torek, 31. julij 2007

NEMI GOVOREC: LJUBEZEN OB KRKI

Župančičevo sprehajališče - Loka, 31. julij 2007

1000 BESED: KRKA ZAPRTA

reka Krka - Seidlov jez, 31. julij 2007

1000 BESED: PRIJETNO VZDUŠJE

Visoka šola za upravljanje in poslovanje Novo mesto, 30. julij 2007

PLAČAJ ALI POJDI DRUGAM!

O na srečo neuspelem poskusu župana, da bi v mestnem jedru zvišal komunalno takso.

Na dnevni red julijske seje občinskega sveta je župan Muhič uvrstil tudi predlog zvišanja oziroma ponovne uvedbe komunalne takse v starem mestnem jedru. Z uveljavitvijo takega predloga bi v praksi obremenil predvsem tiste, ki na javnih površinah prirejajo dogodke ter nekaj gostinskih vrtov. S kolegi svetniki smo uspeli točko argumentirano umakniti z dnevnega reda, čeravno kak drug popravek tega odloka resnici na ljubo ne bi škodil. A to je pač (začasna) kolateralna škoda zaradi slabo pripravljenega in strateško povsem nedomišljenega županovega predloga. Nekaj takšnega, kar je predlagal župan, v svojem bistvu resnično ni v prid mestnemu jedru, katerega prenova in poživitev je menda še vedno eden od pomembnejših ciljev občine.

V kolikor bi župan uspel na občinskem svetu uveljaviti spremembe, tedaj bi se prihodki proračuna menda povečali za 9.000 evrov. V gradivu ob tej točki dnevnega reda tega sicer niso niti navedli, pa čeravno je bil pred časom sklep občinskega sveta, da mora občinska uprava ob vsakem dokumentu, ki ga poda v obravnavo, kar najbolj točno opredeliti tudi finančne posledice, ki morebiti izhajajo iz predlaganih določb. Kakor koli, teh 9.000 evrov, pa četudi bi bilo še kaj več, je v celoti prihodkov občinskega proračuna, ki za letošnje leto znaša 33.500.000 evrov, tako rekoč povsem zanemarljivo, posebej seveda v luči tega, da bi uvedba takse nedvomno povzročila tudi nekaj posredne ekonomske in drugačne škode, česar pa seveda s strani občinske uprave nihče ni računal oziroma obravnaval, in pa v luči tega, da bi občina z dobrim delom zlahka drugje našla vir polnjenja svojega proračuna.

Komunalno takso v mestnem jedru je občinski svet v prejšnjem mandatu (2002-2006) praktično ukinil. S tem je želel podati boljše, predvsem pa privlačnejše možnosti za delo tistim, ki v mestnem jedru poslujejo na javnih površinah, to so recimo nekateri gostinski vrtovi, oziroma tistim, ki na teh površinah prirejajo razne prireditve, denimo koncerte (Zavod Tovarna, Lokalpatriot), performanse (Založba Goga), pa recimo tržnice (Rudolfov sejem, Eko tržnica) itd. Ta ukrep je bil eden v naboru ekonomskih ukrepov za izboljšanje stanja v tem za celo občino pomembnem območju, s čimer se je v splošnem želelo za neko malo daljše obdobje zmanjšati bremena lastnikom stavb in tistim, ki tu poslujejo, ter oblikovati boljše možnosti za povečanje njihovih prihodkov, zaradi česar bi posledično ti okrepili tudi obseg vlaganj v vzdrževanje oziroma prenovo stavbne dediščine ter nasploh povečali živahnost tega predela mesta. Za dosego takega cilja to seveda ni bil edini ukrep. Tedanji občinski svet je tudi znižal višino nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča v mestnem jedru in to nadomestilo obenem precej povišal za prazne poslovne prostore. Tako bi naj vzpodbudili zapolnitev tedaj številnih praznih lokalov. Uveden je bil tudi razpis za subvencioniranje projektov za oživitev mestnega jedra s par milijoni sit sredstev, sprva s torej relativno skromnimi sredstvi, ki pa so se povečevala in bi se morala tudi v bodoče. Občina je nekaterim subjektom pomagala tudi pri pridobitvi oziroma najemu prostorov za delo … Seveda s tem možni ekonomski ukrepi niso bili povsem izčrpani, a za začetek je bilo to kar nekaj. Tem so se pridružili ukrepi na področju načrtovanja prostora, vlaganj v občinske nepremičnine, organizacije dela, stikov z javnostmi itd.


Komunalna taksa je sicer eden od prihodkov občinskega proračuna. V proračunu za leto 2007 je s tega naslova predvidenih 124.323 evrov prihodkov (glejte konto: 70470). V celotnem proračunu to pomeni približno 0,34% delež proračuna. Če bi torej župan uspel uveljaviti svoj predlog, potem bi se delež teh prihodkov v proračunu povišal na 0,37%. Je to torej res sploh smiselno? Potencialni neposredni pozitivni ekonomski učinki bi bili zelo očitno zanemarljivi in bi se odrazili kvečjemu v proračunu, simbolni učinek pa bi bil velik in povsem negativen, saj bi občina s tem dala znak, da mestno jedro ekonomsko obremenjuje in svoj proračun polni na njegovih plečih ter da ni sposobna razlike teh 9.000 evrov pokriti iz kakšnih drugih virov. (Kot alternativni vir proračuna sem že v enem predhodnih tekstov na blogu omenil razpise za pridobitev evropskih sredstev, kar je v novomeški občini posebej na področju kulture, prenove dediščine ipd praktično še povsem neizkoriščen potencial.)

Novomeško staro mestno jedro v zadnjih letih vendarle doživlja spremembe na bolje, a je vse skupaj še daleč od želene podobe. Številni prej prazni poslovni lokali so se napolnili, več je gostinskih vrtov in so tudi večji, stalnica sta postali Eko tržnica in Rokodelski sejem z občasnim Rudolfovim sejmom, precej stavb je dobilo nove, močnejše lastnike, ki objekte prenavljajo ali načrtujejo prenovo, tudi občina že vrsto let vlaga v prenovo lastnih objektov v mestnem jedru (rotovž, knjižnica, Narodni dom ipd), naredila je tudi kak kozmetični popravek itd. Škoda bi bilo v tem času tako klimo pokvariti z nepotrebnimi ukrepi, kakršen je uvedba komunalne takse. Celo nasprotno, potrebno je uvesti nove stimulativne ukrepe in pomagati lastnikom stavb v mestnem jedru, da najdejo še nove, zunanje vire za prenovo stavb, tu gre pač predvsem za pomembnejše kulturne spomenike, ter da jih lahko oživijo tudi v nadstropjih, katerih zapolnitev mora biti naslednji pomemben, a tudi zahteven izziv za pristojne. Uvedba oziroma povečanje davščin pri tem seveda niso pravi ukrep.

