Marjanca je, kar je pesniškim dušam kar lastno, občutljiva, pozorna spremljevalka tako širnega, kakor najbolj intimnega sveta, predvsem pa skozi svojo poezijo tudi njegova kronistka in komentatorka. V sebi povezuje različne duhovne, geografske in časovne pokrajine, posebej rada pa stika novomeški svet ob Krki in metliškega ob najdražji ji Kolpi.
 |
| Foto: Tomaž Levičar, 06/2013 |
Marjanca Kočevar: Novo mesto
V oblaku sredi mesta
se izgubim
tipam za tlemi
in nadglaviščem.
V srcu se je ustavila
steklena ura
Ne nazaj
ne naprej
Nikamor
Pločnik
porisan z zlatimi vrati
se nagne vame
in vstopim
Popijem kavo
z Virkom
šilce z Grumom
Tla zgoraj
zenit spodaj
Lačna sem in
inje se mi nabira
v koraku
Pa se zavrtim
na cirkuškem vrtiljaku
od sonca do noči
In spet nazaj
v nagosto tlakovane dni
Kdo vam je izbral ime in zakaj takšno?
Moje osnovno ime je Marija. Tudi babica je bila Marija. Kasneje pa sem ime spremenila, ker mi je bilo prijetnejše Marjanca. Sestrična Milenca pa je poskrbela, da so me tako klicali že otroštva.
Kje živite?
V novomeški Plavi laguni.
Kje bi radi živeli?
Kot deklica sem sanjala, da bom živela v Metliki, blizu reke Kolpe, kjer sem rojena. Vdihnila sem mil belokranjski zrak in čarobnost moje reke, tako da se duhovno sploh nikoli nisem zares odselila od tam.
Kje pa bi bili zdajle najraje?
Zmeraj bi bila najraje na metliškem kopališču. In da bi bilo poletje. Ali v moji rojstni hiši. Te žal ni več. A vse to živi v meni kot nekaj lepega, čarobnega, kot ena sončna pokrajina. Iz tega tudi črpam snov za svoje literarno ustvarjanje.
Vaš najljubši delček Novega mesta in njegove okolice?
To je seveda Glavni trg. Tu se čutim nekako domače, sprejeto, spominja me na čudovita mlada leta, ko sem hodila na učiteljišče in smo s sošolci in prijatelji hodili v mlečno restavracijo na stepeno smetano s čokolado.
Od kje je za vas najlepši pogled na Novo mesto?
S Kandijske ulice na Breg, ki je arhitekturno popoln in vseobjemajoč. Na Bregu sem nekoč tudi stanovala kot srednješolka, ob odgovarjanju na ta vprašanja, pa se mi je utrnila misel, da bi tam lahko celo živela.
Kateri je vaš najzgodnejši prijeten spomin v zvezi z Novim mestom?
Ko sem šestletna šla s starši z vlakom na izlet iz Metlike v Novo mesto in smo v kavarni nasproti postaje jedli sladoled iz kristalnih skodelic. Spominjam se tudi čudovitega kostanjevega drevoreda na avtobusni postaji.
Kaj pogrešate iz novomeške preteklosti?
Več ljudi na Glavnem trgu, delikateso nasproti Rotovža, pa kako domačo pekarnico. Pogrešam tudi srečanja v spodnji kavarni z literarnimi prijatelji – Severinom Šalijem, Milanom Markljem, …
Kaj si želite v novomeški prihodnosti?
Oživitev Glavnega trga, več druženj s srčnimi ljudmi, manj hiteče ljudi, kako lepo trgovinico.
 |
| Foto: Tomaž Levičar, 06/2013 |
 |
| Foto: Tomaž Levičar, 06/2013 |
Kateri je najbolj romantičen predel v Novem mestu?
