O dokumentu s področja kulture, ki so ga poimenovali kar strategija.
Občina že celo vrsto let pripravlja strategijo razvoja kulture. Prvi del te je bil v obravnavi že daljnega leta 2006. Drugi del pa je prišel na dnevni red četrtkove seje mestnega sveta.
Strategija razvoja kulture v novomeški občini bi bila sila dobrodošel dokument, a dokument, ki ga je župan predstavil svetu, je seveda še daleč od tega, da bi se upravičeno dičil z atributom »strateški«.
Problemi, ki jih vidim, so številni. Na kratko izpostavljem nekaj problematičnih vidikov strategije:
Denar raste na trtah: Kot vemo iz lastnih življenj, so eno želje, drugo so pa možnosti. Tretje pa sposobnosti. Dokument je pripravljen brez kakršnega koli resnega upoštevanja ekonomskih zmožnosti in meja. Nerealen je, ker projekti (investicije in programi), katerih izvedbo ta dokument pričakuje do leta 2013, enostavno terjajo mnogo več denarja, kot ga je v občinski blagajni na voljo. Pri tem nam za programski del iz dokumenta celo sploh niso znane številke, a že investicijski del je tako ogromen, da niti tega samega ni moč izvesti do leta 2013. S tem je zastavljeno v dokumentu že v osnovi obsojeno na neuspeh.
Dokument predvideva, da bomo do leta 2013, to je, naj opomnim, že čez 4 leta, končno v celoti prenovili knjižnico, a povrhu prenovili do tedaj tudi Narodni dom in stavbo Anton Podbevšek teatra, uredili arheološki park, investirali v Kulturni center Janeza Trdine, oblikovali center Lokalpatriot … Čez prst pogledano, bi samo za te investicije v naslednjih štirih letih morali dati preko 8 milijonov evrov. Resda občina izraža željo, da bi pri vsem tem sodelovali tudi država, Evropa in zasebni kapital, a vse prevečkrat smo videli, kako nespretne so lahko občine, posebej pa naša pri nabiranju zunanjih finančnih virov za investicije. Pa tudi če se spretnost glede tega bistveno izboljša in novomeški kulturni sferi celo v teh recesijskih časih posije sonce, je za vse to zagotovo treba zagotoviti znaten, dejal bi, da večinski finančni delež občine. A navedeni milijoni so torej le za investicije. Kje so šele programi? Denar res ne raste na trtah.
Strateški akt bi že na začetku moral predvideti delež kulture v občinskih proračunih do leta 2013, seveda realno, na podlagi tega oceniti dejanski obseg razpoložljivih sredstev za kulturo in znotraj tega za investicije in programe, zatem pa oceniti izvedbene možnosti za kulturne projekte. Vse ostalo je navadno sanjarjenje, ki v izvedbenih aktih nima kaj početi.
Pozabljeni umetniki: Ta tako imenovana strategija se praktično sploh ne ozira na ustvarjalce. V glavnem se posveča le javnim in zasebnim zavodom v naši občini. Jaz pa se vprašam, če bi ne morala tovrstna strategija biti v prvi vrsti usmerjena k tistim, ki kulturo oziroma umetnost neposredno ustvarjajo, ne pa le oziroma predvsem tistim, ki jo pripravljajo občestvu za konzum? Z drugim seveda ni nič narobe, a bistveno je vendarle prvo. Bistven je pač Van Gogh, ne pa njegov galeris ali kaka avkcijska hiša. Ali ne bi bilo primerneje neposredno podpirati naše vrhunske ustvarjalce z vseh področij umetniškega izražanja? Že sedaj jih ne manjka, z več podpore pa bi lahko še bolj blesteli in današnjim bi se pridružili novi. Do vrhunskih umetnikov je treba imeti s strani občine vsaj tak odnos kot do vrhunskih športnikov. Slednji so imeli dolga leta in še imajo v proračunu celo svojo postavko, prvi pa pač še nikoli. V strategiji so na vsaki strani po večkrat omenjeni Dolenjski muzej, Lokalpatriot, Zavod Tovarna, razna kulturna društva, žal pa manjka omemba, če se akt že tako piše, kakor ga pišejo, umetnikov. Nič o Gazvodi, nič o Bergerju, nič o Robar Dorinu, nič o Suhyju pa Obradinoviču in Oraču, nič o Peterlinu in Puclju, nič o Luštku in Hribarjevi in Mengerjevi, nič o Jovanoviću in Lumpertu. Saj ne nujno ta imena, še nekatera so, a predstavljam si, da je najvišji javni interes na področju kulture spodbujati tiste, ki kulturo in umetnost ustvarjajo, ne pa v prvi vrsti tiste, ki jo prodajajo. Ali ne bi občina v taki strategiji morala zatorej razmišljati o kadrovskih stanovanjih za umetnike, o prostorskih pogojih za njihovo delo, o štipendiranju, o sponzoriranju? Bi. Ampak doslej ni.