Tomaž Levičar
Mestni svetnik

ponedeljek, 30. julij 2007

NEMI GOVOREC: MESTO IN KREATIVNOST

Loka, 30. julij 2007

UČNA LETA IZUMITELJA LOJZA

O tem, kako študentsko društvo uspe dobiti stotisoče evrov evropskega denarja, naša mestna občina pa je v letošnjega prvega pol leta od Evrope dobila le malo evrov, celo manj, kot jih zapravila za plače svojih treh podžupanov.

Pred dnevi mi je kolegica, ki je sicer silno rada silno blizu županu Muhiču, še vedno mi seveda ni jasno, zakaj mu je, in celo iz dneva v dan njegovega t.i. županovanja mi je to še manj jasno, dejala, da bi bilo treba za vodenje Kulturnega centra Janeza Trdine, ki ga je do nedavnega vodil mag. Janez Pezelj, odslej angažirati kakšno mlajšo osebo, morebiti koga iz Društva novomeških študentov (DNŠ). To društvo je v dekadi let res pokazalo, da zna dobro voditi kulturne projekte. Če mladost pomeni delavnost, agilnost, energičnost, strokovnost in vseeno celo izkušenost ter kultiviranost in kulturnost in morda še kaj več, tedaj res nimam nič proti, da se kak tak poteguje na razpisu za direktorja in pri tem celo uspe. In tam jih poznam nekaj, ki bi jim najbrž kaj takega celo sam upal zaupati.


Da, treba bo najti novega direktorja, a tokrat še ne bi po nepotrebnem polemiziral o Muhičevem na srečo neuspelem manevru na občinskem svetu, ko je želel znižati standarde glede pogojev za tak položaj. Pustimo to. Če skladno z zakonom lahko za župana slovenskih občin pač kandidira kdor koli, pa direktor Kulturnega centra Janeza Trdine res ne more biti kdor koli. A v resnici to ni razmišljanje o direktorju tega javnega zavoda, pač pa o evropskem denarju. Da, to je bil le en skromen suspenz.

Še več sem pripravljen reči, sem kolegici zatem rekel. In sem ji tudi povedal. Namreč to, da je DNŠ za svoj skoraj edini večji projekt, torej za ureditev mladinskega hotela Situla v nekdanji Ribji restavraciji na vogalu Glavnega trga pridobil reci in si zapiši 465.000 evrov (!) tako imenovanih evropskih sredstev. Mestna občina Novo mesto, ki je proti DNŠ pravi mastodont, a žal očitno tudi dinozaver, ima neprimerno večji letni proračun, kot pa ga ima to društvo, predvsem pa ima kar celo množico projektov ne le na področju turizma in recimo komunale, ampak tudi sociale, šolstva, vzgoje, kulture, športa, e-družbe etc, in to tako v smislu krepitve človeških virov kot tudi denimo na področju gradnje ali posodabljanja tozadevne infrastrukture. Pri vseh teh projektih pa je občini očitno daleč najtežje zgraditi stabilno, zdravo, viabilno finančno konstrukcijo, ki ne bi slonela le na ubožnem občinskem proračunu, ampak da bi kaj kapnilo še od menda zdaj že kar silno uspešne države pa od velike Evrope in morda še od varčnega in premišljenega zasebnega sektorja. In pri vsem tem je občini očitno daleč najtežje, ja, ponavljamo se, pridobiti prav evropska sredstva - čeravno ji tudi na ostalih zadevah sploh ne gre dobro. (Mimogrede za sprostitev še eno retorično vprašanje: Koliko javno-zasebnih partnerstev smo že izpeljali v novomeški občini?)

Dobro, pač zaenkrat ni uspeha. Ampak, ali so zaenkrat vsaj ambicije? Medtem ko je torej DNŠ za praktično svoj edini resni naložbeni projekt pridobil za naš vsakdan sanjskih 465.000 evrov, pa si je Alojzij Muhič, župan občine, ki se sicer rada hvali za eno bolj uspešnih, čeravno vedno znova to izzove vprašanje, kaj pa ima pri vseh teh uspehih sploh opraviti delo občine, si je torej v letu 2007 za cilj zadal, da bo od Evrope posredno ali pa neposredno pridobil 150.000 evrov. Skromnih 150.000 evrov! Res sila »ambiciozno«! To je manj, kot so letno plačani dobro plačani direktorji. In sploh nisem bil edini, ki se je ob sprejemanju novomeškega proračuna čudil in protestiral tudi zaradi te neambicioznosti. A Muhič se očitno pozna bolje, kot ga vidimo mi. Zadeva gre namreč zdaj v resnici še globlje. Ambicije in načrti, pa če so še tako po novomeško skromni, so eno, dejanskost pa je drugo. In tu velja reči žal. In to je šele hec. V prvega pol leta je namreč novomeški občini na konto 7417, ki mu z besedami pravimo »Prejeta sredstva iz državnega proračuna – iz sredstev drugih evropskih institucij« uspelo pridobiti zgolj 17.895 evrov. To ni le približno 27-krat manj, kot je dobilo denarja študentsko društvo za en svoj projekt, ampak je reci in piši denimo celo par tisoč evrov manj, kot je občina v istem času letošnjih 6 mesecev plačala za delo treh novomeških podžupanov (Rafko Križman – za družbene dejavnosti, Igor Perhaj – za gospodarstvo, Ivan Gril – za strateška vprašanja), o delu in rezultatih katerih vemo le to, da o njihovem delu in rezultatih vemo čisto prav nič. Za njih tri je občina v pol leta namreč zapravila skoraj 21.000 evrov.


In kako župan Muhič v nevezanem pogovoru opraviči ta svoj neuspeh, ki ga sicer prizna? Župan Muhič skuša pač prepričljivo povedati, da je novomeška občina enostavno preveč razvita, da bi lahko upala na kak evropski evro.


Da, kot da ta silno socialno čuteča Evropa denar deli le revežem …, ne pa tudi znanstvenikom, kreativcem … Ne bi želel nikogar moriti z resnično zelo dolgim spiskom evropskih mest in projektov, ki so iz evropskih skladov in programov izmolzli neverjeten denar, a si jih upam skoraj vse po vrsti za ceno tega, da dam, če se motim, roko ne le v ogenj ampak kar v žerjavico, prepoznati in jih razglasiti za bistveno bolj razvite od Novega mesta. Skratka, opravičevanje neuspeha pri pridobivanju sredstev EU na tak način, kot to počne Muhič, je popoln nesmisel.