Hm … Recimo ob Kettejevem vodnjaku, kjer zaslutim pristen stik s poezijo, s pesmijo, literati, ki so nekoč živeli in ustvarjali v mestu, in začutim stik tudi s tistimi, ki to še vedno počnejo. Tam začutim arhetipe, stare stvari, poglobi me v razmišljanju. Spominja pa me tudi na domači vodnjak.
Kakšen nasvet bi dali tujcu-turistu, ki prihaja v Novo mesto?
Naj se počasi sprehodi po Glavnem trgu, si ogleda znamenitosti, značilne arkade, spominska obeležja, naj morda spije kavico v Gogi ali spodnji kavarni, pa naj se s splavom zapelje »po ljubici zvesti« in si mesto ogleda z vseh zornih kotov. Vsak zorni kot je vreden dolgega pogleda, občudovanja.
Kateri kulturni dogodek v Novem mestu vas je v zadnjem letu najbolj navdušil ali navdahnil?
V zadnjem letu zagotovo rock opera Človek z bombami v izvedbi APT. V njem sem res uživala. Navdahnilo me je tudi nekaj drugih predstav APT, ki mi je blizu po filozofiji, presežni estetiki, kostumografiji, programu.
V katere novomeške trgovine najraje zahajate?
Najraje zahajam v knjigarne. In če si ob tem lahko privoščim še kako knjigo, je to zame velika sreča. Ker sem rada lepo oblečena, rada zavijem tudi v kako trgovino z lepimi oblekami.
Kateri so vaši najljubši novomeški gostinski kotički?
Zelo rada se ustavim v Gogi, prelistam časopis, knjigo, spijem dobro kavo. Posebej rada sem na njihovi poletni terasi. Zelo rada imam Lokalpatriot, a bolj za zimski čas, tam prisluhnem dobri glasbi …
 |
| Foto: Tomaž Levičar, 06/2013 |
Kateri je po vašem mnenju najbolj zanemarjen del Novega mesta?
Kandijska cesta. Sploh grozen je tisti »vagon«, pa ostale podrtije, … Iz najgršega dela mesta pa imaš sicer najlepši pogled na mesto. Moti me tudi razcefrana občinska stavba na Novem trgu.
Kaj Novomeščani premalo cenijo?
Težko je o tem govoriti na splošno. Morda premalo cenijo kreativne ljudi, ljudi z dobrimi idejami, tudi kot posameznike. Vendar pa mislim, da se morda vsak od nas potruditi in si pač sam izboriti prostor pod soncem. Poskušati je treba.
Kaj Novomeščani preveč cenijo?
Morda materialno plat življenja. A so še ljudje, »v poljani cvet«, ki cenijo tudi drugo plat, pomembnejšo plat življenja.
Katerih 5 ciljev bi najraje uresničili, če bi bili županja Novega mesta?
Predvsem bi rada videla, da bi bila kdaj županja tudi ženska, da bi pogledala mesto z ženskega principa. Nimam ambicij županstva, a v mesto bi bilo dobro vnesti več solidarnosti, prenoviti tržnico, želim si, da bi bilo mesto polno klopi, da bi imelo prijazen mestni promet, še kaj lepega … Mesto rabi tudi en dober park, zelen prostorček za posedanje in igro otrok.
Če bi celo Novo mesto zajel požar, kaj bi najprej skušali rešiti?
Enkrat je bil v šoli alarm za požar - zagrabila sem redovalnico in dnevnik. Torbico pa pozabila v razredu. Danes bi seveda najprej rešila svoje bližnje, nato pa študijsko knjižnico in vse kar je v njej dragocenega.
Komu je v Novem mestu najtežje?
Prav gotovo marginalnim skupinam ljudi, invalidom, brezposelnim klošarjem, ljudem, ki živijo v revščini, skriti očem. Privoščila bi jim dobrine, ki pripadajo vsakemu človeku na tem planetu.
 |
| Foto: Tomaž Levičar, 06/2013 |
Kakšen je vaš življenjski motto?
Nimam le enega, ponotranjeno pa imam recimo načelo »le življenje za druge je vredno življenja«.
Kakšen bi moral biti življenjski motto Novega mesta?
Da bi bilo mesto odprto, v dobrem radodarno do vseh, prijazno do vseh, ki v njem živijo. Seveda pa bi moral k temu vsakdo prispevati po svojih močeh.
Kaj ste si kot otrok želeli postati, ko boste "veliki"?
Prav to, kar sem. Želela sem poučevati v šoli, razdajati svoje znanje.
Kaj je za vas sreča?
Notranja pomirjenost, mir, občutek nirvane, da uživaš v trenutku, ki je, da te trenutek vsega zaobjame, osreči in da počivaš v tem trenutku.
V katerem času/obdobju bi najraje živeli?
V prejšnjih časih, morda v šestdesetih prejšnjega stoletja. V pesmi sem napisala: »Ne sodim več / v ta svet, / Veliko starejša sem. / Zaspala sem / in me niso / pravočasno prebudili.«
Kaj je vaše najljubše početje?
Oh, toliko stvari je, ki jih rada počnem. Branje kvalitetne literature, poezije, ki jo imam vedno na nočni omarici, kuhanje, peka belokranjske pogače (ta je bila tudi na mizi med pogovorom, op.p.), poslušanje glasbe, obiskovanje koncertov in razstav.
 |
| Foto: Tomaž Levičar, 06/2013 |
S čim se trenutno najbolj zavzeto ukvarjate?
Pravkar končujem svojo naslednjo pesniško zbirko z naslovom Rdeči lan. Ta knjiga še najbolj diha mojo notranjo belokranjsko pokrajino. Urejam in prevajam tudi izbor pesmi za antologijo mojih pesmi, ki bo izšla v Bosni.
V čem znate pretiravati?
Pretiravati? Morda v čustvih, navdušenju in tudi v neskončnem brušenju svojih pesmi. Težim k popolnosti, ki pa jo le redko dosežem.
Kaj oziroma kdo je največja ljubezen vašega življenja?
Reka Kolpa, moja družina, prijatelji, umetnost.
Kaj je vaša največja ekstravaganca?
Rada sem urejena, morda da se oblačim na kak poseben način, nenaličena ne grem niti v bližnjo trgovino, in ni mi veliko mar, kaj si mislijo drugi. Morda predvsem nekoliko bohemski način oblačenja in dojemanja sveta.
Imate kakšno neuresničeno željo?
Že vse življenje sanjam o Parizu. Dobesedno ga tudi sanjam, vidim Seino, Montmartre, tamkanjšnje slikarje, umetniške salone …
Če bi lahko, katera žival bi bili najraje?
Ne bi bila žival, nobena. Bi pa imela majhnega psička.
Kaj ste po horoskopu?
Škorpijonka. Znam biti ostra, kritična, a tudi blaga in sončna.
 |
| Foto: Tomaž Levičar, 06/2013 |
Kateri talent bi imeli najraje?
Rada bi znala igrati na klavir.
Kateri obrok je za vas najljubši?
Poleti zajtrki na terasi, kavica, zdrav kruh z domačo marmelado, ki jo vsako jesen tudi kuham. Imam rada tudi kako eksotično večerjo s prijatelji.
Katera je vaša najljubša beseda?
Vse besede so mi ljube, razen »tahudih«. V mojem vokabularju je veliko takšnih, ki sem jih sama skovala, ustvarila. Morda tudi beseda »kristalis«, moja beseda, ki je tudi naslov moje dvojezične pesniške zbirke – to je ženska kristal.
 |
| Foto: Tomaž Levičar, 06/2013 |
Najbolj in najmanj priljubljen predmet v šoli?
Najmanj telovadba in kemija, najbolj pa slovenščina in tuji jeziki.
Kaj bi danes svetovali sebi pri osemnajstih letih?
