sreda, 15. avgust 2007
ZGARAN MOST IN SVEŽA CEV
O mostičku preko Težke vode, kjer očitno ne bo kaj dosti vzdihljajev.
Nekako je treba priti na drugo stran. Tudi na drugo stran reke se včasih mora. Najlažje in najhitreje je po mostu. Preko novomeškega potoka Težka voda vodi kar nekaj mostičkov, vsi so pač manjši, eden od teh pa je tudi tisti na dnu Lebanove ulice. Ta meni včasih dovoli priti na Grm. Ali pa stran od tam. Samo za pešce je. In je že precej utrujen. Vsaj če se stopnja utrujenosti lahko meri po kvaliteti lesenih podnic. Vseeno je simpatičen ter seveda koristen. Včeraj je morda prav zato tik pod njim plavalo na desetine rib. Jim je najbrž že bilo nekaj všeč.
Kot pa je z mostovi v mestu dandanes navada, bo očitno tudi ta dobil nekakšen pridatek. Takih smo vajeni že na Kandijskem mostu pa vse bolj na Šmihelskem mostu in vse več jih imajo tudi ostali mostovi. Preko mosta očitno ne gredo radi le pešci ter avtomobili in kolesa, ampak tudi kanalizacija, elektrika, celo voda pa telefon in še kaj. Pešec to stori le sem ter tja, elektrika, fekalije, voda in ostalo pa želijo prehajati kar neprekinjeno. Vse to znajo nekateri skriti dobro, tako da celo izvežbano oko novitete ne opazi nemudoma. Sem ter tja, a vse pogosteje se pa niti najmanj ne potrudijo, da bi te pridatke očesu skrili in ohranili most v vsaj približno njegovi izvorni obliki.
Mestni svetnik
Nekako je treba priti na drugo stran. Tudi na drugo stran reke se včasih mora. Najlažje in najhitreje je po mostu. Preko novomeškega potoka Težka voda vodi kar nekaj mostičkov, vsi so pač manjši, eden od teh pa je tudi tisti na dnu Lebanove ulice. Ta meni včasih dovoli priti na Grm. Ali pa stran od tam. Samo za pešce je. In je že precej utrujen. Vsaj če se stopnja utrujenosti lahko meri po kvaliteti lesenih podnic. Vseeno je simpatičen ter seveda koristen. Včeraj je morda prav zato tik pod njim plavalo na desetine rib. Jim je najbrž že bilo nekaj všeč.
Kot pa je z mostovi v mestu dandanes navada, bo očitno tudi ta dobil nekakšen pridatek. Takih smo vajeni že na Kandijskem mostu pa vse bolj na Šmihelskem mostu in vse več jih imajo tudi ostali mostovi. Preko mosta očitno ne gredo radi le pešci ter avtomobili in kolesa, ampak tudi kanalizacija, elektrika, celo voda pa telefon in še kaj. Pešec to stori le sem ter tja, elektrika, fekalije, voda in ostalo pa želijo prehajati kar neprekinjeno. Vse to znajo nekateri skriti dobro, tako da celo izvežbano oko novitete ne opazi nemudoma. Sem ter tja, a vse pogosteje se pa niti najmanj ne potrudijo, da bi te pridatke očesu skrili in ohranili most v vsaj približno njegovi izvorni obliki.
Tudi temu mostičku pod Lebanovo se slabo piše. Ne le, da nihče ne pride zamenjat vsaj tistih par desk, most je bojda občinski, kaj šele, da bi po par desetletjih vendarle prebarvali ograjo (ironično je, da je prav zraven trgovina z barvami) ali celo naredili vse skupaj lepše, morda v maniri sedanjosti nanj obesili celo nekaj rož enoletnic (ki so pri nas rado le enodnevnice), temveč dobiva mostiček pod sebe prav smešno debelo cev. Ta ne bo prav nič skrita. Zlahka jo bo občutiti. Dela v zvezi s tem sicer že nekaj časa stojijo. Ali to morda nakazuje, da odgovorni prav zdaj modrujejo, kako posel nadaljevati bolj po pameti? Morda bodo zaradi te neprijetne zagate estetske narave zgradili kar nov mostiček. Prav tako majhen, a še lepši.
Ali pa tudi ne bodo.
(Fotografije: 14. in 5. avgust 2007)
Mestni svetnik
torek, 14. avgust 2007
MEŠ(Č)ANI: DAMIJAN ŠINIGOJ
Damijan Šinigoj, ki že več let dela samo v nočni izmeni. Opravlja tudi psihično zahteven posel, saj mora vsako noč predelati celo po dva komada del nadobudnih slovenskih literatov. Kako pa je z berljivostjo del slovenskih literatov v povprečju, pa vsi dokaj dobro vemo, če ne drugače iz osnovne šole. 
Damijan s šihta v Založbi Goga torej odide proti domačemu ognjišču šele okoli 6. ure zjutraj. Tedaj poštar ravno odloži še vroč časopis pred vrata, milk-boy bi odložil sveže kravje mleko, njegovi normalni sosedje pa se odpravljajo na delo. Lastni otroci so ga spoznali kot zaspanca, saj je praktično vedno, ko so morali v šolo, še (že) trdno spal. Zaradi napornega nočnega posla se skuša Damijan vsaj kasneje v novem dnevu sprostiti kot pravi delavec v katerem od novomeških barov, neredko pa žal omaga že tik vrati lastnega vozila – kot je dobro razvidno s posnetka. V prostem času je pisatelj in režiser in scenarist pa oče in včasih še mama in seveda mož. Publicira na mnogih koncih, Novomeščani pa ga najraje berejo v Parku.
(Fotografiji: Novi trg, 14. avgust 2007)
ponedeljek, 13. avgust 2007
KRKA DAJE TUDI ELEKTRIKO
O malih hidroelektrarnah na reki Krki ter še malce o komenzalizmu, simbiozi in parazitizmu.
