PRORAČUN 2009

O nekaterih problemih, dilemah, trilemah novomeškega proračuna za leto 2009.

Na občinskem svetu mi je župan ob razpravi o proračunu Mestne občine Novo mesto za leto 2009 segel v besedo, ker bi naj bil predolg. Števca časa nastopajočega v dvorani sicer ni, a treba bo zaupati županu, da sem bil ob ali celo že izza dopustne meje časa razpravljanja. Ob tem najbrž nima smisla poudarjati, da je čudno, da na eni strani župan vabi k podajanju pripomb pri tako pomembni zadevi, kot je proračun, na drugi strani pa takoj za tem pristopa sila formalistično in jemlje možnost, da bi bile pripombe, ki so mu lahko še kako v prid, izrečene. Kakor koli, če bo tako strogo štel minute, ko se razpravlja o usodnih rečeh, bi znalo biti, da njemu samemu že bijejo zadnje minute. A to ni tako zelo moj problem.

O mojih pripombah na proračun, deloma sem jih na občinskem svetu lahko izpovedal, deloma pa žal ne, pa naslednje:


1.
Menim, da je proračun načrtovan daleč izven realnih možnosti občine. Župan je namreč za prihodnje leto predvidel skoraj 47 milijonov evrov prihodkov, čeprav mu, kakor kažeta dosedanji dve leti njegovega županovanja, v resnici nikakor ne uspe s prihodki na koncu leta priti niti približno blizu te številke. Letos in lani se mu obseg prihodkov na letni ravni giblje komaj okoli 28 milijonov evrov.
Le kako je naračunal 47 milijonov ob vseh neplačanih računih, ki jih ima iz meseca v mesec več, ter nenazadnje ob globalni finančni krizi, ki se more brez posebnih ukrepanj vodstva občine na prihodkovni strani odraziti tudi v novomeškem proračunu (manj komunalnega prispevka zaradi manj nepremičninskih investicij, manj prodaj stvarnega in finančnega premoženja, morda celo manj dohodnine ...)? To res ni jasno. In tudi ne logično. Nujno je zato treba vzpostaviti realen pogled na leto 2009, kar pa najbrž ne more ponuditi druge misli kot to, da prihodki proračuna v resnici ne morejo biti nikjer drugje kot blizu številke 30 milijonov evrov, nikakor pa ne pri 47 milijonih evrov.

2.
Proračun izraža celo vrsto neskladij. Ena izmed bolj motečih je recimo ta, da predlog proračuna povsem pozablja na razne strategije, ki jih je občina sprejemala, kakšno celo v zadnjem obdobju, pozablja na regionalni razvojni program, predvsem pa pozablja na Program dela občine 2006-2010 in seveda celo na predvolilne obljube župan Muhiča in njegovih koalicijskih partnerjev. Proračun omogoča vse kaj drugega, kot pa ureničitev strategij, obljub, zavez... To sem na občinskem svetu županu in ostalim orisal na primeru Evropske prestolnice kulture.
Odločitev, da se Novo mesto skupaj z Mariborom in ostalimi partnerji poda v ta projekt je v načelu povsem dobra. Toda dejanja, ki so sledila odločitvi, ne izražajo niti trohice resnosti pristopanja k projektu. Kakor namreč lahko vidimo iz prijave na ta projekt, je občina predvidela tudi določen obseg sredstev, ki jih namerava nameniti zanj. Vzemimo zgolj leto 2009 (odmislimo pa leta 2008, 2010, 2011 in 2012). V letu 2009 se je občina zavezala, da bo za operativne stroške projekta zagotovila 320.000 evrov. Od tega večino iz občinskega proračuna. Za investicije pa naj bi v letu 2009 dali celo 2,6 milijona evrov. Spet večino iz občinskega proračuna. V okviru tega projekta sta predvideni dve novomeški investiciji - prenova Narodnega doma in prenova stavbe gledališča APT. Toda v letošnjem proračunu ni ne za eno ne za drugo predviden niti en sam evro! Je to sploh čemu podobno, če se v proračunu še spomnimo ne, kakšne obveze smo si nadeli s sodelovanjem na nekih projektih?

