nedelja, 30. september 2007

sobota, 29. september 2007

OBČINA ZA ZASEBNE ŽEPE

O čudni nameri župana Muhiča, da za preselitev dela občinske uprave najame zasebne prostore na Glavnem trgu 24, in to ob utemeljenem dejstvu, da ima novomeška občina za namestitev svojih delavcev v lasti za tak namen primerne prostore in objekte, ki so danes neizrabljeni, in da ima občina take prostore v lasti, kdo bi si mislil, celo tudi na Glavnem trgu 25.



Nekajkrat sem v zadnjem času zavil v fotogalerijo Fotopub, ta nekako od sredine letošnjega avgusta začasno gostuje ob novomeški tržnici v zgornjem nadstropju hiše Glavni trg 25, kjer so nekoč bil prostori trgovine Barve-laki, zatem trgovine Drogerie Markt, da bi potem lahko bili vrsto let neuporabljani, dokler ni semkaj letos za že omenjeno razstavo prišel Lokalpatriot.
Poglejmo to stvar malo bolj podrobno in z aktualne plati.

SOSED JE OBČINA
Prostori na Glavnem trgu 25 niso kar tako. Za začetek povejmo zanimivost, da imajo svoje mesto povsem poleg hiše Glavni trg 24, v njej je bil nekoč tudi Dolenjski list, ki pa je zdaj v lasti podjetnika Freliha iz Šentruperta. Zakaj je to zanimivo? Zato je zanimivo, ker namerava oziroma želi župan Muhič, čeprav povrhu vsega nima v ta namen na razpolago niti enega evra v proračunu občine, prav v Frelihov objekt preseliti preko 20 od 100 zaposlenih v novomeški občinski upravi, za katere ob selitvi iz nekoč občinske stavbe Novi trg 6 menda ni dovolj prostora v obstoječih dveh občinskih upravnih objektih na Seidlovi cesti 1 in v rotovžu. Frelih svoj objekt že dva meseca aktivno prenavlja, da bi ga pripravil za vselitev delavcev občine.

Zanimivo je tudi to, da za razliko od Glavnega trga 24, ki je torej v zasebni lasti, prostori na Glavnem trgu 25 niso v zasebni lasti, ampak so kar v lasti novomeške občine. To je nekako jasno ne le iz tega, da tako pripovedujejo odgovorni na občini, ampak nenazadnje tudi iz dejstva, da si je Lokalpatriot za Fotopubovo razstavo prostore in ključe pridobil od občine, ne pa od koga drugega.

Pa še nekaj se mi zdi zelo vredno povedati. Ti občinski prostori sploh niso majhni. Ko sem bil na razstavi, nisem videl le prostorne dvorane, kjer so razstavljene fotografije, ampak sem pogledal še malo naokoli po tem dragocenem objektu. In ker se mi je zdelo vse skupaj zelo zanimivo, sem drugikrat prinesel s sabo še 30 metrov dolg meter ter z njim premeril to občinsko premoženje.

VELIKO JE LEPO
Razsežnosti občinskih prostorov na Glavnem trgu 25 so v kontekstu še ene v vrsti tragikomičnih občinskih zgodb impresivne.
V zgornjem nadstropju hiše Glavni trg 25 so v lasti občine trije prostori. Največji prostor, v tem je razstava, meri okoli 230 kvadratnih metrov, višina prostora je 3,2 metra. Drugi največji prostor v tem nadstropju meri okoli 50 kvadratnih metrov. Med obema pa je še tretji prostor, ki njiju povezuie, očitno so nekoč imeli v njem tudi čajno kuhinjo in morda garderobo, njegova površina pa je okoli 20 kvadratnih metrov. Skupaj ima občina v tem nadstropju torej okoli 300 kvadratnih metrov površine. 300 kvadratnih metrov sredi mestnega jedra! Nasproti rotovža! A ne le, da je tu 300 kvadratnih metrov. Še več jih je!
Na podstrešju, kamor vodi dolgo enoramno stopnišče je še preko 100 m2 potencialno uporabnih površin. Podstrešje je danes resda neurejeno, a ne rabimo prav dosti truda, da ga spravimo v kakšno drugo podobo in v bolj sofisticirano funkcijo.
V skromni kletni etaži te občinske nepremičnine pa je wc z umivalnikom ter dvema straniščnima školjkama.


PROSTOR ZA 24 PRESEŽNIH DELAVCEV
Zdaj vemo torej naslednje:
1. vemo, da ima občina v svoji lasti prostore na Glavnem trgu 25,
2. vemo, da so ti prostori veliki okoli 300 kvadratnih metrov, in
3. vemo, da občina rabi prostor za del svojih zaposlenih.
Bodimo točnejši in verjemimo medijem. Kot smo pač lahko prebrali pred kratkim v časopisu Dobro jutro išče občina prostore za tri svoje oddelke, namreč za Oddelek za družbene dejavnosti, Oddelek za krajevne skupnosti in komunalne zadeve ter za Inšpektorat. V prvem oddelku je zaposlenih 10 ljudi, v drugem 7 in v tretjem tudi 7 ljudi, skupaj torej občina očitno rabi dodaten prostor za 24 delavcev, od teh katerih so trije vodje oddelkov.

Takoj se seveda vprašamo, koliko površine rabimo za 24 zaposlenih pisarniških delavcev in ali je tak prostor, kot ga ima občina na Glavnem trgu 25, sploh primeren za ureditev delovnih mest za administracijo.


Kaj sploh urejamo?
Zdi se mi, da je naša naloga v razpoložljivih prostorih, urediti 3 pisarne za vodilne delavce, 21 delovnih mest za ostale zaposlene, vsaj eno sejno sobo, v kateri se po potrebi na delovnem sestanku lahko zbere tudi cel oddelek, torej maksimalno 10 ljudi, ter po možnosti še dodatne površine za skladiščenje spisov in pa seveda čajno kuhinjo ter moški in ženski wc. Mislim, da je to vse, kar rabimo. Uredimo lahko ob vsem tem še preddverje, kamor lahko po morebitni potrebi namestimo še vratarja, za kar občina zadnje časa rada namenja denar.

Za vse navedeno lahko izrabimo prostor v zgornji etaži objekta in na podstrešju ter nekaj predprostora pred vhodom v stavbo, kletni wc pa je praktično nespremenljivo dejstvo.
Delovna mesta, ki jih bomo ustvarili, moramo smiselno grupirati oziroma ločevati na tri enote, ker gre za tri različne oddelke občine.

Seveda mora biti za vse zaposlene, to je pa menda vsakemu jasno, omogočena primerna naravna in umetna osvetlitev, zračenje, ogrevanje, imeti morajo dovolj in ustrezne priključke na elektriko, telefon, internet in ostale neobhodnosti. Slavno kadilnico bodo imeli zaposleni pa kar na prostem, za kar bomo naredili zgolj en nadstrešek na vhodnem pročelju v objekt, kamor bomo po novem pritisnili tudi preddverje.

Vse je povrhu vsega treba urediti tako, da bo po kasnejši zagotovitvi stalnih prostorov za delo občine na eni lokaciji, recimo z izgradnjo prizidka k stavbi Seidlova cesta 1, kar se bo ob tako »dinamičnem« delu občine, kakršnemu smo dandanes priča, zgodilo ob svetem nikoli, omogočeno enostavno in poceni preoblikovanje teh prostorov za drugo, mestnemu jedru primernejšo funkcijo kot pa so občinarske pisarne za delo od 7.00 do 15.00. Gre pač le za izhod v trenutni sili, ki je plod slabega načrtovanja občine in njenega počasnega dela.