A obsojanje njegovega slabega dela je tudi nesmiselno, treba je pač skupaj poiskati pot do uspeha. Mar ne?

Kar sem seveda malce v šali par kadrov najinega pogovora kasneje povedal prej omenjeni kolegici, ki je zaenkrat torej še kar Muhičev zagrizen podpornik (in seveda vice versa), je to, da sem predlagal, in tu torej sledijo moji tokratni recepti, da naj gre njen varovanec Alojzij Muhič v DNŠ raje kot po eno kadrovsko injekcijo za kulturni center, na kak dvotedenski tečaj o pridobivanju evropskih sredstev. Takšne tečaje nekatera podjetja oziroma organizacije po Evropi nikakor ne nepričakovano silno drago prodajajo (kliknite recimo: Europa Media PSC ali pa Geonardo Ltd), verjamem pa da bodo novomeški študenti novomeškemu županu dali te lekcije po študentski tarifi. Saj gre vendar za študij in za Novo mesto!

Ali pa še bolje, sem se spomnil, dajmo kolega Boštjana Groblerja, dejanskega vodjo projekta Situla, kar za župana tega mesta za teh v zvezi s pridobivanjem evropskega denarja usodnih par let nove evropske finančne perspektive. Potem pa lahko pride kdor koli.

Kakor že koli bo na koncu to, vsekakor predlagam županu, direktorju občinske uprave, vodjam oddelkov na občini, direktorjem občinskih javnih zavodov in podjetij, da si ne le ogledajo, ampak za začetek preštudirajo gradivo na spletni strani: http://ec.europa.eu/grants/index_en.htm . Stran pa seveda priporočam tudi društvom in podjetnikom v občini, mnogi jo morda celo že poznajo, ki bi radi kak evropski evro za svoj razvoj.

Tomaž Levičar
Mestni svetnik

1000 BESED: PREOBLAČENJE GARDEROBE

Loka, 30. julij 2007

1000 BESED: T2 OPTIKA ZA CENO ARHITEKTURE

Šmihelski most (arhitekt: Peter Gabrijelčič, 1991), 28. julij 2007



nedelja, 29. julij 2007

1000 BESED: VARNO KOLESARJENJE?

29. julij 2007, Pugljeva ulica

1000 BESED: ŠOPING NA KRKI

28. julij 2007, Loka






DOVOLJENJE ZA OBISK MESTNE HIŠE

O "dostopnosti" notranjosti mestne hiše in o tem čemu je sploh namenjena.

Tokrat o neki podrobnosti, ki pa ni ravno malenkost. O tem, ker je včasih pač pogled na detajl povsem dovolj, da nakaže celoto.


Vprašanje zdajle namreč je, ali mora biti rotovž, imamo ga na osrednjem novomeškem trgu in je povrhu še kulturno-zgodovinski spomenik, kar najbolj odprta in vsem dostopna stavba, kamor lahko vsakdo stopi skorajda kadar si zaželi, ali pa naj bo to le še ena izmed že kar nekaj mestnih stavb javne birokracije, kjer uradniki pridno delajo, obiskovalci pa prihajajo vanjo le, če imajo uradne opravke, medtem ko naj bo za ostale to praktično nekakšno zaprto območje.


Novomeška občina se je prenove rotovža, pri nas mu pravimo tudi mestna hiša ali pa denimo magistrat, lotila leta 2002. Zakaj? Najprej zato, da bi pridobila nove prostore za svoje službe. Danes so tako v rotovžu že nastanjeni župan s podžupani in tajnicami, županov kabinet ter služba občinskega sveta. Pa še vratar ima svojo kamrico. Skupaj torej v rotovžu dela približno 10 od sicer blizu 100 redno zaposlenih na občini. Prenove rotovža se je občina lotila tudi zato, da bi pridobila bolj reprezentančne in torej protokolarne prostore, saj so tisti na Novem trgu 6 ali na Seidlovi cesti 1 vse prej kot primerni za kaj takšnega. A še več je mesto imelo v mislih, ko se je lotilo tega projekta. Na občini so pač že tedaj radi povedali, da bo s prenovo rotovža oživelo tudi mestno jedro, no, da bo to vsaj znaten prispevek k temu svetlemu cilju. Odlično. Torej več nadležnih muh na en mah.Glede slednjega sem sicer imel vseskozi drugačen pogled. Ločeno mnenje. Ni mi namreč bilo nikoli res kaj prida jasno, kako more nek birokratski objekt z le par zaposlenimi, ki povrhu vsega delajo le del dneva, od sedmih do treh, prispevati k oživitvi. Z nekaj truda bi se morda dalo najti kak silno posreden razlog, neko vzročno-posledično vez med rotovžem in življenjem mestnega jedra, a vendarle lahko z dovolj prepričanja postavimo, da k oživitvi oziroma živahnosti mestnega jedra mnogo več prispevajo objekti oziroma lokali oziroma programi, ki so bolj obiskani, bolj odprti za obiskovalce in ki seveda delujejo kar skozi cel dan. Pomislimo pri tem na razne trgovske ali gostinske lokale. No, če bi bila v rotovžu restavracija, tedaj …

In čemu smo priča zdaj, torej že nekaj mesecev po končani prenovi rotovža? So se vsi napovedani cilji uresničili? Niso se vsi, nekateri pa so se. Resda je rotovž prenovljen celo le delno, v ozadju stavbe pač še marsikaj škripa, a bistveni del stavbe je vendarle spet v uporabi. Postal pa je rotovž nemudoma prava pravcata utrdba, kamor občan lahko vstopi le preko selektivne membrane v podobi plečatega in uniformiranega vratarja in nasploh le ponižno, s strahospoštovanjem pod očesom nadzorne kamere, ki vedno budno in nezmotljivo pozorno spremlja gibe obiskovalca. Za varnost zaposlenih je torej v rotovžu dobro poskrbljeno. Vsaj za varnost pred neprofesionalnimi nepridipravi oziroma pred navadnim občanom. Za dostopnost objekta pa je seveda poskrbljeno sila slabo. Povprečen nepoklicani v rotovž ne more vstopiti brez razloga, vsekakor pa ne brez tega, da bi moral na bolj ali manj široko že kar samemu vratarju razlagati motive oziroma cilje svojega vstopa. In ta vratar se neredko znajde kar v vlogi arbitra. Ni sicer zadnja instanca, je pa vsekakor nadležna instanca, ki ti vzame voljo, da bi stopil še kak korak globlje v stavbo.


