraje, in tudi Trdinovi klobučki. Mirko Tuš vsega tega še nima na svojih policah, tisti mladec iz Mercatorja pa se tudi še ni tozadevno zbrihtal – saj potemtakem, sklepam, niti ni čudno, če se na Balkanu lahko tako žogajo z njim. Kakor koli, menda gre Alenki in Veri vse skupaj vseeno kar lepo v prodajo, resda je ta še nekako butična, ljudje so pa tudi nad okusom teh dobrot kar navdušeni. In slednje je pomembno. To je izhodišče za dolgotrajno ljubezen med njima in njunimi potrošniki. A onidve si vseeno želita izboljšav. Ne moreta dobro spati, če ne iščeta ali celo najdeta novih rešitev za stare probleme. Recepti za te piškote so njuni, seveda je to ena večjih, bolj iskanih in zato tudi skrbno varovanih dolenjskih skrivnosti. Neke vrste dolenjska Coca Cola. Če se ne motim recepte zato hrani v svojem trezorju ena od lokalnih bank. Lahko pa da se tudi motim in je v resnici to neka švicarska banka.

Jako vesel pa sem, da sta dami opustili kuhanje oziroma peko. Ni to za njiju. To pa ne. Uboga njuna bodoča moža. To pa že lahko rečem. Na daleč se jima ognem, ko beseda nanese na kuhinjo. Na začetku sta namreč piškote pripravljali sami, zdi se mi, da v domači pečici, če ne v kaminu, morda celo kar v mikrovalovki, da je ideja prej meso postala. In potem sem jaz moral to preizkušati. Temu se je včasih reklo poskusni zajec. Rečem vam, da sem bil nekaj časa kar revež. Tej njuni peki in razno raznim recepturam kar ni hotelo biti konec. In iz nekega meni nedoumljivega razloga sta bili nad lastnim početjem navdušeni. Vedno znova sta plaho potrkali na vrata in potem pogumno in veselo ponujali piškot za piškotom. Daj, jej, Tomaž! Še fotografirati sta hoteli grimase, ki sem jih uspel spuščati ob tem okušanju. A ko bi bil vsaj le en piškot. Ne, ni bil le eden. Bila jih je cela tona. Vsaj meni se je tako zdelo. Zato sem se po nujnem odhodu znašel na način, da sem piškote hitro razdelil med sodelavce. Pravi altruist. In sem jih anketiral. So vam všeč? Bi kaj dodali? Kakšni občutki vas preplavijo, ko pojeste Julijin poljubček? … Ja, taki so bili začetki. Zdaj je seveda stvar okusna. Čeprav me stari spomini še vedno znova zbijejo na tla in se celo aktualnim dobrotam nehote izogibam. Ampak, potem vzamejo čuti in razum zadeve v svoje roke, pa se z veseljem poje.

Če mene kdo vpraša, bi ti mladi dami morali prevzeti novomeški turizem. V paketu bi ju dal kar v nov novomeški zavod za turizem. Eno za direktorico, drugo pa za namestnico direktorice. Tako da zgleda in da je plača za njun trud spodobna. Saj delali bi pa itak vse, tako rekoč od snaženja navzgor. Z lastno glavo garantiram, da bi bile spremembe na bolje hitro opazne. In ti dve ne bi sadili le rožic naokoli.
Ker so kadrovske manire na dandanašnji občini takim ljudem manj naklonjene, delata Alenka in Vera zdaj pač kar v svojem društvu, ki ima ime Društvo Akcija.
Joj, moram nehat pisat. Je že preveč.

Vse najboljše torej ob tej veliki obletnici. Pa še na mnoga leta.

(Fotografija: Vera Jačimović in Alenka Lamovšek pred rotovžem ob bardu Janezu Trdini, 3. september 2007)

paNoraMa: APT

pogled s strehe gledališča APT na kapiteljsko cerkev, 3. september 2007

1000 BESED: VERA V BIZNIS

kapelica na Resslovi ulici, 15. avgust 2007

paNoraMa: GRABEN

pogled preko Grabna proti Gorjancem, 2. september 2007

paNoraMa: RAGOV LOG

pogled z vrha Ragovega loga proti Gorjancem, 2. september 2007

HEROJI DELAVSTVA

Mercator, Novi trg, 4. avgust 2007

ŽIVLJENJE, HIRANJE IN SMRT ROŽ

Variacij na temo življenja rdečih rož na Kandijskem mostu je očitno na pretek. Stvar je že nekaj časa prav zabavna. Na nek način. Ne nek drug način pa je tudi žalostna, tragična.

Kakor koli, če nekdo meni, da je treba iz meseca v mesec dokazovati izraznost človekove prikrite nravi, potem je to, kar se dogaja na mostu zadnji mesec, seveda zanimiv psiho-socialni eksperiment.
Vendar pa, zdi se mi, tako eksperimentiranje resnici na ljubo ne sodi v delokrog občine, pač pa kvečjemu v delokrog kakšne ustrezno podkovane znanstvene institucije, ki bo iz posameznih faz dogajanja potegnila kak drug zaključek, kot le ta, da je treba ponovno poklicati vrtnarje in zapraviti nekaj soldov in preko medijev zažugati občanom.

Rože na Kandijskem mostu, kakor ni ušlo pozornim očem meščanov, pa žal nimajo problemov le z vandali, temveč so problemi rož še nekaj bolj široki. Vandali namreč zgolj dokončajo posel, ki ga sila učinkovito prične neka skupina ljudi z občine. Občina zaradi slabega vzdrževanja, nisem vrtnar, a sem slišal, da bi znalo biti, da je nekdo slabo zalival ta cvet, rože bolj ali manj pripelje do faze hiranja. Vandali jih nato le še vržejo v vodo. Vržejo jih torej v tisto, česar jim je za časa njihovega prekratkega življenja oziroma životarjenja tako zelo manjkalo. Pomislimo, kako velik cinizem! Pod rožami teče velika reka, one so pa žejne!

Kaj zdaj? Javnost že napeto pričakuje naslednjo modro potezo občinskih think tank-ov. Bo to uvedba gensko spremenjenih rož na Kandijski most? Morda plastične rože, ki ne bodo crknile zaradi sušnih razmer na območju mosta? Morda rože in lončki iz pločevine, ki jih bodo privarili na ograjo, da jih noben bedni vandal več ne sklati v vodo? Kaj od tega? Kaj drugega? Ali pa se mislijo na občini končno pričeti ukvarjati s kaj težjimi posli?

Tomaž Levičar, arhitekt
Mestni svetnik

(fotografije: Kandijski most, 1. september 2007)

NI IN NE BO TELOVADNICE STOPIČE

O tem, da se tudi v Stopičah pričenja novo šolsko leto, a je žal že potrjeno, da bo še ena obljuba župana Muhiča – izgradnja nadstandardne telovadnice v Stopičah v letu 2007 – postala in ostala neuresničena.



Novomeški župan Lojze Muhič, ki je bil lep čas prej tudi podžupan, je pred volitvami leta 2006 občankam in občanom obljubil marsikaj. Vse njegove obljube so seveda natisnjene ali posnete in skoraj vse pridno hrani tudi novomeška knjižnica, pomembnejši del Muhičevih predvolilnih obljub pa je zapisanih kar v njegovem »Programu dela 2006-2010«, ki ga je objavil na spletni strani Mestne občine Novo mesto.

Za leto 2007 si župan s svojim programom začuda sploh ni zadal prav veliko nalog. Toda v programu pod drugo točko poglavja V. osnovnošolska vzgoja vendarle najdemo denimo zapisano, da bo v letu 2007 zgradil nadstandardno telovadnico ob osnovni šoli Stopiče, v projekt pa da bo vključil tudi zasebni kapital.
Ni sicer še konec leta 2007, toda zaključke glede tega cilja iz različnih razlogov na žalost že lahko naredimo.

Dvomesečne poletne šolske počitnice, ko bi bila izvedba vsaj prvih gradbenih del najbolj enostavna, so mimo, šolsko leto 2007-2008 se torej začenja, telovadnice ob osnovni šoli v Stopičah, ki nima nobenega pravega pokritega objekta za telesno vadbo, pa še ni. Ne le, da telovadnica še ni zgrajena, temveč ni prav z ničemer niti nakazano, da bi se za letos obljubljena izgradnja telovadnice v Stopičah, kjer so v županove besede polagali res velike upe, lahko vsaj pričela. Celo še huje je. Te telovadnice ne le da ne bomo videli zgrajene letos, pač pa ne bo zgrajena niti prihodnje leto. Zakaj ne? V Dolenjskem listu (30. avgust 2007, stran 2) smo lahko prebrali izjavo predstavnika občine, da bo občina, če se ne bo kaj zapletlo, telovadnico pričela graditi šele v letu 2008, vse skupaj pa naj bi bilo končano komaj pred začetkom šolskega leta 2009-2010. Z dveletno zamudo glede na obljubljeno.

Tako izvajanje planov je najbrž možno samo v politiki in v javnem sektorju. Drugod te dotolče neusmiljena konkurenca.

Žal je torej splavala mimo še ena pomembna Muhičeva obljuba.

Tomaž Levičar
Mestni svetnik

(fotografiji: Osnovna šola Stopiče s prostorom predvidenim za izgradnjo nadstandardne telovadnice, 31. avgust 2007)

1000 BESED: GRMSKA TRAKTORIADA

Trdinova ulica, 31. avgust 2007