Ko zaslišim, da bi rad nekdo, torej kdor že koli zgradil malo elektrarno na Krki, se zdrznem. In se kar takojci postavim v obrambno pozo. Prvi odziv, lahko bi mu rekli intuitivni odziv na tako idejo je torej posegu nenaklonjen, je do reke zaščitniški. Tako se zgodi toliko lažje, če ob oblikovanju tozadevnih občutkov posežem v spomin, v burno preteklost, ko so imeli na Krki še bistveno večje resno-neresne ambicije (npr. velika akumulacija na Krki od Dvora pa vse do Žužemberka v sedemdesetih letih, ki so jo načrtovali menda zavoljo dobrobiti kmetijstva in varstva pred poplavami) in celo na kakem njenem pritoku (npr. ideja o večjem akumulacijskem jezeru z elektrarno na Prečni oz. Temenici) ali celo če sežem v kak bližnji primer in pomislim na prigode na Mirtoviškem potoku (zgornja Kolpa izpred nekaj let).
A nasploh je najbolj udobno biti zagrizen okoljevarstvenik, posebej takšen, ki rigidno zavrača skoraj kakršen koli človekov poseg v naravo, takšen, ki niti ne zna in tudi ne želi razmisliti, kakšen bi poseg v dobrobit tako imenovanega človekovega razvoja moral biti, da bi bil sprejemljiv. Navsezadnje, si recimo rečem, so tudi mnogi jezovi, ki jih imamo na Krki in ki so zdaj zanimivi za elektrarne, človekov poseg, s katerim že leta in leta urejamo vodni režim in smo z njimi celo prinesli kaj dobrodošlega tudi živi naravi. Tako pač deluje simbioza, za razliko od kakšnega parazitizma.
Zaščitniško sem odreagiral tudi kakšna dva tedna nazaj, ko sem zavoljo nečesa začel zbirati podatke in razmišljati o vprašanju gradnje nove male hidroelektrarne na reki Krki na Dvoru. A nekaj kasneje so zadeve postale nekaj bolj komplicirane, mar ni vedno tako?, in navsezadnje se je tudi moj odnos do ideje spremenil, točneje povedano, se je vsaj malce jasneje izoblikoval.
Reka Krka ima številne funkcije. Je življenjski prostor mnogih živalskih in rastlinskih vrst, marsikomu je vodotok z brežinami atraktiven prostor rekreacije, je tudi estetski fenomen, nad njo se pač navdušujejo mimoidoči in celo slikarji, je seveda prostor, kamor se bolj ali manj prikrito spušča bolj ali manj očiščene komunalne in ostale odplake, prometu služi v zanemarljivi meri, ima pa sedaj in že stoletja poprej tudi gospodarsko funkcijo. Slednje danes denimo na področju turizma, ribolova ali ribogojništva, celo bojda zelo užitni raki jelševci so bili nekoč v njej, iz nje kmetijstvo zajema vodo za namakanje polj, vsekakor pa je tudi energetski vir. Včasih je moč njenega vodnega toka služila žagam, mlinom in podobnemu, danes pa je na njej od izvira pa do Novega mesta predvsem cela vrsta malih hidroelektrarn (Smolič, Rošelj, Žnidaršič, Zajc, Zupančič, Pavlin, Papež …). Elektrarne so na praktično identičnih lokacijah, kot so bili nekoč mlini in žage, celo v istih objektih. Pri tem pa je treba dodati, da elektrarne sploh niso plod zgolj današnjega časa, ampak jih na Krki poznamo že precej desetletij.
Mala elektrarna, ki jo želijo urediti vna Dvoru v okviru obstoječe ribogojnice, tako imenovana Goričarjeva, se bo pridružila kakšni desetniji obstoječih elektrarn na Krki. Konec devetdesetih se je govorilo celo o možnosti ureditve 29 malih elektrarn na reki Krki. No, to se (še) ni uresničilo. Elektrarna, služila bo podjetnikovim energetskim potrebam, višek električne energije pa bo pač poslan v omrežje, naj bi imela dve turbini. Manjša turbina naj bi izkoriščala tok reke, kolikor ga sicer že izrablja tamkajšnja ribogojnica, gre za 2 kubična metra vode, za večjo turbino pa naj bi zagotavljali še 8 kubičnih metrov vode. Ta voda seveda ne izgine, ampak se izlije nazaj v reko nemudoma pod ribogojnico oziroma bodočo elektrarno. Večja turbina elektrarne bo smela delovati le v obdobju, ko bo vodostaj reke oziroma njen pretok dovolj bogat, kar naj bi bilo kakšnih 4-5 mesecev letno, vsekakor pa ne bo smela in tudi ne mogla delovati v tako sušnem času, kakršno je za Krko to poletje, kar je sicer ena od skrbi, očitno neupravičena, nasprotnikov ureditve tamkajšnje elektrarne.
Podobno namero glede gradnje elektrarne ima tudi investitor v vasi Krka (Javornik), torej povsem na izviru reke.
Kot je pri nas po svoje smotrna, a vendarle živce parajoča navada, si je investitor že nakopal nekaj zagrizenih nasprotnikov posega. Torej ne le takšnih, ki poseg odobravajo, a pod določenimi pogoji, pač pa si je nakopal tudi nekaj takih, ki posegu povsem nasprotujejo. In kot je tudi v navadi, so to tudi v tem primeru posebej glasni neposredni sosedje bodočega posega. Nič nenavadnega.
Nasprotniki razno raznih poseganj so za ustrezen razvoj prostora pravzaprav vedno dobrodošli, kajti ob njih se vse posege izvaja previdneje in bolj premišljeno. Žal pa taki nemalokrat nastopajo z besedami, ki so le za površnega opazovalca argumenti, in nemalokrat sila demagoško, zaradi česar jim sem ter tja uspe tiste, ki odločajo, prepričati celo proti povsem smiselnim in neškodljivim posegom v prostor. Pač, s hrupom ali ponekod celo s pestmi nad pamet. Vendar pa ima do posega na Dvoru zadržke tudi Zavod za varstvo narave, ki pa na koncu svojih razmislekov vendarle ugotavlja, da je tak poseg, kakršnega načrtuje Goričar, dopusten ob izvedbi določenih omilitvenih posegov ob gradnji in seveda ob delovanju male hidroelektrarne.
