Dobro, tole ni nek osebni blog, kjer se krotovičijo zapisi o tem, kako je dotični pozno zjutraj vstal in ugotovil, da ponoči morda ni najbolj odlično spal, nemudoma zato opravil veliko potrebo, se stuširal, šel na moreč jutranji jogging, pojedel jogurt, spil malo donata za boljšo prebavo, pogledal film, telefoniral bejbi, ki mu je prišla na misel, šel še na sprehod, vrgel perilo v pralni stroj, zagledal ptiča na terasi, oh, in tako naprej, a ker gre za Zojo, za pomemben naraščaj novomeškega občinskega svetnika in obenem za modrooko dekle, ne bo škodilo nekaj kratkega ne čisto neosebnega.
Zoja je. Njeni bistri starši so mislili, da je to celo (tudi) slovansko ime, kaj slovansko, kar rusko, da je. A so kaj kmalu od rojstva te še nepreizkušene etimološke invencije že prileteli na trda tla, se pač družijo tudi s pametnejšimi od sebe, in dano jim je bilo spoznati, da je ime Zoja bojda zgolj grškega porekla. Žal. A so vseeno vztrajali pri imenu. Da, ne le pamet, tudi vztrajnost nekaj šteje. Zoja pač ni Živa. Oče je torej gospod občinski svetnik Sašo Stojanovič Lenčič, eden od onih vedno tečnih svetnikov, ki si prizadeva, da bi bil župan od živčnosti vsled njegovih pogromaških nastopov v onem tesnem rotovžu tudi kaj bolj plešast. Sašo tudi že nekaj časa misli, da mi lahko, kadar koli se mu zazdi in mu ravno paše, deli nasvete, kako priti do spodobne punce. No, dejstvo, da ima za sabo uspeh, mu očitno daje nekaj za tako nastopaštvo potrebne samozavesti. Zojina mati je pač sedaj njegova že žena Erika, ki je podlegla po celi seriji njegovih kreativnih prijemov glede tvorbe pristnih medosebnih odnosov. Sprva pa ne en ne drug nista bila zatrdno prepričana, da sta starša. Zojine modre oči in te zadeve. Noben od njiju jih nima. A ko se človek spomni gimnazijske biologije in pomisli na recesivne in dominantne gene, sem jih še sam seveda podučil o neverjetni paleti možnosti križanja genov pri ljudeh, tudi jaz se pač še česa spomnim iz svoje najbolj rane mladosti, stvari postanejo bolj logične. Zoja zato ni kar ena Zoja, ampak je Zoja Stojanovič Lenčič. Ko se poroči, bo imela že kar nekako plemiški priimek. Modre oči sicer še niso modra kri, a s takimi očmi utegne zapeljati tudi kakšnega liechtensteinskega plemiča. Ali pa vsaj tamkajšnjega bankirja z veliko vilo v Londonu, s stanovanjem visoko na Mannhattnu, s par deset metrov dolgo jahto s privezom v Monte Carlu, tudi z jaguarjem v garaži in s kočo v St.Moritzu. Čez nekaj let.
Pač čez nekaj let. Zoja ima šele eno leto. Včeraj je zato priredila prav divji žur na prostem, nekak banket, na katerem se je trlo svakojakih umetnikov in »umetnikov«. Bili so dizajnerji, arhitekti, pa gledališki režiserji, producenti in direktorji, še cela plejada politikov z državne ravni je prišla, ti se zmeraj radi družijo, pa seveda ni izostal niti trop piarovcev nekaterih najpomembnejših slovenskih družb. Bilo je tudi nemalo upokojencev … Zoja ima očitno veze. To pa danes nekaj šteje. S temi vezami in takimi očmi iz nje še nekaj bo. Če bo preštudirala še literaturo Studia Humanitatis, ki jo je med ostalim dobila za svoj prvi rojstni dan, da, nekateri že zdaj ne dvomijo v njene intelektualne sposobnosti, pa uspeh sploh ne izostane. Mogoče bo nekoč celo novomeška občinska svetnica, čeprav so ji starši kupili stanovanje kar v Ljubljani. Ah, ti starši.
Tomaž Levičar
Mestni svetnik
(fotografija: enoletna Zoja, 25. avgust 2007)
7 komentarjev:
Milijon blogov, vsak hoče, da preberem njegovega, ker je baje RES dober. No ja, okusi so različni, sumim pa, da so blogi nadomestili dnevnike, tiste, ki smo jih deklice dobile za deseti rojstni dan in jih potem skrbno zaklepale in skrivale, da ne bi kdo prebral: "Ful mi je všeč Pero, ne vem, če sem jaz tudi njemu. Pri matematiki mi je v glavo vrgel radirko. Upam, da se bova poročila".
In danes zjutraj, po tem, ko sem si na Vesninem računalniku ogledala fotke male Zoje, je priletel še mail, naj si preberem Tomažev blog. Joj ne, še nekdo, ki izliva svoje "všeč mi je Pero", sem si mislila. Ampak Vesna je vztajala: ne ne, dej no Ba, preberi! In sem prebrala... samo prispevek o Zoji... in sem takoj vedela, da to ni tipičen blog. Da ga očitno piše nekdo, ki ima smisel.... za humor, za besede, za slovenščino.... za otroke... za bloge. Končno nekdo.
In čeprav sem do blogov zelo kritična, dragi Tomaž, dobiš moj dvignjen palec. Še te bom brala. Še piši.
Potrebujem nov računalnik ali pa večjo dioptrijo :))Še enkrat vnašam stari komentar: "Pa si rekel, da ti pa ne krotovičiš...šala :)
Lepo si napisal tole o prvem, posvetilo v Zojini knjigi prav tako, čeprav nam je zadnja beseda dala misliti :))) Zanima me pa, kdo so bili "umetniki"?"
Barbara! Me veseli, da si upoštevala nasvet svoje prijateljice in da imam zdaj celo novo stalno bralko. Vsaj dokler se ne naveličaš.
Katarina! Malce si zmedena. Prvič je bilo že uspešno, a očitno imaš rada ponovitve, zato se tvoje sporočilo prebere dvakrat.
»Umetniki«? Enostavno. Vso druščino sem razdelil na umetnike in »umetnike«. Umetniki so tisti, ki se dejansko ukvarjajo s katero od etabliranih vej umetnosti in njihovimi odvodi, na primer arhitekti, oblikovalci, režiserji ipd, »umetniki« so pa recimo politiki, piarovci, upokojenci. Morda bi moral reči umetniki in neumetniki, tedaj bi bilo res bolj razumljivo in logično pravilno.
T
Ej Levičar,
kolk pera sta spila ob tisti tortici, preden si tole napisal(!) ?
Pera? Mislite piva? Zakaj pa, Fulkontaktfišing? Čutite, da bi moral človek pisati pod vplivom alkohola ali da bi mogel le tako nekaj takega napisati? Lahko tudi, le da jaz pač ne. V vsakem primeru pa je bil tekst napisan dan po zabavi. To pa je razdobje, v katerem se ponavadi tako ali tako človek že strezni od tozadevnih opojev. Piva pa se na zabavi sploh ni pilo. Ni bila to tiste vrste zabava, kakršne imate morda vi v mislih.
T
Je mala modrooka Zoja že postala svetnica, kot ji je bilo usojeno in nadaljevala pot po stopinjah njenega očeta, visokga svetnika?
Objavite komentar