Kaj torej terja od nas zakonodaja ob urejanju poslovnih zgradb oziroma pisarniških prostorov? Ozreti se moramo v »Pravilnik o zahtevah za zagotavljanje varnosti in zdravja delavcev na delovnih mestih«.
Pravilnik v 64. členu terja, da mora delodajalec zagotoviti vsaj 8 m2 osnovne površine na posamezni delovni prostor. To je malo. Poglejmo še v kak arhitekturni priročnik. Ti pa sugerirajo, da 1 administrativni delavec, ki ima povrhu še potrebo po zaupnosti ali posebno potrebo po koncentraciji pri delu, recimo, da gre v našem primeru za nekaj takega, rabi za delo prostor, katerega površina je okoli 12 kvadratnih metrov. Seveda so v to vključene tudi odlagalne površine in površine za gibanje. 12 m2 je kar razkošno, posebej v primeru, ko se delovne prostore ureja v skupnem prostoru, in vem, da ima davkoplačevalce, da bi občinarjem odmeril kar najmanj. Zato vzemimo za naš primer aritmetično sredino med tema vrednostima in imejmo tu 10 m2 na delovno mesto, da ne bo kdo rekel, da delavce manipulativno stiskamo v neke majhne luknje, samo zato ker se želimo izogniti najemanju dragih in razkošnih zasebnih prostorov.


Imamo torej determinante, kako bi se pa zdaj lahko najbolj enostavno lotili funkcionalne zasnove po razpoložljivih prostorih?
No, naredimo lahko recimo tako, da v podstrešju uredimo eno ali dve sejni sobi - za tiste, ki težje hodijo po stopnicah, to sicer ni najugodneje, a kaj pa moremo -, na podstrešju naredimo tudi zadosten prostor za priročni arhiv treh oddelkov, lahko pa tudi kakšno dodatno delovno mesto.
V spodnja večja prostora, ki bosta prava delovna dvorana, namestimo delovna mesta za zaposlene, v povezovalnem manjšem prostoru, ki je med njima, pa uredimo majhno čajno kuhinjo z nekaj sedišči. Tu bodo delavci po potrebi lahko malicali. V novozgrajenem preddverju v objekt, to bo pred obstoječim pročeljem hiše, bomo namestili morebitnega vratarja in nekakšno kadilnico, seveda tako, da se bo od daleč videlo, kdo spet zapravlja čas in davkoplačevalski denar s kajenjem, ter tu morda še nekaj sedišč v maniri nekake čakalnice.
V kleti je pač skromni wc, ki ga lahko po potrebi tudi povečamo s prodorom v javni wc ali pa z novim dodatnim izkopom pred stavbo. A zaenkrat raje ne komplicirajmo.

Za ureditev 24 delovnih mest imamo torej na voljo vsaj 280 kvadratnih metrov (230 m2 + 50 m2) v eni etaži. Upoštevajoč velikost delovnega mesta, ki smo si jo izbrali, za 24 delovnih mest porabimo potemtakem 240 m2 prostora. Na to površino dodajmo še recimo vsaj 20% za komunikacije med delovnimi mesti. Skupaj nam to znese 288 m2, kar je v celoti 8 kvadratnih metrov premalo (24 x 12 m2 = 288 m2 - mi imamo na voljo dejansko 280 m2), a vendarle gre za tako majhno razliko, za manj kot 0,5 m2 na zaposlenega, da jo spodoben arhitekt ob načrtovanju zlahka kompenzira - tako ali pa tako pa je na podstrešju na razpolago še dovolj prostora.

Prostor za delavce bomo uredili v podobi delovne dvorane, pravzaprav dveh delovnih dvoran. Tak tip zasnove delovnih prostorov, kjer se desetine delavcev nahaja v enem skupnem prostoru, šef pa je skrit v svojem steklenjaku, iz katerega nadzira ali se kaj dela ali se prav nič ne dela ter se po potrebi, ko ga recimo obišče lepa tajnica, zakrije še z žaluzijami, poznajo mnogi vsaj iz ameriških filmov. Danes se taka delovne mesta ureja malo humaneje s celicami, kjer je okoli posameznega delovnega prostora cca 1,8 metra visoka recimo lesena pregradna stena, ki posamezno delovno mesto vizualno in tudi nekoliko zvočno izolira. Tako bomo naredili tudi pri nas.
Prostorov za vodilne delavce oddelkov ne bomo ločevali po velikosti, morebiti le minimalno ob konkretnem načrtovanju, pač pa bodo poudarjeni oziroma ločeni od ostalih delavcev v delovni dvorani s predelno steno v celi višini etaže, lahko stekleno z žaluzijami, ki omogoča ob pretoku pogledov vseeno večjo zaupnost vodilnega delavca in njihovih posameznih strank – za večje skupine in za ostale pa za zagotovitev tega itak služijo sejne sobe.

ČAS JE DENAR
Zdaj vemo torej tudi že to, da so prostori na Glavnem trgu 25 povsem dovolj veliki, da bi tu našlo prostor 24 zaposlenih občinarjev. Vprašamo pa se lahko še, če je selitev semkaj možna hitro in brez večjih stroškov.
Odgovor je enostaven: Ne gre čez noč. Če bi občina ureditev načrtovala pred nekaj meseci, za ta problem je vedela že zdavnaj, bi zdaj bile stvari lahko že rešene. Imela bi projekt, pridobila bi potrebna dovoljenja, najela izvajalce in torej investirala v prenovo oziroma ureditev lastnih prostorov, s čimer bi na dolgi rok ohranjala oziroma krepila vrednost lastni, ne pa tuji nepremičnini. Kakor koli, čez noč te stvari žal ne gredo, gredo pa lahko precej hitro, če nekdo ve, kaj bi rad.

ŽUPAN IN FRELIH
In zdaj se čisto preprosto vprašamo, zakaj občina, ki mora rešiti svojo prostorsko stisko, za drag denar najema zasebne prostore na Glavnem trgu 24, ti so v lasti podjetnika Freliha iz Šentruperta, ki jih za občino tudi prenavlja, svoje prostore v sosednjem objektu na Glavnem trgu 25, ki so več kot pravšnji za namestitev tistih 24 zaposlenih, pa pušča vnemar. Mar ni to negospodarno? Odgovor je seveda kot na dlani. In to počne ravno župan Muhič, ki je nekoč govoril, da je gospodar in celo da je gospodarstvenik.
Pa sem mislil, da je ekonomija malce bolj eksaktna veda …

DRUGA MOŽNOST
Glavni trg 25 sem vzel samo za lep primer prikaza nesmotrnosti odločitev župana. Gre za grd cinizem, da župan najame zasebne prostore, ob tem pa ima v sosednji stavbi lastne, ki so lahko povsem primerni za isti namen in so še povsem neizkoriščeni.



Toda obstaja tudi druga, morda boljša možnost za občino, da reši svojo prostorsko stisko v lastnem objektu, ne da bi ji bilo treba drago najemati zasebne prostore.
Druga možnost je nekdanji vrtec Janko. Vrtec v tem objektu ne deluje že nekaj let, stavbe pa že par mesecev nasploh nihče ne uporablja – zadnji najemnik je bil RIC za svoj program PUM. Tudi ta objekt je torej ravno tako v lasti občine, je ravno tako več kot dovolj velika za namestitev 24 ljudi, se ravno tako nahaja ob že obstoječem upravnem objektu občine (nad Seidlovo cesto 1), potrebuje prenovo, … Če bi ga občina izkoristila in prenovila za svoje potrebe, bi tudi v tem primeru investirala v lasten objekt in ne bi zato prav nikomur plačevala nepotrebne najemnine … In vse to celo po tem, ko županu še niti najmanj ni uspelo zmanjšati števila zaposlenih v občinski upravi, kar je sicer obljubil, da bo storil.