Male elektrarne se na Krki lahko povsem legalno urejajo ob izpolnjevanju določenih pogojev, svoje mesto pa praviloma dobijo le na lokacijah, kjer že obstoječe razmere dopuščajo oziroma omogočajo ureditev tovrstnega objekta oziroma omogočajo celo zgolj namestitev naprav na že obstoječih objektih.
Tudi Novo mesto že ima eno tovrstno elektrarno, in sicer v Mačkovcu, tu je urejena na umetnem jezu, kjer je bil nekoč mlin. Torej dejansko ista reč, le da so nekoč pridobivali ene vrste energijo, danes pa drugo, in namesto nekdanjega mlinskega kolesa je danes tam celo nekaj tišja turbina elektrarne. (Podobo lokacije elektrarne v Mačkovcu, to je menda danes zadnja v verigi po toku reke navzdol, tudi prilagam na slikah.)
Ocenjujem, da male hidroelektrarne na Krki, če bodo seveda izkoriščale le obstoječe ugodne razmere (razlike v padcu toka reke na obstoječih jezovih, rečni pretok skozi leto ipd) in ne bodo terjale novih večjih posegov v rečno korito, njene bregove in podobno, povsem sprejemljiv element na reki.
V času, ko se tako zelo vzpodbuja izkoriščanje obnovljivih virov energije v sicer vse bolj energijsko potratni družbi, je nasprotovanje vodnim elektrarnam, pa čeravno ali celo predvsem, ko gre za majhne, celo nekako bogokletno, in to četudi v celotni energetski bilanci te tako rekoč niso zaznavne. To slednje imam sam za morebiti najpomembnejši razlog, da je njihova gradnja za širši družbeni prostor manj smiselna, nepomembna in zato morebiti nepotrebna. Toda, zakaj pa ne? Navsezadnje si rečni habitati ter človekove dejavnosti, kot so dejavnost ribogojništva pa pridobivanja električne energije iz vodnega toka pa denimo čolnarjenje, plavanje in še kaj, niso v konfliktu. Gre kvečjemu za nekak komenzalizem, še več, v nemalo primerih so si take rabe reke celo komplementarne, simbiotične.
Resnejši problem je drugje. Je v (ne)čistoči reke Krke. In sem bi danes morali usmeriti bistveno več prizadevanj. Zgolj s čisto Krko in njenimi pritoki (nedolgo nazaj sem se žal imel priložnost sprehoditi po sila lepem bregu na trenutke zelo smrdečega potoka Šajser, ki se v Krko izliva v NM), se bodo izoblikovali potenciali za večje splošno koriščenje reke v druge, posebej seveda okolju oziroma reki prijazne človekove namene, in taka bo tudi najbolj prijazna in vzpodbudna za floro in favno v njej.
Kar zadeva pa energijo, pa je napotek seveda njena smotrna raba. In to velja tako za električno energijo, ki se jo troši v gospodinjstvih, industriji in še kje, kot to velja tudi za energijo, ki se danes še kar razsipno porablja v medčloveških in celo medsosedskih prepirih. Varčno, torej.
Tomaž Levičar
Mestni svetnik
Ko zaslišim, da bi rad nekdo, torej kdor že koli zgradil malo elektrarno na Krki, se zdrznem. In se kar takojci postavim v obrambno pozo. Prvi odziv, lahko bi mu rekli intuitivni odziv na tako idejo je torej posegu nenaklonjen, je do reke zaščitniški. Tako se zgodi toliko lažje, če ob oblikovanju tozadevnih občutkov posežem v spomin, v burno preteklost, ko so imeli na Krki še bistveno večje resno-neresne ambicije (npr. velika akumulacija na Krki od Dvora pa vse do Žužemberka v sedemdesetih letih, ki so jo načrtovali menda zavoljo dobrobiti kmetijstva in varstva pred poplavami) in celo na kakem njenem pritoku (npr. ideja o večjem akumulacijskem jezeru z elektrarno na Prečni oz. Temenici) ali celo če sežem v kak bližnji primer in pomislim na prigode na Mirtoviškem potoku (zgornja Kolpa izpred nekaj let).
A nasploh je najbolj udobno biti zagrizen okoljevarstvenik, posebej takšen, ki rigidno zavrača skoraj kakršen koli človekov poseg v naravo, takšen, ki niti ne zna in tudi ne želi razmisliti, kakšen bi poseg v dobrobit tako imenovanega človekovega razvoja moral biti, da bi bil sprejemljiv. Navsezadnje, si recimo rečem, so tudi mnogi jezovi, ki jih imamo na Krki in ki so zdaj zanimivi za elektrarne, človekov poseg, s katerim že leta in leta urejamo vodni režim in smo z njimi celo prinesli kaj dobrodošlega tudi živi naravi. Tako pač deluje simbioza, za razliko od kakšnega parazitizma.
Zaščitniško sem odreagiral tudi kakšna dva tedna nazaj, ko sem zavoljo nečesa začel zbirati podatke in razmišljati o vprašanju gradnje nove male hidroelektrarne na reki Krki na Dvoru. A nekaj kasneje so zadeve postale nekaj bolj komplicirane, mar ni vedno tako?, in navsezadnje se je tudi moj odnos do ideje spremenil, točneje povedano, se je vsaj malce jasneje izoblikoval.
Reka Krka ima številne funkcije. Je življenjski prostor mnogih živalskih in rastlinskih vrst, marsikomu je vodotok z brežinami atraktiven prostor rekreacije, je tudi estetski fenomen, nad njo se pač navdušujejo mimoidoči in celo slikarji, je seveda prostor, kamor se bolj ali manj prikrito spušča bolj ali manj očiščene komunalne in ostale odplake, prometu služi v zanemarljivi meri, ima pa sedaj in že stoletja poprej tudi gospodarsko funkcijo. Slednje danes denimo na področju turizma, ribolova ali ribogojništva, celo bojda zelo užitni raki jelševci so bili nekoč v njej, iz nje kmetijstvo zajema vodo za namakanje polj, vsekakor pa je tudi energetski vir. Včasih je moč njenega vodnega toka služila žagam, mlinom in podobnemu, danes pa je na njej od izvira pa do Novega mesta predvsem cela vrsta malih hidroelektrarn (Smolič, Rošelj, Žnidaršič, Zajc, Zupančič, Pavlin, Papež …). Elektrarne so na praktično identičnih lokacijah, kot so bili nekoč mlini in žage, celo v istih objektih. Pri tem pa je treba dodati, da elektrarne sploh niso plod zgolj današnjega časa, ampak jih na Krki poznamo že precej desetletij.
Mala elektrarna, ki jo želijo urediti vna Dvoru v okviru obstoječe ribogojnice, tako imenovana Goričarjeva, se bo pridružila kakšni desetniji obstoječih elektrarn na Krki. Konec devetdesetih se je govorilo celo o možnosti ureditve 29 malih elektrarn na reki Krki. No, to se (še) ni uresničilo. Elektrarna, služila bo podjetnikovim energetskim potrebam, višek električne energije pa bo pač poslan v omrežje, naj bi imela dve turbini. Manjša turbina naj bi izkoriščala tok reke, kolikor ga sicer že izrablja tamkajšnja ribogojnica, gre za 2 kubična metra vode, za večjo turbino pa naj bi zagotavljali še 8 kubičnih metrov vode. Ta voda seveda ne izgine, ampak se izlije nazaj v reko nemudoma pod ribogojnico oziroma bodočo elektrarno. Večja turbina elektrarne bo smela delovati le v obdobju, ko bo vodostaj reke oziroma njen pretok dovolj bogat, kar naj bi bilo kakšnih 4-5 mesecev letno, vsekakor pa ne bo smela in tudi ne mogla delovati v tako sušnem času, kakršno je za Krko to poletje, kar je sicer ena od skrbi, očitno neupravičena, nasprotnikov ureditve tamkajšnje elektrarne.
Podobno namero glede gradnje elektrarne ima tudi investitor v vasi Krka (Javornik), torej povsem na izviru reke.
Kot je pri nas po svoje smotrna, a vendarle živce parajoča navada, si je investitor že nakopal nekaj zagrizenih nasprotnikov posega. Torej ne le takšnih, ki poseg odobravajo, a pod določenimi pogoji, pač pa si je nakopal tudi nekaj takih, ki posegu povsem nasprotujejo. In kot je tudi v navadi, so to tudi v tem primeru posebej glasni neposredni sosedje bodočega posega. Nič nenavadnega.
Nasprotniki razno raznih poseganj so za ustrezen razvoj prostora pravzaprav vedno dobrodošli, kajti ob njih se vse posege izvaja previdneje in bolj premišljeno. Žal pa taki nemalokrat nastopajo z besedami, ki so le za površnega opazovalca argumenti, in nemalokrat sila demagoško, zaradi česar jim sem ter tja uspe tiste, ki odločajo, prepričati celo proti povsem smiselnim in neškodljivim posegom v prostor. Pač, s hrupom ali ponekod celo s pestmi nad pamet. Vendar pa ima do posega na Dvoru zadržke tudi Zavod za varstvo narave, ki pa na koncu svojih razmislekov vendarle ugotavlja, da je tak poseg, kakršnega načrtuje Goričar, dopusten ob izvedbi določenih omilitvenih posegov ob gradnji in seveda ob delovanju male hidroelektrarne.
Male elektrarne se na Krki lahko povsem legalno urejajo ob izpolnjevanju določenih pogojev, svoje mesto pa praviloma dobijo le na lokacijah, kjer že obstoječe razmere dopuščajo oziroma omogočajo ureditev tovrstnega objekta oziroma omogočajo celo zgolj namestitev naprav na že obstoječih objektih.
Tudi Novo mesto že ima eno tovrstno elektrarno, in sicer v Mačkovcu, tu je urejena na umetnem jezu, kjer je bil nekoč mlin. Torej dejansko ista reč, le da so nekoč pridobivali ene vrste energijo, danes pa drugo, in namesto nekdanjega mlinskega kolesa je danes tam celo nekaj tišja turbina elektrarne. (Podobo lokacije elektrarne v Mačkovcu, to je menda danes zadnja v verigi po toku reke navzdol, tudi prilagam na slikah.)
Ocenjujem, da male hidroelektrarne na Krki, če bodo seveda izkoriščale le obstoječe ugodne razmere (razlike v padcu toka reke na obstoječih jezovih, rečni pretok skozi leto ipd) in ne bodo terjale novih večjih posegov v rečno korito, njene bregove in podobno, povsem sprejemljiv element na reki.
V času, ko se tako zelo vzpodbuja izkoriščanje obnovljivih virov energije v sicer vse bolj energijsko potratni družbi, je nasprotovanje vodnim elektrarnam, pa čeravno ali celo predvsem, ko gre za majhne, celo nekako bogokletno, in to četudi v celotni energetski bilanci te tako rekoč niso zaznavne. To slednje imam sam za morebiti najpomembnejši razlog, da je njihova gradnja za širši družbeni prostor manj smiselna, nepomembna in zato morebiti nepotrebna. Toda, zakaj pa ne? Navsezadnje si rečni habitati ter človekove dejavnosti, kot so dejavnost ribogojništva pa pridobivanja električne energije iz vodnega toka pa denimo čolnarjenje, plavanje in še kaj, niso v konfliktu. Gre kvečjemu za nekak komenzalizem, še več, v nemalo primerih so si take rabe reke celo komplementarne, simbiotične.
Resnejši problem je drugje. Je v (ne)čistoči reke Krke. In sem bi danes morali usmeriti bistveno več prizadevanj. Zgolj s čisto Krko in njenimi pritoki (nedolgo nazaj sem se žal imel priložnost sprehoditi po sila lepem bregu na trenutke zelo smrdečega potoka Šajser, ki se v Krko izliva v NM), se bodo izoblikovali potenciali za večje splošno koriščenje reke v druge, posebej seveda okolju oziroma reki prijazne človekove namene, in taka bo tudi najbolj prijazna in vzpodbudna za floro in favno v njej.