Občina je brez otrok, starejših, Romov: V strategiji ni poglavja o otrokih, o starejših, o Romih. Sem ter tja se najde kak stavek v strategiji, a zgolj v smislu pripoznavanja, da te družbene skupine obstajajo, kaj konkretno naj bi zanje oziroma v zvezi z njimi storili, pa v strategiji ne izvemo.
Ne predstavljam si tovrstne strategije, ki posebej ne izpostavi denimo otrok in mladine, kot ene izmed bolj občutljivih skupin družbe. Skozi vsak del delovanja stoinenkrat v strategiji omenjenih zavodov bi moral sijati odnos do njih, ne pa da je treba z lupo iskati besedo otroci v tem dokumentu. Še slabše je z odnosom strategije do starejših in do Romov, kot naše ultimativne etnične skupine.
Cilji, učinki, ukrepi, roki, nosilci, merila: Novomeška strategija je v mnogih delih zgolj neko evidentiranje stanja, je resda poleg še nekaj pavšalnega valoriziranja, bore malo pa je prognoziranja. Razen pri poglavju o investicijah, ki je relativno spodobno razdelano. Ostalo ne. Zgolj napaberkovanje misli, ne da bi med tem kdo zlahka lahko prepoznal cilje (dolgoročne in kratkoročne) na posameznih razdelkih strategije, kaj šele, da bi strategije za posamezne cilje predvidela učinke, ukrepe, zastavila roke izvedbe, določila nosilce projektov,... seveda tudi vire in obseg financiranja, ter na koncu postavila spodobna merila za ocenjevanje uspešnosti doseganja zastavljenih si ciljev. Vse to seveda strategije, če želijo biti realne, izvedljive in nenazadnje če sploh želijo biuti strategije, enostavno morajo imeti. Strategija mora jasno pokazati pot do nekega cilja, dovolj jasno mora biti kdaj, kdo, s čim, kje, na podlagi česa itd bo uresničeval projjekte.
Saj ne da pripravljavci tega ne bi vedeli. Vedo. Že v prvem delu strategije (glejte njen uvodnik) so pripravljavci navedli, da bo končni dokument imel jasno določene cilje, ukrepe, finance, roke in nosilce. A so na to svojo zavezo in obvezo vsakega stratega očitno povsem pozabili.
Javni interes: Človek se kar zdrzne, vsaj jaz sem se zelo, ko sem v strategiji bral, kaj je javni interes na posameznih sektorjih kulture. Enako obupno so ta pojem definirali že v t.i. prvem delu strategije. Nikoli si nisem predstavljal, da so lahko javni interes neki zavodi ali pa neki konkretni festivali, ki jih ti izvajajo. Javni interes pa res naj ne bo pisan na neke konkretne pravne ali bognedaj fizične osebe. Ta mora biti opredeljen bolj splošno, na način, da se vsakdo, ki na posameznem za občino pomembnem področju ustvarja, lahko tam prepozna. Mar vse ostalo, kar bi mesto moglo poroditi v prihodnjih letih in ni navezano na v strategiji kot javni interes definirane projekte in organizacijem ne bo mogel postati javni interes?
