Ko zaslišim, da bi rad nekdo, torej kdor že koli zgradil malo elektrarno na Krki, se zdrznem. In se kar takojci postavim v obrambno pozo. Prvi odziv, lahko bi mu rekli intuitivni odziv na tako idejo je torej posegu nenaklonjen, je do reke zaščitniški. Tako se zgodi toliko lažje, če ob oblikovanju tozadevnih občutkov posežem v spomin, v burno preteklost, ko so imeli na Krki še bistveno večje resno-neresne ambicije (npr. velika akumulacija na Krki od Dvora pa vse do Žužemberka v sedemdesetih letih, ki so jo načrtovali menda zavoljo dobrobiti kmetijstva in varstva pred poplavami) in celo na kakem njenem pritoku (npr. ideja o večjem akumulacijskem jezeru z elektrarno na Prečni oz. Temenici) ali celo če sežem v kak bližnji primer in pomislim na prigode na Mirtoviškem potoku (zgornja Kolpa izpred nekaj let).
A nasploh je najbolj udobno biti zagrizen okoljevarstvenik, posebej takšen, ki rigidno zavrača skoraj kakršen koli človekov poseg v naravo, takšen, ki niti ne zna in tudi ne želi razmisliti, kakšen bi poseg v dobrobit tako imenovanega človekovega razvoja moral biti, da bi bil sprejemljiv. Navsezadnje, si recimo rečem, so tudi mnogi jezovi, ki jih imamo na Krki in ki so zdaj zanimivi za elektrarne, človekov poseg, s katerim že leta in leta urejamo vodni režim in smo z njimi celo prinesli kaj dobrodošlega tudi živi naravi. Tako pač deluje simbioza, za razliko od kakšnega parazitizma.
Zaščitniško sem odreagiral tudi kakšna dva tedna nazaj, ko sem zavoljo nečesa začel zbirati podatke in razmišljati o vprašanju gradnje nove male hidroelektrarne na reki Krki na Dvoru. A nekaj kasneje so zadeve postale nekaj bolj komplicirane, mar ni vedno tako?, in navsezadnje se je tudi moj odnos do ideje spremenil, točneje povedano, se je vsaj malce jasneje izoblikoval.
Reka Krka ima številne funkcije. Je življenjski prostor mnogih živalskih in rastlinskih vrst, marsikomu je vodotok z brežinami atraktiven prostor rekreacije, je tudi estetski fenomen, nad njo se pač navdušujejo mimoidoči in celo slikarji, je seveda prostor, kamor se bolj ali manj prikrito spušča bolj ali manj očiščene komunalne in ostale odplake, prometu služi v zanemarljivi meri, ima pa sedaj in že stoletja poprej tudi gospodarsko funkcijo. Slednje danes denimo na področju turizma, ribolova ali ribogojništva, celo bojda zelo užitni raki jelševci so bili nekoč v njej, iz nje kmetijstvo zajema vodo za namakanje polj, vsekakor pa je tudi energetski vir. Včasih je moč njenega vodnega toka služila žagam, mlinom in podobnemu, danes pa je na njej od izvira pa do Novega mesta predvsem cela vrsta malih hidroelektrarn (Smolič, Rošelj, Žnidaršič, Zajc, Zupančič, Pavlin, Papež …). Elektrarne so na praktično identičnih lokacijah, kot so bili nekoč mlini in žage, celo v istih objektih. Pri tem pa je treba dodati, da elektrarne sploh niso plod zgolj današnjega časa, ampak jih na Krki poznamo že precej desetletij.
Mala elektrarna, ki jo želijo urediti vna Dvoru v okviru obstoječe ribogojnice, tako imenovana Goričarjeva, se bo pridružila kakšni desetniji obstoječih elektrarn na Krki. Konec devetdesetih se je govorilo celo o možnosti ureditve 29 malih elektrarn na reki Krki. No, to se (še) ni uresničilo. Elektrarna, služila bo podjetnikovim energetskim potrebam, višek električne energije pa bo pač poslan v omrežje, naj bi imela dve turbini. Manjša turbina naj bi izkoriščala tok reke, kolikor ga sicer že izrablja tamkajšnja ribogojnica, gre za 2 kubična metra vode, za večjo turbino pa naj bi zagotavljali še 8 kubičnih metrov vode. Ta voda seveda ne izgine, ampak se izlije nazaj v reko nemudoma pod ribogojnico oziroma bodočo elektrarno. Večja turbina elektrarne bo smela delovati le v obdobju, ko bo vodostaj reke oziroma njen pretok dovolj bogat, kar naj bi bilo kakšnih 4-5 mesecev letno, vsekakor pa ne bo smela in tudi ne mogla delovati v tako sušnem času, kakršno je za Krko to poletje, kar je sicer ena od skrbi, očitno neupravičena, nasprotnikov ureditve tamkajšnje elektrarne.