Kar zadeva pa energijo, pa je napotek seveda njena smotrna raba. In to velja tako za električno energijo, ki se jo troši v gospodinjstvih, industriji in še kje, kot to velja tudi za energijo, ki se danes še kar razsipno porablja v medčloveških in celo medsosedskih prepirih. Varčno, torej.
Tomaž Levičar
Mestni svetnik
nedelja, 12. avgust 2007
sobota, 11. avgust 2007
petek, 10. avgust 2007
MEŠ(Č)ANI: MITJA LIČEN
Mitja Ličen, ki je knjigarnar in ima seveda smeh, ki ga ni niti pomotoma moč zamenjati s čimer koli drugim. Očitno je včasih tudi zamišljen.
(Rozmanova ulica, 8. junij 2006)
(Rozmanova ulica, 8. junij 2006)
četrtek, 9. avgust 2007
OBČINSKA OBLAST LOVI KURJE TATOVE
STANJE
Nisem povsem verjel kolegom, a očitno bom res moral pristati na misel, da naša občina postaja ena mala in provincialna krajevna skupnost. V takšni se ne posveča časa in energije resnim in zahtevnim ter seveda razvojno pomembnim projektom, ampak nekim obskurnostim in celo prav puritanskemu moraliziranju.
Od oblasti dejansko že lep čas doživljamo samo še take in drugačne bakanalije, kmalu bodo saturnalije, na menuju imamo lovske in gasilske veselice ter seveda lepotna tekmovanja, kjer izbirajo najprikupnejšega dekliča iz te ali one fare, ki ga lahko potem kak veseljak ščipa za rit. Imeli pa smo celo tekmo za kar najlepše mestece znotraj zgodovinskih meja Evrope. Ob vsem tem se moramo brez dvoma sami uščipniti v lička, če niso morda to vendarle zgolj sanje. Sploh še živimo v realnosti?
TEKMA
Nisem niti verjel, da je možno, da nekdo Novo mesto prijavi na neko »lepotno« tekmo v konkurenci s kakim ducatom drugih evropskih mest. Morda nisem videl ravno tisočev evropskih mest in mestec, a množica, ki sem jih videl, so mi bila dodaten napotek, da je treba v Novem mestu urediti še tisoč in eno zadevo, da bi se jim lahko postavili ob bok.
Včasih nisi mogel tekmovati niti na istem stadionu, kaj šele na sosednji tekaški stezi s Carlom Lewisom, če nisi prej leta in leta zelo naporno treniral in bil še talentiran in od narave obdarjen povrhu. So zdaj drugačni časi? Dvomim.
Pa za tako spoznanje v resnici ni treba tavati širom naokoli. Pač ni treba drugega kot le sprehoditi se skozenj ali pa povprašati meščane, kaj jih moti. A so Novo mesto občinarji v mazohistični maniri vendarle prijavili na tekmo. In so ga tudi ozaljšali z nekaj koriti rož, celo tam so jih dali, kamor sploh ne sodijo, in še kakšno intervencijo so izvedli, ki seveda ne škodi, kaj prida koristi pa tudi ne.
PREGON
Seveda pa ima vsaka spodobna zgodba tudi antijunake. Ti so tvorci konfliktne situacije. To film, ki se želi prodajati, rabi. A temu navkljub nisem verjel, da je možno, da novomeška občina na Policijo, pa saj jih menda tam ne jemljejo resno?, prijavi dejanje neznanega storilca, to je ta naš antijunak, ki je v Krko zmetal nekaj sploh ne posebej mičnih rožic v nekih banalnih koritih, ki so visela na nekih provizoričnih vešalih na nekem itak že spet rjavečem mostu.
Pa sem pogledal na spletno stran novomeške občine in videl, da gre tokrat zares. Občina o praktično ničemer ne poroča na svojih spletni strani, le poglejte si njihov arhiv, to zadevo pa se jim je celo zdelo pomembno prav tam obelodaniti. Res sporočilno. Dejstvo, da so to objavili na svoji spletni strani, pove seveda mnogo več, kot pove tisto, kar so v objavi zapisali. Novomeška občina se je očitno z vsemi kanoni spravila na nekega ubogega neznanega storilca ali storilce, sam čutim, da vendarle ne gre za kak visoko organiziran kriminal, ki so v zavetju noči, no, jaz sem zaznal tudi nekoga ob čisto belem dnevu, zmetali nekaj rožnih korit v Krko.
Mar niti sredi vročega poletja, ko je časa na pretek, na občini res nimajo kaj pametnejšega, predvsem pa kaj bolj zahtevnega in produktivnega početi? Priznam, da bi iz protesta do teh bedastoč občine najraje še sam zmetal par njihovih, pardon, naših cvetličnih korit v Krko, če bi zdaj še kakšno ostalo. Za rože bi mi sicer bilo malo žal, a cilj pač posvečuje sredstva, so nas nekateri učili. Pa saj so me polnočni paglavci itak prehiteli. Zdaj pa te kurje tatiče lovi cela občina s podžupanom Križmanom in ešalonom policistov na čelu. Človek se res lahko prime samo za zadnjico in se širokoustno smeji.
In pa: Bodo občinarji policistom prijavili tudi tiste, ki uničujejo parkovne klopi? Bodo tudi te klopi končno že obnovili? Bodo prijavili še tiste, ki pišejo grafite po stavbah? Bodo grafite odstranili? … Eno in drugo in predvsem še marsikaj tretjega po vrednosti škode močno presega vrednost tistih par na most prav diletantsko postavljenih plastičnih korit z zemljo in cvetlicami, ki jih zdaj pač ni več na Kandijskem mostu, pa se ni doslej še nikomur skrivil niti las. Saj ne da želim, da bi se komu zaradi tega skrivil kak las, to tudi dandanes tako pač je, zdi pa se mi obnašanje občine zato le še dodatno smešno. Mar ni?