Sprva smo si lahko celo obetali, da bo vse skupaj precej drugače. Namreč z razstavo likovnih del bližnjega soseda rotovža, umetnika Branka Suhyja, ki je bila odprta prav z otvoritvijo prenovljenega rotovža, smo za trenutek lahko pomislili, da bo s par sto milijoni tolarjev davkoplačevalskega denarja prenovljena mestna hiša za marsikoga postala bolj privlačen in nasploh dobro dostopen prostor. Da bo to morda celo nekakšna provizorična galerija del novomeških ali dolenjskih avtorjev s področja umetnosti ali vsaj kreativnosti ali celo še s kakšne druge sfere življenja. A se je s prvo in doslej edino razstavo tako obdobje začelo in tudi že kar končalo. Rotovž je tako le še ena izmed manj prijaznih birokratskih stavb v mestu, živi dolgočasno življenje, nekako v maniri Upravne enote na Defranceschijevi ulici. Razlika med slednjo in rotovžem je le ta, da prva stoji ograjena z banalno ograjo itak nekje na robu mestnega jedra, rotovž pa pač nikjer drugje kot v njegovem osrčju, prav sredi glavnega mestnega trga.

Sedaj vas na vhodu rotovža torej pričaka vratar. Ta vas ne vpraša denimo, kako vam lahko pomaga na ta lep dan, kak vsaj kratek kurz iz stikov z javnostmi bi občini že prav prišel, pač pa suhoparno vpraša kdo ste, kam greste in ali ste sploh dogovorjeni oziroma napovedani. Če niste, potem tam nimate kaj dosti iskati. Če pa vzamete v roke še fotoaparat ali kamero, pa bo od vas nemudoma terjal, da si predhodno pridobite dovoljenje za snemanje rotovža. In vse to že takoj na samem vhodu v najbolj mestno hišo v Novem mestu.

Občanke in občani, poskusite si, vsaj za šalo če že ne v okviru širjenja lastnega vedenja o kulturno-zgodovinskih spomenikih mesta, ogledati rotovž od znotraj. Odprt je samo vsak delovnik nekako od 7.00 do približno 15.00 ure, ob sredah izjemoma celo do 17.00.
Če vas vratar vpraša, kdo ste, tedaj mu povejte, da ste novomeški občan. Če vas vpraša, kaj tu iščete, mu povejte, da ste si prišli od znotraj ogledati objekt, ki je v lasti občine in je kulturno-zgodovinski spomenik nacionalnega pomena, eden redkih takih v Novem mestu, in katerega prenova je bila plačana tudi z vašim denarjem. Če pa vas morebiti vpraša še, ali imate dovoljenje za fotografiranje, pa povejte da ne in da ga tudi ne potrebujete in si ga ne mislite pridobiti, ker ne vidite nobenega pametnega vzroka, da bi si za fotografiranje javne, celo občinske stavbe pridobivali dovoljenje v kakršni že koli obliki. Če ne bo šlo, si pa najemite odvetnika … Če vse skupaj propade, ker nimate denarja za dovolj dobrega odvetnika, potem pa vsekakor lahko odkorakate le par deset metrov vstran in si od znotraj ogledate frančiškansko cerkev. Tam vas ne bo izpraševal vratar in tudi kamera vas ne bo spremljala.

Tomaž Levičar

sobota, 28. julij 2007

POBUDE IN VPRAŠANJA - 7. SEJA

Tole so moje svetniške pobude in vprašanja s sedme seje občinskega sveta, ki je potekala 12. julija:

PARKIRANJE NA GLAVNEM TRGU - pobuda
Parkiranje v mestnem središču je eden večjih in akutnih problemov, ki ga bo potrebno reševati v prvi vrsti s spremembami prometne kulture, namreč z vzpodbujanjem pešačenja, kolesarjenja in uporabe javnega prometa, seveda bo treba vzpostavljati tudi boljše pogoje zanje, na drugi strani pa se lahko stanje izboljša tudi z urejanjem novih parkirnih površin oziroma z večjo izmenjavo vozil na posamezno parkirno mesto.
Opazen problem na Glavnem trgu je daljše parkiranje z dovolilnicami, ki jih imajo lastniki lokalov, stanovalci…, zaradi česar se manjša obseg razpoložljivih parkirnih mest za obiskovalce, ki pa so izrazito pomembni za večjo ekonomsko uspešnost trga in mestnega jedra nasploh.

Predlagam, da se akte prilagodi tako, da na Glavnem trgu ne bo dovoljeno parkiranje z dovolilnicami oziroma da bo to dovoljeno kvečjemu v časovnem obsegu, kakor velja tudi za ostale.
Parkiranje z dovolilnicami naj se dopusti na ostalih javnih parkiriščih, recimo pod kapitljem, na Prešernovem trgu, na Sokolski…, morda celo tako, da se opredeli, da je na delu teh parkirnih mest dovoljeno parkiranje le z dovolilnicami. Vsekakor bi bilo treba od imetnikov dovolilnic zahtevati tudi, da ob parkiranju na avtu ustrezno označijo čas začetka parkiranja, saj je le tako možen ustrezen nadzor redarjev.

Predlagam tudi, da se Glavni trg uredi kot modra cona, z dovoljenim časom parkiranja do cca 45 minut. S tem se bo zagotovila večja izmenjava avtomobilov na posamezno parkirno mesto in omogočila boljša dostopnost poslovnih lokalov v mestnem jedru, posebej na Glavnem trgu.

POMOČ OBČINE DRUŽINAM OB ROJSTVU OTROK – vprašanje, pobuda
Zanima me, kakšno pomoč družinam namenja Mestna občina Novo mesto ob rojstvu otrok. Kolikšna je vrednost pomoči in kakšne vrste ta pomoč je, je denarna, materialna…? Koliko tovrstne pomoči se izda letno oziroma koliko otrok letno je rojenih v občini v zadnjih letih? Ali obstajajo kakšni posebni kriteriji ali pravilnik za izdajanje pomoči občine ob rojstvu otrok?

Predlagam, da občina pripravi tudi primerjavo glede pomoči ob rojstvu otrok z drugimi občinami v okolici in z drugimi slovenskimi mestnimi občinami, ter da svojo tovrstno pomoč družinam morebiti vsaj uskladi s primerljivimi in okoliškimi občinami (Kranj, Ptuj, Nova Gorica…; Šentjernej, Trebnje…).


POLETNI DELOVNI ČAS KNJIŽNICE MIRANA JARCA - pobuda
Knjižnica Mirana Jarca tudi letos v poletnem oziroma tako imenovanem počitniškem času za obiskovalce deluje v zmanjšanem delovnem času. To se dogaja seveda že vrsto let in že vrsto let se vedno znova pojavljajo na to pripombe, saj je to hkrati vendarle tudi čas, ko se mnogi študentje pripravljajo na izpite v pomladanskem in jesenskem roku, dijaki na popravne izpite, mnogi ostali, ki imajo v počitniškem času več prostega časa, pa lahko tu pametno izkoristijo del le tega.

Predlagam, da se župan nemudoma pogovori z vodstvom knjižnice in predlaga tak način njihove organizacije, da bo knjižnica odprta vsaj v enakem obsegu, kakor preostali del leta. Osebno se mi zdi pomembno, da so vrata knjižnice odprta, pa čeravno bi izpostoja knjižniega in ostalega gradiva, ki ni prosto dostopno, bilo vendarle okrnjeno zaradi manjšega števila razpoložljivih delavcev knjižnice. Dejansko se je treba zavedati, da je knjižnična stavba za mesto veliko bogastvo, bila je in je seveda tudi izredno velika investicija, zato velja vse, kar nudi kar najbolj izkoriščati, torej ne le njen bogati knjižni fond, pač pa tudi sam prostor, posebej čitalnice, v katerih lahko Novomeščani študirajo ipd, računalnike in dostop do interneta itd.


ČLANARINA ZA NENOVOMEŠČANE V KNJIŽNICI MIRANA JARCA – pobuda
Glede na to, da je, vsaj kolikor je meni znano, Mestna občina Novo mesto edina občina v regiji, ki je vlagala in vlaga svoja proračunska sredstva v prenovo in izgradnjo knjižnice in nasploh v njen razvoj, predlagam, da mestna občina vodstvu knjižnice predlaga, da za vse, ki niso prebivalci Mestne občine Novo mesto, uvede letno članarino. Zdaj vsi uporabniki knjižnice plačujejo le enkratno vpisnino.
Menim, da ni primerno, da tudi druge občine v regiji ne vlagajo v to ustanovo vsaj v ustreznem deležu glede na število prebivalcev ali BDP, zato je tak ukrep vendarle ukrep na poti do večje pravičnosti. Občani MO Novo mesto pač denar za delovanje knjižnice zagotavljajo posredno preko proračuna MO NM, ker ostale občine ne želijo sodelovati pri tem razvoju, pa je pravično, da se ostalim uporabnikom zaračuna letna članarina, ki bo knjižnici pomagala pri njenem razvoju.

PARKOVNE KLOPI V GOZDU PORTOVAL - pobuda
Predlagam, da občina tudi v gozdiču Portoval, tako kot je to urejeno v Ragovem logu, namesti klopi za sedenje. Občina ima za sredstva za nakup tovrstne opreme v proračunu zagotovljena, za namestitev pa od lastnikov potrebuje zgolj soglasje.


PARKIRANJE NA BREGU REKE KRKE NA LOKI - pobuda
V zadnjem obdobju se spet vse pogosteje in v vse večjem obsegu pojavlja parkiranje avtomobilov na bregu reke Krke pri športnih igriščih na Loki. Pred leti je občina to parkiranje s stebrički fizično onemogočila, a ker so te ovire postopoma uničevali, občina pa jih ni obnovila, sedaj ni nobenih fizičnih ovir več. Na to je bila občina pred časom že opozorjena, ustreznega ukrepa pa še vedno ni.

Predlagam, da občina na vstopu na območje igrišč na Loki vendarle in nemudoma namesti zapornico, s čimer bo preprečeno tovrstno parkiranje. Dotlej pa predlagam, da občinski redarji tudi večkrat pregledajo ta prostor in sankcionirajo nepravilno parkiranje na njem.

DOMAČIJA PINA MLAKARJA in PLESNI TER ŠTUDIJSKI CENTER – vprašanje, pobuda
Mestna občina Novo mesto je leta 1998 z odlokom domačijo slovitih baletnikov Pie in Pina Mlakarja razglasila za kulturni spomenik. Občina je tedaj ugotovila, da bi Novo mesto z ohranitvijo kompleksa in z ureditvijo plesnega in študijskega centra v njem lahko dobila ustanovo, ki bi v mesto privabila marsikaterega slovenskega in tujega baletnega strokovnjaka, kar bi prispevalo pomemben delež k promociji mesta in Dolenjske. Vseskozi pa se je omenjal tudi kasnejši odkup objekta s strani MO NM.

Zanima me, kako občina skrbi oziroma pomaga pri skrbi za ta objekt in kdo sedaj sploh z njim upravlja, kdo skrbi za njegovo vzdrževanje in kdo skrbi za bogat strokovni arhiv baletnikov Mlakar? Kako je z razvojem projekta plesnega centra v Mlakarjevi domačiji? Ali se ustrezno upoštevajo in izvajajo določbe 7. člena navedenega odloka oziroma kako se odlok uresničuje v splošnem?







UPORABA OBJEKTA VRTCA V BREZJU – vprašanje, pobuda
Zanima me, zakaj je župan ne dolgo nazaj Društvu za razvijanje prostovoljnega dela Novo mesto zavrnil možnost, da bi v objektu vrtca v naselju Brezje izvajalo počitniške dejavnosti, ki bi bile v prid okoliškim prebivalcem.

Menim, da bi morala občina ne le omogočati, pač pa celo spodbujati sodelovanje s tovrstnimi civilno-družbenimi organizacijami, ki v nekaterih primerih izvajajo celo aktivnosti, ki bi jih mogla ali morala sama občina, nikakor pa občina ne bi smela njihovo povsem prostovoljno, a obenem strokovno delo celo zavirati in onemogočati. Posebej v tako imenovanih romskih naseljih bi bilo treba vzpodbujati številne aktivnosti, ki prispevajo k razvoju otrok, družin in ki seveda pomagajo pri krepitvi prijateljskih vezi med sosedi in ljudmi nasploh.

Predlagam, da župan nemudoma revidira svojo odločitev in poišče možnost za realizacijo namer društva in nasploh pomaga pri izboljšanju življenjskih pogojev v naselju Brezje. Navsezadnje je potrebo vedeti, da Mestna občina Novo mesto vrtec v Brezju izredno drago plačuje, zato je povsem nesmotrno, da ga ne izrablja v največji možni meri za dejavnosti, ki vanj po svoji naravi povsem sodijo in ki ter ko niso v konfliktu z osnovno dejavnostjo v objektu. Društvo bi seveda aktivnosti lahko izvajalo ob sodelovanju vrtca Pedenjped.

ODSTRANITEV KIOSKA V KANDIJI – vprašanje, pobuda
Na občinskem zemljišču na Trdinovi ulici (k.o. Kandija, parc.št. 433) že več desetletij stoji kiosk, ki pa je že vrsto let, najbrž že kakšno desetletje opuščen. Zanj tudi nihče ne skrbi. Kolikor mi je znano je lastnik kioska družina iz Žužemberka, ki je kiosk pridobila od KZ Krka, imeli pa so v njem nekoč tu svojo trgovino. Družina odstranitvi kioska, po podatkih, ki so meni na voljo, ne nasprotuje.
Predlagam, da občina stori vse potrebno, da bo zapuščeni in zanemarjeni kiosk na območju, ki ga sicer ureja PUP za mestno jedro, čimprej odstranjen in to s strani njegovega lastnika, ne zdi se mi pa napak, da bi zavoljo izboljšanja izgleda mesta to ob soglasju lastnika storila tudi kar sama občina, če pač ne bo šlo drugače.Predlagam, da občina tudi preveri, ali je občini kdorkoli za uporabo njenega zemljišča plačeval najemnino ali kaj podobnega in če ni, da preveri, kakšne so možnosti, da se to zaračuna za nazaj.

ČAJ POD KANDIJSKIM MOSTOM

O prostoru pod Kandijskim mostom, kjer ne bo šola.


Društvo VsemuKos! Je že kdo slišal? Jaz prvikrat šele nedolgo nazaj. Vsaj ime, ki so si ga člani nadeli, nakazuje, da bi jim smeli zaupati celo najzahtevnejše naloge.

Menda imajo zdaj že preko 50 članov. In še rastejo. Če bo šlo tako naprej, bodo res marsikateremu novomeškemu orehu kos. Vsaj tistemu, kjer veliko rok in glav nekaj pomeni. Združujejo se v Čajarni ob Kandijskem mostu, vse skupaj pa v rokah umetelno drži en tropček simpatičnih, a silno brezkompromisnih punc. Če ne gre po njihovo, je takoj nekaj ognja v hiši. In prav nič se ga ne trudijo pogasiti, pač pa le oblečejo ognjevarno obleko in terjajo svoje naprej, dokler nasprotnik zaradi hude vročine ne podleže ali odide. To je seveda ena od splošno znanih metod uspešnega prepričevanja. In v službi njihovih ciljev sploh ni neprimerna. Imajo pa seveda tudi bolj mehke prijeme. Da bi imeli že svojo spletno stran, mi ni znano.

Najnovejši izziv društva, morda celo eden prvih njihovih izzivov, pri katerem po svojih najboljših močeh sodelujem, je projekt ureditve prostora na levem bregu Krke pod oziroma ob Kandijskem mostu. Tam naj bi, če bo šlo vse po sreči in pameti, mesto dobilo nov prireditveni prostor, seveda pa tudi nov silno atraktiven gostinski vrt, dostopen bo preko stopnišča, ki ob hiši Glavni trg 17 (Čajarna) vodi s trga k reki, tudi manjši splav na Krki bo, morebiti pa bi s turisti tu pristajal tudi Rudolfov splav. Z vsem skupaj bo upravljalo društvo.
V projektu bojda z naklonjenostjo sodeluje tudi novomeška občina, ki naj bi svojo naklonjenost izrazila s soglasjem društvu za uporabo prostora, ki je zdaj, tako pravijo, v občinski lasti, ter z nekaj evri, da se prostor pač ustrezno uredi.
Da bi bil pod Kandijskim mostom gostinski vrt ali nekaj temu podobnega, sem si že znal predstavljati, nenazadnje je bila pred leti le betežen lučaj kamna stran izredno priljubljena Luna, veselje pa nudi dejstvo, da se je društvo VsemuKos lotilo to idejo tudi udejaniti.


Zadeva zdaj, pač po par tednih zložnega dela, ne bi smela biti dosti oddaljena od izvedbe, če bodo seveda birokratski mlini vse skupaj uspeli hitro zmleti. Je pač treba pridobiti nekaj soglasij in izpeljati kak uradni postopek.
Jesen bo letos in najbrž vnaprej potemtakem moč preživeti tudi pod mostom s skodelico zelenega čaja v roki. Ali pa s pivom. Pa tudi muzika menda bo. Pa slike. In kdo ve kaj še vse drugega.


Tomaž Levičar
Mestni svetnik

petek, 27. julij 2007

ENTENTE AL DENTE

O nečimrnem mestu in njegovih voditeljih, ki si nanašajo puder in maskaro in dišave za neko nepomembno lepotno tekmo.

Nova novomeška oblast, bog ji zavoljo vseh nas nakloni zvrhano poln koš uspehov, je naše vsaj ob izlivu lokalno-patriotskih čustev tukajšnjikom pač daleč najlepše staro mesto na celem širnem svetu prijavila na lepotno tekmovanje. Tekmuje se v bojda neizprosni konkurenci srednje velikih mest in to kar v evropskem merilu. Resda se jih je izmed tisočev evropskih mest in mestec prijavilo na tekmo le kak ducat, a tekma je pač tekma, pa če je še tako nizka liga. Nekaj za gledalce atraktivnega komolčenja zagotovo bo. Tekmovanje se imenuje Entente Florale, komisija pa prispe drugi dan avgusta v mesto. Pa da vidimo.



Kot čudi že marsikoga, čudi tudi mene, od kje vendarle takšno na videz krpanovsko samozaupanje, ko pa že preprost sprehod skozi to mesto, ki je prepolno razpadajočih fasad, lukenj v pločnikih, razdrapanih cestišč, umazanih vodotokov, hrupa, ki ga slišiš sedeč na kakem gostinskem vrtu, razklumpanih obvestilnih tabel in s TIC brez spominkov, pokaže, da ima Novo mesto, ob polni jutranji zavesti menim, še premnogo za postoriti, da bi lahko postavilo svojo podobo na ogled. Kdor pa je bil kdaj še v kakšnem tujem mestu, recimo evropskem, pa naj si bo na zahodu ali pa tudi na vzhodu, severu ali celo jugu, tak pa pač tudi ve, da se mora Novo mesto dandanes zagotovo le skromno povleči nazaj. In delati. Delati, da bi doseglo to, kar so že mnogi drugi. Pa ne na tekmah. Ni nemogoče, a trajalo bo vsaj še kakšnih deset ali še nekaj let več znatnih vlaganj v podobo mesta. In potem bi mogli iti na to tekmo nečimrnosti z zmagovalno, ne pa z olimpijsko mentaliteto (po Coubertinu, kajpak, da je važno sodelovati, ne pa zmagati).

Ampak pri vsej tej »entente« zadevi je tudi en čuden hec. Vsaj kolikor sem jaz to doslej spoznal, pri čemer priznam, da se mi v reč poglabljati ni ravno kaj prida ljubilo. Nagrada Novemu mestu menda vsemu navkljub vendarle ne uide.
Komisija, ki ocenjuje ta ducat na tekmovanje prijavljenih mest, namreč vsakič podeli nekaj zlatih, nekaj srebrnih in nekaj bronastih priznanj. Vsak nekaj dobi. Nihče ne gre praznih rok domov. Menda. Torej žlahtna kovina te ali one barve dobi svoje mesto tudi v novomeških vitrinah. Razen če bi se zgodil precedens. A to bi bilo pa res sila kruto. Toda poznavajoč razmere niti tega vsaj v našem primeru in ob morebitnih ostrih očeh rožnate evropske komisije ne bi smeli povsem izključiti. NNNP so govorili stari.

Izvirni greh te prigode je nekaj starejši. Sloni pa na »uspehu« Novega mesta na tako rekoč lokalni tekmi. V medobčinski ligi. Leta 2006.


Če se dobro spomnim, se je pisalo leto 2003, ko je Novo mesto na tekmovanju in izbiri najbolj urejenih slovenskih krajev pristalo prav na repu razpredelnice, tu pač v kategoriji večjih mest. Po mojem je to bilo povsem upravičeno. A spomnimo se, da je že leta 2006 Novo mesto zasedlo na istem tekmovanju in v prav enaki konkurenci tretje mesto. Po mojem povsem neupravičeno. V par letih se je v mestu nekaj zadev resda premaknilo na bolje, a kdor pozna slovenska mesta, ta mora po lepoti, urejenosti okolja, kakovosti turistične ponudbe, promociji turizma in po še celi vrsti drugih temeljnih kriterijev, ki so si jih pri Turistični zvezi Slovenije, ki vodi to lokalno tekmo, zadali, Novo mesto hočeš ali pa nočeš uvrstiti tam nekje bolj spodaj. Če ne celo čisto na dno. Kajti, kdo so konkurenti? Konkurenti so Celje, Jesenice, Koper, Kranj, Ljubljana, Maribor, Nova Gorica, Novo mesto, Velenje. Zdaj pa razmislimo …

No, jaz sem že razmislil in zato bi prav rad spoznal člane te slovenske ocenjevalne komisije. Njihovo ocenjevalno polo za najbolj urejen in ekološko osveščen kraj v Sloveniji, s katero so marširali širom Slovenije, imam pred sabo, poznam tudi prejle navedena mesta, in mi tu nekaj sploh ne gre skupaj. Zagonetko lahko reši le odgovor na to, kdo ta komisija sploh je, da se odloča, kakor se odloča.

Sicer pa o tej zadevi povsem dovolj pove dvostranski članek v julijski številki časopisa Park podnaslovom Entente (De)florale, ki ga toplo priporočam v nakup.

Jaz pa še dodam, da o vsem skupaj itak dovolj povedo vsakodnevni rezultati. Najboljši in najbolj kritičen ocenjevalec so turisti. To je enako kot recimo v popularni muziki. Na eni strani imaš razne ocenjevalne komisije, ki se imajo fino in dobro jedo in pijejo, ko ocenjujejo, na drugi strani pa imaš Billboard in lahko vidiš, kateri muzikant se vozi v ferrariju in kdo v fičkotu. Pa ti je vse jasno, kdo je všečen. Turisti gredo pač tja, kjer je lepo, zanimivo, razvpito, zabavno … In potem primerjajmo obisk v Novem mestu z obiskom v drugih tako imenovanih večjih slovenskih mestih ali celo s kakšnimi drugimi mesti v širni okolici. In potem se lahko še vprašamo, zakaj točno jih je pripeljalo sem. Pa nam je vse jasno.

V Novem mestu zaenkrat dobro sadimo rožice v besedah, ostalo je pa vsaj še malce slabše. Le kje so časi, ko si se še mogel pogledati v zrcalo in ti je to povedalo, kam po lepoti sodiš na svetu. Zrcalce, zrcalce na steni povej!

Tomaž Levičar
Mestni svetnik

četrtek, 26. julij 2007

RAZGALJENI GLAS MESTNEGA SVETNIKA

O tem, da so mnogi občinski svetniki proti javnim razpravam, in o tem, da župan (zaenkrat) ne omogoči vpogleda v poimenske rezultate glasovanj na občinskem svetu.

Pozdravljene Novomeščanke in Novomeščani in seveda vsi, ki to želite postati!

Blog »Novo mesto«, kjer se bodo moji včasih krajši sem ter tja pa daljši zapisi nanašali zgolj na opravljanje funkcije novomeškega mestnega svetnika, odpiram v zanimivem trenutku. Namreč v trenutku, upam, da se ta ne namerava razrasti v obdobje, ko se ubadam s Službo občinskega sveta in z županom Muhičem, ali bom dobil, kar bi se mi zdelo logično in normalno, ali pa ne bom dobil, kar bi se mi zdelo sila nelogično in nedemokratično in celo neumno, poimenski seznam rezultatov glasovanj občinskih svetnikov z zadnje seje novomeškega občinskega sveta.


Zakaj imam sploh željo po tem suhoparnem podatku sredi že itak vročega poletja? No, na julijski seji občinskega sveta sem pri obravnavi dveh odlokov v t.i. prvi obravnavi skladno s 4. odstavkom 86. člena Poslovnika občinskega sveta Mestne občine Novo mesto predlagal, da se do druge obravnave dokumentov zanje opravi javna razprava. Prvi odlok, za katerega sem to predlagal, je bil o ureditvi cestnega prometa v občini, ta brez dvoma še kako zanima občane, drugi, rekel bi, da najbrž manj zanimiv, pa se je tikal kategorizacije cest.
Tako sem predlagal tudi zaradi sila slabe izkušnje s prejšnje seje občinskega sveta, ko je bilo v zvezi z odlokom o ustanovitvi javnega zavoda za turizem občinski upravi naročeno, da naj o ustanovitvi zavoda opravi razpravo z gospodarsko zbornico, obrtno zbornico, s podjetji s področja turizma v občini in še s kom, denimo tudi z ostalimi občinami v okolici. Pa ni bilo iz vsega skupaj praktično nič. In sem si mislil, da bo s temi patroni treba očitno bolj formalno, če že po zdravi pameti ali, kot tudi pravijo, po kmečki logiki ne gre.