3.
Pravkar povedano na primeru EPK pa govori tudi o močnem neskladju med na eni strani delovanje občine in njenim proračunom na drugi strani. Postavlja se vprašanje kvalitete vodenja občine. Zakaj namreč vodstvo občine zapravlja čas in denar za pripravo takih prijav in raznih strategij, ko pa se zatem vse to ne odraža v proračunu v smislu izvajanja zaključkov, ki jih terjajo prijave, strategije, programi ...?
Še en slikovit tozadevni primer: direktor občinske uprave Murtić je na zadnji seji Odbora za okolje in prostor dejal, da je pripravil program racionalizacije občinske uprave, ki predvideva zmanjšanje števila zaposlenih za 10 ljudi. To je sicer še daleč od s strani župana obljubljenega zmanjšanja števila zaposlenih za 30%, torej za praktično 30 ljudi, nekaj pa vendarle je. Toda človek se vpraša, čemu je direktor s sodelavci zapravljal čas in spet denar za pripravo tega programa zmanjšanja števila zaposlenih, ko pa sedaj o tej zadevi v kadrovskem načrtu občine za leto 2009 (to je sicer priloga proračuna) ni ne duha ne sluha. Stran vržena čas in denar. V kolikor je na občini čas sploh še kaj vreden, seveda.

4.
Pa še nekaj malega o kadrovskem delu proračuna. Vsem obljubam župana o zmanjšanju stroškov za plače ipd navkljub, se ne zmanjšujeta ne število zaposlenih na občini in tudi ne odhodki proračuna za stroške dela.
Število zaposlenih na občini (ne komplicirajmo s številom zaposlenih v raznih zavodih, kjer plače ravno tako plačuje občina) bo v letu 2009 ostalo na prav isti ravni, kot je bilo leta 2008, torej pri 91 ljudeh, stroški za plače ipd, pa se bodo celo povečali za okoli 7%.

5.
Novomeška občina stalno nekaj rebalansira proračun. Seveda v tem niti pod razno ni edina v državi. Vsaj kakih dvakrat letno to stori. To načeloma ni poseben problem, včasih je celo dobrodošlo in nujno, je oziroma bo pa to toliko večji problem v primeru novomeške občine. Če bo namreč župan uveljavil proračun na ravni teh 47 milijonov evrov, ko vemo, da je trda realnost komaj nekje pri 30 milijonih, tedaj bo rebalansiranje sredi leta več kot korenito. Če ne prej, pa se bo s kruto realnostjo soočil na koncu leta 2009, ko se bo zagotovo izkazalo, da preko računa občine ne bo steklo prida več kot le 30 milijonov evrov. In v takih razmerah je delo zaposlenih in vodstva oddelkov zelo težko. Razkošno planiran plan proračuna, realno pričakovanih sredstev pa mnogo mnogo manj. Na eni strani se bodo zato morali občinarji ukvarjati z nalogami, kolikor jih izhaja iz 47 milijonskega nerealnega proračuna, izvedenih na koncu pa bo kvečjemu za 30 milijonov evrov poslov. Torej bo v takem primeru en ogromen del dela zaposlenih spet povsem brezploden. Zopet stran vržena čas in denar. Če bi planiral proračun realno, bi lahko zaposleni svoje delo koncentrirali na izvedljive naloge in več časa posvetili le-tem. Dvignila bi se tudi kvaliteta dela.

6.
Zdi se mi tudi škoda, ker se župan ni odločil za pripravo dveletnega proračuna, pač za leto 2009 in tudi za leto 2010. Tako pripravljen dokument bi omogočal kvalitenejše načrtovanje projektov, bolj jasen tok financ zanje, predvsem pa bi tudi pokazal, kaj od neštetih obljub, ki jih je župan dal na volitvah, bo v resnici moč uresničiti in od česa izmed obljubljenega smo že več svetlobnih let oddaljeni.

