O trdih in grdih Trdinovih besedah o Dolenjcih 19. stoletja – menda bi o današnjikih menil kaj drugače.
V zbirki Trdinovih popotnih zapiskov pod naslovom Podobe prednikov je tudi cela vrsta njegovih opažanj značaja Dolenjcev s konca 19. stoletja. Ne da bi posebej odbiral med njegovimi zapiski, sem našel praktično le hladne, trde, neprijetne besede Trdine o Dolenjcih. Še dobro, da jih je le zapisoval, kajti če bi to sikal naokoli, bi ga vrli Dolenjci najbrž že prvo leto zagnali nazaj vsaj tja na Gorenjsko. No, pa vendarle ima svoj spomenik pred novomeško mestno hišo. Najbrž bo to zaradi kakih drugih zapisov ...
Pa se sprehodimo skozi to žveplo:
»Mehkužni tod mnogi ljudje tako da razprostro i kmetje ombrele o vročini, videl moža tlči kamenje pod marelo.«
Janez Trdina: Podobe prednikov; zvezek 4. (leto 1870), 112
»Tale skušnja ponavlja se velikrat na Dolenjskem. Stori Dolenjcu sto dobrot in eno samo krivico, pozabil bo vse dobrote rade te edine krivde, bo jih pozabil če tudi le misli ali sumi, da mu se je morda kaj napačnega naredilo.«
Janez Trdina: Podobe prednikov; zvezek 4. (leto 1870), 174
»Pogostoma so dolenski ljudje enaki dolenskim psom. Oboji se ti včasih sladkajo in dobrikajo in z repom migajo, da sam ne veš, s čim si zaslužil si toliko priljudnost. In res godi se to brez druzega vzroka, zgol iz prirojene servilnosti. Ali drugikrat se ravno tisti ljudje in tisti psi za te – in to je še dobro – ali ne bodo zmenili, ali pa celo nate lajali in skušali te ugrizniti in zopet brez vzroka, iz prirojene surovosti.«
Janez Trdina: Podobe prednikov; zvezek 5.1. (leto 1870), 24
»Radovednost je na Dolenjskem silna. Če gleda človek v vodo zrak, hosto, kamen etc. brž ga bo pobaral vsaki potnik, in če je še tako neznan, kaj da gleda, kaj vidi, kaj ga pomiče.«
Janez Trdina: Podobe prednikov; zvezek 5.1. (leto 1870), 95
»Kedar so Dolenjci pijani, pokazuje se mnogokrat neznanska surovost njihove poživinjene duše. Bahajo se strašno, zahtevajo, da jih ima človek ne le za sila bogate in poštene, ampak tudi za gospode. S komur pijejo, psujejo in preklinjajo ga po pasje in če je tudi brat ali naj bolji prijatelj. Posebno radi napadajo neznane ljudi, ki se ne mešajo celo nič v njihov volovski pogovor. Koliko mirneji so, toliko grje jih naskakovajo, brez razločka, ali so prosti ljudje ali gospodje. Če govori vino resnico, ni jih bogme na celem svetu divjakov in ciganov, ki bi prekosili te naše ljubeznive bratce.«
Janez Trdina: Podobe prednikov; zvezek 5.1. (leto 1870), 169
»Rat o Dolencih. Da so brez mere nezaupni, zato ne verjame, da bo imel misijon kak veči uspeh, kajti neverjetni narod meni, da jih vsakdo hoče ukaniti. Vse jim je sumljivo, kar se ne ujema z njihovimi miselmi in predsodki. Dolenec potrdil bo na videz, z usti, vsakemu vse, ali prepričati se ne bo dal, sam za se ohrani vedno le svoje prepričanje, svojo trmo.
Gorenka o Dolencih. Vse da obdelujejo in gleštajo slabeje od Gorenjcev, le z vinom se pehajo, toda tudi brez koristi, ker ga hočejo zopet samo požreti.