Podobno namero glede gradnje elektrarne ima tudi investitor v vasi Krka (Javornik), torej povsem na izviru reke.
Kot je pri nas po svoje smotrna, a vendarle živce parajoča navada, si je investitor že nakopal nekaj zagrizenih nasprotnikov posega. Torej ne le takšnih, ki poseg odobravajo, a pod določenimi pogoji, pač pa si je nakopal tudi nekaj takih, ki posegu povsem nasprotujejo. In kot je tudi v navadi, so to tudi v tem primeru posebej glasni neposredni sosedje bodočega posega. Nič nenavadnega.
Nasprotniki razno raznih poseganj so za ustrezen razvoj prostora pravzaprav vedno dobrodošli, kajti ob njih se vse posege izvaja previdneje in bolj premišljeno. Žal pa taki nemalokrat nastopajo z besedami, ki so le za površnega opazovalca argumenti, in nemalokrat sila demagoško, zaradi česar jim sem ter tja uspe tiste, ki odločajo, prepričati celo proti povsem smiselnim in neškodljivim posegom v prostor. Pač, s hrupom ali ponekod celo s pestmi nad pamet. Vendar pa ima do posega na Dvoru zadržke tudi Zavod za varstvo narave, ki pa na koncu svojih razmislekov vendarle ugotavlja, da je tak poseg, kakršnega načrtuje Goričar, dopusten ob izvedbi določenih omilitvenih posegov ob gradnji in seveda ob delovanju male hidroelektrarne.
Male elektrarne se na Krki lahko povsem legalno urejajo ob izpolnjevanju določenih pogojev, svoje mesto pa praviloma dobijo le na lokacijah, kjer že obstoječe razmere dopuščajo oziroma omogočajo ureditev tovrstnega objekta oziroma omogočajo celo zgolj namestitev naprav na že obstoječih objektih.
Tudi Novo mesto že ima eno tovrstno elektrarno, in sicer v Mačkovcu, tu je urejena na umetnem jezu, kjer je bil nekoč mlin. Torej dejansko ista reč, le da so nekoč pridobivali ene vrste energijo, danes pa drugo, in namesto nekdanjega mlinskega kolesa je danes tam celo nekaj tišja turbina elektrarne. (Podobo lokacije elektrarne v Mačkovcu, to je menda danes zadnja v verigi po toku reke navzdol, tudi prilagam na slikah.)
Ocenjujem, da male hidroelektrarne na Krki, če bodo seveda izkoriščale le obstoječe ugodne razmere (razlike v padcu toka reke na obstoječih jezovih, rečni pretok skozi leto ipd) in ne bodo terjale novih večjih posegov v rečno korito, njene bregove in podobno, povsem sprejemljiv element na reki.
V času, ko se tako zelo vzpodbuja izkoriščanje obnovljivih virov energije v sicer vse bolj energijsko potratni družbi, je nasprotovanje vodnim elektrarnam, pa čeravno ali celo predvsem, ko gre za majhne, celo nekako bogokletno, in to četudi v celotni energetski bilanci te tako rekoč niso zaznavne. To slednje imam sam za morebiti najpomembnejši razlog, da je njihova gradnja za širši družbeni prostor manj smiselna, nepomembna in zato morebiti nepotrebna. Toda, zakaj pa ne? Navsezadnje si rečni habitati ter človekove dejavnosti, kot so dejavnost ribogojništva pa pridobivanja električne energije iz vodnega toka pa denimo čolnarjenje, plavanje in še kaj, niso v konfliktu. Gre kvečjemu za nekak komenzalizem, še več, v nemalo primerih so si take rabe reke celo komplementarne, simbiotične.
Resnejši problem je drugje. Je v (ne)čistoči reke Krke. In sem bi danes morali usmeriti bistveno več prizadevanj. Zgolj s čisto Krko in njenimi pritoki (nedolgo nazaj sem se žal imel priložnost sprehoditi po sila lepem bregu na trenutke zelo smrdečega potoka Šajser, ki se v Krko izliva v NM), se bodo izoblikovali potenciali za večje splošno koriščenje reke v druge, posebej seveda okolju oziroma reki prijazne človekove namene, in taka bo tudi najbolj prijazna in vzpodbudna za floro in favno v njej.
Kar zadeva pa energijo, pa je napotek seveda njena smotrna raba. In to velja tako za električno energijo, ki se jo troši v gospodinjstvih, industriji in še kje, kot to velja tudi za energijo, ki se danes še kar razsipno porablja v medčloveških in celo medsosedskih prepirih. Varčno, torej.
Tomaž Levičar
Mestni svetnik
2 komentarja:
V Soteski ni ribogojnice in ne bo elektrarne.
Najlepša hvala. Sem popravil. Ta kraja žal že celo življenje zamenjujem.
Tomaž
Objavite komentar