7.
Župan rad govori o razvoju projektov Cerod, čistilna naprava, vodovodi ipd. Lepo in prav. Vse to rabimo. Toda novomeška občina je že v preteklih letih veliko sredstev namenjala prav za take infrastrukturne zadeve, zaradi česar so investicijski projekti na drugih področjih, recimo vzgoja, šport, kultura, bili dokaj zapostavljeni. Denarja za vse postoriti pač ni. Nekdo pa bi že moral vsaj sedaj reči in postaviti, da naj komunala in ceste za par let stopijo v ozadje, med prioritetami pa naj se tokrat znajde kako drugo področje. Katero, ne želim reči, ampak gre za princip. Ni primerno leta in leta občinski denar namenjati v prvi vrsti za komunalne projekte. Zasebna, državna in evropska sredstva se pač dobi tudi za investicije in programe na drugih projektih oz. področjih, ki so pomembni za razvoj mesta, za stanje njegovega duha ...

8.
Soočeni smo z res resnim, zaskrbljujočim stanjem občinskih financ. Vprašanje je, če pri tem lahko pomagata bog in država. A slednjo bi veljalo vsaj nagovoriti. Moje stališče, ki ga ne bo omajalo prav nič, je, da bi morala država s svojimi različnimi politikami bolj jasno in izrazito spodbujati razvoj slovenskih mest. Mesta so pač inkubatorji ekonomskega in duhovnega razvoja države. Nič jih ne more nadomestiti. Kakih 12 slovenskih mest oziroma mestnih občin s svojo aktivnostjo utemeljuje gospodarsko rast države, njeno intelektualno, kulturno podobo itd. In prav bi bilo, da država to izraziteje vzpodbuja. Zato bi bilo primerno ob razpravi o proračunu izoblikovati tudi splet zahtev občine do države, predvsem v smislu močnejšega, koncentriranega sofinanciranja projektov v mestnih občinah - naj si gre za promet, kulturne ustanove, šolstvo, ekološke projekte ali pa kaj drugega. Za to bi nenazadnje lahko oblikovali močno koalicijo slovenskih mest.
Občina mora neprenehoma uveljavljati svoje interese tudi napram državi. Seveda z dobrimi argumenti. In mesto v današnjem času na tem delu zemeljske oble ima več kot dovolj odličnih argumentov, da si v razmerju do države izposluje boljši status. Od razvoja naših mest je odvisna usoda naše države. To drži kot pribito. Ali bo zato država zagotovila ustrezne pogoje, da bo tudi občina in ne le zasebniki imela kaj od povišanja vrednosti nepremičnega premoženja ob spremembah prostorskih aktov? Ali bo občina uveljavila misel, da je treba na tretji razvojni osi prioritetno graditi cestne odseke ob mestih, ki obenem rešujemo prometne zagatev v mestih? Ali bo država naklonila več sredstev za sanacijo ekoloških problemov v mestih, ki so tudi največji onesnaževalci voda, zraka ...

9.
Globalna finančna kriza je tudi tu. Sicer se na podlagi 47 milijoni evrov visokega županovega predloga proračuna zdi, kakor da smo v času največje prosperitete v zadnjih stoletjih, a kdor pozna realnost, ta ve, da je novomeška občina že par let v krizi, ki je močno iznad posledic, ki jih lahko tu pričakujemo od globalne krize. Pa vseeno. Ali znajo župan in občinska uprava v teh nekako kriznih razmerah ugledati priložnost za razvoj občine? Je to zanje ali ni to zanje priložnost za uvedbo bolj racionalnega poslovanja, za bolj modro pripravo in vodenje projektov, za boljše kadrovanje, za morda kak svež pristop v vodenju, za oblikovanje ustvarjalnih rešitev za celo plejado problemov? Direktor Krke je dejal, da v tej krizi vidi priložnost svojega podjetja. Ko sem to izpostavil na občinskem svetu, da bi tudi župana napotil k takem pogledu predvsem pa delovanju v kriznih časih, je kolega svetnik Zupančič dejal, da tudi sam direktor ne ve, zakaj je to rekel. No, jaz bom že raje verjel direktorju Krke, odgovornim na občini pa predlagal, da imajo tudi sami kaj več idej, kako ravnati v krizi. Saj ko smo poslušali podžupana Perhaja, se je zdelo, kot da smo v brezizhodni situaciji.
A kot sem že rekel na občinskem svetu: tudi v razmerah globalne krize imamo bolj in manj uspešna mesta, imamo najboljša in najslabša mesta. Tudi v krizi je neko mesto najbolj uspešno. V krizi se pač lahko obnašaš slabo ali pa odlično. Kakor je kdo sposoben. Ambicija župana Muhiča naj bo, da se je sposobno Novo mesto v kriznih razmerah najbolje znajti med vsemi primerljivimi mesti. Ali če povem malo drugače: v vsaki vojni imamo pač tudi vojne dobičkarje.