Odnos do večjih: Iz strategije tudi ni jasno prepoznaven odnos občine do regije, države, unije. Pri investicijah lahko še preberemo, da občina upa na njihovo sodelovanje pri financiranju, ter na nekem drugem mestu še, da od države pričakuje, da bo zagotavljala sredstva za delovanje APT. Toda ali je to vse, kar terjamo od države? Z zakonodajo smo zadovoljni? S sofinanciranjem investicij in programov s strani države smo tudi zadovoljni? Z davčno politiko, ki zadeva tudi novomeške ustvarjalce, je vse ok? Je pozabljena ideja o akademiji lepih umetnosti v Novem mestu, če spomnim le na enega izmed mnogih primerov, kjer bi mogli računati tudi na državno pomoč? Pa Evropa? Ali imamo kotlokalna skupnost kaka pričakovanja do evropskega parlamenta v zvezi s pripravo evropske zakonodaje? In kakšen bo potem odnos Novega mesta, ki želi biti kulturna prestolnica Dolenjske, do kulturnih projektov v prostoru Dolenjske? Bomo zaprti le v svoj prostor ali bomo kot prestolno mesto usmerjali tudi aktivnosti v širšem prostoru ali vsaj za širši prostor?
Arhitektura: To področje izpostavim le, ker je del vsakršne kulture, le kulture, kakor jo pojmuje novomeška kulturna strategija očitno ne. Arhitektura je v strategiji omenjena enkrat. Še to zgolj v smislu, da obstaja. Strategija pa ne pove prav nič o tem, kako se bo izražala skrb občine za zagotavljanje boljše arhitekture v njene prostoru. Bo izvajala arhitekturne natečaje? Bo štipendirala nadarjene študente arhitekture? Bo študentom omogočala študij na najprestižnejših tujih univerzah? Bo zagotavljala pogoje za boljšo likovno opremo javnega prostora? Bo spodbujala nameščanje skulptur v javni prostor? Bo oblikovala javno forma viva? Bo na občini zaposlila več arhitektov? Bo z odlokom zavarovala kvalitetne arhitekture 20. stoletja? Skratka, nikakršnega odgovora na ta in tudi na mnoga sorodna vprašanja ne za obdobje do 2013.
Zaprt krog piscev strategije: Na seji občinskega sveta sem omenil, da v pripravo strategije niso bili vključeni tisti, ki jih strategija posebej zadeva. Tu sem posebej mislil na ustvarjalce, na umetnike, a tudi na mnoga društva. Kolegica svetnica Šinkovčeva mi je odvrnila, da so bili vsi povabljeni, če se vabilu niso odzvali, pa da je to pač njihov problem. Lahko je to res, ampak tisti, s katerimi sem govoril, celo o kakem vabilu, ki bi ga naj dobili, nimajo pojma. In temu dejstvu ustrezna je nenazadnje podoba te strategije, saj česa drugega kot le interese, seveda sploh ne nelegitimne, nekaterih javnih in zasebnih zavodov niti ne odseva.
Pobratena mesta: Poglavje mednarodno sodelovanje strategija ima, a začuda ni naveden način sodelovanja Novega mesta s pobratenimi mesti po svetu, čeprav ta vidik sodelovanja vedno kdo izpostavi, ko se sklepa nova partnerstva z mesti ali ko se odhaja tja na obiske. Za strategijo je to minorna reč?
Zapostavljeni ali celo pozabljeni projekti: V strategiji, pa četudi sega le do leta 2013, ni kaj dosti govora ali pa celo nič o marsikaterem projektu, o katerem se je v preteklih nekaj letih pri enih bolj pri drugih manj javno govorilo. Nisem najboljši poznavalec tega področja, pa vendarle vem za v zadnjih nekaj letih izpostavljene projekte, za katere bi se morala kot nosilka postaviti občina, pa jih v tej strategiji ni, denimo:
-akademija lepih ali uporabnih umetnosti (projekt je pred časom izpostavil Marijan Dović s kolegi. V strategiji ni niti besedice o njem, pa četudi gre lahko za ultimativno reč za področje kulture),
-muzej razvoja avtomobilske industrije (vsekakor kulturni projekt, ki ga je začel oblikovati krog ljudi okoli Društva prijateljev IMV. Strategija ga seveda sploh ne omeni, čeravno je to eden od projetov, ki zlahka združi občino in njene inštitucije, civilno družbo ter seveda industrijo.)
