Tokrat o neki podrobnosti, ki pa ni ravno malenkost. O tem, ker je včasih pač pogled na detajl povsem dovolj, da nakaže celoto.
Vprašanje zdajle namreč je, ali mora biti rotovž, imamo ga na osrednjem novomeškem trgu in je povrhu še kulturno-zgodovinski spomenik, kar najbolj odprta in vsem dostopna stavba, kamor lahko vsakdo stopi skorajda kadar si zaželi, ali pa naj bo to le še ena izmed že kar nekaj mestnih stavb javne birokracije, kjer uradniki pridno delajo, obiskovalci pa prihajajo vanjo le, če imajo uradne opravke, medtem ko naj bo za ostale to praktično nekakšno zaprto območje.
Novomeška občina se je prenove rotovža, pri nas mu pravimo tudi mestna hiša ali pa denimo magistrat, lotila leta 2002. Zakaj? Najprej zato, da bi pridobila nove prostore za svoje službe. Danes so tako v rotovžu že nastanjeni župan s podžupani in tajnicami, županov kabinet ter služba občinskega sveta. Pa še vratar ima svojo kamrico. Skupaj torej v rotovžu dela približno 10 od sicer blizu 100 redno zaposlenih na občini. Prenove rotovža se je občina lotila tudi zato, da bi pridobila bolj reprezentančne in torej protokolarne prostore, saj so tisti na Novem trgu 6 ali na Seidlovi cesti 1 vse prej kot primerni za kaj takšnega. A še več je mesto imelo v mislih, ko se je lotilo tega projekta. Na občini so pač že tedaj radi povedali, da bo s prenovo rotovža oživelo tudi mestno jedro, no, da bo to vsaj znaten prispevek k temu svetlemu cilju. Odlično. Torej več nadležnih muh na en mah.Glede slednjega sem sicer imel vseskozi drugačen pogled. Ločeno mnenje. Ni mi namreč bilo nikoli res kaj prida jasno, kako more nek birokratski objekt z le par zaposlenimi, ki povrhu vsega delajo le del dneva, od sedmih do treh, prispevati k oživitvi. Z nekaj truda bi se morda dalo najti kak silno posreden razlog, neko vzročno-posledično vez med rotovžem in življenjem mestnega jedra, a vendarle lahko z dovolj prepričanja postavimo, da k oživitvi oziroma živahnosti mestnega jedra mnogo več prispevajo objekti oziroma lokali oziroma programi, ki so bolj obiskani, bolj odprti za obiskovalce in ki seveda delujejo kar skozi cel dan. Pomislimo pri tem na razne trgovske ali gostinske lokale. No, če bi bila v rotovžu restavracija, tedaj …
In čemu smo priča zdaj, torej že nekaj mesecev po končani prenovi rotovža? So se vsi napovedani cilji uresničili? Niso se vsi, nekateri pa so se. Resda je rotovž prenovljen celo le delno, v ozadju stavbe pač še marsikaj škripa, a bistveni del stavbe je vendarle spet v uporabi. Postal pa je rotovž nemudoma prava pravcata utrdba, kamor občan lahko vstopi le preko selektivne membrane v podobi plečatega in uniformiranega vratarja in nasploh le ponižno, s strahospoštovanjem pod očesom nadzorne kamere, ki vedno budno in nezmotljivo pozorno spremlja gibe obiskovalca. Za varnost zaposlenih je torej v rotovžu dobro poskrbljeno. Vsaj za varnost pred neprofesionalnimi nepridipravi oziroma pred navadnim občanom. Za dostopnost objekta pa je seveda poskrbljeno sila slabo. Povprečen nepoklicani v rotovž ne more vstopiti brez razloga, vsekakor pa ne brez tega, da bi moral na bolj ali manj široko že kar samemu vratarju razlagati motive oziroma cilje svojega vstopa. In ta vratar se neredko znajde kar v vlogi arbitra. Ni sicer zadnja instanca, je pa vsekakor nadležna instanca, ki ti vzame voljo, da bi stopil še kak korak globlje v stavbo.
Sprva smo si lahko celo obetali, da bo vse skupaj precej drugače. Namreč z razstavo likovnih del bližnjega soseda rotovža, umetnika Branka Suhyja, ki je bila odprta prav z otvoritvijo prenovljenega rotovža, smo za trenutek lahko pomislili, da bo s par sto milijoni tolarjev davkoplačevalskega denarja prenovljena mestna hiša za marsikoga postala bolj privlačen in nasploh dobro dostopen prostor. Da bo to morda celo nekakšna provizorična galerija del novomeških ali dolenjskih avtorjev s področja umetnosti ali vsaj kreativnosti ali celo še s kakšne druge sfere življenja. A se je s prvo in doslej edino razstavo tako obdobje začelo in tudi že kar končalo. Rotovž je tako le še ena izmed manj prijaznih birokratskih stavb v mestu, živi dolgočasno življenje, nekako v maniri Upravne enote na Defranceschijevi ulici. Razlika med slednjo in rotovžem je le ta, da prva stoji ograjena z banalno ograjo itak nekje na robu mestnega jedra, rotovž pa pač nikjer drugje kot v njegovem osrčju, prav sredi glavnega mestnega trga.
Sedaj vas na vhodu rotovža torej pričaka vratar. Ta vas ne vpraša denimo, kako vam lahko pomaga na ta lep dan, kak vsaj kratek kurz iz stikov z javnostmi bi občini že prav prišel, pač pa suhoparno vpraša kdo ste, kam greste in ali ste sploh dogovorjeni oziroma napovedani. Če niste, potem tam nimate kaj dosti iskati. Če pa vzamete v roke še fotoaparat ali kamero, pa bo od vas nemudoma terjal, da si predhodno pridobite dovoljenje za snemanje rotovža. In vse to že takoj na samem vhodu v najbolj mestno hišo v Novem mestu.
Občanke in občani, poskusite si, vsaj za šalo če že ne v okviru širjenja lastnega vedenja o kulturno-zgodovinskih spomenikih mesta, ogledati rotovž od znotraj. Odprt je samo vsak delovnik nekako od 7.00 do približno 15.00 ure, ob sredah izjemoma celo do 17.00.
Če vas vratar vpraša, kdo ste, tedaj mu povejte, da ste novomeški občan. Če vas vpraša, kaj tu iščete, mu povejte, da ste si prišli od znotraj ogledati objekt, ki je v lasti občine in je kulturno-zgodovinski spomenik nacionalnega pomena, eden redkih takih v Novem mestu, in katerega prenova je bila plačana tudi z vašim denarjem. Če pa vas morebiti vpraša še, ali imate dovoljenje za fotografiranje, pa povejte da ne in da ga tudi ne potrebujete in si ga ne mislite pridobiti, ker ne vidite nobenega pametnega vzroka, da bi si za fotografiranje javne, celo občinske stavbe pridobivali dovoljenje v kakršni že koli obliki. Če ne bo šlo, si pa najemite odvetnika … Če vse skupaj propade, ker nimate denarja za dovolj dobrega odvetnika, potem pa vsekakor lahko odkorakate le par deset metrov vstran in si od znotraj ogledate frančiškansko cerkev. Tam vas ne bo izpraševal vratar in tudi kamera vas ne bo spremljala.
Tomaž Levičar
Ni komentarjev:
Objavite komentar