O prej kupovanju in zdaj prodajanju vseskozi bolj ali manj občinskega podjetja Zarja, kar gre seveda le na račun občinskega proračuna in prav nič iz žepov onih, ki se s podjetništvom ukvarjajo, kot da bi to bila igra v peskovniku.
Mestna občina Novo mesto je bila že vse od leta 1992 več kot 50% lastnik delnic Zarje d.d. A več kot polovični lastniški delež in seveda krasen delež glasovalnih pravic, kakršen je dovoljšen praktično vsakemu, ki želi že prav absolutistično obvladovati neko delniško družbo, kakor da bi ta bila družinsko podjetje, nekaterim na občini očitno ni bilo dovolj. Želeli so več, rabili so več. In zagotovili so si več. Zdaj pa so si premislili.
Seveda ni nikomur težko sprejemati nedomišljenih rešitev in si premišljati, če tega tak način dela ne useka po lastnem žepu, ampak gredo take polomije in nihanja iz zdaj ene odločitve v zatem nasprotno odločitev, zadeva nekoliko spominja na manično-depresivna stanja, na račun davkoplačevalcev.
Aktivnosti, da bi občina kupila in z dokapitalizacijo dobila še večji lastniški delež v Zarji, so se začele v prejšnjem mandatu, režiserja tega pa sta bila župan Boštjan Kovačič in podžupan ter kasneje tudi direktor Zarje Miloš Dular. Seveda pa ni manjkal še kdo v ozadju.
Začelo se je na 6. seji občinskega sveta Mestne občine Novo mesto, ki je potekala 17. julija 2003. Občina je bila v tistem trenutku, kakor je razvidno tudi iz Letnega poročila družbe Zarja d.d. za leto 2002, že lastnik kar 55,73% družbe.
Miloš Dular, tedaj podžupan in seveda takrat tudi že znan pretendent za mesto direktorja Zarje, to je bila pač njegova obilna nagrada za sicer skromno pomoč pri izvolitvi Boštjana Kovačiča za župana, je na tej seji dejal: »V interesu Mestne občine Novo mesto je, da pride vsaj do tričetrtinskega lastništva oziroma celotnega lastništva Zarje.« (zapisnik 6. seje občinskega sveta z dne 17. julija 2003)
A ni se Milošu Dularju še niti iztekel podžupanski mandat, ko je v naročeni objavi v časopisu Vaš mesečnik dejal že povsem nasprotno. Takole je rekel: »Po naslednjih lokalnih volitvah bom predlagal, da se občinski delež Zarje proda na trgu, kajti opažam, da je ta delež tisti, ki podjetju bolj škoduje kot koristi.« (Vaš mesečnik, avgust 2006, str. 19)
Tako je govoril podžupan občine. Kdo ve, če v interesu občine?
Toda proti tedanjemu nakupu, seveda v službi ščitenja interesov novomeške občine in racionalnega razpolaganja s finančnimi sredstvi občine, je na 6. seji občinskega sveta najbolj ostro nastopil svetnik Sašo Stojanovič (zdaj Zares). Nič manj nenaklonjeni nakupu dodatnih delnic Zarje pa niso bili denimo niti Ivan Grill (SDS), Franci Koncilija (NSI) ter Lojze Zupančič (NSI), ki so v svojih razpravah nakazovali, da občina v resnici ne potrebuje kupiti dodatnih delnic in ne rabi imeti niti več kot 75% delež lastništva kaj šele 100% lastništvo te Zarje. A občinski svet je ob nekaj vzdržanih glasovih z 20 glasovi za in 2 proti vendarle sprejel sklepe:
1. Mestna občina Novo mesto odkupi delnice ostalih delničarjev Zarje, stanovanjskega podjetja, d.d., Novo mesto v skladu s predpisi.
2. Potrebna sredstva za nakup delnic se zagotovijo v rebalansu proračuna za leto 2003 in v proračunih za naslednja leta.
3. Občinski svet pooblašča župana, da izpelje vse potrebne postopke za odkup delnic.
4. V kolikor Zarja, stanovanjsko podjetje, d.d., Novo mesto, po načelu sorazmernosti ne bo zmožna odkupiti vseh preostalih delnic, bo Mestna občina Novo mesto pridobila za odkup druge vire.
Z 22 glasovi za in 4 glasovi proti pa so občinski svetniki na 13. seji občinskega sveta, ki je potekala 20. maja 2004, podprli še naslednje sklepe:
1. Župan Mestne občine Novo mesto oblikuje strokovno komisijo za vodenje postopka nakupa delnic Zarje, stanovanjskega podjetja, d.d., Novo mesto.
2. Župan po pooblastilu občinskega sveta in po izvedenem postopku komisije odkupi delnice Zarje, stanovanjskega podjetja, d.d., Novo mesto v višini zagotovljenih sredstev v proračunu Mestne občine Novo mesto za leto 2004.
V sicer sila skopem in za tako drag namen sploh ne dovolj argumentiranem gradivu k tej točki, ki ga je pripravila občinska pravnica Ana Tošić, so med drugim zapisali, da »je interes Mestne občine Novo mesto pridobitev vsaj 75% deleža Zarje, stanovanjskega podjetja, d.d., Novo mesto, saj občini ta odstotek zagotavlja absolutno večino po Zakonu o gospodarskih družbah.« Kaj bi naj s to absolutno večino pametnega oziroma relevantnega počeli, niso napisali.
Kakor koli, medtem, ko je občina želela še kar kupovati delnice Zarje, je vseh 16 preostalih tedanjih delničarjev Zarje delnice želelo kar najhitreje prodati, ker jim je bilo jasno, da tu kakih očitnih koristi od naložbe ne bo. Imeli so »srečo«, da je bila ambicija nekaterih na občini, da ta postane kar 100% lastnik Zarje. In tako občina zadnjih par let pridno odplačuje dodatne delnice, še prej pa je za dodaten delež v Zarji odstopila od terjatev.
Toda še preden bo občina uspela v celoti poravnati obveznosti leta 2003 oziroma 2004 odločenega nakupa, so si tedanji akterji, ki imajo moč še danes, očitno že premislili in bi zdaj tisto, kar so prej kupili, prodali. Župan Muhič pravi, da bi s prodajo deleža Zarje pokril letošnjo proračunsko »luknjo«.
Kakor že koli, prav zanimivo, če že drugega ne, bo sedaj videti, na kakšen način in po kakšni ceni bo občina prodala delnice Zarje d.d. in to ceno seveda primerjati s ceno, po kateri je občina delnice kupila oziroma jih še odkupuje (kakor je razvidno tudi iz proračuna za leto 2008). Zanimivo bo tudi videti kdo bo ocenil vrednost podjetja oziroma delnic pred napovedano prodajo. Zanimivo bo videti, kdo bodo interesenti za nakup in kdo bo kajpada končni kupec deleža Zarje. In zanimivo bo videti, kakšne odločitve bo sprejelo vodstvo podjetja, preden bo občina prodala tako debel kos podjetja, da ne bo več niti 75% lastnik. Le glejmo.
