Moj nagovor na predstavitvi programa kandidatke za županjo Milene Kramar Zupan v Kulturnem centru Janeza Trdine, 16. septembra 2010:
"Torej:
Je po vseh slišanih predstavitvah naših županskih kandidatov, po minulih proračunskih načrtih občine in po visokodoneče imenovanih načrtih razvojnih programov taiste občine za prihodnja leta sploh še moč povedati kaj posebej novega o jutrišnjem dnevu Novega mesta?
Najbrž ne. Ni, predvsem zato ni, ker ob tozadevno očitno precejšnjem soglasju nastopajoče politike, kar pomeni kar nekakšen, po svoje tudi nepričakovan, družbeni dogovor, niti nima smisla. Kritična masa podpore za brezštevilne sanjske in manj sanjske, pametne in bedaste projekte je pač dosežena. Smo že kot ena glava.
Kdo in zakaj bi torej tem kolektivnim željam, - žal se zaradi neučinkovitosti vodij iz mandata v mandat celo kar ponavljajo -, sploh nasprotoval?
In seveda: je, vendarle je moč povedati tudi kaj novega! Je možno in po mojem tudi treba reči kaj novega, kaj manj veličastnega v nakazovani podobi, a prepričljivejšega v možnih učinkih. Tudi zato torej, ker so cilji, ki jih lahko dosegamo z velikimi projekti, v resnici dosegljivi tudi na manj drage načine. Marsikdaj. In tu gre za cilje, ne pa za pot, in tu gre za plitko denarnico, ne pa za trezor Donalda Trumpa.
Da, da, seveda bomo gradili športne dvorane, obvoznice, center za ravnanje z odpadki, čistilne naprave, tako osrednjo kot mnoge krajevne, dogradili bomo naše kulturne hrame, domove za starejše občane, prenovili Narodni dom in tržnico in uredili arheološki park in prekrili velodrom in zgradili bazen in kampus in širili bolnico in prenovili zdravstveni dom, pa tudi vrtce bomo prenavljali. Brez skrbi. Vse to. In še marsikaj. Celo nekaj več kot napovedujejo ostali.
Vsekakor bomo, bodo ali boste, brez dvoma, brezprizivno, zakaj pa ne?; toda, poudarjam, toda mislim in mislimo, da nismo tako bogati in še nekaj časa ne bomo, da bi zgradili vse, o čemer pridno sanjamo.
Smo pa Novomeščanke in tudi Novomeščani dovolj pametni in, dokazano, vsaj nekateri že, vsi pa še lahko, tudi zelo ustvarjalni, da znamo svoje cilje doseči najprej in predvsem tudi na alternativne načine, na načine, ki jih noben neroden župan ali grda klika za njim ali zmeden direktor, noben ošabni premier ali minister, nobena finančna kriza, nobena sosednja občina in noben nepripravljen občinski svetnik ne bo zmogel preprečiti.
?O čem govorim?
Govorim o naslednjem:
-da se ustvariti tudi manj smeti, če ločujemo in pazljivo kupujemo;
-da se ustvariti tudi manj hrupa in izpuhov in asfalta, če več hodimo in kolesarimo;
-da se narediti tudi manj odplak in porabiti manj pitne vode, če pazljivo izpiramo in izrabljamo deževnico;
-da se tudi manj zelenega pozidati, če živimo bolj meščansko;
-da se preživeti tudi z manj avditoriji, če smo raje ustvarjalci in prodiramo v svet;
-da se tudi v reki Krki plavati, to vedo stari, če jo manj svinjamo;
-vsaj v nekih letih se da preživeti tudi brez bolnice, če malce popazimo na svoj življenjski slog;
-staramo se lahko tudi doma, če je družina trdna in družba solidarna in oskrba na domu dostopna.
In tako dalje.
Skratka, da se marsikaj, resda ne vse, marsikaj pa se da tudi drugače. Hitreje, ceneje, manj boleče, lepše ...
Da se, če bomo delali skupaj in če bomo delali drugače, kot delajo mnogi, in če se ne bomo izčrpavali na za ta trenutek preobilnih zalogajih.
Sreča je pravzaprav, da smo v vsesplošni krizi. Prav ta lahko vzpodbudi kreativnost in inovativnost. Bomo pač kot garažni bend, ki ima in goji veličastno idejo. S tako idejo in s pridnostjo in ljubeznijo pa lahko pride v nekaj letih muzicirat tudi na največji stadion na svetu.
To si mislim."
Tomaž Levičar
Ni komentarjev:
Objavite komentar