Novomeška avtobusna postaja je po že skoraj dvajsetih letih, odkar je bila zgrajena, obupna v mnogih ozirih. Ko sem poleti leta 1990 prvič kot potnik stopil nanjo, prišedši z zanimivih počitnic ob Blatnem jezeru in v Budimpešti, je bila ta nova novomeška postaja sila prazna, bila je izreden kontrast vrvenja polnim budimpeštanskim železniškim postajam, a bila je pač nedelja, se mi zdi, pa vendarle je bila kar lepo urejena, predvsem pa še zelo polna svežine in optimizma, ki je dajal upanje, da bo ne le ostala lepa ampak postala tudi še večja. Več lepote pa človeškim očem vedno prija. A tedaj komaj zgrajeni, pravkar odprti objekt odtlej praktično le razpada in je nasploh silovito zanemarjen, neredki uporabniki so agresivni do marsičesa in še do sebe, pravzaprav pa je morebiti kar največji problem in pomemben vzrok, da se ne prestopi tega Rubikona, ki loči to prometno središče mesta med popolnim propadom in lepim življenjem, in je obenem simbolni pokazatelj slabe urejenosti mesta in pravne države, pač vsem meščanom dobro znana gradbena jama, ki jo skušajo pozornim očem javnosti zakriti gradbene planke. Jama že leta in leta sameva. Če odštejemo plevel in podgane, ki se v njej redijo. Sameva pa, ker vsaj dva trdita, da imata do nje večjo ali manjšo pravico. Na njenih plečih, predvsem pa na plečih ugleda in lepote mesta se torej prepirajo tako rekoč za senco že zdavnaj crknjenega osla. Pravdanje v tej zadevi je pač že mnogo dni nazaj izgubilo vsak razumen smisel, ker je poslovno priložnost že zdavnaj požrl drag čas, avtorsko dostojanstvo pa je gnev meščanov že dolgo prej prekril z gnusom nad egoizmom umetnika. Gre le še za suho principalnost in osebno čast. Se mi zdi.
Tomaž Levičar
(Fotografije: 29. julij 2007)
Ni komentarjev:
Objavite komentar