Pop Ciglar o Dolencih. Da so potuhnjeni, neresnični, hinavski in ne le prosti ljud ampak tudi inteligencija in posebno popi.«
Janez Trdina: Podobe prednikov; zvezek 5.2. (leto 1870), 21, 22, 23
»Premnogi Dolenci, trezni, vedno molče – ali v hramu pa so vsi zgovorni: iz Turka postane Lah.«
Janez Trdina: Podobe prednikov; zvezek 7. (leto 1871), 170
»Hvalo ima kaj rad Dolenec. Vse bo rad storil, če je bil očitno pohvaljen ali če se nadja da bo.«
Janez Trdina: Podobe prednikov; zvezek 8. (leto 1871)
»Dolenec (in Slovenec sploh) je ostuden moralist za druge za se pa ne. Vedno voha in vohonari okoli sosedov, znancev, neprijateljev in naj bolj pa še okoli prijateljev, da zapazi kaj napačnega ali saj kaj tacega, kar se njemu zdi napačno in kako ga potem opravlja, objeda, pika, zasmehuje, zaničuje, kolne mu očita in privošči za vsako majhno reč sto neprilik, škodo, zgubo, ujmo, nesrečo, sramoto. Farji so v tem kmetavsom naj grji izgled, če so kmetavsi kuščarji in sršeni so bonci gadi.«
Janez Trdina: Podobe prednikov; zvezek 8. (leto 1871), 224
»Dolenec če ni pijanec in preveč zadolžen je strašno samostojen, sam svoj, svojeglav, nepriljuden, zabavljiv, prav miosantrop. Jezo razliva naj bolj nad škrici, ker se jih nima nič bati, in sploh nad gospodo ktero sovraži huje ko hudiča. Še za farje ne mara nič. Rad jim očita denarje in babe. Ta lastnost je posebno razvita proč od vel. cest po hribih in jarkih, kjer vlada še neomajna surovost in praznoverje v zavezi z nekakim zagrizenim ponosom in bogatim slovenskim jezikom. V vinskih krajih pa so srca bolj mehka, in gostoljubnost ne še prazna beseda. Če je pa tak človek pijan, se pa kažejo vse omenjene lastnosti še v mnogo veči meri in delajo iz Dolenca pravega divjaka.«
Janez Trdina: Podobe prednikov; zvezek 8. (leto 1871), 241
»Dolenci se navdušijo brž za kak lep plan in ga rešetajo krasno, kvasijo kako bodo uganili in se na vso moč trudili, da se doseže uspeh. Ko je treba delo začeti, so že hladni.«
Janez Trdina: Podobe prednikov; zvezek 13. (leto 1873), 20
»Značaj. Med naj glavneje, naj bolj razširjene napake nezaupnega Dolenjca spada njegova lažljivost.«
Janez Trdina: Podobe prednikov; zvezek 14. (leto 1875), 95
»Dolenjec steber, ki se kmali podere, če se kdo nanj nasloni.«
Janez Trdina: Podobe prednikov; zvezek 14. (leto 1875), 95
»Dolenjska zavist. Sadja ne sade zato, da ne bi ga drugi požrli; če otroci kaj klatijo, se drevo raje poseka. Tudi ceste nečejo često zato nadelavati, češ kaj bi hodili po njih drugi, zame je vse dobro.«
Janez Trdina: Podobe prednikov; zvezek 15. (leto 1876), 32
»Dolenec skuša ovohati in izvleči iz človeka vsako skrivnost, sam pa se razodene hembrano nerad prav do dna.«
Janez Trdina: Podobe prednikov; zvezek 16. (leto 1876), 24
»Dolencijada. Dolenec kaj rad draži, hujska in nagaja, često ne iz zavisti ali jeze ali kakega druzega vzroka, ampak zato ker ga veseli, če človeka ujezi.«
Janez Trdina: Podobe prednikov; zvezek 16. (leto 1876), 24
»Dolenski značaj: Dolenec ne ve kaj je prijatelj, on ima le znance. Bistroumen mož je rekel: Dolenci niso narod ampak čreda, nimajo ne zavesti ne ponosa: grajska oblast, silni davki in brezmerno pijančevanje pogreznilo jih je popolnoma v materializem, da se za višje idee ne unamejo nikoli za dolgo.«
Janez Trdina: Podobe prednikov; zvezek 17. (leto 1877), 87
»Dolencijada. Dolenec ne zna brzdati jezika nikoli. Govori brez takta, kvanta še vpričo deklet in otrok, čenča razžaljivo človeku vpričo vsakega, se norca dela tudi iz telesnih napak i.t.d.«
Janez Trdina: Podobe prednikov; zvezek 21. (leto 1877), 22
»Dolenski značaj. Prijaznost je zgol preračunana. Že otrok se prilizuje včasi le tistemu in samo takrat, ko pričakuje kak dar. Gospodarji, gospodinje, hlapci dekle vsi se dobrikajo le iz dobičkarije. Še ljubezen često ni drugo ko od njegove strani kavs, od njene pa pričakovanje novih cap, darovi drugačni in prilika da se more kaj ukrasti.«
Janez Trdina: Podobe prednikov; zvezek 21. (leto 1877), 30
»Če kdo duhovne ali koga druzega hvali, kako je dober, odgovarjajo Dolenci radi: Saj mi še ni nič dal. Dober je za me tisti, ki mi kaj da.«
Janez Trdina: Podobe prednikov; zvezek 21. (leto 1877), 46
Ni komentarjev:
Objavite komentar