Je komu z nekaj soli v glavi sploh še jasno, zakaj mora občina najemati zasebne prostore za namestitev svojih delavcev, ko pa ima na voljo odlične možnosti v lastnih objektih?


Tomaž Levičar
Mestni svetnik

petek, 28. september 2007

STOLP NOVI TRG 6

O prihajajoči ogromni novogradnji na Novem trgu 6, ki jo je lahkotno odobril novomeški župan Muhič, in ki že močno razburja javnost.



V torek sem bil na sestanku Društva arhitektov. Beseda je tekla o nameravani novogradnji na Novem trgu 6, na lokaciji, ki je bila do lani v lasti Mestne občine Novo mesto, zatem pa je po ceni 800 milijonov sit prešla v last podjetja Elektroservisi d.d.. Podjetje Elektroservisi je pred kratkim odprlo arhitekturni natečaj za novo pozidavo na tej lokaciji, rok za oddajo rešitev pa je 30. oktober.

Največ negativnih opredelitev na sestanku arhitektov se je nanašalo na predvideno višino stavbe, ki bi naj bila skupaj do devet etaž nad terenom (P+8), še bolj pa na dejstvo, da naj bi objekt iz sprva predvidenih 9.000 m2 brutto etažnih površin nad terenom sedaj s projektno nalogo natečaja zrasel celo na 13.500 m2 površin - torej kar za 50% več, kot je bilo sprva predvideno. S tako zelo povečano brutto etažno površino objekta so praktično povsem odrečene možnosti modeliranja stavbnih mas oziroma volumna objekta in moduliranja višine objekta skozi različnost obsega površine posameznih etaž.
Župan Muhič je imel vse možnosti, da bi eno in drugo preprečil, a teh možnosti zelo očitno ni izkoristil in to čeravno je mojim kolegom arhitektom še pred meseci zagotavljal, da dokler bo on župan, kaj tako velikega tu ne bo zraslo. Pa očitno bo zraslo in to celo z njegovim »žegnom«.

Dokument, ki omogoča novo pozidavo na lokaciji Novi trg 6, torej Odlok o spremembah in dopolnitvah odloka o ureditvenem načrtu Novi trg, je bil sprejet lanskega julija na 30. seji občinskega sveta (3. točka dnevnega reda).
Sprejemanje dokumenta je bilo vodeno po normalnem postopku, s to pomembno razliko, da je župan Kovačič na sami seji, kjer je bil akt v drugi obravnavi, svetnikom v sprejem ponudil kar 14 amandmajev odloka, ki so tega vsebinsko korenito spremenili. Tak način dela je seveda svojevrstno izigravanje zakonodaje (ali je to zakonito, bo še tekla beseda kdaj kasneje), saj je rešitve, ki jih je dodatno uveljavil z amandmaji, odrešil peze soočanja s strokovno in drugo javnostjo na javni razgrnitvi. Z amandmaji je župan ogrozil tudi ekonomski interes občine pri tem projektu, obenem pa je praktično povsem sprostil arhitekturne determinante projekta, saj je dotlej trdne meje možnosti razvoja objekta glede njegovih površinskih razsežnosti in etažnosti praktično povsem sprostil. Županov predlog je podprlo 19 svetnikov, proti je bil začuda le eden – Sašo Stojanovič.

Toda treba je dati pomemben pristavek k vsemu temu, ki deloma razrešuje Kovačiča praktično kakršne koli krivde, močno pa sedaj obremenjuje Muhiča.
Župan Kovačič je namreč občini oziroma županu vendarle zagotovil možnost, da prepreči kakšen povsem nesmiseln in škodljiv poseg investitorja na lokaciji Novi trg 6. Zakaj? V 37. členu odloka je namreč pustil zapisano določbo, ki je glasi: »Pred pričetkom arhitekturnega natečaja mora razpisovalec oziroma investitor natečaja pripraviti razpisno dokumentacijo. Razpisovalec oziroma investitor je dolžan v pripravo natečajne dokumentacije vključiti strokovno in odgovorno osebo s strani MO Novo mesto, ki jo imenuje župan. Projektno nalogo za izvedbo natečaja na predlog investitorja in občinske uprave potrdi župan. (…)« Ključen za današnje dogajanje je seveda zadnji stavek. S tem je namreč župan Kovačič prav vso moč in s tem odločilno težo odgovornosti za ustreznost določb natečaja prenesel na župana MO Novo mesto, torej danes na župana Lojzeta Muhiča. In ta se tega očitno ni zavedal ali pa je zavestno pognal vse pri tem projektu do skrajnega maksimuma, ki arhitekte razburja danes, meščane bo pa kmalu.

Navkljub temu, da je Kovačič povsem razrahljal določbe odloka, ki urejajo prostor Novega trga 6, je občini vendarle dopustil polnomočje nad odločanjem v zvezi z natečajem in s tem omogočil občini, da prepreči neprimerne rešitve na tej lokaciji.
Župan Muhič je imel torej ne le eno, ampak kar dve možnosti, da bi preprečil, da se na lokaciji Novi trg 6 zgodi sporna pozidava v obsegu celo do 13.500 kvadratnih metrov in to v 8-9 etažah nad terenom.
Prvič je župan Muhič lahko vpliv občine oziroma uveljavljanje njenih interesov zagotovil preko predstavnika, ki ga je imenoval s strani občine za pripravo natečajne naloge. Imenoval je Igorja Merlina. Drugič, in to je pa ključno, pa bi lahko župan potrdil le tako projektno nalogo za natečaj, kakršna bi bila za strokovni krog in meščane sprejemljiva. A župan je očitno pozabil na vse. Pri vsem tem pa se župan Muhič niti ne more sklicevati na sicer itak nedopustno nevednost in zaupanje stroki, saj je o problemih pozidave na lokaciji Novi trg 6 večkrat pisalo v medijih, najbolj artikulirano je o tem pisal Mitja Simič iz Društva Novo mesto, povrhu vsega pa sta ga na to problematiko s pismom in s predlogom rešitve situacije pred nekaj meseci opozorila še kolega arhitekta Borut Simič in Marjan Zupanc. Ker se na njuno pismo ni odzval, kakor mi je bilo povedano, sem župana na zadevo opozoril še sam na 5. seji občinskega sveta. Očitno je bilo prav vse to le bob ob steno – kar me pa pri Muhiču sploh več ne čudi. Župan Muhič je imel čisto vse v svojih rokah, pa mu je očitno tudi čisto vse spolzelo iz rok.

Zgodba bo zagotovo še zelo vroča, če se bo tudi končala tako, kakor se zdaj kaže. Arhitekti nasprotujejo torej že sedaj, kar zadeva višino sicer nisem povsem istega mnenja, vsekakor pa sem enako ogorčen glede obsega brutto etažne površine nad terenom (13.500 m2), ki najbolj močno vpliva oziroma zavezuje videz pozidave na tej lokaciji. Splošna javnost pa bo pogledala sila debelo in zavpila najkasneje čez kakšni dve leti, če že ne prej, ko bo od vsepovsod videla kakšen kolosalen objekt jim raste pred očmi.


