O klančini na vhodu v Gostišče na trgu.
Moram se spet vrniti k problemu klančine za invalide na vozičkih ob vhodu v prenovljeno Gostišče na trgu. Reč je pač ista, kot je bila od začetka. Torej šlampasta in nevarna. Nasploh so stvari, ki so narejene z dobroto, a hkrati neumnostjo ali vsaj premalo pameti, najnevarnejše. Tudi tu, sklepam, namen lastnika ni bil slab, je pa rezultat zato porazen in neskladen s predpisi. Na to sem že opozoril. Morda pa sem bil onikrat preveč pavšalen. Zato tokrat ne bom.
Ob urejanju grajenega okolja skladno s potrebami funkcionalno oviranih ljudi, se pri nas uporabljajo predvsem:
-Zakon o graditvi objektov,
-Pravilnik o zahtevah za zagotavljanje neoviranega dostopa, vstopa in uporabe objektov v javni rabi ter večstanovanjskih stavb, ob tem pa še, kakor zahteva 7. člen pravilnika, tudi
-standard ISO TR 9527 (Building construction - Need of disabled people in buildings - Design guidelines), ki je bil izdan že leta 1994 (prva izdaja).
Ali mora biti gostinski obrat sploh biti dostopen za invalidne osebe? Zakon o graditvi objektov v prvem odstavku 17. člena pravi, da morajo vsi objekti v javni rabi, ki so na novo zgrajeni po določbah tega zakona, in objekti v javni rabi, ki se rekonstruirajo po določbah tega zakona, zagotavljati funkcionalno oviranim osebam dostop, vstop in uporabo brez grajenih in komunikacijskih ovir.
Kateri objekti sploh so v javni rabi? 2. člen zakona o graditvi objektov pravi, da je objekt v javni rabi, objekt, katerega raba je pod enakimi pogoji namenjena vsem in se glede na način rabe deli na javne površine in nestanovanjske stavbe, namenjene javni rabi.
In kdaj se razume, da je objekt grajen brez ovir? 3. člen Pravilnika o zahtevah za zagotavljanje neoviranega dostopa, vstopa in uporabe objektov v javni rabi ter večstanovanjskih stavb, pravi, da se šteje, da je zagotovljen neoviran dostop, vstop in uporaba objekta, ki mora biti brez ovir, če sta dostop do njega in vstop vanj brez grajenih in komunikacijskih ovir in če je funkcionalno oviranim osebam v njem omogočen: – samostojen in varen dostop do prostorov, ki so namenjeni javni rabi in uporaba teh prostorov (...).
Nobenega dvoma torej ni, da je Gostišče na trgu objekt v javni rabi in da zatorej mora biti grajen oziroma je moral biti rekonstruiran na način, da je prijazen do funkcionalno oviranih oseb, tudi do invalidov na vozičkih, o katerih predvsem govorimo v zvezi s klančino na vhodu.
Kakšna torej mora biti klančina oz. rampa glede na predpise? V zvezi s klančinami, kar ona stvar na vhodu v gostišče je, ki naj bi bile primerne za ljudi na invalidskih vozičkih, seveda pa jih uporabljajo tudi za otroške vozičke ipd, velja, da je uporaba ramp primerna za premagovanje le manjših višinskih razlik, njihov naklon naj bi se gibal med 1:20 do maksimalno 1:12 za zelo kratke razdalje (to pomeni ena enota višine na 12 enot dolžine). Rampe, biti morajo konstrukcijsko dovolj močne, seveda tudi osvetljene, morajo biti opremljene tudi z robniki na kritičnih stranicah, ki so visoki okoli 5 cm, da se prepreči nevarnost nesreč, zdrsov. Površina ramp naj bi bila nedrseča. Širina poti naj bi bila vsaj 900 mm, prostor rampe, pred rampo in na koncu rampe pa seveda brez ovir. To je le povzetek določb standarda, ki so pomembne v zvezi s to rampo pred gostiščem. Za še malce izčrpnejše predloge glede urejanja ramp, si lahko zainteresirani, vsekakor pa lastnik tega objekta in njegov projektant, pogledajo tudi knjigo Marije Vovk, Načrtovanje in prilagajanje grajenega okolja v korist funkcionalno oviranim ljudem - od tam denimo še naslednje usmeritve: optimalna širina rampe je cca 130 cm; držaj se uredi ob klančinah, ki premagujejo višinsko razliko, ki je večja od 25 cm; na koncih rampe mora biti prosta površina dolžine vsaj 1500 mm ter vsaj v širini klančine. Eno z drugim bi moralo zadostovati, da bi znali narediti pravno in varnostno spodobno reč.
In kakšna je ta rampa pred gostiščem v odnosu do predpisa? Njena širina je 90 centimetrov. To ustreza zahtevanemu minimumu. Nič seveda ne bi bilo narobe, če bi bila nekaj širša. Sploh zato, ker je narejena brez zahtevanih vsaj 5 centimetrov visokih robnikov ob robovih rampe, zaradi česar je toliko bolj nevarna za padce. Dolžina površine pod klančino je 160 centimetrov, vodi pa 30 centimetrov visoko. Razmerje višine in dolžine je torej le 1:5,3. To razmerje je neustrezno, saj bi moralo biti vsaj 1:12, če bi naj bilo primerno, da vzpon invalid samostojno premaga oziroma da spust ni prenevaren. Ne le to, glede na to, da je višinska razlika večja od 25 centimetrov, bi naj bila klančina opremljena ne le z robniki, ampak tudi z držajem. Tudi tega nima. Klančina ima spredaj in na koncu dovolj prostega prostora. Konstrukcijsko se zdi dovolj močna, saj ima spodaj kovinske nosilce, površina pa je iz narebrene pločevine, ki naj bi preprečevala drsenje. Kakšne posebne osvetlitve ob vhodu ni, je pa, zdi se, ta del trga tudi ponoči še nekako dovolj svetel - kolikor je sploh mogoče govoriti o spodobnosti tržne osvetlitve.
Dobra plat situacije je, da je v bližini urejeno parkirno mesto za invalide na vozičkih, malo manj dobra pa, da takoj od tam invalid na vozičku ne more preko porezanega robnika pločnika priti na pločnik, ampak mora naokoli. A to je še najmanjši problem v tej zadevi.
Tomaž Levičar
Fotografija: Gostišče na Glavnem trgu, 14. avgust 2010
Ni komentarjev:
Objavite komentar