-Galerija Krka (kolegica iz Društva Novo mesto, Joža Miklič, že dolgo časa govori o tem, da bi bilo treba bogato likovno zbirko tovarne Krka predstaviti širši javnosti v nekakšni galeriji. Krkina zbirka ima vsaj lep katalog oziroma monografijo, javnosti pa ni odprta. Ob malo večjih ambicijah občine bi s Krko zagotovo lahko dosegla dogovor o oblikovanju take galerije, ki bi izredno likovno bogastvo, ki se nahaja sredi mesta, naredili dostopno širši javnosti.)
-Dolenjski rokodelski center (že zelo jasno razdelan projekt Društva Akcija oziroma Vere Jačimović in Alenke Lamovšek, ki naj bi promoviral dolenjsko etnologijo, posebej pa rokodelstvo, ter tudi spodbujal aktivnosti današnji rokodelcev v našem prostoru. V strategiji ni nihče niti črhnil o tem projektu.)
-oblikovanje etnološkega parka (ureditev, ki povezuje kulturno dediščino in turizem naj bi svoje mesto dobila v podeželskem, a tudi turistom dobro dostopnem delu občine, lahko tudi primestnem, večkrat je bilo izpostavljeno Sevno pod Trško goro. Prezentirali bi pomemben del naše kulturne dediščine - kozolce. Razstavljeni bi bili pač tisti kvalitetni primerki, ki bi sicer zaradi odločitev njihovih lastnikov prešli med drva. Interes za ta park je bil pred leti izražen s strani občine in Srednje kmetijske šole),
-muzej razvoja Novega mesta (strategija to reč omeni samo bežno v obrazložitvi v smislu, da ni naloga občine, da se ukvarja z objektom Glavni trg 30, kjer naj bi po prepričanju mnogih bila za to zbirko najustreznejša lokacija. Seveda je ta lokacija morda le najboljša možnost, ni pa edina možnost za to stalno razstavo.)
-muzej slovenske pop kulture (zametke za širši prostor zelo atraktivnega projekta je pred časom oblikoval Primož Žižek. Strategija bi lahko naredila prve korake naproti izvedbi v smislu pogovora in dogovora z državo in njenimi za to ključnimi ustanovami. Res, zakaj bi bilo vse, kar diši po nacionalnem, le v Ljubljani.)
-internetni portal kulture (še ena Žižkova reč. Portal naj bi na eni strani informiral občestvo o kulturnem utripu Dolenjske, obenem pa bi v elektronski obliki predstavljal vsaj ključna dela novomeške in Dolenjske umetnosti - od glasbe do arhitekture)
-Hiša pisateljev (Damijan Šinogoj je izpostavil smiselnost zagotovitve prostora za pisatelje v Novem mestu. Najbrž bi semkaj lahko prihajali ustvarjat tudi tujci. V strategiji nisem tega zasledil niti pod rubriko mednarodno sodelovanje.)
-Na trgu (tisočim obiskovalec znan mlajši glasbeni dogodek v izvedbi Zavoda Tovarna, ki združuje novomeško in tujo glasbo, staro mestno jedro in turizem. V strategiji se mu ne namenja nikakršna pozornost.)
-Farmacevtski muzej in spominska soba Prešernove Julije (nazadnje sta bolj izrazito ta projekt izpostavila zakonca Škof. Že pred nekaj leti. Bojda ima tovarna Krka že bogato zbirko predmetov povezanih z razvojem farmacevtske dejavnosti (v Novem mestu), nadgradnja tega pa je, da bi prostore za muzej skušali zagotoviti v gradiču Neuhof, delu bolnišničnega kompleksa, kjer je nekoč bivala Julija. Od tu tudi ideja o hkratni ureditvi njene spominske sobe.)
-Konservatorij za glasbo Jurij Slatkonja (resda je reč cerkvena, kot sta tudi škofijska in frančiškanska knjižna zbirka, a zato ni nič manj del novomeške kulturne ponudbe. Pravi generator ustvarjalnosti. Pa tega konservatorija strategija še vidi ne, kaj šele, da bi prispevala kaj k razvoju te smeri kulture.)
Naj bo dovolj. Morda bi bilo pametno, da bi si snovalci te strategije prebrali tudi eseje meščanov, ki so jih pred kakimi petimi leti pisali na temo Staro mestno jedro in kjer razkrivajo še mnoge ideje, možnosti za njih izvedbo in lastno voljo po delu v zvezi z njimi. Pa da niti ne omenjam neštetih manjših projektov, ki so vredni posluha občine tudi v naslednjih štirih letih, do leta 2013, pa ni v strategiji o njih ne duha ne sluha.
Občinske finance: strategija se dokoplje do številk na področju financiranja projektov v strategiji le na polju investicij. Toda še tam ni navedeno niti to, koliko sredstev za posamezni investicijski projekt bo zagotovila do leta 2013 sama občina. Nenavadno. To je namreč podatek, ki ga mora na razpisu za pridobitev občinskih sredstev na področju kulture navesti celo kako drobno novomeško kulturno društvo. Občina pa tega ni zmogla napisati niti v lastnem strateškem dokumentu, četudi do leta 2013 sega ali pa bi moral segati že občinski Načrt razvojnih programov z razdelanim obsegom financiranja posameznih projektov po posameznih letih.
Povezanost s cilji občine na drugih področjih: Novomeška občina nima ciljev le na področju kulture. Ima jih tudi na področju turizma, gospodarstva, vzgoje, šolstva ... Zato bi v strategiji posebno poglavje moralo obravnavati tudi segment prepletanja ciljev in projektov. Rokodelstvo ni le stvar etnologije in naše kulture, ampak denimo tudi malega gospodarstva, razvoj knjižnice je pomemben del mestne politike na področju šolstva, muzejske zbirke so tu del turistične ponudbe, navedena akademija lepih umetnosti je del prizadevanj mesta na področju šolstva, skrb za kulturno izobraževanje najmlajših je del strategije na področju predšolske vzgoje, kultura na internetu je del globalne promocije novomeške kulture ... Predvsem pa tovrstne povezave nakazujejo tudi pomemben kriterij pri določanju prednostno obravnavanih projektov na področju kulture.
Skladnost s cilji EU in RS: Vsaj v obrazložitvi strategije, če že ne v posebnem poglavju znotraj nje, bi morala občina jasno navesti, kako se občinska strategija v ciljih in ukrepih sklada z državno in evropsko. Iz tega namreč izhajajo bodoče boljše ali slabše možnosti za pridobitev finančnih sredstev države in Evrope.
Kolegom občinskim svetnikom sem iz zgornjih razlogov predlagal, da se strategijo kulture na tej seji sprejme kvečjemu v prvi obravnavi ter da jo pripravljavci na podlagi pripomb dopolnijo, izboljšajo. Nenazadnje, da sploh napišejo strateški dokument. Seveda, do druge obravnave tega akta na občinskem svetu, sem predlagal, naj pripravljavci pridobijo na strategijo tudi pripombe vseh, ki jih ta zanima ali zadeva. Zato je treba takim dokument poslati v branje, zatem pripraviti javno razgrnitev in njegovo obravnavo ter omogočiti podajanje pripomb (knjiga pripomb, e pošta, ustne pripombe na predstavitvi ali predstavitvah …). Do zbranih pripomb se je nato treba opredeliti ter dokument skladno s privzetimi pripombami nadgraditi.
Na koncu predlagam še prebiranje državne in ljubljanske strategije kulture. Ne vem, če sta vzorni, sta pa vsekakor napisani enostavno, logično, celovito, predvsem pa tako kot spodobni strategiji približno pritiče. Seveda pa bo vsakemu, ki dela strategijo prišla prav tudi zakladnica znanj na področju strateške misli tistih, ki so tu, pa naj se sliši še tako nenavadno, najboljši – vojska. Od Sun Tzu-jeve Umetnosti vojskovanja dalje.
In pa še zbirka nekaj za to temo relevantnih povezav:
-občinska strategija kulture – 1. del
-občinska strategija kulture - 2. del
-eseji o novomeškem mestnem jedru iz leta 2003
-ljubljanska strategija kulture
-državna strategija kulture
-evropska agenda za kulturo
-strategija
-projekti
-Sun Tzu
-Sun Tzu
Tomaž Levičar
Mestni svetnik
www.levicar.si@gmail.com
skype: tomazlevicar
Ni komentarjev:
Objavite komentar