Saj ne rečem, za slaščice ima vsak svoj okus. V pomanjkanju kvalitetne tovrstne ponudbe v Novem mestu se človek leta in leta ni mogel izogniti jeklenemu repertoarju slaščic slaščičarne v Gostišču na trgu. To je prenovljeno pred dnevi spet odprlo vrata. Nisem pozorno gledal te novitete, opazil pa sem vendarle par zadev.
Nov ambient resda ni kaj posebnega, je pa bistveno prijaznejši, kot je bil kdaj koli prej, in tudi dovolj raznolik. Gostišče ima nove mizice in stole. Človek lahko slaščice poje v treh različnih prostorih. Imajo čudovit atrij. Imajo tudi novo kuhinjo. Vidim nove natakarice, celo nekaj mladih so dodali, mičnih, a slabo informiranih, saj ne vedo kaj prida povedati o slaščicah. Dali jim niso še znanja, zato pa so jim dali lepa nova oblačila. Tudi wc je končno spodoben in zaenkrat lepo čist. Celo klančino za invalide na vozičkih so namestili na vhod.
Dobro, da ne naštevam dalje, naj povem, da je skoraj vse drugačno, kot je bilo pred meseci, le dvoje je nekako po starem.
Prvič, iz zvočnikov se ne razlega kaka prijetna ponudbi in prostoru primerna melodija, pač pa vrtijo kar radio Krka z njihovimi reklamami vred.
In drugič, in to je bistveno pomebnejše, celo najbolj bistveno na sploh: slaščice so narejene po istem receptu, kot so jih delali leta prej, in to se meni ne zdi najbolje, pa tudi repertoar teh se ni prav nič razširil. Vitrina s torticami je celo žalostno na pol prazna. Kaj vraga ti pomaga prenovljen ambient, če pa so tortice še vedno istega, ne prav najbolj privlačnega okusa in videza in tudi ne, kar dandanes ni nepomembno, zdravju kolikor toliko prijaznih sestavin?
No, resnici na ljubo obstaja še tretja naspremenjena reč: očitno niso mogli v smeti zabrisati onih umetnih grozdov, ki že že prej in ki tudi sedaj ležijo v vitrini. Najbrž mislijo, da gre za okras ...
In ko me je prijazna natakarica vprašala, če je bilo dobro, se tokrat nisem po svoji preizkušeno dobri navadi ugriznil v jezik, ampak sem ji zrecitiral, kar si mislim o teh torticah, o njihovem okusu, podobi in zdravju. Vse le dobronamerno. Je rekla, da bo prenesla naprej. Upam. In upam tudi, da ne bodo rabili še par deset let, da bodo to ponudbo kaj izboljšali ali popestrili.
Glede na to, da s to zadevo upravlja srednja gostinska šola, ki šola kadre za marsikoga, je lahko problem bistveno širši, kot se zdi. Poznam sicer enega najodličnejših kuharjev v tem in širšem prostoru, ki mu ne manjka umetniške žilice, in bi jim ga kar pripeljal za kak dan ali dva, da jim odrecitira eno ali dve o slaščičarskem poslu, a ne vem, če res ni možno, da se do kakega dobrega recepta za tortice z nekaj ustvarjalnosti dokopljejo tile srednješolci skupaj s svojimi profesorji kar sami.
Ja, prav nujen pa je še komentar h klančini za invalide, ki so jo nastavili na vhod - le v dveh točkah:
1. pri teh zadevah je ob strani obvezen par centimetrov visok rob, ki preprečuje, da voziček ob strani zdrsne. Posledice so lahko precej hude. Neprijetne za invalida in lastnika klančine oziroma gostišča.
2. če resno mislijo s to klančino in prijaznostjo za invalide (pozabil sem sicer pogledati, če je tudi wc prilagojen invalidom), je na treba pred njo odstraniti vso navlako, ki preprečuje, da bi invalid lahko varno in udobno dostopal na klančino in seveda z nje - za začetek recimo oni oglasni pano.
Tomaž Levičar
Fotografije: Gostišče na trgu, Glavni trg; 19. junij 2010
Ni komentarjev:
Objavite komentar