OGNJENA SVETLOBA LAŽI

O visokem funkcionarju občine in njegovem svetovalcu, pa še o Janezu Pavlinu, Primožu Žižku in o osvetlitvi Glavnega trga.

Zadnje čase imam, kakor kaže, probleme z resnico. V bistvu to ni moj problem, ampak je to problem enih drugih ljudi, ki pa se me vendarle malce tudi dotakne, predvsem pa mi elokventno govori o naravi tega mesta in nekaterih »meščanov«. Ta, ki mi je danes skušal nevede popiti živce, pravzaprav ni meščan, je pa zato sila visok funkcionar novomeške občine.

Začelo se je s tem, da sem srečal Janeza Pavlina na Glavnem trgu. Janeza Pavlina in njegov DPM Mojca poznajo praktično vsi in seveda jaz tudi. Doslej sva se z Janezom Pavlinom dobro razumela, morda še posebej zato, ker so mi všeč tako energični ljudje, kot je on. In njemu energije in glasu in dobre volje, včasih, če je ravno sila, pa tudi slabe volje, res ne manjka. Toda danes je bilo drugače. Današnjemu srečanju z njim bi smel reči le »srečanje«. Se je hotel kar zmuzniti mimo in me spregledati. Nisem se pustil in se ga ustavil in povprašal po počutju, ki sem ga ocenil za sila slabega. Pa ni bilo slabo, pač pa je bil le razočaran nad mano, saj sem menda kar naenkrat največji nasprotnik njegove decembrske okrasne osvetlitve starega mestnega jedra oziroma Glavnega trga pa še kup drugih pripomb menda imam. Tako je rekel. No, tako mu je bilo pač povedano. Povedal pa mu je to že omenjeni zelo visoki funkcionar občine, ki je bil skupaj s svojim svetovalcem na sestanku z Janezom Pavlinom in katerega imena ne izdam samo iz tega razloga, da bi me bilo enostavno preveč sram, če bi širna javnost, kaj šele tujina, izvedela, da živim v mestu, kjer visoki funkcionar občine trosi naokoli grde laži, da bi dosegel meni sploh ne jasne cilje.

Visokemu funkcionarju občine se zaradi takih nespodobnih dejanj, v katere vpleta še mene, seveda ne obetajo prav nič mirnejši časi, celo nasprotno, to me podžiga, da mu pogledal še ostreje pod prste. In to bom tudi storil. Vzel si bom čas in prišel zadevi počasi do dna.
Lahko pa tu in še enkrat več, to torej ne bo prvič in tudi ne prvič javno, povem nekaj kratkega o Janezu Pavlinu in njegovi osvetlitvi Glavnega trga - kolikor jaz pač poznam zadeve, pa jih morda ne poznam do obisti.

Janeza Pavlina sem, če se dobro spomnim, spoznal pred kakšnimi petnajstimi leti, ko smo se on, Primož Žižek in jaz vozili po mestu z nekim jugotom. Ali z nečim podobnim. Jaz sem sedel zadaj. Onadva pa spredaj. Janez Pavlin je vozil. Primož Žižek pa je med vožnjo po mestu gor in dol radostno vpil v megafon in reklamiral neko MKC-jevsko prireditev. Teden mladih, se mi zdi, da je to bil. Bilo je čudovito. No, vsaj zanimivo. Za tista leta. In podobno je šlo naprej, saj smo se včasih oziroma sem ter tja znašli z ramo ob rami ob organizaciji kakšne zadeve. Že od prej pa se ga spomnim kot novinarja Dolenjskega lista in seveda kot organizatorja velikih novoletnih zabav na trgu, kjer sem se sem ob kakšnih štirih zjutraj enkrat celo sam znašel. In bilo je še kar rajanje. Ljudi kot listja in trave. Cirka 1990. leto. No, zdaj me ta forma več ne zanima. Me pa zanima, kaj in koliko dela in je naredil Janez Pavlin v našem mestu in kako osvetljuje in razsvetljuje, fizično in duhovno, tole naše mesto. To mu je šlo vsa desetletja, odkar se peča s prireditvami in otroci ter mladino, dobro od rok. Mnogo jih je osrečil, kakšnega pa morda tudi malce ne. A v demokraciji šteje večina.

Kar zadeva pa osvetlitev pa morda le naslednje. Zasnova osvetlitve, kakor jo pripravlja Janez Pavlin z DPM Mojca, je bolj ali manj ustrezna. Z nizi svetil namreč poudarja bistvene elemente arhitekture Glavnega trga, poudarja konture stavb, arkadne hodnike in deloma okenske odprtine, dominantno stavbo pa izpostavlja z močnejšo, aktivnejšo potezo. Svetloba je bela oziroma rumena, razen posamični poudarki, kar v veliki meri odvrača od našarjenosti. No, mnogo več zadržkov imam do tehnične izvedbe teh del. A se pri tem zavedam, da je nizka raven tehnične izvedbe posledica dejstva, da Janez Pavlin, ki se ravno tako, kot vsi ostali, zaveda problemov v zvezi s tem, to že vsa leta dela z izjemno majhnimi sredstvi, pomoči občine pa ni nikoli dobil kaj dosti obilne, posebej pa ne za ureditev te okrasne osvetlitve, s čimer bi lahko obseg osvetlitve povečal in odpravil seveda tudi tehnične pomankljivosti ureditve.

Naj še dodam, da je občina v prejšnjem mandatu skušala pristopiti k rešitvi tega problema, pridobila za to tudi informativne ponudbe, če se dobro spomnim je pri tem sodelovalo podjetje Telux, a smo se pač morali nehati ukvarjati z zadevo, saj je bilo ugotovljeno, da bi le prva faza prenove oziroma izvedbe kvalitetne, tehnično brezhibne praznične osvetlitve občino stala okoli 18.000.000 sit. Minimalno. Tedaj pa tega denarja nihče ni želel dati. Tako je to. Poudarek pri urejanju smo skušali dati javnemu prostoru, saj je problem poseganja na zasebne objekte v mestu preveč znan in ga zna rešiti bolj ali manj očitno le Janez Pavlin, ki mu iz leta v leto uspe s svetili začuda okrasiti skoraj vse hiše na Glavnem trgu.

Tako je to. Vse ostalo, torej tudi tisto, kar o meni in mojem stališču do te osvetlitve govori visoki funkcionar občine gospodu Janezu Pavlinu, je seveda navadna laž, ki si je nekdo na takem položaju niti približno ne bi smel privoščiti. Ampak eni očitno niti pri tem nimajo mere.

Visokemu funkcionarju občine ne mislim razlagati bontona, in iz njega predvsem tega, kakšna naj bo vloga in pomen resnice v negostilniških debatah, lahko pa mu rečem, da si želim, da bi v prihodnjih letih uspel narediti za to mesto vsaj približno toliko, kot je doslej uspel Janez Pavlin. Seveda proporcionalno glede na moč, ki jo ima. Če je še kaj upanja, da tega visokega funkcionarja doseže svetloba tozadevnega spoznanja in uspeha, pa res ne vem.


Tomaž Levičar

P.S.: Ampak je pa ta zadevščina z vsakovrstnimi lažmi kar zabavna reč, pa čeprav je v svojem najljubšem socialnem okolju nisem ravno vajen. Očitno se tako dela v nekih drugih krogih. A ta nadležni ogenj, ki ga zaneti iskra laži, se da pogasiti. In to bi moral vedeti vsak gasilec.