1000 BESED: TIK NAD MESTOM

Novo mesto, 27. september 2009

REKLAMNE ULICE

O novomeškem prostoru, preplavljenem z reklamami.

Ob novomeški Ljubljanski cesti lahko te dni naštejemo skoraj 90 tako imenovanih reklamnih jumbo panojev oziroma billboardov. Spremlja jih že na prvi pogled še bistveno številčnejša in tudi zato neprešteta množica ostalih reklamnih sporočil. Za par kilometrov dolg cestni odsek je to naravnost neverjetna številka. Vprašanje, če bi kje v Sloveniji našli kaj temu podobnega. Najbrž ne. Kaj vse te podobe, katerih namen je seveda pritegniti pozornost voznikov, kolesarjev, pešcev pomenijo za varnost v prometu, ni treba posebej razglabljati, ustreznejše pa je vprašanje, kdo in zakaj je sploh dovolil namestiti tako neverjetno količino oglasnih površin v obcestni prostor. Ljubljanska cesta je deloma državna, deloma pa občinska cesta in ni znan kak akt, ki bi omogočal namestiti vse to. Celo nasprotno je, težko je najti akt, ki dovoljuje tako nepremišljeno, škodljivo poseganje v prostor. Še več, poznavalci ocenjujejo, da je zgolj med navedeno množico jumbo panojev kar tretjina njih nameščena povsem nelegalno že z vidika spoštovanja občinskih predpisov, ki urejajo trženje tovrstnih površin. Koliko od teh reklamnih površin je skladnih z zakonodajo, ki ureja javne ceste, in koliko jih je skladnih s prostorskimi akti, pa zna biti vprašanje, ki bi še dodatno razgalilo neustreznost početja. Da jih je le malo skladnih z zdravo pametjo, pa je jasno skoraj vsakomur. Morda kvečjemu kakemu državnemu in občinskemu uradniku, ki na tako stanje ne reagirajo, to ni jasno. Nekaj več razuma v zvezi s tem bi pač bilo na mestu.

Tomaž Levičar
Mestni svetnik
www.levicar.si@gmail.com

(Fotografija: Ljubljanska cesta, 31. julij 2009)

ZGLEDNA MESTA: MALI LOŠINJ (1.)

Šah je starodavna igra, ki se lahko igra tudi javnosti na očeh, sploh tam, kjer imajo kako veliko šahovnico z velikimi figurami, ko šah ni le igra za modre, ampak tudi za močne.

Tomaž Levičar
Mestni svetnik
www.levicar.si@gmail.com


(Fotografije: Mali Lošinj – Sunčana uvala, september 2009)

ZGLEDNA MESTA: VELI LOŠINJ (1.)

Hišne številke so lahko uradno dolgočasne, lahko pa so, pri tistih, ki malce skrenejo s poti, tudi bolj domiselne, privlačne, umetelne.

Tomaž Levičar
Mestni svetnik
www.levicar.si@gmail.com


(Fotografije: Veli Lošinj, september 2009)

DŽUNGLA OGLASOV

O še enem nelegalnem načinu opozarjanja nase.

Kakor mislim, da bi bilo treba ukiniti zoološke vrtove in vsakršne odvode teh, torej tudi človeške pojave, ki so nekoč morda po mestu razkazovale medvede, kakor boljk novodobne, ki prihajajo z anakondami, se mi zdi, da v mesto ne sodi niti pretirana džungla oglasnih površin. In mest, kakršno je Novo mesto, ki je z oglasnimi površinami naravnost preplavljeno, ni veliko. Če sploh še kakšno podobno. Vsekakor pa v Novem mestu ni težko dobiti legalne površine za oglaševanje, pa naj si bo na billboardu, na city panojih, na city lightih, obešenkah javne razsvetljave, na transparentih in morda še čem. Površin je dovolj, pravila so znana, cene tudi. Očitno pa to ni ustrezno in ne zadostno za razne cirkuse in podobne občasne zabavljače, bolj ali manj obskurne sorte, ki jih pot zanese v dolenjsko prestolnico. Tudi tokratni »cirkusantje« z ankondami, ki so po mojem zreli tudi za kak veterinarski inšpektorat, so taki, da jim obilje oglasnih površin ni bilo dovolj, pač pa so se razobesili po vseh možnih kandlabrih, omaricah, ograjah ... Vsekakor so zato zreli za občinskega inšpektorja, da jim napiše kako kazen za nepravilno oglaševanje. Če je ta opravil svojo nalogo, pa je drugo vprašanje.

Obilje novomeških oglasnih možnosti (billboard, city light, obešanke na drogovih javne razsvetljave, tam tam panoji ...):

Anakonda rabi več prostora:

Tomaž Levičar
Mestni svetnik
www.levicar.si@gmail.com

(Fotografije: Novo mesto, 30. avgust 2009)

ODDAJA DOMA, NAJEMA PRI SOSEDU

O knjižnični izložbi.

Novomneška knjižnica ima sicer veliko in lepo zgradbo, ob ulicah, ki jo obdajajo pa vendarle nima kaj prida oken, ki bi lahko služila za izložbo knjižničnega dela. Pravzaprav imajo le eno takšno, ob Rozmanovi ulici. In to so oddali občinski filrmi Zarja. Mimo problema, da ni najbolj smotrno v mestno jedrom vsaj ne na imenitnejše lokacije, umeščati take pisarniške dejavnosti kot je Zarjina, se vendarle zdi čudno predvsem to, da knjižnica prostor, ki bi ga lahko izkoristila za svojo dejavnost ali vsaj promocijo svoje dejavnosti, odda, medtem pa le par korakov naprej, v zasebni hiši gostuje z svojo izložbo, kakršno bi seveda mogla urediti pri sebi, pač točno tam, kjer je prostor oddala. Upajmo, da ima reč vsaj kak ekonomski smoter.