Svetovala bi si samozavest, vztrajnost, borbenost, zaupati si in ne pozabiti na druge.
 |
| Foto: Tomaž Levičar, 06/2013 |
Najboljša/najljubša knjiga, ki ste jo prebrali?
Sto let samote Gabriela Garcie Marqueza. Od poezije pa antologijo Orfejev spev.
Vaša najljubša risanka?
Pink panter in La Linea.
Vaša najljubša barva?
Črna. In vse barve, ki imajo v sebi kaj rdeče ali oranžne.
Vaš najljubši vonj?
Vonj Kolpe in vijolic.
Najljubša sladkarija?
Zelo nostalgična sladkarija so snežne kepe, ki jih je ob nedeljah napravila moja teta.
V čem ste najraje oblečeni?
Kot tipična ženska v obleke, s kakimi blazerčki, poleti imam rada ležerno opravo. Najraje pa sem v kopalkah ob topli Kolpi.
Od česa ste bili v življenju najbolj "zadeti"?
Od vrhunskih umetniških doživetij.
 |
| Foto: Tomaž Levičar, 06/2013 |
 |
| Foto: Tomaž Levičar, 06/2013 |
Kaj vas nasmeji?
Dobra šala, najraje v veseli družbi prijateljev.
Kaj vas užalosti?
Nepravičnost, ignoranca, aroganca, laž.
Najpomembnejše, kar so vas naučili starši?
Vrednote, ki so me jih naučili starši: občutek za sočloveka, mehkoba, ljubezen do ljudi in domovine.
Najpomembnejše, kar ste ali želite vi naučiti svoje otroke?
Vedno sem dala prednost medčloveškim odnosom, ljubezni do znanja, raziskovanja, delovne navade, samostojnost, ljubezen do umetnosti, vsega lepega.
Kateri je najboljši nasvet, ki ste ga kdaj dobili?
Naj se imam rada, prav takšna kakršna sem.
Česa se najbolj bojite?
Arogantnih in manipulativnih ljudi, prepolnih sebe, vzvišenih, zelo se bojim zavistnih ljudi, bojim se »slovenceljstva«, kakor ga opredeli Svetlana Makarovič.
Katera je vam najljubša človeška lastnost?
Posluh za druge. Znati se veseliti, uživati v uspehu in sreči drugih ljudi.
Za kateri športni klub navijate s srcem?
Za košarkarski klub Krka, v mladosti pa sem skupaj z očetom zelo rada navijala za nogometni klub Manchester United.
 |
| Foto: Tomaž Levičar, 06/2013 |
Kako in kje se rekreirate?
Že celo življenje telovadim zjutraj in zvečer doma. Zelo rada plavam, zdaj grem pogosto v Šmarješke Toplice, najraje pa seveda plavam v Kolpi.
Katera je vaša najljubša jed in pijača?
Rada imam morske jedi, recimo sipino rižoto, ob jedi rada popijem kozarček res dobrega vina, belokranjskega, posebej vino mojega prijatelja vinarja gospoda Šukljeta iz Trnovca pri Metliki. Obožujem pa vodo.
Kakšen je vaš odnos do cvička?
Belokranjci smo bolj navajeni na sladkejša vina. Imam pa zelo rada cviček gospoda Franca Planinca, ki je bil tudi dolgoletni sponzor mojih literarnih salonov.
Katera menite, da je vaša najbolj opažena značilnost?
Verjetno to, da sem pesnica.
Kaj (ali kdo) vas je najbolj zaznamovalo v življenju?
Očetova blagost, poštenost, inteligenca. Z njim sva brala knjige, se družila. Morda tudi desetletja trajajoče prijateljstvo s pesnikom Cirilom Zlobcem.
Kaj vam je bilo v življenju najtežje narediti?
Oditi iz svoje rojstne hiše.
Kje ste bili nazadnje na počitnicah?