Seveda, zanimivo bo opazovati tudi miselno akrobacijo svetnikov Miloša Dularja (podžupan v preteklem mandatu in direktor Zarje), Adolfa Zupana (podžupan za gospodarstvo v preteklem mandatu), Alojza Muhiča (podžupan v preteklem mandatu – za Zupanom) in še nekaterih, ki so pred par leti ne le podprli, ampak celo predlagali nakup dodatnih delnic Zarje, sedaj pa se bodo v skoraj enakem obsegu delnic zavzeli za njihovo prodajo oziroma so to celo že javno predlagali.
Sicer ni težko pritegniti ideji, da bi delnice Zarje d.d. po kvalitetni ceni prodali, nenazadnje občina kakšne posebne koristi od te firme trenutno nima oziroma je ne zna izkoristiti in tudi ne kaže, da bo kmalu kaj drugače. Če seveda odmislimo to »korist«, da je Zarja v zadnjih letih postala pribežališče nekoč občinskih političnih kadrov. Kar pa seveda ni korist za občanke in občane.
Ampak na koncu vseeno ostaja osrednja resnica, da se očitno ni težko igrati, če se lahko igraš na davkoplačevalski račun. Če bi župan, podžupani, svetniki, direktorji občinske Zarje in podobni odgovarjali za svoje odločitve z lastnim denarjem, bi najbrž bilo tu marsikaj drugače.
Tomaž Levičar
Mestni svetnik
www.levicar.si@gmail.com
Glejte tudi: http://www.dol-list.si/si/?clanek=7706&stevilka=3045
petek, 18. januar 2008
četrtek, 17. januar 2008
WWW MENU: E HERITAGE
Danes vam predlagam ogled spletne strani:
E-Heritage , ki je del UNESCO programa Spomin sveta (Memory of The World), katerega cilj je ohraniti in prikazati svetovno arhivsko gradivo in knjižnične zbirke, tudi gradivo, ki se pojavlja in neredko izginja na svetovnem spletu.
E-Heritage , ki je del UNESCO programa Spomin sveta (Memory of The World), katerega cilj je ohraniti in prikazati svetovno arhivsko gradivo in knjižnične zbirke, tudi gradivo, ki se pojavlja in neredko izginja na svetovnem spletu.
ODKRIT DVIG OBČINSKIH PLAČ
O kar precej številnih delavcih na občini, ki jim vodstvo občine k osnovni plači zagotavlja še znaten, tudi do 35% dodatek, kar se dogaja v času, ko se sindikati borijo za skromen dvig plač, občina pa stoka, da sploh nima denarja za številne projekte, in ko povrhu vsega občina dosega porazne poslovne rezultate, kar se dobro vidi iz zelo slabe realizacije proračuna.
Te dni sem mimogrede spet stopil k občinskim oglasnim deskam, da bi videl koga vodstvo občine trenutno nagrajuje z visokimi dodatki k plačam in delo na katerih področjih je potemtakem smiselno in dopustno vzeti dodatno pod drobnogled. A oglasne deske so samevale.
Decembra pa je bilo drugače. V začetku decembra je direktor občinske uprave na občinske oglasne deske pribil seznam javnih uslužbencev, ki so za mesec november 2007 prejeli izplačilo za opravljeno delo v povečanem obsegu oziroma za, temu pa le prisluhnite, nadpovprečno obremenjenost pri opravljanju rednih nalog. Dodatki segajo tja do 35% na osnovno plačo. Seveda se taki dodatki delijo iz meseca v mesec. In to v občini, kjer župan trdi, da je denarja za resne razvojne projekte premalo, v občini, v kateri bi se marsikateri tovarniški delavec takega dodatka na široko razveselil – a ga ne dobi.
Ne gre seveda kar vsevprek polemizirati s temi dodatki na plače. Sem ter tja si kdo zagotovo zasluži dodatek. Toda obseg, do katerega je to deljenje dodatkov uvedla aktualna občinska oblast, pa je vendarle presenetljiv in najbrž pretiran, posebej v oziru na to, da župan itak govori, da je na občini preveč zaposlenih, kar bi posledično moglo pomeniti, da imajo premalo dela.
In kdo izmed skoraj 100 zaposlenimi so izbranci meseca novembra, občinarji, ki so si prislužili bistveno višje plače, kot jim jih v osnovi nudi zakonodaja? Največ jih je iz Kabineta župana, kjer ga očitno sploh ni, ki bi ne imel znatnega dodatka k svoji plači, sledi Oddelek za pravne in splošne zadeve s 4 privilegiranci, Oddelek za prostor pa ima 3 takšne. Kdo torej so?
Te dni sem mimogrede spet stopil k občinskim oglasnim deskam, da bi videl koga vodstvo občine trenutno nagrajuje z visokimi dodatki k plačam in delo na katerih področjih je potemtakem smiselno in dopustno vzeti dodatno pod drobnogled. A oglasne deske so samevale.
Decembra pa je bilo drugače. V začetku decembra je direktor občinske uprave na občinske oglasne deske pribil seznam javnih uslužbencev, ki so za mesec november 2007 prejeli izplačilo za opravljeno delo v povečanem obsegu oziroma za, temu pa le prisluhnite, nadpovprečno obremenjenost pri opravljanju rednih nalog. Dodatki segajo tja do 35% na osnovno plačo. Seveda se taki dodatki delijo iz meseca v mesec. In to v občini, kjer župan trdi, da je denarja za resne razvojne projekte premalo, v občini, v kateri bi se marsikateri tovarniški delavec takega dodatka na široko razveselil – a ga ne dobi.
Ne gre seveda kar vsevprek polemizirati s temi dodatki na plače. Sem ter tja si kdo zagotovo zasluži dodatek. Toda obseg, do katerega je to deljenje dodatkov uvedla aktualna občinska oblast, pa je vendarle presenetljiv in najbrž pretiran, posebej v oziru na to, da župan itak govori, da je na občini preveč zaposlenih, kar bi posledično moglo pomeniti, da imajo premalo dela.
In kdo izmed skoraj 100 zaposlenimi so izbranci meseca novembra, občinarji, ki so si prislužili bistveno višje plače, kot jim jih v osnovi nudi zakonodaja? Največ jih je iz Kabineta župana, kjer ga očitno sploh ni, ki bi ne imel znatnega dodatka k svoji plači, sledi Oddelek za pravne in splošne zadeve s 4 privilegiranci, Oddelek za prostor pa ima 3 takšne. Kdo torej so?
Kabinet župana:
-Ivan Kuljaj, svetovalec župana, je dobil 20% dodatek k plači,
-Irena Potočar Papež, šefica županovega kabineta, je dobila 35% dodatek k že itak ne skromni plači,
-Judita Pirc, občinska piarovka, je prejela 20% dodatek,
-Polona Lumpert, županova tajnica, si je prislužila 30% dodatek,
-Danica Šušteršič, tajnica nadvse aktivnih podžupanov, je šla domov z 20% dodatkom,
-Andrej Bencik, občinski šofer, ki pogosto zgreši celo prosto parkirno mesto, pa je prejel kar 35% dodatek k plači,
Urad direktorja občinske uprave:
-Darko Habjanič, vodja službe občinskega sveta, je prejel 35% dodatek,
-Peter Fabijančič, zaposlen v službi občinskega sveta, je tudi prejel 35% dodatek,
Oddelek za pravne in splošne zadeve:
-Stanislava Bjelajac, pravnica, je prejela 35% dodatek k plači,
-Mojca Lenassi Malnarič, tudi pravnica, je prav tako prejela 35% dodatek,
-Ema Radešček iz Glavne pisarne je imela zagotovljen 30% dodatek,
-Marija Zupančič, ki je prav tako iz Glavne pisarne, je ravno tako dobila 30% dodatek,
Oddelek za prostor:
-Mojca Tavčar, vodja Oddelka za prostor, je k plači dodatno prejela 35% več denarja,
-Izidor Jerala, ki je svetovalec na oddelku, je tudi prejel 35% več evrov pri plači,
-Antonija Milojević, ki je tajnica na Oddelku za prostor, si je tudi prislužila 35% dodatek.