10.
In situacija, v kateri je občina, se marsikomu res lahko zdi brezizhodna. Če bo šlo tako naprej, tedaj bo župan, ki pride za županom Muhičem, v najbolj nezavidljivi možni situaciji. Odplačevati bo moral milijonske neporavnane obveznosti raznim pogodbenim partnerjem občine, odplačevati bo moral obveznosti iz delitvene bilance, ob tem pokrivati tekoče zakonske obveznosti, za kaj več pa mu niti ne bo ostalo ne denarja, pa tudi projektov očitno ne bo uspelo nikomur pripraviti - razen za kake komunalne zadeve.
Muhič neprestano govori, da se je na županskem mestu znašel z dolgovi. Res je. A to ni nič nenavadnega. Vsak župan podeduje nekaj obveznosti svojega predhodnika. To je normalno, če želimo začete, dogovorjene projekte dokončati. Nenormalna in nenavadna bo le izredna višina obveznosti, ki jih bo župan Muhič pustil za doto svojemu nasledniku, če bo šlo še naslednji dve leti naprej, kakor gredo stvari doslej. Ustvarjajo se več milijonski dolgovi. Kakor je grobo videti, točnih podatkov pa nam župan ne ponudi, so celo tako veliki, da pomenijo že par deset odstotkov občinskega letnega proračuna. S tem se onemogoča kvalitetno delo občini, s tem se občini niža ugled v javnosti, posebej pa med morebitnimi poslovnimi partnerji, s tem se nenazadnje ogroža aktualne poslovne partnerje, posebej manjše lokalne podjetnike in ustvarjalce. Zelo neodgovorno.

11.
Obrazložitve posameznih proračunskih postavk so zopet zelo slabo napisane. Neredko celo kar prepisane iz leta poprej. A o tem ne kaže izgubljati besed. Kdor se ne nauči v prvi dveh poskusih, tega se ne splača obremenjevati nadalje, ker izboljšanja enostavno nič moč realno pričakovati.

12.
V proračunu občine se iz leta v leto potepajo tudi eni in isti projekti, kar kaže na povsem nekonsistentno vodenje in na sila nerealno programiranje. Pa niso to projekti, pri katerih gre večletno vodenje tudi pričakovati. Ne, ampak so tisti, ki bi morali in mogli biti že zdavnaj končani. Za primer naj navedem le telovadnico v Stopičah. Resda so iz ene uboge telovadnice šli projektirat kar manjšo športno dvorano, kar je milo rečeno neumno, a župan je vseeno obljubil in v svoj Program dela 2006 - 2010 tudi jasno zapisal, da bo ta skupaj spravljena že kar v letu 2007. Pa ni bila. Pa ni niti v letu 2008. In ne bo niti v letu 2009. A je to le en od bolj razvpitih primerov v množici podobnih.

13.
Vedno znova se postavlja tudi vprašanje, ali zna občina na kak pameten način tudi kaj prihraniti. Zdi se, da ne.
Pred kratkim sem slišal za primer, da je bil občini ponujen program racionalizacije javne razsvetljave, ki bi jo v naslednjih par letih ne stal niti enega dodatnega evra na tisto, kar že itak plačuje za to reč, v letih za tem pa bi imela celo visoke prihranke zaradi manjših stroškov porabe električne energije in manjše količine vzdrževanja. A odgovorni na občini kar ne reagirajo. Pa bi že kak droben prihranek prav prišel. Morda se par deset tisoč evrov v celoti proračuna niti ne pozna, se ne pozna niti na kakem obilnem proračunskem področju, kot so komunala, ceste ipd, vendarle pa deset tisoč evrov recimo na razpisih za kulturo pomeni že celo bogastvo. Bilo bi bogastvo tu, če bi kdo znal kaj prihraniti tam, kjer zdaj po nepotrebnem troši več, kot bi bilo treba, če bi poslušal stroko.
Prihranila pa bi občina lahko tudi pri bolj zavzetem in strokovnem delu. Svetnica Bilbija je ob razpravi recimo navedla, da je občina za eno skromno spremembo odloka glede lekarne angažirala kar odvetniško firmo. Pa je to reč, ki bi jo morali znati sami skupaj spraviti zaposleni na občini. Podobno je bilo s spremembo odloka o organizaciji občinske uprave. Skratka, zapravljajo denar celo za naloge, ki ne le da jih morajo znati sami opraviti, ampak bi jih celo morali sami opraviti.

14.
Racionalizacija, ki jo je zgolj z besedami sugeriral podžupan Perhaj, njegova dejanja so pač silno daleč od teh njegovih besed, je v razmerah, kamor je pripeljana naša občina, seveda povsem upravičena. Je lahko eden od instrumentov, da iz stanja tik pred utopitvijo spet nekako pribrcamo na razkošno jahto, kar Novo mesto prislovično v tej državi menda že je. Proračun bi to rabil. Predvsem pa bo naslednji mandat dodatna štiriletna katastrofa, če se ne bo sedanjih aktivnosti ustrezno umerilo.
Predvsem pa je treba dejati, da če nekdo terja racionalizacijo, potem naj ta velja za vse, ne pa v našem primeru samo za javne zavode ali celo zgolj za javne zavode na področju kulture ipd. Naj to velja tudi za občinsko upravo in za podžupane in še za koga. Nehigienično je predlagati racionalizacijo in celo ukinitve javnih zavodov, ko sam živiš na bolj ali manj veliki nogi, če ne daš od sebe vse energije, časa, sposobnosti ... Predvsem pa je treba v krizi iskati, kakor sem že rekel, ustrezne nove, kreativne rešitve organizacije, vodenja, financiranja, kadrovanja ..., kajti le na tak način se nekdo lahko odmakne od splošnosti in povprečnosti, ki nam res ne sme biti blizu.
Zelo bi pomagalo tudi, če bi, kakor je predlagal na seji svetnik Zupan, občina tudi malo preverila, kako razumni so sploh projekti, ki se jih loteva. Pa naj gre za vprašanje, ali je nek projekt (v danem času) sploh potreben - kot je recimo gradnja vodovoda po vinogradniškem Grčevju in recimo najemanje zasebnih prostorov za ureditev pisarn občinarjev, ali pa če je nek projekt sploh racionalno zastavljen - kot je recimo vprašanje, ali v Stopičah res rabimo (in si lahko privoščimo) športno dvorano, ali pa je denimo tam povsem dovolj navadna osnovnošolska telovadnica. Nenazadnje pa naj kdo preveri tudi, če se prostor razvija dovolj ekonomično in racionalno. Ali pa se dopušča gradnja nekje bogu za hrbtom, do kjer je treba zgraditi drage ceste, vodovod in kanalizacijo ter podobno, zagotavljati drag javni promet,...

15.
Na koncu koncev pa je treba reči, da kakršen koli bo že ta proračun, treba ga je angažirano izvajati. Ne pa da sredi leta ali pa na koncu leta ugotovimo, da je imel nek projekt v proračunu svojo postavko, načeloma zagotovljena ustrezna finančna sredstva, na projektu pa v resnici nihče prav nič ne dela. Primerov ne bom navajal, ker jih je enostavno preveč.


Tomaž Levičar
Mestni svetnik
e-mail: www.levicar.si@gmail.com
skype: tomazlevicar