Jana? Če bi v Novem mestu izbirali kraljico čaja, potem je prav ta blondinka, rockerica po duši, na prvem mestu, da osvoji laskavi naslov. Ne dvomim, da bi ji naslov pripadel. Toda ne le zato, ker gospodična nudi širnemu občestvu edino trgovino s čaji v mestu in ker ima edino tukajšnjo čajnico, ampak bi ji krono nadeli tudi, ker bi s svojo odločnostjo v tekmi zagotovo elegantno pometla z morebitno težko konkurenco. Ona dobro pozna celo tiste metode, ki potencialne nasprotnike navedejo k temu, da nevede, a že skoraj z zanosom delajo zanjo. Morda je o tem brala v Sun Tzu-jevi knjigi. Spet nekaj kitajskega. Res zanimivo. Občudovanja vredno. Toda kaj ji to pomaga, ko pa v naši tihi dolini izbiramo plemkinje zgolj s področja cvička, ki pa, tako pravijo, nima nič skupnega z vodo.
Zdaj si je Jana pripela na hrbet nov izziv. Občino hoče, pardon, občino bo prepričala, da bi pod Kandijskim mostom uredila atraktiven prireditveni prostor, za živahnost katerega bi skozi celo leto skrbelo Društvo Vsemukos - njegov (eko)motor je tudi ona. Prepričevanje občine zdaj že kar traja in traja. Je pač punca naletela na dovolj trd oreh. Eni in drugi ne popuščajo. Ne Jana ne občinarji. In občinarji so izrabili že lep kos svojega železnega repertoarja, kako na veliko in vse naokoli obljubljati, a obljub niti v skromnem obsegu ne izpolniti, pri tem pa seveda ostati živ. Jani pravim, da jo bodo tile žejno prepeljali preko oceana, ker so v teh zadevah profesionalci. Ona pa pravi, da je ne bodo. Punca bi kar stavila. A ker sem gentleman, ji ne želim povzročiti razočaranja in joka in stoka in ekonomske škode zaradi prekmalu izgubljene stave. Kdo bo pa to poslušal? Povrhu vsega pa je letos že bila bridko razočarana, ko je občina za neverjetno obsežen in po mojem mnenju tudi dober program za poživljanje mestnega jedra, ki so ga pripravili v društvu Vsemukos, namenila le par fičnikov. Mar ena lekcija ni dovolj? Je občinarjem res treba nastaviti še drugo lice?
Jana te dni preureja svoje čajno kraljestvo na Glavnem trgu 17. Seli ga višje. Za eno nadstropje višje. Višje se najbrž sme razumeti kot napredek. Mislim, da bo to dobro. Ravno včeraj sem namreč opazoval en parček, kako se je nekaj trenutkov nekoliko zmedeno spraševal, kje je vhod v čajnico. Saj so ga z olajšanjem našli tam spodaj na stranski ulici, ampak lažje jim bo že kmalu, ko bo vhod v čajnico kar direktno z Glavnega trga. Sicer pa je Janina čajnica po mojem strokovnem prepričanju v tem trenutku najprijetnejši gostinski lokal v mestu.
Zagotovo nas zanima tudi, kakšen je odnos Jane do živali? Če odštejemo muhe, komarje in podobno sodrgo v perifernem vejevju živalskega debla, s katerimi Jana obračuna, če ji pač na grd način prekrižajo pot, potem živalim ne želi prav nič žalega. V toči sprejema mokre cucke v začasno zavetje, pajkom ne podira mrež, pozdravlja race na Krki, rib ne lovi, mucke rada poboža … Ja, Jana je nekak ekolog. Skoraj fundamentalist. Pa zdrava prehrana bi naj bila omega in alfa prihodnosti. Po njenem zagotovilu. Dobiček, reče Jana, bi pa morali ukiniti. In tale je študirala ekonomijo?! Če ne bi človek spremljal njene uspešne, predvsem pa pogumne poslovne poti, potem bi rekel, da prej izhaja iz študija kakšnega slikarstva in da je bila celo največji boem med sošolci, kot pa da ima kaj opraviti s študijem ekonomije. Ampak ji gre. Gre ji. Tudi ekonomsko ji gre. Morda ji veliki Kitajska in Indija nekoč pripneta še kak red zaslug za narod, ker tako prijazno promovira njihove države in kulture in pospešuje njihovo gospodarstvo.
Morda bo Jana že kmalu naredila društvo slovensko-kitajskega prijateljstva. Da, to bi bila investicija v prihodnost.
Janine fotografije. So fotke v redu? Jana je rekla, da morajo biti njene fotke take, da bo dobila kakšne oboževalce. Ona s tem že sicer nima problemov, a mislim, da bi po tem, ko bodo fantje širom lepe Dolenjske in še širše naokoli videli te njene podobe, znala imeti zaradi preobilja oboževalcev celo probleme - kupi ljubezenskih pisem v nabiralnikih, podoknice sredi mirne in zaspane noči, ogromni šopki pred vrati, stalni telefonski klici, vabila na večerje … Oh, da ji le nisem storil škode s temi fotografijami?
Toliko tokrat o tej Jani s skodelico ćaja v roki.
Tudi jaz pijem čaj. Največ pu erh, najraje pa gyokuro. Dandanes.
(Fotografije: Jana Murgelj, 5. september 2007)
Ni komentarjev:
Objavite komentar