Tomaž Levičar
Mestni svetnik

(fotografije: pogledi na območje bodoče nove pozidave Novi trg 6, 22., 24., 25., 27 oktober 2005)

POBUDE IN VPRAŠANJA - 8. SEJA

Včeraj, 27. septembra, je bila 8. seja občinskega sveta, na kateri sem ob točki »Pobude in vprašanja« izpostavil naslednje:


PRODAJA OBJEKTA SEIDLOVA CESTA 1 – vprašanje, pobuda
V javnost je prišla informacija, da občina oziroma župan načrtuje prodajo osrednje občinske stavbe na Seidlovi cesti 1 in da bo v občina za prenovljenim delom rotovža zgradila nov objekt, kamor bo poleg 10, ki delajo v rotovžu, umestila še preostalih 90 svojih zaposlenih.

Menim, da je razmišljanje o prodaji objekta Seidlova cesta 1 povsem neprimerno, saj gre za zelo kvalitetno nepremičnino, ki jo občina že sedaj potrebuje zase in v njej lahko zadovolji praktično vse svoje potrebe glede poslovnih površin in nasploh glede poslovanja. Še več, lokacija dopušča tudi izgradnjo morebitnega prizidka na zadnji strani obstoječega objekta, če bi se za to seveda kdaj pokazale potrebe. Lokacija Seidlova cesta 1 je izpostavljena in dobro dostopna obiskovalcem, objekt pa v celoti najbrž že sedaj dovolj razsežen za vse potrebe občine. Povsem nesmiselno je objekt prodajati in graditi novega sredi starega mestnega jedra, kjer po grobi oceni v dopustnih gabaritih gradnje zagotovo ni dovolj prostora za umestitev še 90 zaposlenih, še večji problem pa je oziroma bo ob realizaciji takih županovih namer zagotovitev parkirišč za zaposlene. Ob vsem tem pa gre ob vedno novih selitvah in morebitni gradnji tudi za izgubo dragocenega časa in energije in denarja, ki jih je bolj smiselno vlagati v kakšne druge naloge.

Zanima me ob vsem tem tudi, ali je občina edini lastnik stavbe Seidlova cesta 1. Ali je ministrstvo za obrambo, ki zaseda pritlične prostore, solastnik ali samo najemnik? Če je MORS le najemnik, me zanima, kdaj se izteče najemna pogodba z njimi? Ali lahko občina z njimi najemno pogodbo predčasno prekine – očitno je namreč, da bi prostori, ki jih zdaj uporablja MORS, bili dobrodošli občini.
Prosim, da župan tudi izčrpno pojasni oziroma utemelji svojo namero glede prodaje Seidlove ceste 1 in gradnje za rotovžem.



PREDLOG ZA NOVOGRADNJO NA SMREČNIKOVI ULICI – vprašanje, pobuda
Ob severnem robu Smrečnikove ceste med križiščem s Trdinovo ulico in vrtcem že desetletja stojijo barake – garaže. Gre za izredno dragocen prostor, ki je po mojem mnenju danes neprimerno in seveda preskromno izrabljen, obenem pa je po mojih informacijah celo v lasti Mestne občine Novo mesto – vsaj zemljišče.

Zanima me, kdo je dejansko lastnik parcele oziroma parcel, na katerih stojijo navedene garaže, ter ali so lastniki posameznih garaž zasebniki ali pa je to občina. Kako je to urejeno v zemljiški knjigi?
Predlagam, da občina nagovori lastnike zemljišč, na katerih stojijo garaže in tudi širše, oziroma lastnike garaž, če to pač ni občina, za pripravo lokacijskega načrta, ki bi omogočil bolj kvalitetno ureditev prostora – izgradnja podzemnih parkirišč, novi poslovni prostori (pisarne, trgovine ipd) ter morebiti tudi nova stanovanja. K realizaciji takega projekta bi občina lahko pritegnila svoje podjetje Zarja d.d., ki bi naj se ukvarjalo tudi s tovrstno gradnjo.
(Občina ima v rahli povezavi s to zadevo že pripravljen tudi projekt »Ureditev Resslove ulice – strokovne podlage« – številka projekta 41/97, ki ga je julija 1997 izdelalo podjetje Spina.)

Več na: http://tomazlevicar.blogspot.com/2007/08/novogradnja-na-smrenikovi.html


KNJIŽNIČNA KINOTEKA – vprašanje, pobuda
Zanima me, po kakšnem ključu se Knjižnica Mirana Jarca odloča za nakupovanje filmov, koliko filmov je nakupila v posameznih letih, odkar pač gradi svojo zbirko filmov, kje knjižnica filme na DVD-jih in VHS kasetah kupuje. Ali ima knjižnica pripravljen seznam filmov, ki jih želi kupiti, je ta seznam kje objavljen, ga je možno videti?

Sodim, da mora tudi novomeška knjižnica v prvi vrsti graditi svojo zbirko filmov v oziru na kvaliteto. Zato predlagam, da Knjižnica Mirana Jarca v povezavi s strokovnjaki s področja filma pripravi seznam filmov, če ga seveda še nima, ki jih mora pridobiti, ter da zatem te filme tudi prednostno kupuje.
Kakor je navada pri knjigah, da so mnoge v knjižnici pač v tujih jezikih, menim, da je tudi pri zbirki filmov sprejemljivo, da so filmi v tujih jezikih, predvsem v angleščini, če pač vseh ni moč pridobiti s slovenskimi podnaslovi.

Več na: http://tomazlevicar.blogspot.com/2007/08/naa-knjinica-in-slavni-filmi.html


LUČI NA ROTOVŽU – vprašanje, pobuda
Ob prenovi rotovža je občina na njegovo glavno pročelje namestila tudi dekorativno osvetlitev, a ta že dalj časa ne deluje.

Predlagam, da občina osvetlitev popravi oziroma pojasni zakaj tega morebiti ne namerava storiti.

Glejte tudi: http://tomazlevicar.blogspot.com/2007/08/temni-rotov-v-poletni-noi.html


BRV PREKO TEŽKE VODE NA LEBANOVI ULICI – pobuda, vprašanje
Preko potoka Težka voda je med Lebanovo ulico in Nad mlini urejena brv za pešce. Brv očitno že precej let ni bila obnovljena, zato je v zelo slabem stanju.

Predlagam, da občina brv, sklepam, da je v njeni lasti, prenovi oziroma po potrebi zgradi novo, ki bo primerna tudi za kolesarje (brez stopnic).
Prosim tudi za informacijo, zakaj občina dovoli, da se infrastrukturni vodi na vizualno povsem neprimeren način vodijo po novomeških mostovih, kakor je primer tudi na tem mostičku. Kdo daje soglasje k načinu vodenja infrastrukturnih vodov?

Glejte tudi: http://tomazlevicar.blogspot.com/2007/08/zgaran-most-in-svea-cev.html


GLAVNI TRG 25 – pobuda, vprašanje
Zanima me, če je rešeno vprašanje lastništva prostorov v zgornji etaži stavbe Glavni trg 25 (nekdanji Barve-laki oziroma Drogerie Markt) glede česar je v zadnjih letih potekal »spor« z Mercatorjem.

Ali so prostori na Glavnem trgu 25 sedaj formalno v lasti občine? Če so v lasti občine, kakšni so načrti župana glede uporabe teh prostorov v prihodnosti? Zakaj občina ob očitni prostorski stiski za svoje službe tamkaj začasno ne uredi svojih poslovnih prostorov?


