USTAVIMO PERHAJA!

O tem, da je treba morda ukiniti kako brezplodno občinsko funkcijo, ne pa kak občinski zavod.

Podžupan Perhaj je na zadnji seji občinskega sveta izrekel misel, da bi, ker smo pač v kriznih časih, kar ukinili nekaj občinskih javnih zavodov ter tako prihranili kak sold. Seveda je ob tem zamolčal, da je sam še kako zelo prispeval, da se je naša občina znašla v tej lokalni krizi, s pozicije katere se ne bo zmogla boriti niti proti prihajajoči globalni finančno-gospodarski krizi. Posebej je Perhaj izpostavil javna zavoda Anton Podbevšek Teater in Zavod za turizem Novo mesto. Njiju bi ukinil prednostno. Pri prvem se je celo še pohvalil, da sta bila skupaj s Plutom iz Straže edina, ki sta v prejšnjem občinskem svetu glasovala proti ustanovitvi tega teatra. No, jaz sem povsem drugačen kot Perhaj, zaradi česar lahko tudi rečem, da sem bil še kako za to, da se ta teater ustanovi.

Podžupanov predlog je nevaren po svoji vsebini, prostoru, kjer je bil izrečen, tudi zaradi funkcije osebe, ki jo je izrekla ... Je pa misel tudi nespodobna.

Nespodobna je zato, in to sem Perhaju na občinskem svetu tudi povedal v svoji repliki na njegov nastop, ker ob tem, ko on terja razne varčevalne ukrepe od javnih zavodov in celo njihovo ukinitev, take zahteve po varčnosti ni videti v Perhajevih lastnih vrstah – to so seveda občinsko-gasilske vrste. Kot prvo je zato Perhaja bilo treba spomniti, da v trenutku, ko on predlaga ukinitev Anton Podbevšek teatra, da bi blagohotno prihranil občini kak evro, seveda se človek vpraša, kam bi Perhaj tako privarčevan sold zatem namenil, vodstvo taiste občine, kjer je Perhaj podžupan, predlaga celo zvišanje proračunskih odhodkov za občinsko administracijo. Kje so zdaj torej obljube župana in njegovih podžupanov o racionalizaciji občinske uprave, o zmanjšanju števila zaposlenih za 30% ...? Kot drugo je podžupana Perhaja treba spomnniti, da bi se v trenutku, ko on predlaga ukinitev Zavoda za turizem, ki ga je, kar je posebej idiotsko, njegova oblast komajda lani ustanovila, lahko vsaj vprašal, če že ne predlagal, da bi ukinili tudi dve od treh podžupanskih mest na novomeški občini. Če namreč za koga v tej občinski strukturi res ne vemo, kakšen je sploh efekt od njega, potem so to podžupani. Vemo pa, da občinski proračun vsako leto ti podžupani stanejo par deset tisoč evrov. In takih in še boljših izkazov oblastne dvoličnosti lahko podžupanu natrosim, pa če me zbudijo sredi noči. Meni so vedno govorili, da naj najprej pometam pred lastnim pragom, preden napotujem k čemu takemu druge, in da naj delujem tudi z zgledom. Perhaj morda ni imel take vzgoje, kot sem je bil deležen sam, a zdi se mi, da se take paradigme življenja, kot jo tule promoviram, lahko ponotranji tudi v kasnejših, celo v poznih letih.
Nevarna pa je, kakor sem rekel, misel tudi zato, ker očitno vodstvo občine goji misel, da vse, česar se ne da pogasiti z vodo, peskom ali CO2, ni nič vredno. Duh je že nekaj takega, čemur gasilci s svojimi sodobnimi gasilskimi vozili in vso pripadajočo jim tehniko ne morejo do živega. A podžupan občine, katera govori, da je mestna, bi že moral vedeti, da je integralni del vsakega mesta tudi teater, pa seveda ne ljubiteljski teater, kot je recimo prečenski, in da je poslanstvo mesta tudi, da promovira svoje kvalitete, naj si bo materialne ali pa duhovne, tudi v bližnji in bolj oddaljeni tujini. Zato pa imamo, no, tudi zato pa imamo tudi zavoda za turizem in gledališče. Brez takih in podobnih reči, bomo le še eno dolgočasno spalno naselje, ena navadna vas.
Navsezadnje pa bi podžupan Perhaj, baje je zadolžen za gospodarske zadeve, v gledališču in turizmu lahko videl tudi gospodarsko priložnost. Pa naj zato raje, kot da jih ukinja, pomaga pripraviti kako svetovno kulturno zvezdo, ki bo vzbrstela iz njegovega mesta. Pa naj Perhaj kot človek, ki najbrž zna obračati denar in ima veze v gospodarstvu, pomaga narediti nov Broadway ali pa vsaj nov Globe Teather v tem mestecu. In sem bodo leteli tudi milijoni. Od kulture! Treba je znati. In če je Perhaj podžupan za gospodarstvo zato, ker obvladuje biznis, potem bo že našel prav pot in pomagal po njej ubrati našim glasbenim, igralskim, likovnim in še kakšnim talentom. Svet dokazuje, da je kultura velik biznis. Bo zmoglo to dojeti in izkoristiti tudi Novo mesto?

Priznam, da je pomembno, da človek s svojimi rokami lahko kaj ustvari, priznam pa ob tem takisto, in želim, da to razume še vsaj podžupan Perhaj, da pa je pomembno tudi, da človek deluje tudi z možgani, da z njimi razmišlja preden kaj izreče in da z njimi ustvarja duhovne in seveda materialne reči.
Če pač novomeški podžupan Perhaj misli, da bi lahko živeli tudi brez teatra, potem ima prav. Res je. Najbrž bi lahko (spet) živeli in preživeli tudi brez tega. In lahko se odpovemo še marsičemu drugemu. Pa bomo vseeno živeli in preživeli. Kot posamezniki in kot skupnost. Morda na bolj neolitski ravni, a živeli in preživeli bomo. Toda ali si želimo živeti brez tega? Ali pa si želimo v mašem mestu živeti še z marsičim drugim? Poznam jih nekaj, pa tudi bral sem o ljudeh, ki so in bodo, če bo treba še kdaj, za kulturo tudi stradali. Ne vozijo se v mercedesih, hodijo pa v teater ali pa celo ustvarjajo glasbo. Pa naj, si mislim, strada še telo našega mesta, da bi tako v teh kriznih časih ohranilo svojega duha. To si zaslužimo.

Kakor koli, ne gre razpredati dalje, mislim, da bi bilo prav, da Perhaj še enkrat razmisli in svojo izjavo morda korigira ter da se za to, kar je povedal na občinskem svetu, pač enostavno opraviči. Da se opraviči obema zavodoma, ki sta med najbolj aktivnimi in prepoznavnimi akterji v tej občini, in da se opraviči vsaj še vsem tistim obiskovalcem našega teatra, tudi jaz sem med temi, njega samega sicer, kakor je rekel, ni med nami, za katere je izjavil, da itak ne razumemo, kaj tiste predstave Bergerja in kompanije sploh pripovedujejo. Morda ne razumemo, kakor razume Berger, zaznamo in razumemo pa že marsikaj. Jaz zase ne terjam opravičila. Zaradi mene lahko Perhaj o meni kadar hoče in kjer hoče in to posredno ali neposredno kvanta kar hoče, tudi to, da ne štekam, kaj Berger govori, želim pa Perhaju vendarle povedati, da je za to, da nekaj zmoreš doživeti, treba kdaj narediti tudi kak predhoden napor, recimo intelektualne, duševne narave, ter da je treba odpreti oči, če želiš, kaj videti, odpreti uho, če želiš slišati, in imeti kajpada odprtega in bogatega duha, če želiš kaj razumeti oziroma doumeti. Tako je v življenu in tako je tudi v teatru. Ni vedno vse tako prozorno, kot je recimo v prečenskem gledališču, v Špas teatru ali pa v kakem Teatru komedija. Življenje je včasih zahtevnejše. In terja kaj truda.

Predvsem pa je treba še dodati, da je podžupansko mesto, vsaj v Novem mestu, ki ima že nekaj tisočletij kulture za sabo, seveda s kako podobno Temno dobo, kot je tale, v kateri smo zdajle s Perhajem na čelu, tako zelo odgovorna funkcija, da je treba malo razmisliti, preden nekaj s tega položaja izrečeš. Tako nepremišljeno izjavo si lahko privošči marsikdo v tem mestu, ne bi si je pa smel privoščiti podžupan.

Dejstvo je, da krizni časi terjajo poseben način vodenja in poseben tip vodstvenih ljudi. Novomeška občina je v krizi že kar nekaj časa in to celo neoziraje se na globalno finančno krizo. Ko o tej še niti slišali nismo, ko se je rojevala tam nekje med vzhodno in zahodno obalo ZDA, smo bili v Novem mestu že globoko v krizi – ekonomski in duhovni. In v takih časih bi v naši občini rabili za vodstvo občine vse kaj drugega, kot pa ljudi, ki jih v težkih situacijah grabi panika, in zato iščoč svetlobo sredi te razvojne teme hlastajo po idejah na najbolj norih koncih.


Tomaž Levičar
Mestni svetnik
www.levicar.si@gmail.com