No, tu je še občinski redar Stanko Brezar, ki pa mu je vodstvo občine namenilo pravo revščino napram ostalim privilegiranim, saj je domov odnesel le 7% dodatek k plači.
A redar je vendarle še srečnež napram desetinam ostalih občinarjev, ki so novembra ostali oziroma vsakomesečno ostajajo povsem brez dodatka k plači, čeprav se tudi oni vsaj tako trudijo in potijo in razmišljajo, kot se navedeni.
Ali je direktor seznam na oglasno desko pribil namenoma ali pomotoma, ni povsem jasno. Dejstvo pa je, da je s tem seznamom močno razburkal, vsaj začasno celo pokvaril odnose med delavci na občini. Bilo je pač kar nekaj ogorčenih in razočaranih obrazov. Sodelavci se resnici na ljubo daleč najbolje poznajo med seboj in vsakdo med njimi kar dovolj dobro ve, kdo res kaj dela in kdo morebiti ne preveč ter potemtakem vedo tudi, kdo izmed »privilegirancev« si v resnici zasluži dodatek in kdo ne. Jeznih po objavi seznama je bilo na pretek. A preveč konkreten tu res ne gre biti, velja le povedati, da je bilo še najmanj očitkov zaradi dodatkov k plači namenjenih delavcema iz službe občinskega sveta. Ostali so bili pa kar precej v zobeh.
Kakor koli že, vsekakor bo po tem »razkritju« na občinski oglasni deski moral župan občinskemu svetu pojasniti, čemu tako »razmetavanje« z davkoplačevalskim denarjem, po kakšnih kriterijih te dodatke delijo in zakaj sploh,…, predvsem pa bo moral zdaj razložiti, ali je na občini res preveč zaposlenih, ko pa nekaterim deli denar za povečan obseg dela in za nadpovprečno obremenjenost pri rednih nalogah. Zanimiv bo tudi pogled v letošnji občinski proračun, kjer za plače, tudi za take s sila visokimi dodatki, očitno še kar bo, za marsikaj drugega, kar bistveno bolj zanima občanke in občane, pa zatorej morda niti ne dovolj.
Seveda pa komaj čakamo, kdo izmed občinarjev se bo januarja znašel s povišano plačo na občinski oglasni deski. In še: le kako te dodatke za »nadobremenjenost« delijo po občinskih javnih zavodih in podjetjih?
Tomaž Levičar
Mestni svetnik
www.levicar.si@gmail.com
P.S.: Oh, upam, da tudi občinskim svetnikom dvignejo honorarjem vsaj tistim, ki so pridnejši od ostalih :)
(Fotografija: Na malici, 14. julij 2006)
sreda, 16. januar 2008
SKOK V GNOJ
O igriščih na Loki, ki so resnično vse bolj podobna zanemarjeni farmi, in o tem, da slavnega dunajskega cirkusa ni več, posledice tu na provinci pa ostajajo.
Morda bo spet kdo dejal, da v tem mestu zagotovo še nismo dosegli dna, a jaz bi optimistično dejal, da to kar vidimo dandanes na Loki vendarle mora biti dno.
Steza za skok v daljino je posuta z gnojem, temu ustrezno je seveda tudi odišavljena okolica, tekaška steza ima podobo dirkališča za speedway, če ne celo za motokros, koši so odžagani, nekoč asfaltna površina pa ni le zasvinjana in smrdeča, ampak povrhu v njej zija kar nekaj lukenj in še kakšna vdrtina povrhu.
Sicer so med nami ljudje, ki še dandanes kmetijstvo vidijo kot perspektivno gospodarsko panogo celo v novomeški občini, seveda s kmečkim turizmom kot dopolnilno dejavnostjo, a kar je preveč, je vendarle preveč. Občinska Agencija za šport, ki upravlja s tem »parkom«, seveda v kompaniji z vodilnim kadrom prav tako občinskega Zavoda za turizem, je šla tokrat z idejami in doslednostjo njihove realizacije malce predaleč. Ali pa smo zdaj res že kar sredi mesta na kmetih?
Tomaž Levičar
Mestni svetnik
www.levicar.si@gmail.com
(Fotografije: Loka, 14. januar 2008)
Morda bo spet kdo dejal, da v tem mestu zagotovo še nismo dosegli dna, a jaz bi optimistično dejal, da to kar vidimo dandanes na Loki vendarle mora biti dno.
Steza za skok v daljino je posuta z gnojem, temu ustrezno je seveda tudi odišavljena okolica, tekaška steza ima podobo dirkališča za speedway, če ne celo za motokros, koši so odžagani, nekoč asfaltna površina pa ni le zasvinjana in smrdeča, ampak povrhu v njej zija kar nekaj lukenj in še kakšna vdrtina povrhu.
Sicer so med nami ljudje, ki še dandanes kmetijstvo vidijo kot perspektivno gospodarsko panogo celo v novomeški občini, seveda s kmečkim turizmom kot dopolnilno dejavnostjo, a kar je preveč, je vendarle preveč. Občinska Agencija za šport, ki upravlja s tem »parkom«, seveda v kompaniji z vodilnim kadrom prav tako občinskega Zavoda za turizem, je šla tokrat z idejami in doslednostjo njihove realizacije malce predaleč. Ali pa smo zdaj res že kar sredi mesta na kmetih?
Glejte tudi:
Tomaž Levičar
Mestni svetnik
www.levicar.si@gmail.com
(Fotografije: Loka, 14. januar 2008)
torek, 15. januar 2008
BREG V KNJIGAH IN V REALNOSTI
O dihotomiji med branjem in gledanjem in o tem ali naj knjigam sploh slepo verjamemo ter seveda o vedno slikovitem Bregu.
Pokukal sem v zapis o Novem mestu v novem slovenskem turističnem vodniku »100 družinskih izletov po Sloveniji« (Mladinska knjiga, 2007; str. 126). Pravijo, da je Breg eden izmed najslikovitejših delov starega mestnega jedra. Zveni sila romantično, zelo prikupno in seveda kar privlačno.
Kaj sploh je slikovito? Slovar slovenskega knjižnega jezika besedo »slikovit« razlaga kot nekaj, kar učinkuje prijetno, kot nekaj, kar je takšno zardi bogastva, različnosti barv, oblik oziroma je takšno zaradi nazornosti in nenavadnosti. Lepo.
Beseda slikovit pa se očitno že desetletja navezuje na novomeški Breg. Če odpremo turistični vodnik »Slovenija« iz leta 1964 (France Planina, Prešernova družba v Ljubljani; str. 104), lahko preberemo prav to, namreč, da je Breg novomeška zanimivost, da je nad Krko, in spet seveda, da je slikovit.
Turistični vodnik »Slovenija« iz leta 1995 (Mladinska knjiga, Ljubljana; str. 172) je že prav klišejski, desetletja Bregu očitno ne pridejo do živega, ko pravi, da Breg soustvarja jedro mestnih znamenitosti ter, kajpada, da je slikovit.
Gre morda zgolj za turistično latovščino. Poglejmo torej v knjigo, kjer se pričakuje večja natančnost izražanja in izrazi, ki pritičejo resničnemu stanju. Recimo, da bi tako knjižno delo, tudi ko govori o Novem mestu, smel biti Krajevni leksikon Slovenije (DZS, 1995; str. 270). A tudi tu znana zgodba, pravi stereotip. Zapišejo:»(…) Tu je slikoviti predel Breg, ki so ga pogosto upodabljali slikarji. (…)«
Še v knjigo »Novo mesto skozi čas« (Dolenjski muzej Novo mesto, 1990; str. 104) velja pogledati. Zopet se besedilo o Bregu začne sila znano: »Ena najslikovitejših znamenitosti dolenjske metropole je vsekakor strnjeni stavbni niz na južni mestni fasadi. (…) Slikovita samosvoja rast, iznajdljivo izkoriščanje skromnega prostora, barvitost dekoracije in pestrost izbora materialov še danes kažejo Breg kot izrazito etnološko posebnost mesta nad Krko.«
A čeprav je v resnici res, da je Breg slikovit, in je tudi res, da je etnološka posebnost, le ti besedi je treba pač razumeti na malce drugačen, turistično neprivlačen način, se mi vendarle zdi, da je še najbližje resnici zapis iz pravkar sveže izdane oziroma ponatisnjene monografije »Novo mesto« (Založba Goga, 2007; str. 178), kjer pravijo »(…) podobo mestnih stisk je ohranil edino še Breg, katerega hiše so dan za dnem opazovale s strmih skal svojo revščino v Krki. (…)« A tudi ta zapis moramo razumeti po svoje.
Res je ta Breg vsaj dandanes neka iz revščine duha vzbrstela mestna stiska. Če je na stiliziranih podobah iz Valvasorjeve »Slava vojvodine Kranjske« (Mladinska knjiga, Ljubljana, 1994; str. 244) Breg še lahko nekako deloval prijetno, se zdi, da na dandanašnjih fotografijah to pač ne more biti več niti vtis, kaj šele če se človek sprehodi tamkaj.
Tomaž Levičar
Pokukal sem v zapis o Novem mestu v novem slovenskem turističnem vodniku »100 družinskih izletov po Sloveniji« (Mladinska knjiga, 2007; str. 126). Pravijo, da je Breg eden izmed najslikovitejših delov starega mestnega jedra. Zveni sila romantično, zelo prikupno in seveda kar privlačno.
Kaj sploh je slikovito? Slovar slovenskega knjižnega jezika besedo »slikovit« razlaga kot nekaj, kar učinkuje prijetno, kot nekaj, kar je takšno zardi bogastva, različnosti barv, oblik oziroma je takšno zaradi nazornosti in nenavadnosti. Lepo.
Beseda slikovit pa se očitno že desetletja navezuje na novomeški Breg. Če odpremo turistični vodnik »Slovenija« iz leta 1964 (France Planina, Prešernova družba v Ljubljani; str. 104), lahko preberemo prav to, namreč, da je Breg novomeška zanimivost, da je nad Krko, in spet seveda, da je slikovit.
Turistični vodnik »Slovenija« iz leta 1995 (Mladinska knjiga, Ljubljana; str. 172) je že prav klišejski, desetletja Bregu očitno ne pridejo do živega, ko pravi, da Breg soustvarja jedro mestnih znamenitosti ter, kajpada, da je slikovit.
Gre morda zgolj za turistično latovščino. Poglejmo torej v knjigo, kjer se pričakuje večja natančnost izražanja in izrazi, ki pritičejo resničnemu stanju. Recimo, da bi tako knjižno delo, tudi ko govori o Novem mestu, smel biti Krajevni leksikon Slovenije (DZS, 1995; str. 270). A tudi tu znana zgodba, pravi stereotip. Zapišejo:»(…) Tu je slikoviti predel Breg, ki so ga pogosto upodabljali slikarji. (…)«
Še v knjigo »Novo mesto skozi čas« (Dolenjski muzej Novo mesto, 1990; str. 104) velja pogledati. Zopet se besedilo o Bregu začne sila znano: »Ena najslikovitejših znamenitosti dolenjske metropole je vsekakor strnjeni stavbni niz na južni mestni fasadi. (…) Slikovita samosvoja rast, iznajdljivo izkoriščanje skromnega prostora, barvitost dekoracije in pestrost izbora materialov še danes kažejo Breg kot izrazito etnološko posebnost mesta nad Krko.«
A čeprav je v resnici res, da je Breg slikovit, in je tudi res, da je etnološka posebnost, le ti besedi je treba pač razumeti na malce drugačen, turistično neprivlačen način, se mi vendarle zdi, da je še najbližje resnici zapis iz pravkar sveže izdane oziroma ponatisnjene monografije »Novo mesto« (Založba Goga, 2007; str. 178), kjer pravijo »(…) podobo mestnih stisk je ohranil edino še Breg, katerega hiše so dan za dnem opazovale s strmih skal svojo revščino v Krki. (…)« A tudi ta zapis moramo razumeti po svoje.
Res je ta Breg vsaj dandanes neka iz revščine duha vzbrstela mestna stiska. Če je na stiliziranih podobah iz Valvasorjeve »Slava vojvodine Kranjske« (Mladinska knjiga, Ljubljana, 1994; str. 244) Breg še lahko nekako deloval prijetno, se zdi, da na dandanašnjih fotografijah to pač ne more biti več niti vtis, kaj šele če se človek sprehodi tamkaj.
Tomaž Levičar
Mestni svetnik
www.levicar.si@gmail.com
(Fotografije: Breg, 14. januar 2008)
ponedeljek, 14. januar 2008
nedelja, 13. januar 2008
sobota, 12. januar 2008
NAPREDEK: KANDIJSKA CESTA, 2.
Prenova dvestometrskega odseka Kandijske ceste je že blizu dokončanju, vsekakor pa je cesta vsaj začasno spodobno prevozna. Kar tri mesece so trajala dela in kar tri mesece so trajali zastoji na obvoznih cestah. Vmes je odpadlo listje in na koncu je zapadel še sneg. Kar tri mesece se je prelival žolč meščanov in v treh mesecih se je nabralo nešteto kletvic, ki so letele tudi na župana, ki sprva sploh ni razumel, da je njegova dolžnost, da mestu pomaga pri (normalnem) življenju. Sprva so ta kratek cestni odsek, ki je v lasti oziroma upravljanju države, nameravali prenavljati še bolj po polževo, izreden pritisk javnosti, investitorjem (RS, MO NM) očitno ni bilo kaj dosti mar, pa je gradbince prisilil k pospešitvi del. Če drugega ne, potem zdaj tudi laik vsaj približno ve, kaj je moč narediti v nekem času, če je volja. Bi šlo še hitreje? Zanimivo bo opazovati, kako bo prenova potekala naprej.
Glejte tudi: http://tomazlevicar.blogspot.com/2007/10/napredek-kandijska-cesta.html
Pogled 1
9. oktober 2007
.jpg)
10. november 2007
.jpg)
25. december 2007
Pogled 2
9. oktober 2007
.jpg)
10. november 2007
.jpg)
Glejte tudi: http://tomazlevicar.blogspot.com/2007/10/napredek-kandijska-cesta.html
Pogled 1
9. oktober 2007
10. november 2007
25. december 2007
Pogled 2
9. oktober 2007
10. november 2007.jpg)
25. december 2007.jpg)
Pogled 3
9. oktober 2007.jpg)
10. november 2007
25. december 2007
.jpg)
Tomaž Levičar
Mestni svetnik
www.levicar.si@gmail.com
Tomaž Levičar
Mestni svetnik
www.levicar.si@gmail.com
petek, 11. januar 2008
četrtek, 10. januar 2008
TRDNO OBLJUBLJAM: GRMSKA GRAJSKA KLET
O trdni obljubi župana, da bo v tem mandatu zaživela grajska klet v gradu Grm.
»Vse bom storil, da bo med mojim mandatom zaživela grajska klet v Grmskem gradu, kjer je Buhuslav Skalicky konec 19. stol. prvikrat strokovno donegoval cviček in ga iz nje popeljal na razstavo kranjskih vin v Prago.«
(Alojzij Muhič – intervju; Vaš mesečnik, številka 29, september 2006, str. 19)
Po dobrem letu dni Muhičevega županovanja in celo nekaj več odkar je dal obljubo, je v kleti gradu Grm, ki je pod delom zahodnega trakta gradu in je v lasti neke finančne družbe, še prav vse povsem po starem. Nekaj plesni, nekaj pajkov, temačnost, hlad, ponekod praznina, drugod nagrmadenost. In seveda brez napovedanega življenja. Še več, občina je kar nekako odstopila od projekta nakupa zemljišč ob gradu Grm in iskanja partnerja ali investitorja za celovito prenovo in oživitev gradu. V predlogu proračuna za leto 2008 župan Muhič ne predlaga zagotoviti praktično nikakršnih sredstev za grad, saj je na proračunski postavki »Investicijski odhodki – Grad Grm« predvidenih 0,00 evrov. Lokacijski načrt za ureditev območja gradu pa napreduje tudi le zelo počasi, pa čeprav vsi vemo, da je v današnjem svetu hitrost doseganja rezultatov vsaj tako pomembna kot kvaliteta rezultatov.
Tomaž Levičar
»Vse bom storil, da bo med mojim mandatom zaživela grajska klet v Grmskem gradu, kjer je Buhuslav Skalicky konec 19. stol. prvikrat strokovno donegoval cviček in ga iz nje popeljal na razstavo kranjskih vin v Prago.«
(Alojzij Muhič – intervju; Vaš mesečnik, številka 29, september 2006, str. 19)
Po dobrem letu dni Muhičevega županovanja in celo nekaj več odkar je dal obljubo, je v kleti gradu Grm, ki je pod delom zahodnega trakta gradu in je v lasti neke finančne družbe, še prav vse povsem po starem. Nekaj plesni, nekaj pajkov, temačnost, hlad, ponekod praznina, drugod nagrmadenost. In seveda brez napovedanega življenja. Še več, občina je kar nekako odstopila od projekta nakupa zemljišč ob gradu Grm in iskanja partnerja ali investitorja za celovito prenovo in oživitev gradu. V predlogu proračuna za leto 2008 župan Muhič ne predlaga zagotoviti praktično nikakršnih sredstev za grad, saj je na proračunski postavki »Investicijski odhodki – Grad Grm« predvidenih 0,00 evrov. Lokacijski načrt za ureditev območja gradu pa napreduje tudi le zelo počasi, pa čeprav vsi vemo, da je v današnjem svetu hitrost doseganja rezultatov vsaj tako pomembna kot kvaliteta rezultatov.
Tomaž Levičar
Mestni svetnik
www.levicar.si@gmail.com
(Fotografija: atrij in klet gradu Grm, 10. januar 2008)
sreda, 9. januar 2008
S CERTIFIKATOM 9001:2000
O tistih, ki so iz Novega mesta in posedujejo certifikat kakovosti ISO 9001:2000, ki mu nekateri na novomeški občini lahkotno odrekajo pomen.
Na spletni strani http://www.siq.si/uploads/media/SIC_RL_2007-12a.pdf je možno najti imetnike certifikata kakovosti ISO 9001:2000. Imetnik tega je do lanskega leta bila tudi Mestna občina Novo mesto, a ga je izgubila, ker ni bila sposobna v roku odpraviti nekaterih pomanjkljivosti.
Kot sem že včeraj dejal, nekateri z vrha novomeške občine javno, jasno in začuda kar glasno, pač kar na seji občinskega sveta, relativizirajo oziroma minimizirajo pomen tega mednarodno uveljavljenega certifikata in vsega kar je z njim povezano. Bilo bi sila zanimivo vprašati odgovorne na občini, zakaj se jim posedovanje tega certifikata in delo skladno z njim zdi nepomembno, odvečno, predvsem pa, ali menijo, da je slaba tudi odločitev vodstev vrste drugih organizacij, da si pridobijo ta cerfitikat in da delujejo skladno z navedenim standardom.
Na seznamu organizacij s certifikatom najdemo tudi kakšnih dvajset novomeških podjetij oziroma organizacij – denimo: Krka d.d., Kompas Novo mesto, Upravna enota Novo mesto, CGP d.d., Intel servis d.o.o., Komunala Novo mesto, Splošna bolnišnica Novo mesto, Tiskarna Novo mesto, VGP Novo mesto d.d., Dolenjske pekarne d.o.o., Yurena Novo mesto d.o.o., Zavarovalnica Triglav OE Novo mesto,… Da številnih drugih širom države sploh ne naštevamo. Je to res preslaba družba za Mestno občino Novo mesto?
Certifikat seveda ni bistvo, je pa, in to je pomembno, pokazatelj tega ali organizacija deluje skladno z navedenim standardom in njegovimi vodili ali ne. ISO 9000 standard lahko pomaga organizaciji dosegati višjo kakovost oziroma kvalitetnejše vodenje. To pa je nekaj kar novomeška občina ob še marsičem drugem dandanes res zelo močno potrebuje.
V branje predlagam tudi dva kritična članka časopisa Park o dogajanju in »obljubah« občine v zvezi s certifikatom kakovosti:
http://www.park-on.net/?p=1332
http://www.park-on.net/?p=813
Tomaž Levičar
Mestni svetnik
www.levicar.si@gmail.com
Na spletni strani http://www.siq.si/uploads/media/SIC_RL_2007-12a.pdf je možno najti imetnike certifikata kakovosti ISO 9001:2000. Imetnik tega je do lanskega leta bila tudi Mestna občina Novo mesto, a ga je izgubila, ker ni bila sposobna v roku odpraviti nekaterih pomanjkljivosti.