OTROŠKA IGRIŠČA 2007 – pobuda, vprašanje
V dosedanjem času tega leta še ni bilo zaslediti kakršnih koli aktivnosti občine na področju urejanja novih igrišč ali prenove obstoječih, čeravno so v ta namen v proračunu zagotovljena finančna sredstva in čeravno so na mnogih igriščih nujna vzdrževalna dela, recimo popravilo ali nadomestilo igral ipd. Nenavadno je tudi, da se te naloge občina ni lotila že prej, da bi otroci že v poletnih mesecih lahko igrišča kar najbolj polno uporabljali.

Zakaj občina doslej na tem področju ni ničesar naredila? Kam bo vložila proračunska sredstva, katera igrišča bo z njimi letos prenovila, kje in kakšna igrišča bo letos občina uredila na novo?


NARODNI DOM – vprašanje
V zadnjem obdobju ni zaslediti novic v zvezi z Narodnim domom, pa tudi ne z ustanovo, ki je bila ustanovljena v interesu skrbi za ta objekt, predvsem pa v funkciji zbiranja sredstev za prenovo.

Zanima me, kakšni so županovi načrti v zvezi z nadaljevanjem prenove Narodnega doma – finančno, časovno, organizacijsko, ob tem pa me zanima tudi, kaj se pravzaprav dogaja z »Ustanovo za Narodni dom«.


SPREHAJALNA POT OB KRKI V MESTNEM JEDRU – vprašanje
V veljavnih Prostorskih ureditvenih pogojih za območje mestnega jedra je predvidena tudi ureditev sprehajalne poti po levem bregu Krke od obstoječega Župančičevega sprehajališča do Parka EU. Občina bi seveda morala najprej pridobiti v last za ureditev te poti potrebna zemljišča, v najslabšem primeru pač preko postopka razlastitve.
Na odseku med Parkom EU in Strojarsko ulico so dogovori občine z lastniki potekali že pred časom, večina pa je bila ureditvi poti naklonjena oziroma ji ni nasprotovala.

Zanima me, kako občina sedaj vodi dogovarjanje z lastniki zemljišč, kdaj bo za ureditev poti potrebne dele parcel odkupila ali sklenila služnostno pogodbo ter kdaj bo pot urejena.


PLEČNIKOV SPOMENIK – vprašanje
Ob Ljubljanski cesti v Bučni vasi stoji spomeniko NOB, ki je delo Jožeta Plečnika. Spomenik je slabo vzdrževan.

Zanima me, ali občina skrbi za ta spomenik oziroma kdo nasploh v MO Novo mesto skrbi za spomenike NOB in za ostala spominska obeležja.

Glejte tudi: http://tomazlevicar.blogspot.com/2007/08/plenik-v-plevelu.html




ODKUP IN UREDITEV GRADU GRM – vprašanje
Župan Muhič je lani napovedal, da bo poskrbel za grad Grm, v njem pa uredil tudi vinsko klet. Glede na to, da grad ni še niti v lasti občine, je to seveda smela, vsekakor pa podpore vredna obljuba.

Zanima me, kaj občina trenutno dela v zvezi z gradom Grm. Kako potekajo postopki nakupa gradu (stavbe in zemljišča), kako je s pripravo lokacijskega načrta,…?


UREDITEV ALI PRODAJA OBMOČJA OB KANDIJSKEM KRIŽIŠČU – vprašanje, pobuda
Mestna občina Novo mesto je po mojih podatkih lastnik dela območja na severo-vzhodnem kvadrantu križišča ob Kandijskem mostu - na desnem bregu Krke. PUP za mestno jedro Novega mesta (Posebna morfološka (krajinska) enota Ragov log in Ragovska ulica) na tu dopušča možnost dopolnilne gradnje.

Predlagam, da občina skupaj z drugimi lastniki v tem območju (k.o. Kandija, parc. št. 164, 165, 166, 167, 168, 169, 171,…) nemudoma pristopi k pripravi lokacijskega načrta za preureditev območja, saj se nudijo možnosti za izgradnjo novega poslovnega objekta, v okviru katerega bi bilo možno v podzemlju pridobiti tudi nova parkirna mesta. V kolikor bi v projekt prenove območja vključili tudi del obstoječe pozidave, se nudijo možnosti za večji projekt, ki bi moral biti zanimiv tudi za občinsko podjetje Zarja d.d.

V kolikor občina ne namerava pristopiti k realizaciji takega projekta, predlagam, da parcelo proda interesentu za izvedbo pozidave, vsekakor pa pomaga pri pripravi prostorskega akta.


PRENOVA DELA KANDIJSKE CESTE – vprašanje, pobuda
Novomeška občina je manjši soinvestitor pri prenovi krajšega odseka Kandijske ceste. Po razpoložljivih podatkih naj bi se zgolj okoli 100 metrov dolg odsek prenavljal od septembra pa vse do maja prihodnje leto.

Zanima me, zakaj se bo tako kratek odsek prenavljal toliko časa. Prosim, da občina poda oziroma pridobi natančna pojasnila glede tako dolgega obdobja rekonstrukcije ceste, zaradi česar bo močno oviran tudi mestni promet.
Predlagam, da občina skupaj z državo od izvajalca zahteva najkrajši možni rok izvedbe prenove tega zgolj 100-metrskega odseka ceste.


ODGOVORI NA SVETNIŠKA VPRAŠANJA IN POBUDE NA WWW.NOVOMESTO.SI – vprašanje, pobuda
Opazil sem, da celo po nekaj mesecih občina še vedno ni uspela na svoji spletni strani objaviti odgovorov na svetniška vprašanja in pobude, čeravno gre za dokaj enostavno nalogo.

Seveda ponavljam pobudo, da naj se odgovori na svetniška vprašanja in pobude objavljajo ob zapisniku posameznih sej občinskega sveta in na način, da bo enostavno možno iskanje, obenem pa prosim za pojasnilo, zakaj doslej to ni bilo storjeno.




POTOVANJE V ANGLIJO NA ENTENTE FLOREALE – vprašanje
Informacija na občinski spletni strani nakazuje, da se je podelitve priznanj s tekmovanja urejenosti mest Entente Floreale, ki se je odvilo v Angliji, udeležilo 7 udeležencev, morda celo več?, iz Mestne občine Novo mesto, med njimi celo član uprave podjetja Zarja d.d.. Tako obsežna delegacija za prevzem priznanja je naletela na čudenje in celo ogorčenje nekaterih naših občanov, ki se jim seveda v načelu pridružujem tudi sam, saj menim, da bi vse potrebno v Angliji v tem primeru lahko postorila tudi številčno bistveno skromnejša delegacija, tudi zgolj enočlanska, predvsem pa je taka razsipnost neumestna v času, ko župan javno govori, da skromen občinski proračun ne omogoča izvajanja nekaterih projektov.

Prosim za informacijo o tem, koliko udeležencev se je dogodka v Harrogatu udeležilo iz Novega mesta, kolikim je stroške potovanja, bivanja itd krila Mestna občina Novo mesto, kakšni so bili stroški potovanja v celoti in na posameznega udeleženca po posameznih postavkah (letalska pot, bivanje, dnevnice, lokalne poti, darila ipd), koliko časa je obisk trajal, kakšen točno je bil program obiska in seveda kakšna je bila na tem dogodku naloga vsakega posameznega udeleženca iz MO Novo mesto.
Zanima me tudi, po kakšnih kriterijih sicer občina načrtuje svoje poti v tujino in v oziru na kaj se odloča o številu zastopnikov.
Prav tako me zanima, katerih dogodkov v tujini se je MO Novo mesto udeležila v zadnjem letu dni, koliko in kateri udeleženci s strani MO Novo mesto so se jih udeležili.

Seveda pa izrekam tudi čestitke občini ob prejemu bronastega priznanja.


