sreda, 30. junij 2010

SPET O VRTILJAKU NA TRDINOVI ULICI


Ker si bolje postavljeni novomeški občinarji zaradi t.i. izrednih delovnih zaslug delijo lastniške deleže v občinski stanovanjski firmi, jim je očitno zmanjkalo časa, od vročice kapitala pa najbrž tudi volje, da bi popravili ali nadomestili še kako igralo na novomeških otroških igriščih. Vrtiljak na igrišču na Trdinovi, brez statorja je že cela tri leta, je iz leta v leto v slabšem stanju. Zdaj je že povsem neuporaben za svojo primarno funkcijo.
Me prav zanima, če misli, kak od novih občinskih kapitalistov, ki so na svojih občinskih funkcijah in službah za ta igrišča oziroma te prostore sicer odgovorni, končno kaj postoriti? Morda vsaj kak dan pred volilnim dnem?
Tomaž Levičar
Fotografij: Vrtiljak na igrišču na Trdinovi ulici, 26. junij 2010

ponedeljek, 28. junij 2010

SUH VODNJAK OB GRADU GRM

V parku ob gradu Grm je vodnjak. Precej globok. Kar 29,5 metrov je od vrha do dna. Zadnja desetletja je brez vode. Suh je kot poper. Menda zaradi miniranj ob gradnji IMV (Revoz). Ker vode ne nudi, je le še kamnit okrasek grajskega parka.


Vodnjak sredi grmskega grajskega parka:



Pogled proti dnu 29,5 m globokega vodnjaka:


Tomaž Levičar


Fotografiji: vodnjak ob gradu Grm, 27. in 28. junij 2010

MESTNI MADEŽI: OZELENJENE KLOPI OB KANDIJSKEM MOSTU

Ne srečam pogosto kotička, sploh ne v vzorno urejenih mestih, kjer bi lahko sedeli dobesedno sredi zelenja. Na v zelenje potopljenih klopeh na bregu reke Krke ob Kandijskem mostu v Novem mestu, od koder je obenem še lep pogled na južno pročelje starega dela mesta, pa je v teh časih tudi to možno.


Tomaž Levičar

Fotografiji: Kandija, 26. junij 2010

sobota, 26. junij 2010

MESTNE SRAMOTE

Zadnja leta v Novem mestu ni bilo nobenih posebej vidnih rezultatov. Nespodobnosti, ki smo jih gledali pred štirimi leti, so tu tudi danes. Kot da bi vmes ne minilo nekaj let.

A vsakokratna mestna oblast mora poleg problemov, ki so povsem njena odgovornost, reševati tudi tiste, ki so plod zasebnega sektorja, pa jih ta ne rešuje ali ne zna ali ne zmore rešiti. V takih primerih mora mesto stopiti v akcijo - zahtevati, vzpodbujati, svetovati, pomagati ...

Poglejmo le nekaj novomeških sramot, katerih reševanje se v zadnjih letih ni premaknilo praktično niti za ped:

Narodni dom na Sokolski ulici:
Sicer so ta prvi Narodni dom na Slovenskem, objekt je v lasti novomeške občine, zavzeli umetniki in njihovi sopotniki že pred nekaj leti. Vseeno propada in je nevaren za mimoidoče in tudi za njegove prebivalce. Pozlata levov na vhodnih vratih ni pomagala spremeniti stanja in videza. Postaja pa eden od nedvomno slavnejših slovenskih squatov.


Tržnica na Florijanovem trgu:
Ni mi znano, da bi katero od slovenskih mest imelo bolj bedno tržnico.


Novi trg 6:
Objekt je novomeška občina pred 4 leti prodala nekemu trebanjskemu podjetju, ki pa očitno ni sposobno razpadajočega objekta niti podreti, kaj šele zgraditi novega. Novomeški občinarji so le preko ceste, vsakodnevno gledajo to nakazo, a nihče, kot kaže rezultat, ne trene niti z očesom.


Avtobusna postaja na Topliški cesti:
Že dvajset let je stara gradbena jama ob avtobusni postaji. Našlo se je podjetje, ki je želelo graditi naprej, a našel se je tudi umetnik, ki je to želel preprečiti. V vmesnem času pa je tudi postajni objekt slabo vzdrževan in v nekaterih delih v katastrofalnem stanju. Najbrž ne najlepši sprejem za v mesto prihajajoče obiskovalce ...


Srednjeveško obzidje na Šancah:
Eden od elementov srednjeveškega mesta je obzidje. Tudi Novo mesto ga je imelo. Nekaj ga je še na t.i. Šancah. A ga je iz meseca v mesec manj, saj kamni z njega odpadajo kot za šalo. Je pa vsekakor še en dokaz več o sposobnosti poklicanih in o odnosu do dediščine. Obzidje stoji na meji med občinsko in cerkveno parcelo, torej med tostransko in onstransko oblastjo. Očitno ne najbolj posrečena kompanija za odpravljanje problemov.