Kot sem že včeraj dejal, nekateri z vrha novomeške občine javno, jasno in začuda kar glasno, pač kar na seji občinskega sveta, relativizirajo oziroma minimizirajo pomen tega mednarodno uveljavljenega certifikata in vsega kar je z njim povezano. Bilo bi sila zanimivo vprašati odgovorne na občini, zakaj se jim posedovanje tega certifikata in delo skladno z njim zdi nepomembno, odvečno, predvsem pa, ali menijo, da je slaba tudi odločitev vodstev vrste drugih organizacij, da si pridobijo ta cerfitikat in da delujejo skladno z navedenim standardom.
Na seznamu organizacij s certifikatom najdemo tudi kakšnih dvajset novomeških podjetij oziroma organizacij – denimo: Krka d.d., Kompas Novo mesto, Upravna enota Novo mesto, CGP d.d., Intel servis d.o.o., Komunala Novo mesto, Splošna bolnišnica Novo mesto, Tiskarna Novo mesto, VGP Novo mesto d.d., Dolenjske pekarne d.o.o., Yurena Novo mesto d.o.o., Zavarovalnica Triglav OE Novo mesto,… Da številnih drugih širom države sploh ne naštevamo. Je to res preslaba družba za Mestno občino Novo mesto?
Certifikat seveda ni bistvo, je pa, in to je pomembno, pokazatelj tega ali organizacija deluje skladno z navedenim standardom in njegovimi vodili ali ne. ISO 9000 standard lahko pomaga organizaciji dosegati višjo kakovost oziroma kvalitetnejše vodenje. To pa je nekaj kar novomeška občina ob še marsičem drugem dandanes res zelo močno potrebuje.
V branje predlagam tudi dva kritična članka časopisa Park o dogajanju in »obljubah« občine v zvezi s certifikatom kakovosti:
http://www.park-on.net/?p=1332
http://www.park-on.net/?p=813
Tomaž Levičar
Mestni svetnik
www.levicar.si@gmail.com
torek, 8. januar 2008
ALI STE ZADOVOLJNI OBČAN?
O še vedno ne prepoznanem zadovoljstvu občanov z novomeško občino in o izgubljenem certifikatu kakovosti.
Novomeška občina je bila leta 2006 tik pred izgubo certifikata kakovosti po standardu ISO 9001:2000. Septembra 2006 je Slovenski inštitut za kakovost in meroslovje izvedel tako imenovano obnovitveno presojo, da bi ugotovil, če novomeška občina še deluje skladno s tem standardom in ali si še zasluži nositi certifikat kakovosti, ki ga je pridobila pred nekaj leti. Inštitut je ugotovil več neskladnosti oziroma napak, a je občina pred izgubo certifikata imela možnost vse te odpraviti. Del neskladnosti je bil še istega leta odpravljen. Ne pa vse. "Novi" župan Muhič, prej podžupan, vse doslej ni poskrbel, da bi odpravili vse neskladnosti s standardom.
V odgovoru na svetniško vprašanje je občinska uprava na začetku leta 2007, namreč na februarski seji občinskega sveta, sicer odgovorila: »(…) Ugotovljene neskladnosti bodo odpravljene do roka, ki nam ga je naložila presojevalska organizacija v Poročilu o presoji in bo dodatna presoja o odpravi neskladnosti opravljena do 31. marca 2007.« Toda kot rečeno, je še danes vse po starem, torej marsikaj narobe.
Novomeška občina je bila leta 2006 tik pred izgubo certifikata kakovosti po standardu ISO 9001:2000. Septembra 2006 je Slovenski inštitut za kakovost in meroslovje izvedel tako imenovano obnovitveno presojo, da bi ugotovil, če novomeška občina še deluje skladno s tem standardom in ali si še zasluži nositi certifikat kakovosti, ki ga je pridobila pred nekaj leti. Inštitut je ugotovil več neskladnosti oziroma napak, a je občina pred izgubo certifikata imela možnost vse te odpraviti. Del neskladnosti je bil še istega leta odpravljen. Ne pa vse. "Novi" župan Muhič, prej podžupan, vse doslej ni poskrbel, da bi odpravili vse neskladnosti s standardom.
V odgovoru na svetniško vprašanje je občinska uprava na začetku leta 2007, namreč na februarski seji občinskega sveta, sicer odgovorila: »(…) Ugotovljene neskladnosti bodo odpravljene do roka, ki nam ga je naložila presojevalska organizacija v Poročilu o presoji in bo dodatna presoja o odpravi neskladnosti opravljena do 31. marca 2007.« Toda kot rečeno, je še danes vse po starem, torej marsikaj narobe.
Ena od ugotovljenih neskladnosti je bila tudi odsotnost ugotavljanja zadovoljstva uporabnikov s storitvami občine – ankete. Relativno preprosta naloga, katere rezultati bi mogli zanimati ne le občanke in občane, pač pa bi seveda še posebej morali zanimati župana in njegovo upravo, da bi zmogla odpravljati pomanjkljivosti dela, ki jih zaznavajo njeni uporabniki.
Tudi ostalih neskladnosti v občinski upravi niso uspeli odpraviti. Zato zdaj, ko teh napak odpraviti očitno sploh ne zmorejo, govorijo, da certifikat kakovosti itak ni pomemben in da nič ne pomeni. Posebej rada tako v občinskem svetu govorita podžupana Gril (SDS) in Perhaj (SD). A resnica je zelo daleč od tega. Po svoje je še posebej nenavadno, da tega sicer industrijskega standarda, ki usmerja delo mnogih uspešnih tovarn, ki so si tudi pridobile certifikat kakovosti 9001, ne spoštujejo ljudje, ki so še ne dolgo nazaj govorili, da so gospodarstveniki in gospodarji in da je občino treba voditi malo da ne kot gospodarsko družbo (s čimer se osebno seveda niti pod razno ne strinjam, ker je to pač malce bolj zapleten sistem). Posebej pa je tak vuhmepiševski odnos do certifikata kakovosti po standardu ISO 9000 nesprejemljiv v primeru aktualne novomeške občine, kjer vodstvu še kako manjkajo oprijemališča glede načina oziroma kvalitete vodenja organizacije oziroma njenega delovanja. Delo skladno s takim standardom bi občini vsaj malce pomagalo zlesti iz organizacijsko-upravljalske teme, kamor so jo »uspešno« pripeljali.
Obstajajo pa drugje po Sloveniji tudi boljši primeri. Tako nam recimo kaže primer Mestne občine Maribor. Ta ima tudi analizo takšne ankete o zadovoljstvu svojih uporabnikov objavljeno na svoji spletni strani - Analiza ankete o zadovoljstvu občanov v letu 2006 s primerjavo za leto 2005 (datoteka velika 6,2 MB). Maribor, pač.
Tomaž Levičar
Mestni svetnik
www.levicar.si@gmail.com
(Podoba: nekdanji dopisni papir Mestne občine Novo mesto, na katerem je še smel biti tudi znak kakovosti – na spodnjem robu)
SPREHOD ALI DRSANJE
O zimskem Župančičevem sprehajališču, pardon, o Župančičevem drsališču.
Novomeška sprehajališča v lepih dneh pritegnejo številne meščane. Poleti jih človek komajda prešteje. Tudi pozimi je načeloma tako. Le načeloma, kajti hoja po teh sprehajalnih poteh je v teh dneh bolj podobna drsanju. In drsanja Novomeščani še ne obvladamo. Starejši, ki težje lovijo ravnotežje, pa se tem potem sploh v celoti raje izognejo. Tako je denimo na Župančičevem sprehajališču, na Sprehajališču Primičeve Julije in še marsikje. In tako bo očitno ostalo, dokler sonce ne prežene zime oziroma dokler ne bodo občinske službe posipale vsaj nekaj peska po teh snežno-ledenih površinah.