POROČILO O DELU ŽUPANA – pobuda
V medijih smo lahko zasledili informacijo, da je župan v prostorih rotovža na novinarskih konferenci predstavil svoje dosedanje delo. Predstavitev naj bi bila podkrepljena tudi s 39-stranskim poročilom.

Glede na to, da tovrstno poročilo more in mora zanimati tudi občinske svetnike in glede na to, da poročilo ni uvrščeno na dnevni red te seje, prosim, da župan svetnikom priskrbi izvod poročila, ki ga je ponudil novinarjem, na naslednji seji občinskega sveta.

Tomaž Levičar
Mestni svetnik


(fotografije: Narodni dom – predstavitev knjige Braca Mušiča, 27. september 2007; Kandijska cesta, avgust 2006; Plečnikov spomenik, 24. avgust 2007; strop baročne sobe gradu Grm, 5. september 2007; Seidlova cesta 1, 15. september 2007; občinska stavba Glavni trg 25, 26. september 2007)

četrtek, 27. september 2007

OGLASI SE

oglasna tabla pred vhodom v Knjigarno Goga; 22. september 2007


1000 BESED: SMS ALI L

osnovna šola Grm, 21. september 2007


sreda, 26. september 2007

paNoraMa: TRDINOVA

pogled na mestno jedro s hiše na Trdinovi ulici (nekdanja Skalickyjeva hiša); 22. in 20. september 2007






torek, 25. september 2007

SODI(TI) GRADU GRM

O tem, kaj paše gradu Grm.


Ko sem bil majhen, so v reviji Ciciban večkrat pripravili malce izzivalno igrico. Na sliki je bil en kup predmetov, cicibani pa smo morali ugotoviti, kateri predmet tja ne sodi po obliki, barvi, funkciji ali zaradi kakšnega drugačnega nesorodstva z ostalimi.
Ker smo sedaj mnogi že precej starejši in vsaj po letih nismo več cicibani, bi bilo take igrice neprimerno in za koga morda celo preveč enostavno igrati. V ta leta bolj sodi igra »Kaj paše?«.

In pred nami je že en tovrstni izziv. Iz kruto realnega življenja. Na sliki je del vzhodnega pročelja gradu Grm. Ni videno prvič, je pa tokrat prikazano, da bi se lahko igrali. Na sliki, na kateri skoraj nič ne sodi skupaj z gradom, je treba torej najti vsaj en element, ki bi ga ob zdravi pameti tja res umestili.

Kakšna pa je nagrada za tistega, ki najde kak element na sliki, vsaj enega, ki pristoji temu stoletja staremu gradu? Torej, kdor ugotovi, kaj paše, si lahko za nagrado organizira individualni ogled vseh pročelij tega pomembnega kulturnega spomenika Novega mesta. In se za nagrado torej igra še naprej.


Tomaž Levičar
Mestni svetnik

(fotografija: grad Grm, 23. september 2007)

ponedeljek, 24. september 2007

8. SEJA – MED NOTAMI IN IGRO

O že sredi septembra propadlih julijskih načrtih župana Muhiča za delo občinskega sveta.



V četrtek bo nova seja novomeškega občinskega sveta. To bo 8. seja odkar občino vodi Lojze Muhič. Tudi ta seja je po obsegu gradiva še bolj pa po njegovi zahtevnosti precej uboga. Med poletjem na občini očitno niso uspeli pripraviti kaj dosti bistvenega za občinski svet. Občinski svet bo zato obravnaval praktično le gradiva v 2. obravnavi, ki so skoraj identična onim v 1. obravnavi, s temi torej sploh ni bilo kaj dosti posla, obravnaval pa bo tudi manjše popravke nekaterih dokumentov. Potem je pa tu še nekaj klasike kadrovanja na občinske stolčke in prodajanja nepremičnin. Nič posebnega. Še slabše in zelo simptomatično pa je, da župan ne uresničuje niti lastnih najnovejših planov.
O čem govorim? Tokrat govorim o tem, da je na 7. seji občinskega sveta, potekala je julija, župan občinskemu svetu pri točki odgovori na vprašanja in pobude svetnikov predstavil okvirni program gradiv za obravnavo na občinskem svetu Mestne občine Novo mesto za leto 2007. Za posamezen dokument oziroma nalogo je v gradivu navedel tudi predviden čas obravnave na občinskem svetu.

Pustimo ob strani misel, da je malce smešno tak program predstavljati v drugi polovici leta, na katerega se vse skupaj nanaša, in poglejmo raje, kaj novega je župan pred zgolj dobrima dvema mesecema načrtoval dati v obravnavo na septembrski seji občinskega sveta:
1. Prostorski načrt za Turkov hrib – 1. obravnava;
2. Program opremljanja zemljišč za gradnjo na območju MO NM – 1. obravnava;
3. Spremembe in dopolnitve PUP za mestno jedro Novega mesta – 1. obravnava;
4. Prostorski načrt nadomestna gospodarska cona ob Straški cesti – 1. obravnava;
5. Spremembe in dopolnitve UN Livada – 1. obravnava;
6. Sporazum o delitvi premoženja med MO NM, Občino Straža in Občino Šmarješke Toplice;
7. Sprememba odloka o proračunu za leto 2007;
8. Opredelitev MO NM do gojenja gensko spremenjenih organizmov;
9. Spremembe in dopolnitve Poslovnika o delu občinskega sveta.

Pa poglejmo še rezultat:
http://www.novomesto.si/si/obcina/svet/seje/?id=87
Na dnevni red 8. seje je od 9 (devetih) zgoraj navedenih točk, ki jih je župan povsem sam načrtoval, torej uspel od julija do srede septembra pripraviti zgolj eno samo točko, namreč »Opredelitev MO NM do gojenja gensko spremenjenih organizmov«, ki je pod malce drugačnim imenom 12. točka trenutnega dnevnega reda septembrske seje. Morda bo na dnevi red uspela priti še točka glede spremembe poslovnika občinskega sveta, za kar pa je itak bolj ali manj poskrbel občinski svet sam. To pa je tudi vse.
Tega sploh ne bi posebej omenjal, če bi županu načrte dela pripravljal jaz, bil bi najbrž sila zahteven, in če bi načrt bil pripravljen vsaj kako leto nazaj, kar bi bilo lahko opravičilo, da se človek lahko reče, da se je malce »zakalkuliral«. A ni tako, načrt si je po lastni podobi pripravil župan sam in to je naredil le dobra dva meseca nazaj.

Kje je problem našega župana? Kdo na občini pravzaprav planira, izvaja in nadzira delo? Pravzaprav ve vse to le župan sam, ki je skladatelj te štiriletne novomeške simfonije.
Lahko je problem v glede na obstoječi kadrovski potencial nerealnem načrtovanju dela, kar bi bila velika napaka vodstva občine, lahko je problem v vodenju in predvsem v nadzoru dela, kar bi tudi bila velika napaka vodstva, lahko je problem v preveč permisivnem odnosu do zunanjih izvajalcev, kar bi zopet bila napaka zgolj vodstva občine, lahko je problem v nezmožnosti motiviranja, kar bi zopet bila napaka saj vemo koga … Bomo še videli.



A pod črto vsega tega je važno le to, da ob tako zelo neintenzivnem delu novomeška občina iz meseca v mesec bolj zaostaja za konkurenco in ustavlja možnosti za razvoj v bodoče. Kar pa ni zgolj napaka ali celo zmota, ampak je že velik problem novomeške občine in prebivalcev.


