petek, 12. oktober 2007

NAPREDEK: GOSTIŠČE, KEGLJIŠČE, SKLADIŠČE

Občina ima že nekaj let sprejet ureditveni načrt za športno-rekreacijski park Portoval. Načrt predvideva izgradnjo in razvoj številnih objektov za šport - od pomožnega nogometnega igrišča, do širitve stadiona, ureditve metališč, bazena, teniške dvorane, čolnarne, balinišča, otroškega igrišča …

Če bi med paleto objektov predvidenih znotraj Portovala iskali tistega, ki je najmanj pomemben za šport, je to poleg že zgrajenega centra Tuš in upravne stavbe najbrž tako imenovani servisni objekt ob teniških igriščih. A začuda so se na občini sedaj lotili graditi prav tega. V tem objektu bo gostinski lokal, ti očitno vedno in povsod prav pridejo, zraven bo 5 stezno kegljišče, spodaj pa skladišče, garderobe ter prostori za oskrbnika, vzdrževalca, vratarja … In ker so se lotili gradnje prav tega, so dobili za gradnjo tudi bore malo denarja izven občinskega proračuna, saj drugje očitno zelo dobro vedo, da ta objekt kaj dosti s športom nima opraviti.






Kegljanje, torej. Kegljanje je, kolikor vem, olimpijski šport, na telo pa najbrž vpliva tako nekako kot streljanje ali pa golf. Ne kaj prida. Kakor jaz vidim zadeve, gre bolj za zabavo, kot pa za gibanje. Dvigneš se s klopi, primeš kroglo, stečeš štiri, pet korakov, zabrišeš kroglo proti kegljem in odkorakaš nazaj na klop. Vmes morda še veselo poskočiš, če si ravno zbil prav vse keglje. Nato opazuješ konkurenco in vajo ponoviš malce kasneje. S tekom, kolesarjenjem, košarko, plavanjem, tenisom ali čim podobnim, kar človeku požene kri po telesu, se kegljanje torej sploh ne more primerjati. Še manj ima s športom opraviti gostinski lokal – ki jih pa okoli Portovala že itak ne manjka. Seveda ne znam povedati povsem točno, a zdi se mi, da kakšnega velikega vpliva na moč, hitrost, zdržljivost, prožnost ali koordinacijo kegljanje in posedanje v baru ravno nimata. Tudi po priljubljenosti je kegljanje bolj zadaj. V raziskavah Slovensko javno mnenje se pač po priljubljenosti giblje tam nekje precej zadaja, okoli njega sta denimo še ribolov in balinanje. Daleč spredaj pa so denimo hoja, plavanje, kolesarstvo, ples, tek, nogomet, celo badminton, pa seveda košarka, odbojka, tenis in mnogi drugi. Je pa zato dandanes zelo priljubljena dejavnost posedanje po gostinskih lokalih. V tem smislu bi lahko cinično rekli, da je občina zadela žebljico na glavico.

Če pa bi torej mene kdo vprašal, za katere športe bi prednostno gradil športne objekte, bi bil moj odgovor lahko tudi kratek in enostaven. Torej bi rekel, da bi (z javnim denarjem) gradil za tiste športe:
-ki so dostopni najširši množici (prostorsko, finančno, časovno, psiho-fizično ipd) - ker menim, da je treba z javnimi sredstvi graditi za najširši krog ljudi;
-ki kar najbolj pozitivno vplivajo na človekovo telo, posebej pozitivno pa na odklanjanje od dandanes najpogostejših bolezni oziroma bolezenskih stanj - ker si mislim, da je skrb za telo oziroma zdravje prvi smisel ukvarjanja s športom;
-ki so priljubljeni - ker si mislim, da bodo zato zgrajeni objekti polno izkoriščeni,
-ki omogočajo, da se z majhnimi vloženimi sredstvi doseže velike oziroma vsaj želene učinke - ker vem, da je javnega denarja vedno premalo, da bi postorili vse,
-ki jih je moč gojiti skozi celo leto – ker se je tudi gibati treba skozi celo leto in seveda čimveč let.
In še kak kriterij bi lahko zlahka dodal, naredil zatem presek in brez dvoma prej ali slej spet ugotovil, da me nihče ne bo prepričal, da je za razvoj novomeškega športa servisni objekt z gostiščem, kegljiščem in skladiščem, ki ga zdaj gradi občina, kaj prida pomemben. Ni.

No, ampak če današnja občinska oblast misli spet drugače kot jaz, je to pač tako. Nič nenavadnega. Se bo treba že navaditi, da stvari ne gredo vedno tako, kot bi si človek želel, in da stvari neredko celo sploh ne gredo po najbolj pametni poti.


Tomaž Levičar
Mestni svetnik


(Fotografije: gradnja servisno-gostinskega objekta v Portovalu; 9. oktober 2007)

Ni komentarjev: