Nova novomeška oblast, bog ji zavoljo vseh nas nakloni zvrhano poln koš uspehov, je naše vsaj ob izlivu lokalno-patriotskih čustev tukajšnjikom pač daleč najlepše staro mesto na celem širnem svetu prijavila na lepotno tekmovanje. Tekmuje se v bojda neizprosni konkurenci srednje velikih mest in to kar v evropskem merilu. Resda se jih je izmed tisočev evropskih mest in mestec prijavilo na tekmo le kak ducat, a tekma je pač tekma, pa če je še tako nizka liga. Nekaj za gledalce atraktivnega komolčenja zagotovo bo. Tekmovanje se imenuje Entente Florale, komisija pa prispe drugi dan avgusta v mesto. Pa da vidimo.
Kot čudi že marsikoga, čudi tudi mene, od kje vendarle takšno na videz krpanovsko samozaupanje, ko pa že preprost sprehod skozi to mesto, ki je prepolno razpadajočih fasad, lukenj v pločnikih, razdrapanih cestišč, umazanih vodotokov, hrupa, ki ga slišiš sedeč na kakem gostinskem vrtu, razklumpanih obvestilnih tabel in s TIC brez spominkov, pokaže, da ima Novo mesto, ob polni jutranji zavesti menim, še premnogo za postoriti, da bi lahko postavilo svojo podobo na ogled. Kdor pa je bil kdaj še v kakšnem tujem mestu, recimo evropskem, pa naj si bo na zahodu ali pa tudi na vzhodu, severu ali celo jugu, tak pa pač tudi ve, da se mora Novo mesto dandanes zagotovo le skromno povleči nazaj. In delati. Delati, da bi doseglo to, kar so že mnogi drugi. Pa ne na tekmah. Ni nemogoče, a trajalo bo vsaj še kakšnih deset ali še nekaj let več znatnih vlaganj v podobo mesta. In potem bi mogli iti na to tekmo nečimrnosti z zmagovalno, ne pa z olimpijsko mentaliteto (po Coubertinu, kajpak, da je važno sodelovati, ne pa zmagati).
Ampak pri vsej tej »entente« zadevi je tudi en čuden hec. Vsaj kolikor sem jaz to doslej spoznal, pri čemer priznam, da se mi v reč poglabljati ni ravno kaj prida ljubilo. Nagrada Novemu mestu menda vsemu navkljub vendarle ne uide.
Komisija, ki ocenjuje ta ducat na tekmovanje prijavljenih mest, namreč vsakič podeli nekaj zlatih, nekaj srebrnih in nekaj bronastih priznanj. Vsak nekaj dobi. Nihče ne gre praznih rok domov. Menda. Torej žlahtna kovina te ali one barve dobi svoje mesto tudi v novomeških vitrinah. Razen če bi se zgodil precedens. A to bi bilo pa res sila kruto. Toda poznavajoč razmere niti tega vsaj v našem primeru in ob morebitnih ostrih očeh rožnate evropske komisije ne bi smeli povsem izključiti. NNNP so govorili stari.
Komisija, ki ocenjuje ta ducat na tekmovanje prijavljenih mest, namreč vsakič podeli nekaj zlatih, nekaj srebrnih in nekaj bronastih priznanj. Vsak nekaj dobi. Nihče ne gre praznih rok domov. Menda. Torej žlahtna kovina te ali one barve dobi svoje mesto tudi v novomeških vitrinah. Razen če bi se zgodil precedens. A to bi bilo pa res sila kruto. Toda poznavajoč razmere niti tega vsaj v našem primeru in ob morebitnih ostrih očeh rožnate evropske komisije ne bi smeli povsem izključiti. NNNP so govorili stari.
Izvirni greh te prigode je nekaj starejši. Sloni pa na »uspehu« Novega mesta na tako rekoč lokalni tekmi. V medobčinski ligi. Leta 2006.
Če se dobro spomnim, se je pisalo leto 2003, ko je Novo mesto na tekmovanju in izbiri najbolj urejenih slovenskih krajev pristalo prav na repu razpredelnice, tu pač v kategoriji večjih mest. Po mojem je to bilo povsem upravičeno. A spomnimo se, da je že leta 2006 Novo mesto zasedlo na istem tekmovanju in v prav enaki konkurenci tretje mesto. Po mojem povsem neupravičeno. V par letih se je v mestu nekaj zadev resda premaknilo na bolje, a kdor pozna slovenska mesta, ta mora po lepoti, urejenosti okolja, kakovosti turistične ponudbe, promociji turizma in po še celi vrsti drugih temeljnih kriterijev, ki so si jih pri Turistični zvezi Slovenije, ki vodi to lokalno tekmo, zadali, Novo mesto hočeš ali pa nočeš uvrstiti tam nekje bolj spodaj. Če ne celo čisto na dno. Kajti, kdo so konkurenti? Konkurenti so Celje, Jesenice, Koper, Kranj, Ljubljana, Maribor, Nova Gorica, Novo mesto, Velenje. Zdaj pa razmislimo …
No, jaz sem že razmislil in zato bi prav rad spoznal člane te slovenske ocenjevalne komisije. Njihovo ocenjevalno polo za najbolj urejen in ekološko osveščen kraj v Sloveniji, s katero so marširali širom Slovenije, imam pred sabo, poznam tudi prejle navedena mesta, in mi tu nekaj sploh ne gre skupaj. Zagonetko lahko reši le odgovor na to, kdo ta komisija sploh je, da se odloča, kakor se odloča.
Sicer pa o tej zadevi povsem dovolj pove dvostranski članek v julijski številki časopisa Park podnaslovom Entente (De)florale, ki ga toplo priporočam v nakup.
Jaz pa še dodam, da o vsem skupaj itak dovolj povedo vsakodnevni rezultati. Najboljši in najbolj kritičen ocenjevalec so turisti. To je enako kot recimo v popularni muziki. Na eni strani imaš razne ocenjevalne komisije, ki se imajo fino in dobro jedo in pijejo, ko ocenjujejo, na drugi strani pa imaš Billboard in lahko vidiš, kateri muzikant se vozi v ferrariju in kdo v fičkotu. Pa ti je vse jasno, kdo je všečen. Turisti gredo pač tja, kjer je lepo, zanimivo, razvpito, zabavno … In potem primerjajmo obisk v Novem mestu z obiskom v drugih tako imenovanih večjih slovenskih mestih ali celo s kakšnimi drugimi mesti v širni okolici. In potem se lahko še vprašamo, zakaj točno jih je pripeljalo sem. Pa nam je vse jasno.
V Novem mestu zaenkrat dobro sadimo rožice v besedah, ostalo je pa vsaj še malce slabše. Le kje so časi, ko si se še mogel pogledati v zrcalo in ti je to povedalo, kam po lepoti sodiš na svetu. Zrcalce, zrcalce na steni povej!
Tomaž Levičar
Ni komentarjev:
Objavite komentar