Tomaž Levičar
Mestni svetnik
www.levicar.si@gmail.com

(Fotografiji: Rozmanova ulica, 30. avgust 2009)

NAFARBANI

O spet pobarvanem delčku staromestne fasade in o odsotnosti občutka za podobo mestnega jedra in zgradb v njem.

Ignoranca, še bolj pa aroganca sta prilično neljubi človeški lastnosti. Priča smo jima neredko tudi v našem okolju. Prva se kaže kot odsotnost poznavanja preteklosti, smislov in smotrov ali celo zgolj kot nepoznavanje elementarne spodobnosti. Variacij nevednosti je seveda še nešteto. Aroganca pa je morda celo nekaj hujši fenomen, ki je pri nas sploh ne redko kaže v smislu izigravanja jasnih pravil obnašanja. Aroganci ponavadi bolj podležejo oni, ki niti niso pretirani ignoranti. Da marsikdo ne želi, da zanj velja, kar sicer terja od soseda in ostalih, pač ni redek pojav.


In tako smo danes na Rozmanovi cesti sredi starega mestnega jedra mogli naleteti na par pobičev, ki so veselo in pridno farbali glavno pročelje ene od staromestnih hiš. Po svoje je seveda lepo, da se kdo še spravi pomlajevati in nečaloma olepševati pročelja bajt v starem mestnem jedru. Vendarle pa stavim, da sta prav v tem primeru hodili ignoranca in aroganca z roko v roki.
Prva se je izrazila skozi dejstvo, da je naročnik, morda pa je bil to celo kar sam izvajalec, očitno dovolj arbitrarno izbral barvni odtenek, zdi se, da je nekje iz sladoledarske barvne palete. Najbrž je bila temu ustrezna tudi kvaliteta barve. To počakajmo in bomo videli, kdaj se bo začela lupiti. Dovolj o zadevi pa pove tudi dejstvo, da so se spravili le na slabo četrtino fasade, ostalo jih očitno za izblikovanje njihovega lika in dela pač sploh ne briga. Vsak ima le svoj kotiček, pardon, kos fasade. Zanimivo bi bilo videti, če bi se vsak izmed uporabnikov te hiše spravil po svoje prebarvati »svoj« del fasade. No, druga, torej aroganca, pa se je izrazila skozi to, da naročnik stoprocentno ni šel do varuhov kulturne dediščine in se tam, kakor bi pač moral, pozanimal kateri odtenek katere barve izbrati za tak posel. Njemu to pač ni treba.

Seveda, medtem ko so nekateri celo v zadnjem obdobju šli skozi ustrezen, četudi ne vedno enostaven proces prenove hiš in pročelij, drugi raje zaobidejo pot, ki je predvidena, ter nevedno naredijo, kar sicer najbrž mislijo, da je prav. Vsaj prav za njih.


Tomaž Levičar
Mestni svetnik
www.levicar.si@gmail.com
skype: tomazlevicar

(Fotografija: Rozmanova 12, 30. julij 2009)

KOMU POKAZATI VRATA?

O povsem šlampasti prenovi dela ureditve spominskega kompleksa Na vratih.

Novomeška občina je res ena žalost. V neizmernih težavah je, zaradi pomanjkanja denarja komajda kaj postori, a še tam, kjer se česa loti, se zelo zalomi. Aktualen primer slednjega je denimo prenova dela ureditve spominskega kompleksa Na vratih, gre torej za območje ob severnem vstopu v staro mestno jedro, ki je svojo podobo dobilo pred dobrimi petdesetimi leti pod taktirko arhitekta Marjana Mušiča. Seveda je kakovost ureditve z leti upešala, deloma, ker naredi svoje čas, pa vreme, pa seveda vandalizem in še kaj. Tako je sčasoma tudi dodobra propadel venec pločnika in tako so izginili stebrički, celo kandelaber. In reč, ki je vmes postala celo kulturni spomenik občinskega pomena, je seveda treba obnoviti.

Toda kakor so se obnove lotili občinarji in/ali krajevna skupnost Center je pravzaprav le nadaljnje uničevanje tega kulturnega spomenika in arhitekturne ureditve, seveda pa je tudi prav obsceno razmetavanje davkoplačevalskega denarja. Pa je reč vse prej kot kaj pretirano zahtevnega za občinski um. Če si za ta poseg že niso pridobili kulturnovarstvenih smernic Zavoda za varstvo kulturne dediščine, kar bi seveda bilo nujno in obvezno, tedaj bi celo zgolj z nekaj opazovanja obstoječe ureditve in arhivskih virov, ki so na razpolago tudi v muzeju in knjižnici, lahko ugotovili, kako je treba oblikovati venec, ki zaključuje pločnik oziroma zidec, kakšen material je zanj treba uporabiti, kakšno teksturo izdelati, kako je treba oblikovati stebričke in nezadanje, da je treba obnoviti tudi kandelaber na koncu zidca in seveda zanj napeljati tudi elektriko. No, ti naši »prenovitelji« so naredili narobe vse od a do ž. Totalna šlamparija. Pacanje po spominski ureditvi in kulturnemu spomeniku Na vratih je le eden od dokazov, da bi nekomu bilo treba enostavno pokazati vrata. V vsakem primeru pa se bi na to morali odzvati tudi varuhi naše kulturne dediščine. Sanacijo te »sanacije« pa naj iz svojega žepa plača tisti, ki je za tak poseg namenil davkoplačevalski denar.

Prenovljeni del:

Obstoječe:

Tomaž Levičar
Mestni svetnik
www.levicar.si@gmail.com
skype: tomazlevicar

(Fotografija: Na vratih, 29. julij 2009)