Tomaž Levičar
Mestni svetnik
www.levicar.si@gmail.com
(Fotografiji: Župančičevo sprehajališče, 5. januar 2008)
ponedeljek, 7. januar 2008
NARODNI DOM IN LETO 2012
O tem, ali je glede na aktualno stanje stvari sploh še realno pričakovati, da bo Narodni dom obnovljen vsaj do leta 2012.
Leta 2012 naj bi bil evropska prestolnica kulture slovenski Maribor, z njim pa še nekaj mest, ki za ta naziv kandidirajo skupaj z Mariborom. Med temi mesti je tudi Novo mesto.
Maribor je bil med nekaj slovenskimi kandidati že izbran s strani Vlade RS, do srede prihodnjega leta pa naj bi to potrdil še Evropski parlament. Če ne bo presenečenj, tedaj je Novo mesto praktično že obsojeno na to, da leta 2012 sodeluje v projektu, in obsojeno, da se nanj tudi ustrezno pripravi.
Novo mesto pri projektu »Evropska kulturna prestolnica« sodeluje s petimi projekti. Od teh sta dva investicijska, namreč prenova Narodnega doma ter prenova stavbe Anton Podbevšek teatra.
Mislimo si lahko, da tako zastavljena naloga pomeni, da morata biti stavbi do leta 2012 prenovljeni in dani kulturi v rabo. Tako je nekako logično misliti. (Upajmo, da nihče od tistih, ki so se prijavljali za evropsko prestolnico kulture, ne misli, da je treba leta 2012 s prenovitvenimi deli šele pričeti.)
Do leta 2012 nas ločijo čisto nič več kot le štiri proračunska leta - morda pet proračunskih let, ker pač vemo, da se pri nas obveznosti iz enega leta tako rade plačujejo v naslednjem letu. To so torej proračunska leta 2008, 2009, 2010, 2011 in še 2012.
Glede na obseg občinskega proračuna in delež namenjen investicijam (v kulturi) se prenova Narodnega doma ne zdi enostaven zalogaj. Tega zalogaja tudi ni moč enostavno naprtiti kakšnemu zasebnemu investitorju, saj gre navsezadnje za objekt, ki je v lasti novomeške občine in katerega namembnost je menda dovolj jasna - služil bo bolj ali manj v celoti kulturi. Slednje občina navsezadnje potrjuje tudi z dejstvom, da je ta objekt umestila prav v projekt »Evropska kulturna prestolnica«. Semkaj pač lahko v prvi vrsti sodi urejanje kulturnih ali vsaj kulturnozgodovinskih objektov, ne pa denimo pretvarjanje kulturnih objektov v pisarniške - kar zna včasih komu pasti na pamet.
Koliko sredstev bo potrebnih za prenovo Narodnega doma natančneje še ni znano. Tudi zato ne, ker še ni povsem jasen koncept prenove in niso pripravljeni projekti, iz katerih je sicer moč natančno izračunati vrednost investicije. Vsekakor pa je znano, da so to milijonski zneski. Natančneje nas v dani situaciji niti ne rabi zanimati, saj imamo v tem trenutku na voljo dovolj podatkov, da si rečemo, da tu nekaj ni v redu že v izhodišču.
Župan Muhič v predlogu proračuna za leto 2008 Narodnemu domu namreč namenja zgolj 10.000 evrov. Teh predlaganih 10.000 evrov seveda ne bo niti približno dovolj celo niti za pripravo projektov, ki bi pomagali pridobivati državna in evropska sredstva ali prepričevati kakšnega resnega investitorja o partnerstvu … A še več. V dokumentu »Načrti razvojnih programov«, v katerem občina zarisuje svojo investicijsko dejavnost za nekaj let vnaprej, Narodni dom ni niti omenjen.
Ali župan torej sploh misli resno s sodelovanjem novomeške občine pri projektu Evropska prestolnica kulture? Vse kaže, da ne.
Glejte še:
http://www.mk.gov.si/si/splosno/novice/novica/article/2104/5400/?cHash=babc80b933http://www.europarl.europa.eu/news/public/story_page/037-1041-276-10-40-906-20051005STO01040-2005-03-10-2005/default_sl.htm
Tomaž Levičar
Mestni svetnik
www.levicar.si@gmail.com
Leta 2012 naj bi bil evropska prestolnica kulture slovenski Maribor, z njim pa še nekaj mest, ki za ta naziv kandidirajo skupaj z Mariborom. Med temi mesti je tudi Novo mesto.
Maribor je bil med nekaj slovenskimi kandidati že izbran s strani Vlade RS, do srede prihodnjega leta pa naj bi to potrdil še Evropski parlament. Če ne bo presenečenj, tedaj je Novo mesto praktično že obsojeno na to, da leta 2012 sodeluje v projektu, in obsojeno, da se nanj tudi ustrezno pripravi.
Novo mesto pri projektu »Evropska kulturna prestolnica« sodeluje s petimi projekti. Od teh sta dva investicijska, namreč prenova Narodnega doma ter prenova stavbe Anton Podbevšek teatra.
Mislimo si lahko, da tako zastavljena naloga pomeni, da morata biti stavbi do leta 2012 prenovljeni in dani kulturi v rabo. Tako je nekako logično misliti. (Upajmo, da nihče od tistih, ki so se prijavljali za evropsko prestolnico kulture, ne misli, da je treba leta 2012 s prenovitvenimi deli šele pričeti.)
Do leta 2012 nas ločijo čisto nič več kot le štiri proračunska leta - morda pet proračunskih let, ker pač vemo, da se pri nas obveznosti iz enega leta tako rade plačujejo v naslednjem letu. To so torej proračunska leta 2008, 2009, 2010, 2011 in še 2012.
Glede na obseg občinskega proračuna in delež namenjen investicijam (v kulturi) se prenova Narodnega doma ne zdi enostaven zalogaj. Tega zalogaja tudi ni moč enostavno naprtiti kakšnemu zasebnemu investitorju, saj gre navsezadnje za objekt, ki je v lasti novomeške občine in katerega namembnost je menda dovolj jasna - služil bo bolj ali manj v celoti kulturi. Slednje občina navsezadnje potrjuje tudi z dejstvom, da je ta objekt umestila prav v projekt »Evropska kulturna prestolnica«. Semkaj pač lahko v prvi vrsti sodi urejanje kulturnih ali vsaj kulturnozgodovinskih objektov, ne pa denimo pretvarjanje kulturnih objektov v pisarniške - kar zna včasih komu pasti na pamet.
Koliko sredstev bo potrebnih za prenovo Narodnega doma natančneje še ni znano. Tudi zato ne, ker še ni povsem jasen koncept prenove in niso pripravljeni projekti, iz katerih je sicer moč natančno izračunati vrednost investicije. Vsekakor pa je znano, da so to milijonski zneski. Natančneje nas v dani situaciji niti ne rabi zanimati, saj imamo v tem trenutku na voljo dovolj podatkov, da si rečemo, da tu nekaj ni v redu že v izhodišču.
