Če ne bi videl, ne bi verjel ... Nov novomeški park (ali morda trg), lahko bi mu rekli "puščavski", saj je na njegovih tleh le pesek, si prišleki gotovo z zanimanjem ogledajo, če kdo od njih rad posedi sredi betonskega korita, pod oglasnimi panoji, ob prometni cesti, sredi peščene ravnice in s pogledom na razpadajočo avtobusno postajo, pa je že drugo vprašanje. Vse skupaj je milo rečeno - nenavadno ... Predvsem pa ne gre spregledati, da je reč z zgornje strani tudi nevarna, posebej za otroke in manj premišljene - glej sliko spodaj.
Predlog/napotek: pred dejanjem je smiselno o njem resno razmišljati ...
 |
| Foto: Levičar, 02/2016 |
 |
| Foto: Levičar, 02/2016 |
 |
| Foto: Levičar, 02/2016 |
 |
| Foto: Levičar, 02/2016 |
 |
| Foto: Levičar, 02/2016 |
 |
| Foto: Levičar, 02/2016 |
 |
| Foto: Levičar, 02/2016 |
 |
| Foto: Levičar, 02/2016 |
 |
| Foto: Levičar, 02/2016 |
 |
| Foto: Levičar, 02/2016 |
 |
| Foto: Levičar, 02/2016 |
Ne le neumno, ampak tudi nevarno: (pre)široka špranja med novo ograjo in oglasnim panojem, zaradi česar lahko z avtobusne postaje globoko v "park" pade manjši otrok ...
 |
| Foto: Levičar, 02/2016 |
 |
| Foto: Levičar, 02/2016 |
2 komentarja:
Sem opazil zadnjič, ko sem bil v Nm. Najprej sem se razveselil, da je vsaj po toliko letih nekaj zraslo v tej zapuščeni luknji a sedaj, ko bolj podrobno pogledam si mi dal misliti. Nisem arhitekt a posadil bi večja drevesa in jim dodal malo zemlje, z ogrado iz kake žive meje bi lahko ločil cesto in park. Glede otrok pa menim, da je marsikaj nevarno in da se naj sami naučijo kaj je za njih nevarno in kaj ne. Tusi mi smo se... Zanimivo se mi zdi koliko se pri nas govori o varnosti otrok. Na Tajskem, kjer učim, je na cestah polno nevarnih lukenj, v šolah še stopnice niso enake ali po kakem standardu a s tem se otroci naučijo, da jih v svetu čaka marsikaj nepredvidljivega in je to izziv pri nas pa smo šli v take skrajnosti, da samo čakamo, da bo država ali kdorkoli odpravil vse možnosti, da bi se našim otrokom kaj zgodilo in tako ko odrastejo ne znajo poskrbeti zase. Morda pa je to samo moj občutek?
Franci, glede nevarnosti za otroke imaš, menim, deloma prav. Smiselno je, da otroci pridobijo izkušnjo nevarnosti, stik z nevarnostjo, a ta sme biti najbrž zgolj takšna, da v primeru napake ne pride do fatalnih posledic (smrt, invalidnost ipd). Poleg tega mora okušanje nevarnosti rasti postopoma - najprej drobne nevarnosti, sčasoma večje. Kakor koli, če otrok pade z višine enega metra ali se zakotali po par stopnicah ali morda pade z igrala, lahko najbrž s precejšnjo verjetnostjo upamo na najboljše - torej na pridobitev otrokove izkušnje z nevarnostjo, a brez najhujšega; če pade par metrov globoko, kot je to možno na avtobusni postaji, pa se lahko zgodi najslabše. To je tveganje, ki najbrž ni sprejemljivo - če človek izgubi življenje, pač ne pridobi izkušnje; če postane invalid, pa je cena za pridobitev take izkušnje najbrž previsoka. Udarnina, odrgnina, strah ipd se mi zdijo še sprejemljive posledice takega odnosa med otrokom/človekom in slabo urejenim grajenim okoljem.
Četudi nisi arhitekt, so tvoji razmisleki glede nekaterih elementov ureditve, smiselni. Škoda, ker se občinarji niso posvetovali s tabo ;)
Pozdrav na Tajsko. Uživaj. T
Objavite komentar