POROČANJE
Nisem verjel niti to, da o nečem tako trapastem, kot je ta cvetlična prigoda, lahko izpostavljeno poroča kak medij. A se je nemudoma zgodilo na novomeški televiziji Vaš kanal, da so sporočili širni javnosti, da se je na mostu zgodil vandalizem. Brez primere. Sicer sem začutil nekaj sarkazma v njihovem poročanju, a drag programski čas so vendarle namenili tej marginalnosti. Vsak dan jim najdem deset bolj pomembnih tem za poročanje, če želijo.
Ne gledam Vašega kanala, a ker sem bil ravno opozorjen in ker sem moral preveriti poročanje, ki sem ga prejel iz druge roke, sem tokrat storil izjemo. In res sem videl podžupana Križmana, on je očitno protagonist tega pregona parih morebiti malce okajenih mladeničev, kako že kar malce zaripel sporoča javnosti svoje in inštitucionalno ogorčenje nad tem, da je par rož spoznalo ribe.
ZAKONI
Žal ne verjamem, da bo kdaj, se pa vendarle sprašujem, če bo slabo delo in nedelo župana in podžupanov in še koga kdaj končno postal vsaj prekršek, še raje pa kar kaznivo dejanje, ki se bo preganjalo po uradni dolžnosti. To je, zdi se mi, lahko kar ključno vprašanje, ki naj zakonodajalcu postane kar pobuda.
Toliko škode se naredi zaradi slabega dela nekaterih funkcionarjev in birokratov, da bi se ljudje zjokali, če bi vse to vedeli in če bi to sploh želeli vedeti. Ti pa celo gredo in iščejo nekega kurjega tatiča. In podžupan Križman še doda, da so to naredili zato, da bodo občani videli, kaj se je zgodilo. Ja, saj smo itak videli. In smo tudi že prej predvidevali. Se mi pa zdi, da nas mnogo bolj zanima tisto, kar se ni zgodilo in kar se ne dogaja, pa bi oni morali poskrbeti, da bi se. Razpadajoči vrtci, iztrošena športna infrastruktura, nevzdrževana igrišča, droge, alkoholizem, počasna prenova knjižnice, nizek povprečni izobrazbeni nivo …
Pravzaprav je ekonomska škoda že to, da se nek občinski funkcionar namesto z zahtevnimi projekti, v Novem mestu taki kar pridno stojijo pri miru, ukvarja z lovljenjem nekakšnih kurjih tatov. Kaj pa bo potem, ko bo tega nepremišljenega reveža ujel? Mu bo navil ušesa, mu bo izprašil rit, ga bo posadil za oslovsko klop, bo to le še ena sodna farsa, ga bo privezal kar na pranger in kamenjal ali pa ga bo preko javnih del celo zaposlil za mestnega vrtnarja?
Tale podžupan Križman bi lahko svoje delo na občini upravičil vsaj s tem, da bi svoj bogati podžupanski honorar namenil nakupu novih rož. Da ne bomo za to mestno kozmetiko spet jemali iz občinskega proračuna.
OSTALO
Sicer pa, če bi se celo sam podžupan Križman malo zamislil in pomislil, bi lahko na Policijo prijavil kaj drugega. Le dokazati bo žal težko, mar ne?
Lov je odprt!
Tomaž Levičar
Mestni svetnik
P.S.: Vprašal pa sem se, čemu ni nihče protestiral, ko se je namesto vsakodnevne parkovne klopi na občinski parceli znašla neka druga, manj udobna in manj lepa klop. No, ta tat je bil vsaj toliko prijazen, da je naredil menjavo. Odnesel je boljše, prinesel je slabše. Ampak po občinskih vatlih je tudi to za na Policijo. 
Nisem povsem verjel kolegom, a očitno bom res moral pristati na misel, da naša občina postaja ena mala in provincialna krajevna skupnost. V takšni se ne posveča časa in energije resnim in zahtevnim ter seveda razvojno pomembnim projektom, ampak nekim obskurnostim in celo prav puritanskemu moraliziranju.
Od oblasti dejansko že lep čas doživljamo samo še take in drugačne bakanalije, kmalu bodo saturnalije, na menuju imamo lovske in gasilske veselice ter seveda lepotna tekmovanja, kjer izbirajo najprikupnejšega dekliča iz te ali one fare, ki ga lahko potem kak veseljak ščipa za rit. Imeli pa smo celo tekmo za kar najlepše mestece znotraj zgodovinskih meja Evrope. Ob vsem tem se moramo brez dvoma sami uščipniti v lička, če niso morda to vendarle zgolj sanje. Sploh še živimo v realnosti?
TEKMA
Nisem niti verjel, da je možno, da nekdo Novo mesto prijavi na neko »lepotno« tekmo v konkurenci s kakim ducatom drugih evropskih mest. Morda nisem videl ravno tisočev evropskih mest in mestec, a množica, ki sem jih videl, so mi bila dodaten napotek, da je treba v Novem mestu urediti še tisoč in eno zadevo, da bi se jim lahko postavili ob bok.
Včasih nisi mogel tekmovati niti na istem stadionu, kaj šele na sosednji tekaški stezi s Carlom Lewisom, če nisi prej leta in leta zelo naporno treniral in bil še talentiran in od narave obdarjen povrhu. So zdaj drugačni časi? Dvomim.
Pa za tako spoznanje v resnici ni treba tavati širom naokoli. Pač ni treba drugega kot le sprehoditi se skozenj ali pa povprašati meščane, kaj jih moti. A so Novo mesto občinarji v mazohistični maniri vendarle prijavili na tekmo. In so ga tudi ozaljšali z nekaj koriti rož, celo tam so jih dali, kamor sploh ne sodijo, in še kakšno intervencijo so izvedli, ki seveda ne škodi, kaj prida koristi pa tudi ne.
PREGON
Seveda pa ima vsaka spodobna zgodba tudi antijunake. Ti so tvorci konfliktne situacije. To film, ki se želi prodajati, rabi. A temu navkljub nisem verjel, da je možno, da novomeška občina na Policijo, pa saj jih menda tam ne jemljejo resno?, prijavi dejanje neznanega storilca, to je ta naš antijunak, ki je v Krko zmetal nekaj sploh ne posebej mičnih rožic v nekih banalnih koritih, ki so visela na nekih provizoričnih vešalih na nekem itak že spet rjavečem mostu.
Pa sem pogledal na spletno stran novomeške občine in videl, da gre tokrat zares. Občina o praktično ničemer ne poroča na svojih spletni strani, le poglejte si njihov arhiv, to zadevo pa se jim je celo zdelo pomembno prav tam obelodaniti. Res sporočilno. Dejstvo, da so to objavili na svoji spletni strani, pove seveda mnogo več, kot pove tisto, kar so v objavi zapisali. Novomeška občina se je očitno z vsemi kanoni spravila na nekega ubogega neznanega storilca ali storilce, sam čutim, da vendarle ne gre za kak visoko organiziran kriminal, ki so v zavetju noči, no, jaz sem zaznal tudi nekoga ob čisto belem dnevu, zmetali nekaj rožnih korit v Krko.
Mar niti sredi vročega poletja, ko je časa na pretek, na občini res nimajo kaj pametnejšega, predvsem pa kaj bolj zahtevnega in produktivnega početi? Priznam, da bi iz protesta do teh bedastoč občine najraje še sam zmetal par njihovih, pardon, naših cvetličnih korit v Krko, če bi zdaj še kakšno ostalo. Za rože bi mi sicer bilo malo žal, a cilj pač posvečuje sredstva, so nas nekateri učili. Pa saj so me polnočni paglavci itak prehiteli. Zdaj pa te kurje tatiče lovi cela občina s podžupanom Križmanom in ešalonom policistov na čelu. Človek se res lahko prime samo za zadnjico in se širokoustno smeji.
In pa: Bodo občinarji policistom prijavili tudi tiste, ki uničujejo parkovne klopi? Bodo tudi te klopi končno že obnovili? Bodo prijavili še tiste, ki pišejo grafite po stavbah? Bodo grafite odstranili? … Eno in drugo in predvsem še marsikaj tretjega po vrednosti škode močno presega vrednost tistih par na most prav diletantsko postavljenih plastičnih korit z zemljo in cvetlicami, ki jih zdaj pač ni več na Kandijskem mostu, pa se ni doslej še nikomur skrivil niti las. Saj ne da želim, da bi se komu zaradi tega skrivil kak las, to tudi dandanes tako pač je, zdi pa se mi obnašanje občine zato le še dodatno smešno. Mar ni?
POROČANJE
Nisem verjel niti to, da o nečem tako trapastem, kot je ta cvetlična prigoda, lahko izpostavljeno poroča kak medij. A se je nemudoma zgodilo na novomeški televiziji Vaš kanal, da so sporočili širni javnosti, da se je na mostu zgodil vandalizem. Brez primere. Sicer sem začutil nekaj sarkazma v njihovem poročanju, a drag programski čas so vendarle namenili tej marginalnosti. Vsak dan jim najdem deset bolj pomembnih tem za poročanje, če želijo.
Ne gledam Vašega kanala, a ker sem bil ravno opozorjen in ker sem moral preveriti poročanje, ki sem ga prejel iz druge roke, sem tokrat storil izjemo. In res sem videl podžupana Križmana, on je očitno protagonist tega pregona parih morebiti malce okajenih mladeničev, kako že kar malce zaripel sporoča javnosti svoje in inštitucionalno ogorčenje nad tem, da je par rož spoznalo ribe.
ZAKONI
Žal ne verjamem, da bo kdaj, se pa vendarle sprašujem, če bo slabo delo in nedelo župana in podžupanov in še koga kdaj končno postal vsaj prekršek, še raje pa kar kaznivo dejanje, ki se bo preganjalo po uradni dolžnosti. To je, zdi se mi, lahko kar ključno vprašanje, ki naj zakonodajalcu postane kar pobuda.
Toliko škode se naredi zaradi slabega dela nekaterih funkcionarjev in birokratov, da bi se ljudje zjokali, če bi vse to vedeli in če bi to sploh želeli vedeti. Ti pa celo gredo in iščejo nekega kurjega tatiča. In podžupan Križman še doda, da so to naredili zato, da bodo občani videli, kaj se je zgodilo. Ja, saj smo itak videli. In smo tudi že prej predvidevali. Se mi pa zdi, da nas mnogo bolj zanima tisto, kar se ni zgodilo in kar se ne dogaja, pa bi oni morali poskrbeti, da bi se. Razpadajoči vrtci, iztrošena športna infrastruktura, nevzdrževana igrišča, droge, alkoholizem, počasna prenova knjižnice, nizek povprečni izobrazbeni nivo …
Pravzaprav je ekonomska škoda že to, da se nek občinski funkcionar namesto z zahtevnimi projekti, v Novem mestu taki kar pridno stojijo pri miru, ukvarja z lovljenjem nekakšnih kurjih tatov. Kaj pa bo potem, ko bo tega nepremišljenega reveža ujel? Mu bo navil ušesa, mu bo izprašil rit, ga bo posadil za oslovsko klop, bo to le še ena sodna farsa, ga bo privezal kar na pranger in kamenjal ali pa ga bo preko javnih del celo zaposlil za mestnega vrtnarja?
Tale podžupan Križman bi lahko svoje delo na občini upravičil vsaj s tem, da bi svoj bogati podžupanski honorar namenil nakupu novih rož. Da ne bomo za to mestno kozmetiko spet jemali iz občinskega proračuna.
OSTALO
Sicer pa, če bi se celo sam podžupan Križman malo zamislil in pomislil, bi lahko na Policijo prijavil kaj drugega. Le dokazati bo žal težko, mar ne?
Lov je odprt!