Javna razprava bi tudi občankam in občanom ponudila možnost, da podajo svoje predloge v zvezi z odloki in da tako še sami s svojim znanjem, izkušnjami in voljo sooblikujejo dokumenta in implicitno seveda vsaj nekaj bolj tudi občinsko politiko.
Bil sem presenečen in to res zelo presenečen, da je občinski svet z enkrat bolj, drugič sicer že manj veliko večino glasov moj predlog o izvedbi javne razprave zavrnil. In zanima kajpada me, kdo so bili mestni svetniki, ki so tako vehementno glasovali proti javni razpravi. Je glas proti javni razpravi odraz samozadostnosti ali celo samovšečnosti občinskega sveta? Zelo verjetno. Namreč, nikakor mi ne gre v glavo, kako sploh lahko kak občinski svetnik sprejme odločitev, da bo občankam in občanom z glasom proti izvedbi javne razprave odrekel možnost njihovega neposrednega vplivanja na podobo odlokov ali pa pač kakšnih drugih dokumentov, ki bi bili ali ki bodo kdaj drugič v obravnavi in ki vplivajo na njihovo vsakodnevno življenje, morda celo zelo vitalno. V času javne razprave bi se vsak zainteresirani namreč najprej s pomočjo predlagateljev izčrpneje seznanil z dokumentom, zatem pa bi lahko podal svoje predloge, pripombe, spustil nadenj tudi svoj ogenj in žveplo, če bi mu pač pasalo. Občinska uprava pa bi se zatem morala do predlogov z javne razprave opredeliti ter skladno z njimi spremeniti oziroma dopolniti dokument. Čudovito. Le kaj bi torej s tem lahko bilo narobe? Prenaporno dodatno delo za občinsko upravo? Nepotrebno, ker je itak že vse, kar pripravi občina, sila vzorno in oh in sploh? So občinski svetniki že sami dovolj pametni za vse, kar pride na njihovo klop? Škoda časa za poslušanje pripomb občank in občanov? Hm, le kdo bi to zagotovo vedel …

Od tehnološke posodobitve vodenja sej novomeškega občinskega sveta, ki se je zgodila z letošnjo preselitvijo tega organa občine v prostore rotovža na Glavnem trgu 7, se podatki o glasovanjih svetnikov vodijo računalniško in vodijo se tudi poimensko. Sedaj lahko volivec izve za vsako posamično opredelitev posameznega občinskega svetnika do točk, ki jih občinski svet obravnava. Načeloma.
Razprave svetnikov in s tem njihova stališča so bile doslej vsaj približno razvidna iz zapisnikov sej, seveda pri tistih, ki so sploh razpravljali, sedaj pa je oziroma bi bilo moč videti tudi sam glas občinskega svetnika pri posameznem glasovanju. Ali je bil za ali je bil proti ali je bil tako rekoč vzdržan, morda vsaj neodločen ali pa ga v oni sobani tedaj celo sploh ni bilo? Načeloma je torej to možno videti. A v Novem mestu očitno to res le načeloma.
Služba občinskega sveta mi namreč v nekaj dneh ni postregla z želenimi podatki, ki jih je sicer moč pripraviti v par minutah in jih nemudoma poslati naokoli po elektronski pošti. Prav tako pa tega ni mogel ali pa morebiti ni hotel zagotoviti župan. In bojda vse skupaj celo precej slabo kaže. Zaenkrat. Človek bi ne zmogel verjeti, da je to možno, če bi ne vedel, kakšna je zavest in samozavest in samozaupanje nove tako imenovane novomeške oblasti. A o tem kdaj drugič.

Glasovalni izidi v občinskem svetu morajo biti ena najbolj elementarnih informacij javnega značaja, preko katere občanke in občani preverjajo način dela in stališča občinskih svetnikov, morebiti posebej tistih, ki so jim posredno sami pomagali do svetniškega sedeža. Mar ni pomembno vedeti, kako se je svetnik Dular opredelil do vprašanja povišanja komunalne takse? Ali pa, kateri gumb je pri glasovanju o spremembah zaračunavanja komunalnega prispevka pritisnila svetnica Smrketova? Kaj le je storila svetnica Vrhovnikova ob glasovanju o povišanju cen komunalnih storitev? Seveda je vse to in še kaj več za marsikoga zanimivo. Zelo. Še več, če mnogi svetniki že razpravljajo ne, tedaj je moč v njihovo politično zavest vstopiti le preko njihovega glasovanja in preko tega pogleda od zunaj tudi vsaj vzbuditi njihovo politično vest in njihovo polnejšo odgovornost.

Saj ne rečem, glede na trenutni način dela novomeškega župana bi celo ne bilo nemogoče, da podatkov kmalu ne dobim. A to bo šele začetek. Izhodišče. Start. Vsekakor obstaja pot ne le, da bom do teh podatkov prišel in da mi jih bo izročil celo sam župan, temveč sem prepričan, da ni več daleč trenutek, ko bodo podatki o poimenskih izidih glasovanja ob posameznih točkah dnevnega reda občinskega sveta enostavno čisto normalen del zapisnika posameznih sej občinskega sveta in da bodo tudi javno dostopno objavljeni na spletni strani novomeške občine.
Danes sem župana v pismu, v katerem sem mu izpovedal nezadovoljstvo nad ali (počitniško) počasnostjo občine pri posredovanju podatkov z občinskega sveta ali pa nad zaprtostjo občine, pač še ne vem povsem točno, za kaj sploh gre, povedal tudi, da občina še vedno na svoji spletni strani ne objavlja niti odgovorov na svetniška vprašanja in pobude. Tudi ta bi, zdi se mi, občanke in občane zanimala.

Direktor občinske uprave Murtić mi je, ko sem pred nekaj meseci na občinskem svetu dal tozadevno pobudo, sicer nemudoma in za mojo naivno dušo dovolj prepričljivo dejal, da je ta pobuda smotrna in da bodo to kajpak nemudoma uredili. Že pred naslednjo sejo naj bi se veselil spremembe. Kasneje je bil v formalnem odgovoru na svetniško vprašanje že malce manj optimističen. No, praksa pa je po nekaj mesecih pokazala, da je itak vse po starem in da teh odgovorov na spletu še vedno ni. Ja, to je res že stara praksa razmerij med besedami in dejanji v politiki.

Kot vidimo na zgornji fotografiji, pa v Novem mestu živahno plapola (le) evropska zastava. Evropski veter pred rotovžem? Morebiti. A le kdaj bo evropski veter v resnici zavel tudi v samem rotovžu? Tam žal očitno (spet) zatohlo diši po nekih drugih časih in prostorih … Počasnost. Samozadostnost. Zaprtost.

Tomaž Levičar
Mestni svetnik