Igor je stanoval in delal na gradu Grm. Mojih 33 let je bil tam, svojih pa še nekaj več. V gradu je bil namreč od svojega prvega leta starosti dalje. Pred dvema letoma nas je zapustil. Mislim, da je bilo zato nekoliko žal celo mojemu očetu, ki je nerealizirani slikar, kajpada, saj je izgubil občasnega sogovornika o teh in sorodnih zadevah. Zdaj Igor ustvarja v Narodnem domu. Igor je slikar, kipar in še kaj. Igor je seveda tudi brat slavnega bobnarja Dušana, ki je še nekako moj sosed, in nič manj znanega nekdanjega vremenarja, zdaj pa učitelja Milana, ki pa se je tako kot Igorjeva mama tudi že dolgo nazaj odselil v drugi del mesta.
Grmsko grajsko dvorišče je bilo vsa ta leta, posebej pa zadnje desetletje ali dve nemalokrat na pol prekrito z Igorjevimi mavčnimi kalupi in seveda z raznimi odlitki. Vsi mogoči kaktusi, ki jih je njegova mama pridno gojila pred vhodnimi vrati, so bili kar izgubljeni sredi te Igorjeve mavčne beline. Vse mogoče oblike je znal narediti s čopičem in roko, z barvo, glino, mavcem, lesom, … Naravne in nenaravne. Pri oblikah je Igor povsem sproščen, pravijo da surrealen. In res se spominjam, da je pred kakšnimi petnajstimi leti z velikim navdušenjem govoril, ko je dospel nazaj v Novo mesto iz gaudijevsko-dalijevsko-mirojevske Barcelone. Barcelona je bila tedaj zanj kot Meka za vernike ali Glastonbury za rockerje ali vinograd za Dolenjce. Kar je čisto v redu. Za Igorja, mislim.
Igorja bi seveda človek včasih dal čez kolena in z leskovo, če ne morda kar z vrbovo šibo dobro naklestil. Da bi ga naučil ekonomije. Sploh ko mi začne razlagati za kak drobiž prodaja svoje izdelke, se mi dvigne pritisk in začnem, da ne bi že zarana prišel moj konec, mrzlično iskati enap, Krkino zdravilo proti hipertenziji, kakor me je prav včeraj podučil profesor Miha Japelj, da mi umiri krvotok.
Zdaj denimo je Igor izdelal zelo atraktivne lončene lestence za nekega znanega dolenjskega gostilničarja pa sem skoraj prebledel, ko je povedal za kako malo evrov mu jih namerava prodati. Le za toliko, kolikor je treba recimo odšteti za denimo prav najbolj pogrošen lestenec, v kateri od velikih trgovin. Za Igorja njegovo delo res ni ekonomska kategorija. Rabil bi menedžerja. Ni dvoma. Pa tudi občina bi kaj več lahko vlagala v novomeške umetnike, tudi v likovnike take in drugačne. Pa ne le občina, večkrat se sprašujem, kam velik presežek svojega denarja vlagajo novodobni premožneži, tudi tisti certifikatski in privatizatorski. Le v avtomobile in morda še v kako ogromno, a silno brezdušno bajto? Meceni pa taki!
Zdaj Igorju že nekaj časa hodim po glavi, da naj končno naredi oni kip v spomin Julije Primic, ki ga bo dal pred njeno novomeško domovanje. Vsaj maketo naredi, mu govorim. In čakam. Se mi zdi, kakor da se je za Prešernom še Igor malo preveč navdušil za tole Julijo in da zdaj misli, da nič ni dovolj dobro zanjo.
Tomaž Levičar
Mestni svetnik
(Fotografije: Igor Obradinovič v Narodnem domu, 21. september 2007)
Ni komentarjev:
Objavite komentar