Na morju v vnučkovi hiški pri Umagu.
Katero je vaše najljubše tuje mesto? Zakaj?
Washington D.C., kjer se čuti nek poseben spiritus agens, posebno atmosfero, je svetovljansko mesto z galerijami, muzeji, parki … Pariz pa je najljubše mesto mojih sanj.
Kam bi najraje povabili svojega prijatelja na večerjo v Novem mestu ali okolici?
V Gostišče Loka, v poletnem večeru na terasi ob Krki.
Kaj bi tam jedla?
Recimo kovača z zelenjavno prilogo, kozarčkom polsuhega belega vina, za posladek pa pomarančno tortico s sladkim muškatom.
Kako sami pripomorete k čistejšemu okolju v mestu?
Pridno, skrbno ločujem odpadke, ne mečem smeti po tleh, ne kadim …
 |
| Foto: Tomaž Levičar, 06/2013 |
 |
| Foto: Tomaž Levičar, 06/2013 |
5 vaših najljubših Novomeščanov?
Slikar Janko Orač, režiser Filip Robar Dorin, arhitekt Peter Simič, kulturnica Staša Vovk, pisatelj Bojan Meserko, vsestranska Branka Bukovec ter moja draga podpornica Ana Vidmar.
5 po vašem mnenju danes ali v zgodovini najpomembnejših Novomeščanov?
Rudolf IV. Habsburški, Božidar Jakac, Marijan Kozina, Boris Andrijanič, akterji Novomeške pomladi.
Kaj Novo mesto najbolj loči od drugih mest?
Zelena reka Krka, s svojimi posebnimi barvami, seveda tudi prečudovite arkade ter posebna mestna atmosfera, ki je blaga, spodbuja kreativnost, nenazadnje tudi mestni tlakovci s svojo posebno zgodbo.
Po čem je po vašem mnenju Novo mesto v Sloveniji najbolj znano?
Po industriji, športu, tudi kulturi, posebej po Novomeški pomladi in po cvičku.
Kaj bi Novemu mestu najbolj pomagalo pri razvoju?
Dobra gospodarska politika.
Na kateri svoj dosežek v zadnjem letu dni ste najbolj ponosni?
V zadnjem obdobju sem ponosna na izid pesniške zbirke Mala sanjavka pri Gogi ter na njene odlične kritike, na prevod knjige Ključ za dve ključavnici ter na skoraj dokončano pesniško zbirko Rdeči lan. Ponosna sem tudi na uspehe obiskovalcev mojega Salona poezije, kot so Uroš Sadek, Katja Plut, David Čušelj, Erik Šuler. Njihove uspehe čutim tudi kot svoje uspehe.
Na kateri dosežek Novega mesta v zadnjem letu dni ste najbolj ponosni?
Predstave Anton Podbevšek teatra ter uspehi košarkarskega kluba Krka.
Katere so 3 vaše najljubše pesmi iz novomeške glasbene zakladnice?
Rudolfovo Grem domov v Novo mesto, simfonija Bela krajina Marjana Kozine, pesmi ansambla Dan D.
Kaj bi radi povedali o Novem mestu, pa doslej niste?
Je tudi mesto moje mladosti, pomnim lepe izkušnje šolanja na učiteljišču, spomnim se lepe izkušnje življenja med knjigami v Knjižnici Mirana Jarca. Morda sta tu oblast in kultura malce v koliziji, kar bi bilo dobro čim prej razvezati v prid kulture. Tu sem bila lepo sprejeta,. Tudi na bršljinski šoli, kjer sem dolga leta poučevala, sem imela čudovite kolege. V tem trenutku se v Novem mestu zelo dobro počutim, ustvarjam in na polno živim.
 |
| Foto: Tomaž Levičar, 06/2013 |
Intervju: Marjanca Kočevar, Tomaž Levičar
Fotografije: Tomaž Levičar
junij 2013