Tomaž Levičar
Mestni svetnik


(fotografija: Knjigarna Goga, 13. avgust 2007; dvorišče Interne bolnice, 13. avgust 2007)

IKONE MESTA: PRIKOLICA ADRIA

Prva med vsemi je bila Adria 375. Da ne bi ušel dober posel s Švedi, je bila narejena na vrat na nos. V dveh mesecih – od nejasne ideje do dobrega izdelka. In naredili so jo ljudje, ki dotlej niso imeli prav nič opravka s takimi ali s podobnimi izdelki. A naredili so odlično. To je bilo leta 1965. Februarja. Že nemudoma za tem, ko so jo ustvarili, so jo poslali na stockholmski sejem, kjer je ta novomeški proizvod doživel velik uspeh. In prav na Švedskem so šle zatem v prodajo kot za med, saj so bile menda boljše od angleških, ki so takrat obvladovale cel skandinavski trg.
Gre seveda za Adriino počitniško prikolico, prvo v seriji mnogih, prvo v seriji stotin različic. Druga je bila z imenom Opatija. Izdelovali pa so jih najprej le v Novem mestu, kasneje pa tudi v Brežicah in v belgijskem Deinzeju.


V prikolici sem bil na počitnicah dvakrat v življenju. Če me spomin ne vara oziroma če ni zadeva potlačena pregloboko v nezavednem. Prvega primera nekje iz Dalmacije se v resnici celo sploh ne spomnim, ker je časovno tako zelo oddaljen, da ga lahko opazujem le na fotografijah, drugekrati pa smo v Sadkovi prikolici Adria Caravan na slovenski obali tako bore malo spali, da mi tudi ta primer ni ostal prav nič domač. Pa vendarle, mojim izkušnjam navkljub mi ni težko postaviti enostavno trditev, da je Adriinih počitniških prikolic, tako takih že zelo starih kot tudi onih, ki so še v povsem rosnih letih, po obalah Jadrana kot listja in trave. Najverjetneje pa so te belo-modre prikolice številčne tudi ob kakem drugem morju, ko jih pa še danes celo z vlakovnimi kompozicijami pridno vozijo po svetu.

Adriina prikolica je tudi edini preživeli celoviti proizvod IMV-ja. Katre ni več, petice in podobnih, ki so jih tu tudi dajali vkup, prav tako ne, kombija žal ne delajo več in marsičesa drugega seveda tudi ne. Počitniška prikolica pa v posodobljeni različici še vedno prihaja s proizvodnih trakov podjetja, ki se danes imenuje Adria Mobil, torej ravno tako kot novomeški kolesarski klub. »Nobenega dvoma ni, da je IMV razvijal program avtomobilskih prikolic z lastnimi napori in da bi tako moralo ostati tudi v bodoče,« je pred dobrimi 20 leti v tovarniškem časopisu Kurir zapisal Martin Sever.


Ni pa niti dvoma, da je počitniška prikolica Adria, ki so jo daljnega leta 1979 oglaševali z besedami »IMV počitniški dom – pojem udobja in kvalitete«, tudi ikona Novega mesta.


Tomaž Levičar
Mestni svetnik


(fotografije: 21. in 22. september 2007)

nedelja, 23. september 2007

TURISTI PRED VRATI

O preselitvi Turistično informacijskega centra na Glavni trg, o njegovem delovniku in o njegovi ekonomiji ter o Zavodu za turizem in vse to nekako pred svetovnim dnevom turizma, ki je 27. septembra.



Novomeški Turistično-informacijski center (TIC) je imel dolga leta svoje prostore v občinski stavbi na Novem trgu. V tisti stekleni stavbi, ki je sedaj bolj ali manj tik pred svojim koncem. Sicer je bilo to v središču Novega mesta, a vendarle na obrobju mestnega središča, predvsem pa na obrobju življenja in ne prav ob poteh obiskovalcev mesta. Prostori so bili povrhu majhni, tesni, neudobni ter, vsaj zadnjih nekaj let, izmučeni, neurejeni, na nek način celo zanemarjeni. Zato in zaradi klicev mnogih meščanov, tudi Društva Novo mesto, da naj zadevi občina že vendarle priskrbi lepši prostor na primernejši lokaciji, se je začel proces selitve. Tako kot mnogi procesi na občini, je tudi ta tekel počasi. In z zapleti.


Šli naj bi kar na Glavni trg. Prejšnji župan je začel odisejado s selitvijo TIC že nekako leta 2005. Takoj se je pokazalo več možnih rešitev. Najpogosteje se je omenjal Glavni trg 30. Tu bi se TIC-u kasneje pridružil muzej razvoja mesta. Možna rešitev je bila denimo tudi v mladinskem hotelu, saj je DNŠ prostore v okviru hotela občini ponudil v zameno za tiste ob rotovžu, kamor bi oni s kavarno širili svojo knjigarno. Na koncu pa je TIC torej pristal ravno v tej žal nesojeni knjigarni-kavarni. Vmes se je zgodilo precej peripetij s selitvijo prejšnjega najemnika in z na novo zraslimi ambicijami podjetja Zarja d.d., da bi si kar sredi trga uredila pisarniške prostore. Vse skupaj je zatorej h koncu pripeljal šele sedanji župan. Nova lokacija je za TIC seveda odlična, prostori so ličneje opremljeni, a še vedno ne prav kaj prida veliki, kup problemov pa očitno kar ostaja. Mnogi so menili, da bodo problemi izginili z ustanovitvijo Zavoda za turizem.


Občina se je ustanavljanja Zavoda za turizem lotila pred letošnjim poletjem. Na vrat na nos. In ne da bi se v zvezi s tem posvetovala vsaj s turističnimi delavci iz občine in širše, z gospodarsko zbornico pa z obrtno zbornico in z mnogimi drugimi, katerih mnenja oziroma usmeritve so pri taki stvari dobrodošli.
Zaradi take ihte bi si seveda tudi mislili, da bo poleg gole formalne ustanovitve zavoda nemudoma narejenega še kaj več. Pa doslej ni bilo tako in tudi ne kaže da bo kaj kmalu. Statut zavoda denimo še sedaj ni niti pripravljen, zaradi česar tudi ni razpisa za direktorja tega zavoda in vsled vsega tega ta tudi ne more delovati. Zavod imamo torej praktično le na papirju. In zato je TIC v svojem bistvu še danes prav tak, kot je bil prej pa četudi je v lepih novih prostorih. Obetali so nam drugače.

Preberimo recimo naslednje iz obrazložitve k Odloku o ustanovitvi Zavoda za turizem, ki so jo napisali na občini: »(…) Ocenjujemo, da bo zavod pridobil lastnih sredstev do 20% vseh sredstev. Pogoj za to pa je takojšnja ustanovitev zavoda, saj bi z njo še ujeli večji del glavne turistične sezone.«
Evo, tako imenovana poletna turistična sezona, zaradi katere se je nekaterim tako zelo mudilo, je sedaj mimo, napovedanega prihodka pa še vedno prav nikakršnega. Na TIC niti spominkov ne prodajajo turistom.
Obeti s tem zavodom so bili, jaz sem bil do njih resda silno rezerviran, realizacije pa ni prav nobene. Je občinarjem preveč energije pobralo sajenje rožic za Entente Florale? Morda. Očitno ustanoviteljska vnema v tem mestu ni popustila že vse od Rudolfa IV. Le da se danes vedno nekaj mudi. Pa noben ne ve točno zakaj. Spomnimo se še lahko, da je bila prav zelo podobna ustanoviteljska vnema in ihta med nami prisotna ob ustanavljanju Univerzitetnega in raziskovanega središča Novo mesto (URS). Ravno toliko, da tedaj niso rekli, da bo svet padel s tečajev, če se ta URS ne ustanovi nemudoma, poslanec Grill pa je obetal zato še veliko finančnih sredstev države in podobnih – seveda le če bo stvar seveda nemudoma ustanovljena. In so pohiteli. No, zdaj je časa preteklo že za skoraj cel vek, našemu Grilu se počasi izteka mandat v parlamentu, pa ni od vsega še nič kaj dosti. Izgleda, da se na občini vedno mudi z ustanavljanjem nečesa, potem pa nihče ne ve dobro, kaj naj z ustanovljenim počne.

