NAFARBANI

O spet pobarvanem delčku staromestne fasade in o odsotnosti občutka za podobo mestnega jedra in zgradb v njem.

Ignoranca, še bolj pa aroganca sta prilično neljubi človeški lastnosti. Priča smo jima neredko tudi v našem okolju. Prva se kaže kot odsotnost poznavanja preteklosti, smislov in smotrov ali celo zgolj kot nepoznavanje elementarne spodobnosti. Variacij nevednosti je seveda še nešteto. Aroganca pa je morda celo nekaj hujši fenomen, ki je pri nas sploh ne redko kaže v smislu izigravanja jasnih pravil obnašanja. Aroganci ponavadi bolj podležejo oni, ki niti niso pretirani ignoranti. Da marsikdo ne želi, da zanj velja, kar sicer terja od soseda in ostalih, pač ni redek pojav.


In tako smo danes na Rozmanovi cesti sredi starega mestnega jedra mogli naleteti na par pobičev, ki so veselo in pridno farbali glavno pročelje ene od staromestnih hiš. Po svoje je seveda lepo, da se kdo še spravi pomlajevati in nečaloma olepševati pročelja bajt v starem mestnem jedru. Vendarle pa stavim, da sta prav v tem primeru hodili ignoranca in aroganca z roko v roki.
Prva se je izrazila skozi dejstvo, da je naročnik, morda pa je bil to celo kar sam izvajalec, očitno dovolj arbitrarno izbral barvni odtenek, zdi se, da je nekje iz sladoledarske barvne palete. Najbrž je bila temu ustrezna tudi kvaliteta barve. To počakajmo in bomo videli, kdaj se bo začela lupiti. Dovolj o zadevi pa pove tudi dejstvo, da so se spravili le na slabo četrtino fasade, ostalo jih očitno za izblikovanje njihovega lika in dela pač sploh ne briga. Vsak ima le svoj kotiček, pardon, kos fasade. Zanimivo bi bilo videti, če bi se vsak izmed uporabnikov te hiše spravil po svoje prebarvati »svoj« del fasade. No, druga, torej aroganca, pa se je izrazila skozi to, da naročnik stoprocentno ni šel do varuhov kulturne dediščine in se tam, kakor bi pač moral, pozanimal kateri odtenek katere barve izbrati za tak posel. Njemu to pač ni treba.

Seveda, medtem ko so nekateri celo v zadnjem obdobju šli skozi ustrezen, četudi ne vedno enostaven proces prenove hiš in pročelij, drugi raje zaobidejo pot, ki je predvidena, ter nevedno naredijo, kar sicer najbrž mislijo, da je prav. Vsaj prav za njih.


Tomaž Levičar
Mestni svetnik
www.levicar.si@gmail.com
skype: tomazlevicar

(Fotografija: Rozmanova 12, 30. julij 2009)