sreda, 2. januar 2008

(V)RAGOV LOG

Ragov log oziroma Vragov log ni le najlepši mestni gozd, kamor Novomeščani zahajajo na sprehode, razgovore, k igri ali enostavno k počitku, ampak je tudi gozd, kakor najbrž še kakšen, ki vzbuja domišljijo. Zato gozd počiva tudi na mitih, kakršnega izdaja recimo spodnji zapis, ki ga je Danica Zupančič postavila v Dolenjski list pred kakimi petdesetimi leti.

Kako se je vrag poslovil od Novega mesta

“Bilo je takrat, ko je hudič še užival različne popuste na naši zemlji. Kot eleganten gospod v črnem fraku in cilindru je hodil po svetu, se zabaval in urejal poslovne zadeve. Prav posebno so mu ugajali kraji ob Krki. V vasi, kjer je danes Ragovo pri Novem mestu, se je tako vgnezdil, da je imel tam kar domovinsko pravico. Danes je jedel pri tem kmetu, jutri pri drugem; nikjer se ga niso upali zapoditi, ker bi jim lahko nakopal bolezen v hišo ali nesrečo pri otrocih in živini. Marsikje so ga težko gledali. Ko je gospodinja prinesla južino na mizo, se je delala, kot da ga ne bi opazila in je razvrstila okoli sklede toliko žlic, kolikor je bilo družine in poslov pri hiši. Toda peklenšček se ni dal kar tako odgnati. Nikoli ni čakal na povabilo, prvi je sedel k mizi, pograbil žlico in zajemal tam, kjer je bilo najbolj zabeljeno.
Poleti se je z njim še nekako izhajalo. Vedno mu je bilo vroče: čez dan se je hladil v hosti in v Krki, ponoči pa - kot da bi se bil udrl, nikjer ga ni bilo videti. Še danes se dobro ne ve, kam je zahajal. Huje je bilo pozimi. Prislinil se je v zapeček, od koder se ni ganil ves teden. Tudi k mizi ni hodil, gospodinja mu je morala tja prinašati jed. Venomer je rentačil, da mu kuha sam krompir in zelje. O pojači pa sploh ni bilo da bi govoril, saj mu še cvička ne privoščijo, da bi si oplaknil suho grlo. Kadar mu je skuhala štruklje, take v cunjo zavite, in pristavila polič starega, vsaj lanskega trškogorca, takrat je bil dobre volje. Na večer, ko so jeli zahajati sosedje v hišo, da so z gospodarjem kakšno rekli o živini in pomladni setvi, se je tudi on v zapečku razgovoril in se hvalil s svojimi izkušnjami, češ da je prehodil svet z odprtimi očmi podolgem in počez. Če mu je kdo ugovarjal, se je zadrl in švignil z zelenimi očmi tako pošastno, da je vsem vroče postalo.
Povedali smo že, da je črni možic posebno rad jedel štruklje. Neki kmet, ki je bil slišal o peklenščkovi moči, se mu je hotel prikupiti, pa je naročil ženi, naj mu kuha štruklje s smetano in ocvirki zabeljene. Zraven naj bo vselej še polič sladke črnine, s katero bo gospod v fraku zalival dobro jed. In res, peklenšček se je držal te hiše kot klop kože. Prebrisani gospodar je že začel narahlo vrtati vanj, naj se mu na kakšno vižo oddolži za drago in dobro jed. Ker zelencu ni dišalo, da bi začel zopet natepati fižol in zelje, sta se pogodila: Kmet ga bo še naprej tako hranil, peklenšček pa bo poskrbel, da bodo njegova polja dvojno rodila. Besedo sta oba držala. Ko je o svetem Jakobu toča klestila in neusmiljeno cefrala po poljih in vinogradih, da so ljudje jokali in žgali žegnan les, pa ni vse skupaj nič pomagalo, je oni kmet zadovoljen gledal na svojo njivo, kjer je stala kot protje visoka in zastavna pšenica. Sosedje so v bornih vozičkih spravljali domov uničeno žito, ki bo le za steljo živini. Pri “peklenskem gruntarju” pa so cele dni prepevale na njivi žanjice. Zvečer je vreščala harmonika, podnice so škripale in hiša se je tresla od prešernega smeha in vpitja. Tudi peklenšček je bil zraven, posebno rad je plesal polko, divjo in neskončno, da so postavna dekleta omahovala v njegovih na videz šibkih rokah. Kadar je udaril ob tla, se je hiša zamajala in po žveplu je zasmrdelo. Težki vozovi, visoko naloženi z bogato pšenico, so se majali proti kozolcu dvojniku. “Še v kopah jo bo treba pustiti,“ je razmišljal gospodar, vesel obile letine.