Zarja na Rozmanovi ulici:
Da je občinsko podjetje Zarja že vrsto let odlagališče "svakojakih" kadrov, je znano. Zato ne more čuditi, če je prostor na vogalu Rozmanove in Kastelčeve ulice zgolj eden izmed sanjanih, a nikoli dosanjanih investicijskih projektov te občinske firme. Morda je celo še bolje, da enim noben pameten posel ne gre, saj namesto novega betona s tega prostora sije še kar nekaj staromestnega zelenja.


Tkanina na Rozmanovi ulici:
Na objektu se je pred sedaj že oddaljenimi leti dičil napis Standard konfekcija. Tedaj je bila to ena izmed najbolj obiskanih trgovin s konfekcijo v Novem mestu. Nekaj let za tem je bil objekt le še na pol izkoriščen, v zadnjem obdobju pa je celo povsem zapuščen. Bil naj bi prenovljen, a očitno to ne bo v roku, ki si ga je investitor postavil sam.


Glavni trg 8:
Ni edina, postaja pa ena izmed redkejših stavb na Glavnem trgu, ki so neizkoriščene in v obupnem stanju. Reč morda nekaj bolj moti, ker stoji prav poleg novomeškega rotovža, ki je bil prenovljen pred 4 leti.


Brik na Kandijski cesti:
Kandija je najbrž najbolj razsut mestni predel - če odštejemo t.i. romska naselja. In eden od sestavnih koščkov te Kandije je tudi objekt, ki je bil nekoč delovno imenovan Brik. To je bila že skoraj kletvica v Novem mestu. Zagnano in proti javnemu mnenju je bil na rečnem bregu zgrajen pred skoraj desetletjem. A je še danes prazen.


Mitnica na Kandijski cesti:
Nekdanja mitnica, ki je stala ob nekdanjem mostu preko reke Krke, že leta in leta propada. Na enem bregu tega problema je zagrizen lastnik, a drugem bregu pa nič manj zagrizen Zavod za varstvo kulturne dediščine. Čas pa bo zgrizel vse skupaj.

Črpališče na Kandijski cesti:
Občasno smrdi, vseskozi pa kazi pogled s Kandije proti bregu. Morali bi ga sicer preurediti, a novomeška Komunala očitno tega še ne misli storiti. Raje je postavila še par plakatnih mest na streho, da je reč še malo bolj na očeh.
Hotel Kandija na Kandijski cesti:
Že skoraj dvajset let je minilo, odkar je Hotel Kandija (nekoč znan tudi kot Vindišar) polnokrvno deloval. Mnogi Novomeščani imajo v lepem spominu posebej gostinski vrt pod košatim drevjem. Očitno pa niti dvajset let in kvalitetna lokacija v tem mestu ni zadostei, da bi to reč spravili v red.
Naj bo dovolj, ker zadeva postaja že depresivna.
Tomaž Levičar
Fotografije: Novo mesto, 26. junij 2010

petek, 25. junij 2010

MESTNI MADEŽI: STOPNIŠČE NA BREGU


Novomeščani zelenice oziroma okrasne vrtove okoli svojih hiš povsem zgledno urejajo. Slabše je okoli blokov. Kadar pa vidimo silno zanemarjen prostor, pa ne moremo drugega, kot da pomislimo, da je v lasti občine. In tudi na zanemarjenem stopnišču, ki vodi od ulice Breg do Župančičevega sprehajališča, človek najprej pomisli, da je to, ker je tako silno zanemarjeno, zagotovo v lasti občine. In res je tako.

Tomaž Levičar


Fotografija: Stopnišče na Breg, 25. junij 2010

ponedeljek, 21. junij 2010

MESTNI MADEŽI: GRAD GRM - VAROVANJE ALI UNIČEVANJE?


V grad Grm vstopimo skozi ena izmed redkih malce umetelneje izdelanih starejših vrat v Novem mestu. V gradu Grm ima svoj prostor tudi Zavod za varstvo kulturne dediščine. Strokovnjaki tega zavoda skušajo našo dediščino obrarovati pred propadom, omadeževanjem, skrunjenjem, pred umotvori sodobnih graditeljev. Ponekod so v svojih zakonsko podprtih prizadevanjih uspešni, kot kaže naš širni novomeški prostor pa so v nepreštetih primerih tudi neuspešni. Žal celo lastne hiše, torej gradu Grm, ne uspejo spodobno urediti. Ni najpomembneje, je pa vendarle sila indikativno, da je služba, ki objekt teh varstvenikov bojda varuje, uspela kar na glavna vrata gradu nalimati svoj emblem. Varstveniki kulturne dediščine, ki skoznja prihajajo na delo in odhajajo z dela, pa nič ... Očitno tudi oni lažje pometajo pred tujimi durmi.
Tomaž Levičar
Fotografiji: Grad Grm, 5. junij 2010

nedelja, 20. junij 2010

PRENOVLJENO GOSTIŠČE NA TRGU PO STAREM

O pozabljeni plati prenove Gostišča na trgu.

Saj ne rečem, za slaščice ima vsak svoj okus. V pomanjkanju kvalitetne tovrstne ponudbe v Novem mestu se človek leta in leta ni mogel izogniti jeklenemu repertoarju slaščic slaščičarne v Gostišču na trgu. To je prenovljeno pred dnevi spet odprlo vrata. Nisem pozorno gledal te novitete, opazil pa sem vendarle par zadev.

Nov ambient resda ni kaj posebnega, je pa bistveno prijaznejši, kot je bil kdaj koli prej, in tudi dovolj raznolik. Gostišče ima nove mizice in stole. Človek lahko slaščice poje v treh različnih prostorih. Imajo čudovit atrij. Imajo tudi novo kuhinjo. Vidim nove natakarice, celo nekaj mladih so dodali, mičnih, a slabo informiranih, saj ne vedo kaj prida povedati o slaščicah. Dali jim niso še znanja, zato pa so jim dali lepa nova oblačila. Tudi wc je končno spodoben in zaenkrat lepo čist. Celo klančino za invalide na vozičkih so namestili na vhod.
Dobro, da ne naštevam dalje, naj povem, da je skoraj vse drugačno, kot je bilo pred meseci, le dvoje je nekako po starem.
Prvič, iz zvočnikov se ne razlega kaka prijetna ponudbi in prostoru primerna melodija, pač pa vrtijo kar radio Krka z njihovimi reklamami vred.
In drugič, in to je bistveno pomebnejše, celo najbolj bistveno na sploh: slaščice so narejene po istem receptu, kot so jih delali leta prej, in to se meni ne zdi najbolje, pa tudi repertoar teh se ni prav nič razširil. Vitrina s torticami je celo žalostno na pol prazna. Kaj vraga ti pomaga prenovljen ambient, če pa so tortice še vedno istega, ne prav najbolj privlačnega okusa in videza in tudi ne, kar dandanes ni nepomembno, zdravju kolikor toliko prijaznih sestavin?
No, resnici na ljubo obstaja še tretja naspremenjena reč: očitno niso mogli v smeti zabrisati onih umetnih grozdov, ki že že prej in ki tudi sedaj ležijo v vitrini. Najbrž mislijo, da gre za okras ...
In ko me je prijazna natakarica vprašala, če je bilo dobro, se tokrat nisem po svoji preizkušeno dobri navadi ugriznil v jezik, ampak sem ji zrecitiral, kar si mislim o teh torticah, o njihovem okusu, podobi in zdravju. Vse le dobronamerno. Je rekla, da bo prenesla naprej. Upam. In upam tudi, da ne bodo rabili še par deset let, da bodo to ponudbo kaj izboljšali ali popestrili.

Glede na to, da s to zadevo upravlja srednja gostinska šola, ki šola kadre za marsikoga, je lahko problem bistveno širši, kot se zdi. Poznam sicer enega najodličnejših kuharjev v tem in širšem prostoru, ki mu ne manjka umetniške žilice, in bi jim ga kar pripeljal za kak dan ali dva, da jim odrecitira eno ali dve o slaščičarskem poslu, a ne vem, če res ni možno, da se do kakega dobrega recepta za tortice z nekaj ustvarjalnosti dokopljejo tile srednješolci skupaj s svojimi profesorji kar sami.
Ja, prav nujen pa je še komentar h klančini za invalide, ki so jo nastavili na vhod - le v dveh točkah:
1. pri teh zadevah je ob strani obvezen par centimetrov visok rob, ki preprečuje, da voziček ob strani zdrsne. Posledice so lahko precej hude. Neprijetne za invalida in lastnika klančine oziroma gostišča.
2. če resno mislijo s to klančino in prijaznostjo za invalide (pozabil sem sicer pogledati, če je tudi wc prilagojen invalidom), je na treba pred njo odstraniti vso navlako, ki preprečuje, da bi invalid lahko varno in udobno dostopal na klančino in seveda z nje - za začetek recimo oni oglasni pano.


Tomaž Levičar

Fotografije: Gostišče na trgu, Glavni trg; 19. junij 2010

MESTNI MADEŽI: POPRAVILA TLAKOV

Takole izgleda tlak na Novem trgu ob Hotelu Krka, izpadli sta dve granitni kocki, preden ga popravijo. Zdrav razum misli, da bodo izpadli kocki ob popravilu nadomestili z drugima dvema.





Tako pa izgleda tlak, ko ga popravijo. Očitno je par granitnih kock v Novem mestu vse prej kot lahko najti, zato so enostavno zalili z betonom.


Tomaž Levičar

Fotografiji: Novi trg, 19. junij 2010