Tomaž Levičar
Mestni svetnik
P.S.: Vprašal pa sem se, čemu ni nihče protestiral, ko se je namesto vsakodnevne parkovne klopi na občinski parceli znašla neka druga, manj udobna in manj lepa klop. No, ta tat je bil vsaj toliko prijazen, da je naredil menjavo. Odnesel je boljše, prinesel je slabše. Ampak po občinskih vatlih je tudi to za na Policijo.
sreda, 8. avgust 2007
torek, 7. avgust 2007
MEŠ(Č)ANI: MATJAŽ GRUM
Matjaž Grum, ki je moj grmski sošolec, mislec, trenutno živi na Kredarici, višje se v tej domovini ne da, in najbrž tudi tam igra šah in preganja kikle in lovi zen …
(Rozmanova ulica 10, 28. junij 2006)
(Rozmanova ulica 10, 28. junij 2006)
ODTOK PRI ŠMIHELSKEM MOSTU
Pred časom sem na občinskem svetu dal pobudo, da naj se uredi odtočni kanal meteorne vode ob Šmihelskem mostu oziroma pri Sprehajališču Primičeve Julije. Bil je že mesece in mesece povsem razpadel in se je zato ob deževju voda zlivala vse naokoli, le tam ne, kjer bi naj se, in je po nepotrebnem spodjedala tudi teren in pot. Vse skupaj je najbrž motilo še marsikaterega sprehajalca. Ali pa tudi ne.
In so šli ta kanal popravljati. Kar je lepo. Že kar nekaj časa ga obdelujejo. Malo po malo. Zdaj so nekako pri koncu. Se mi zdi. Če drugega ne, bi rekel, da še niso pospravili za sabo. Malenkost. 
Ampak če bi takrat vedel, da je možno stvar urediti tako šlampasto, prav priskutno s tisto obcestno odbojno ograjo, potem bi raje držal jezik za zobmi. Najbrž. V to nisem še povsem prepričan. Očitno pa so v življenju trenutki, ko je bolje biti tiho in pogledati vstran. In bi potemtakem še naprej gledal tisto, kar je bilo, ali pa ob sprehodih enostavno ubral kakšno drugo pot. Vsaj jaz.
(Fotografiji: 30. julij 2007 in 7. avgust 2007)
In so šli ta kanal popravljati. Kar je lepo. Že kar nekaj časa ga obdelujejo. Malo po malo. Zdaj so nekako pri koncu. Se mi zdi. Če drugega ne, bi rekel, da še niso pospravili za sabo. Malenkost.
Ampak če bi takrat vedel, da je možno stvar urediti tako šlampasto, prav priskutno s tisto obcestno odbojno ograjo, potem bi raje držal jezik za zobmi. Najbrž. V to nisem še povsem prepričan. Očitno pa so v življenju trenutki, ko je bolje biti tiho in pogledati vstran. In bi potemtakem še naprej gledal tisto, kar je bilo, ali pa ob sprehodih enostavno ubral kakšno drugo pot. Vsaj jaz.
(Fotografiji: 30. julij 2007 in 7. avgust 2007)
MEŠ(Č)ANI: JOŽEF LAP
Jožef Lap, ki je nekdanji in menda zadnji novomeški prošt. Tedaj v zadnjih trenutkih službovanja.
(Prešernov trg, 9. junij 2006)
(Prešernov trg, 9. junij 2006)
ponedeljek, 6. avgust 2007
nedelja, 5. avgust 2007
1000 BESED: TRIPTIH O MOSTU V MESTU
Kandijski most, 2. avgust 2007
Kandijski most, 4. avgust 2007
Kandijski most, 5. avgust 2007
Kandijski most, 4. avgust 2007
Kandijski most, 5. avgust 2007
VREMENSKA POSTAJA
Včeraj je bilo v glavnem sončno. Tudi dež je padal. Danes bo tudi sončno. A prisoten je tudi veter.
Tudi v zborniku kmetijske šole na Grmu za šolsko leto 1893/1894 je predstavljena »meteorologična štacija«:
»Leža meteorologične štacije določena je z naslednjimi podatki:
a) Geografična dolžina 32° 50' od F;
b) severna širina 45° 47';
c) nadmorska ali absolutna višina 183 m nad Jadranskim morjem.
Meteorologična štacija na Grmu je štacija III. vrste in ima vse v to služeče aparate.
Izkazila meteorologičnih opazovanj zapisujejo se vsak dan trikrat (7h. 1h. 9h.) Opazovanje vrši se po učencih pod nadzorstvom tretjega učitelja.
Množina padavine meri se vsak dan ob 7. uri zjutraj; ombrometer je nastavljen na šolskem vrtu v visočini 1 m. Opazovalec je vrtnarski pomočnik.«
Kdor se precej zadržuje v notranjih prostorih in nič ne gleda skozi okna, ta lahko o vremenu več izve s pomočjo novomeške vremenske postaje, ki je na vrhu Recljevega hriba že od leta 1972. Pred tem je imelo Novo mesto vremenske postaje v Gotni vasi, na Drski, prva znana pa je bila na gradu Grm, ki je svoje delo pričela konec 19. stoletja. Zapise o tedanjem vremenu se lahko najde v letopisih kmetijske šole iz onega časa.
Tudi v zborniku kmetijske šole na Grmu za šolsko leto 1893/1894 je predstavljena »meteorologična štacija«:
»Leža meteorologične štacije določena je z naslednjimi podatki:
a) Geografična dolžina 32° 50' od F;
b) severna širina 45° 47';
c) nadmorska ali absolutna višina 183 m nad Jadranskim morjem.
Meteorologična štacija na Grmu je štacija III. vrste in ima vse v to služeče aparate.
Izkazila meteorologičnih opazovanj zapisujejo se vsak dan trikrat (7h. 1h. 9h.) Opazovanje vrši se po učencih pod nadzorstvom tretjega učitelja.
Množina padavine meri se vsak dan ob 7. uri zjutraj; ombrometer je nastavljen na šolskem vrtu v visočini 1 m. Opazovalec je vrtnarski pomočnik.«
Zanimiva povezava: Agencija RS za okolje
Tomaž Levičar
Mestni svetnik
(fotografije: vremenska postaja Novo mesto na Recljevem hribu, 4. avgust 2007)
Naročite se na:
Objave (Atom)