Sicer pa revolucionarnih sprememb od tega zavoda res ne gre pričakovati, kar je že ob njegovi ustanovitvi povedal tudi svetniški kolega Kramar – TIC zdaj in Zavod za turizem potem bosta res bolj ali manj eno in isto – enako število ljudi, isti ljudje, približno enak obseg financiranja, podobna organizacija, podoben program del… Skratka, nič kaj dosti nastavkov za spremembe. A počakajmo vsaj še toliko, da bomo videli, kdo bo imenovan za direktorja tega Zavoda za turizem, kar bo zagotovo spet vsaj toliko zanimivo spremljati kot dogodivščine ob izbiranju direktorice knjižnice.


Vrnimo pa se raje na ta TIC, ki je zdaj lepo na Glavnem trgu. V petek zvečer sem spet posedal za mizico Knjigarne Goga, me je pač gospod pisatelj povabil na vodo, dobil sem pa celo sok. In so prišli mimo turisti. Iskali so fotogalerijo, ono Radovičevo zadevo, pa so zato malce zaskrbljeni prišli na TIC po to in morda po še kakšno informacijo. Vrat niso mogli odpreti. TIC je bil že zaprt. Zapirajo ob 18.00. Enkrat je seveda treba končati z delovnikom in v petek zvečer morda še ni katastrofalno, če je TIC zaprt. Toda precej slabše in zelo nenavadno pa je, da ima TIC ob sobotah odprta vrata le 4 dopoldanske ure, a še huje, v nedeljo, ko se v Novem mestu znajde morebiti še največ gostov, ki bi informacije zagotovo potrebovali, je TIC celo povsem zaprt.
Kakšna bo rešitev? Zdi se mi, da kaj dosti od občine ne gre pričakovati, bo pa zato k rešitvi teh zagat očitno doprinesel kar Hostel Situla. Hostel v stavbi, kjer je bila nekoč tudi Ribja restavracija, obeta poleg ostalega tudi lastno informacijsko pisarno. Hostel bo seveda odprt svetek in petek, s tem pa menda, kakor obeta kolega Grobler z DNŠ, tudi njihova turistična info pisarna. Pa še spominke bodo prodajali, pa kolesa bodo imeli … Tako bomo imeli očitno kar dva TIC-a, občinskega in študentskega. Na razdalji kakih 50 metrov. Le kateri bo boljši?

Morda bi še vedno imelo nek smisel, da bi tam ob rotovžu, kjer je danes občinski TIC, vendarle uredili knjigarno-kavarno, v Situlo pa preselili TIC. Če je za kaj takega seveda sploh še kaj volje pri enih in drugih.


Če si župan za svojega edinega svetovalca postavi svetovalca za turizem, potem si mislimo, da je zdaj to sila pomembno področje razmišljanja in dela v tej ustanovi. Pa je po vsem tem to res?


Tomaž Levičar
Mestni svetnik

http://www.world-tourism.org/
http://www.unwto.org/
http://www.ntz-nta.si/

(fotografije: TIC na Glavnem trgu, 22. september 2007)

sobota, 22. september 2007

petek, 21. september 2007

MEŠ(Č)ANI: IGOR OBRADINOVIČ

Moj sosed Igor. Pravzaprav moj nekdanji sosed Igor.



Igor je stanoval in delal na gradu Grm. Mojih 33 let je bil tam, svojih pa še nekaj več. V gradu je bil namreč od svojega prvega leta starosti dalje. Pred dvema letoma nas je zapustil. Mislim, da je bilo zato nekoliko žal celo mojemu očetu, ki je nerealizirani slikar, kajpada, saj je izgubil občasnega sogovornika o teh in sorodnih zadevah. Zdaj Igor ustvarja v Narodnem domu. Igor je slikar, kipar in še kaj. Igor je seveda tudi brat slavnega bobnarja Dušana, ki je še nekako moj sosed, in nič manj znanega nekdanjega vremenarja, zdaj pa učitelja Milana, ki pa se je tako kot Igorjeva mama tudi že dolgo nazaj odselil v drugi del mesta.

Grmsko grajsko dvorišče je bilo vsa ta leta, posebej pa zadnje desetletje ali dve nemalokrat na pol prekrito z Igorjevimi mavčnimi kalupi in seveda z raznimi odlitki. Vsi mogoči kaktusi, ki jih je njegova mama pridno gojila pred vhodnimi vrati, so bili kar izgubljeni sredi te Igorjeve mavčne beline. Vse mogoče oblike je znal narediti s čopičem in roko, z barvo, glino, mavcem, lesom, … Naravne in nenaravne. Pri oblikah je Igor povsem sproščen, pravijo da surrealen. In res se spominjam, da je pred kakšnimi petnajstimi leti z velikim navdušenjem govoril, ko je dospel nazaj v Novo mesto iz gaudijevsko-dalijevsko-mirojevske Barcelone. Barcelona je bila tedaj zanj kot Meka za vernike ali Glastonbury za rockerje ali vinograd za Dolenjce. Kar je čisto v redu. Za Igorja, mislim.


Igorja bi seveda človek včasih dal čez kolena in z leskovo, če ne morda kar z vrbovo šibo dobro naklestil. Da bi ga naučil ekonomije. Sploh ko mi začne razlagati za kak drobiž prodaja svoje izdelke, se mi dvigne pritisk in začnem, da ne bi že zarana prišel moj konec, mrzlično iskati enap, Krkino zdravilo proti hipertenziji, kakor me je prav včeraj podučil profesor Miha Japelj, da mi umiri krvotok.
Zdaj denimo je Igor izdelal zelo atraktivne lončene lestence za nekega znanega dolenjskega gostilničarja pa sem skoraj prebledel, ko je povedal za kako malo evrov mu jih namerava prodati. Le za toliko, kolikor je treba recimo odšteti za denimo prav najbolj pogrošen lestenec, v kateri od velikih trgovin. Za Igorja njegovo delo res ni ekonomska kategorija. Rabil bi menedžerja. Ni dvoma. Pa tudi občina bi kaj več lahko vlagala v novomeške umetnike, tudi v likovnike take in drugačne. Pa ne le občina, večkrat se sprašujem, kam velik presežek svojega denarja vlagajo novodobni premožneži, tudi tisti certifikatski in privatizatorski. Le v avtomobile in morda še v kako ogromno, a silno brezdušno bajto? Meceni pa taki!



Zdaj Igorju že nekaj časa hodim po glavi, da naj končno naredi oni kip v spomin Julije Primic, ki ga bo dal pred njeno novomeško domovanje. Vsaj maketo naredi, mu govorim. In čakam. Se mi zdi, kakor da se je za Prešernom še Igor malo preveč navdušil za tole Julijo in da zdaj misli, da nič ni dovolj dobro zanjo.



Tomaž Levičar
Mestni svetnik

(Fotografije: Igor Obradinovič v Narodnem domu, 21. september 2007)