Ko so pripeljali domov zadnji voz, ki je bil posebno naložen, se je zgodila nesreča. Strmina je bila precejšnja, konji so se napenjali, da jim je slina silila iz gobcev, pa vse zastonj, niso mogli potegniti. Moški so važno hodili okoli voza, se posvetovali, zraven pa hudo kleli in pretepali živali. Slednjič so se upeli v voz, hlapec je znova udaril po konjih, ojnice so se pretrgale, voz je zdrknil nazaj, povalil hlapca in se ustavil pod klancem. Vsi so bili zmedeni, močili so hlapcu razbito glavo, tam spodaj pa se je peklenšček, ki je bil videti kot dvanajstleten deček, uprl v lojtrnico in dvignil voz. Potlej je prijel za trikel in počasi vlekel po bregu navzgor. Ljudje so kar zijali. Gospodarju je šlo mrzlo po hrbtu, kajti tukaj je še hudič jasno pokazal, da so njegovi kremplji tisti, ki mu varujejo polje. Sram ga je bilo, da bi se najraje vdrl v zemljo. Sklenil je, da bo dal vragu vedeti, da mu ni prav, če tako pred ljudmi razkazuje svoje.
Za južino je zelenec dobil fižol in polič kislega mošta. Razjezil se je in vpil: “Le kaj si upaš, reva krščanska! Mar sem ti zato odgnal točo in napravil dvakratno letino, da me pitaš s tem bobom, kaj?” Zagnal je skledo od sebe, skočil na noge in požugal kmetu: “Drevi pridi v boršt, pa se bova pomenila!”
Kmet in žena sta s strahom ugibala, kaj bo. Žena se je bala: “Zahteval bo več, ne bo zadovoljen s štruklji in črnino. Kokoši mu bom morala klati in bel kruh peči. Lahko pa nam pripravi kakšno hudo nesrečo.”
“Otroke nama bo vzel, kaj. Manjka se mu jih!” jo je podražil mož, ki ga je vse skupaj pošteno skrbelo, pa se je hotel napraviti, kot da vse skupaj nič ni.
“Ne pregreši se,” je zavekala žena, “kaj ne veš, da je Janez pripovedoval, da hodi hudič zato po svetu, da duše zbira.”
Zvečer, ko je mesec priplaval izza Gorjancev, se je kmet s težko dušo odpravil v gozd k breznu. Tam ga je čakal vrag. Povedal mu je, da tisti štruklji niso bili toliko vredni, kolikor je storil za njegove njive. Pa nič ne stri, se bosta že pomenila, da bo za oba prav. Sladko je nadaljeval: “Veliko družino imaš, ki ti dela skrbi in sive lase. Z otroki je povsod križ, večji so vsaj za kakšno rabo, z majhnimi pa je sama izguba. Zato sem mislil, da ti bom najbolj ustregel in mi boš najceneje povrnil svoj dolg, če mi daš Lojzeta.”
Kmeta je stisnilo pri srcu: “Kako daleč me je prignala lakomnost. Tudi drugi žive brez hudičeve pomoči, čeprav slabše kakor jaz. Sedaj bom pa še dve duši zapravil, svojo in otrokovo.”
Čez nekaj dni se je vrag spet pojavil v hiši. Medtem je kmet nekaj iztuhtal. Delal je prijazen obraz, potrepljal zelenca po rami in rekel: “Takole sem sklenil. Kar stavila bova, pa ne bo treba, da bi se jezila drug na drugega: če boš naredil jez čez Krko, preden bo mežnar dan zazvonil, boš imel ti Lojzeta, jaz pa se bom pod nosom obrisal. Če pa jezu ne boš zvalil skupaj do dneva, boš ti za vedno pobral šila in kopita in odšel prazen od naše hiše.” Peklenšček je zabliskal z očmi, zacepetal z nogami, stisnil kmetovo roko, da je kri brizgnila izza nohtov, siknil “Velja” in odvihral iz hiše.
Zemlja se je stresla, bučno je zagrmelo, strele so švigale, po žveplu je smrdelo, zvezde so se majale, cela divizija vragov in vražičev se je iztrgala iz brezna in kot obsedena podirala drevesa, skale, grmovje in vse, kar je prišlo pod kremplje. Vrag, naš znanec, se je čudno spremenil: rep se mu je podaljšal, kamor je stopil, je od njegovih kopit strahotno odmevalo, penil se je in valil kamenje za jez čez Krko. Kmet je na bregu zaskrbljeno opazoval te čudne delavce, zakaj presenetljivo hitro je nastajal jez. Samo še nekaj kamnov in jez bo gotov, on bo izgubil stavo in... Tudi vrag je čutil, da mu bije zadnja ura, zato si je zvalil na hrbet ogromno skalo, s katero bo zamašil še poslednji prehod. Ravno do brega jo je prinesel, ko se je pri fari oglasil jutranji zvon. Od jeze je zaškrtal in se napel, da so se kosmati hrbet in kremplji zarezali v skalo, ki jo je odvrgel tik Krke. Peklenski vetrovi so zamajali gozd in v tistem počastnem pišu je zmanjkalo tudi vraga in njegovih pomočnikov. Za spomin so ostali: skala na bregu, odprtina pri novomeškem jezu, ki je nihče ne more zadelati, in ime. Vas se je namreč dolgo imenovala Vragovo, tista hosta, kjer se je vrag sprehajal, pa Vragov log. Gotovo je bil kdo nevoščljiv za tako lepo ime in je tako dolgo rovaril, da je tisti “v” odpadel, danes pa imamo čisto pošteni imeni: Ragov log in Ragovo.”


Tomaž Levičar
Mestni svetnik
www.levicar.si@gmail.com

Ni komentarjev: