O upokojenih in neupokojenih občinskih svetnikih, ki vendarle poslušajo in govorijo.
Župan je na seji občinskega sveta, ko je razprabva že postajala vroča, dejal, da se počuti že kot upokojenec, zraven pa je še nekaj zamrmral, da bi znali, če se bo pač upokojil, tudi pri njegovi plači kaj prihraniti za občinski proračun. To najbrž ne bi kaj prida pomagalo, četudi nimam nič proti, če se želi tako žrtvovati, sem pa to njegovo poved izkoristil za svojo misel, s katero sem zaključil krajšo kritiko izvajanja občinskega proračuna, pripravljenega rebalansa in nasploh delovanja tega občinskega vodstva. Pa se mu rekel, da ob pogledu na vse nerešene občinske probleme in neizkoriščene priložnosti res izgleda, kakor da bi to občino vodil kak upokojenec. Od aktivnega dela populacije, še posebej pa od tistih na javnih funkcijah, pač terjamo kaj več rezultatov, kot pa jih od tistih, ki so v zasluženem pokoju. Od župana, ki še nji v penziji smemo zahtevati veliko, še posebej če vodi občino, ki se ji reče mestna, ter v okolju, kjer je gospodarstvo nadpovprečno uspešno.
Moja izjava glede penzionistov na občini, ko pogledam nazaj, najbrž ni bila najbolj posrečena, čeprav je bila v kontekstu županovih besed in dejanj in se ozira na upokojenstvo kot na čas zmanjšane aktivnosti. Zato pa sem vendarle zaslišal nekaj gromkih in krepkih nazaj. Tega sem bil po svoje posebej vesel. To imam pač za dokaz, da svetniki in svetnice tudi poslušajo in vmes razmišljajo. Mnogokrat sem, kakor sem tudi tokrat, dejal že marsikaj kritičnega o občini, seveda vedno dokaj dobro argumentiranega, pa se ni odzval ne levi ne desni, ne kdo pred mano ne kdo za mano. Sem se počutil, kakor da govorim v prazno, sam med štirimi stenami, kakor bi govoril nemim, gluhim, zmedenim, nezgovornim. Tudi tokrat sem povedal par krepkih na račun slabega vodenja občine, a se ni zdelo praktično nikomur vredno braniti župana ali zaradi kakega drugega razloga s čim ovreči moje misli in argumente. So se pa zato odzvali na tiste besede v zvezi s penzionističnim vodenjem občine, ki so po svoje itak nepomembne, vstavljene zgolj kot dramski vložek.
Čeravno mi je bilo po svoje žal, ker sem začutil, da bi jih kdo lahko vzel za neumestne, celo žaljive, zato sem se zatem tudi opravičil zanje, sem pa po drugi strani vesel, da sem jih izrekel, saj imam zdaj dokaz, da kolegice svetnice in svetniki vendarle poslušajo, kar govorim. Sklep bi morebiti bil, ni edini možen, mi je pa všeč, da v zvezi z ostalim niso imeli kaj gorkega reči, pa so se obesili na mojo neumnost v zvezi z nevsakdanjo uporabo izraza »upokojenski«. Upokojencem najbrž res ni všeč, če jih kdo kakor koli povezuje z delom novomeškega župana. No, tudi to je ok.
Tomaž Levičar
Mestni svetnik
www.levicar.si@gmail.com
Ni komentarjev:
Objavite komentar