Župan Muhič v predlogu proračuna za leto 2008 Narodnemu domu namreč namenja zgolj 10.000 evrov. Teh predlaganih 10.000 evrov seveda ne bo niti približno dovolj celo niti za pripravo projektov, ki bi pomagali pridobivati državna in evropska sredstva ali prepričevati kakšnega resnega investitorja o partnerstvu … A še več. V dokumentu »Načrti razvojnih programov«, v katerem občina zarisuje svojo investicijsko dejavnost za nekaj let vnaprej, Narodni dom ni niti omenjen.
Ali župan torej sploh misli resno s sodelovanjem novomeške občine pri projektu Evropska prestolnica kulture? Vse kaže, da ne.
Glejte še:
http://www.mk.gov.si/si/splosno/novice/novica/article/2104/5400/?cHash=babc80b933http://www.europarl.europa.eu/news/public/story_page/037-1041-276-10-40-906-20051005STO01040-2005-03-10-2005/default_sl.htm
Tomaž Levičar
Mestni svetnik
www.levicar.si@gmail.com
nedelja, 6. januar 2008
ŠTALA ALI IGRIŠČA
O novi podobi nekoč rekreacijskega območja na Loki.
Človeku se povsem nehote porodi vprašanje: So na Loki še igrišča ali pa je zdaj to sredi Novega mesta postala ena navadna vaška štala s prikoličarskim kampom. Takšna in podobna so pač vprašanja, ki najedajo človeka, če se te dni sprehodi po novomeški Loki. Cirkus po cirkusu. Da o odnosu do živali sploh ne izgubljamo besed.
Glejte tudi: http://tomazlevicar.blogspot.com/2007/12/kandijska-cesta-in-javnost.html
Tomaž Levičar
Mestni svetnik
www.levicar.si@gmail.com
(Fotografiji: Loka, 5. januar 2008)
sobota, 5. januar 2008
petek, 4. januar 2008
NELJUBI ODGOVORI
O odgovorih občinske uprave na svetniška vprašanja in pobude na primeru parcele ob vrtcu Ciciban.
Glede na to, da na sejah občinskega sveta redno postavljam vprašanja in pobude, me je že nekaj ljudi vprašalo, če dobivam odgovore nanje. Odgovor na to je enostaven. Dobivam jih, saj so župan oziroma uprava k posredovanju odgovorov nenazadnje zavezani s poslovnikom občinskega sveta – 16. in 17. člen. Toda ne glede na to, župan in uprava včasih »pozabita« pripraviti odgovor, a teh primerov je vendarle manj. To je en del problema. Drug del problema pa je kvaliteta odgovorov. Ta pa je včasih milo rečeno na ravni otrok iz otroškega vrtca, ne pa bolj ali manj strokovno podkovanih ljudi, ki bi morali znati odgovarjati na vprašanja in to seveda v vsebinskem smislu znati storiti tudi na strokovno zadovoljivem nivoju. Za šalo in tudi za res bom dal enega izmed tipičnih primerov slabega, nezainteresiranega in nenazadnje tudi nestrokovnega odgovarjanja.
Na 6. seji občinskega sveta sem postavil naslednje vprašanje:
»11. VKLJUČITEV PARCELE V OBMOČJE VRTCA CICIBAN – pobuda
Med območjem vrtca Ciciban na Ragovski ulici in hišami Ulica Marjana Kozina 68, 66, 64… je parcela (morda jih je tudi več), poraščena z drevjem, ki je v lasti MO Novo mesto, a je povsem neizkoriščena.
Predlagam, da se ta prostor vključi v območje enote Ciciban, namesti naj se ograjo ob severnem robu ceste Ulica Marjana Kozina na navedenem odseku, s čimer bo vrtec pridobil dodatne površine za igro otrok. V ta namen bo treba le prestaviti del obstoječe ograje in dodati nekaj metrov nove, kar se lahko finančno in časovno uredi v okviru obnove vrtca. Seveda naj se pred tem povpraša za stališče o pobudi tudi vodstvo vrtca Ciciban.«
Na julijski seji sem prejeli naslednji odgovor, ki ga je pripravila Danica Okleščen z Oddelka za razvoj – Služba za investicije:
»Preverili bomo lastništvo omenjenih zemljišč pri vrtcu Ciciban ter proučili možnost razširitve že pred leti (2004) postavljene ograje okrog zemljišča omenjenega vrtca. Po preučitvi le-tega, bomo svetnike obvestili.«
Vprašanje sem, ker po parih mesecih niso o ničemer novem samoiniciativno obvestili, ponovno postavil na 10. seji občinskega sveta. Glasilo se je takole:
»11. PARCELA OB VRTCU CICIBAN – vprašanje:
Občinska uprava mi je na pobudo, ki sem jo dal na občinskem svetu, da naj se parcela (gozdič) nad vrtcem Ciciban, ki leži ob Ulici Marjana Kozine, vključi v območje vrtca, julija letos odgovorila, da bo uprava preverila lastništvo zemljišč ter proučila možnost razširitve. O bodo tudi obvestili svetnike, so še dejali.
Glede na to, da je odtlej preteklo že kar nekaj mesecev, me zanima, kakšne so ugotovitve in namere MO Novo mesto glede te zadeve.«
Dobil pa sem naslednji odgovor na decembrski, torej 11. seji občinskega sveta, ki so ga pripravili, a niti podpisali ne Joža Miklič, višja svetovalka, Mateja Jerič, vodja oddelka za družbene dejavnosti, ter mag. Sašo Murtić, direktor občinske uprave:
»Glede na to, da je vrtec Ciciban v fazni obnovi, se v skladu z normativi in standardi, ki so namenjeni predšolski vzgoji, predvideva tudi ureditev zunanjega igrišča.«
Kdor zna vsaj brati vprašanja, pa tudi če niti približno ne pozna problematike z vsebinskega vidika, ta ve, da pripravljeni odgovor sploh ne odgovarja na postavljeno vprašanje, nudi pa dovolj jasen odgovor na vprašanje, ki ga sploh nisem postavil, ki pa bi se lahko glasilo takole: »Ali se vam ljubi delati v občinski upravi Mestne občine Novo mesto?«
Tomaž Levičar
Mestni svetnik
www.levicar.si@gmail.com
Glede na to, da na sejah občinskega sveta redno postavljam vprašanja in pobude, me je že nekaj ljudi vprašalo, če dobivam odgovore nanje. Odgovor na to je enostaven. Dobivam jih, saj so župan oziroma uprava k posredovanju odgovorov nenazadnje zavezani s poslovnikom občinskega sveta – 16. in 17. člen. Toda ne glede na to, župan in uprava včasih »pozabita« pripraviti odgovor, a teh primerov je vendarle manj. To je en del problema. Drug del problema pa je kvaliteta odgovorov. Ta pa je včasih milo rečeno na ravni otrok iz otroškega vrtca, ne pa bolj ali manj strokovno podkovanih ljudi, ki bi morali znati odgovarjati na vprašanja in to seveda v vsebinskem smislu znati storiti tudi na strokovno zadovoljivem nivoju. Za šalo in tudi za res bom dal enega izmed tipičnih primerov slabega, nezainteresiranega in nenazadnje tudi nestrokovnega odgovarjanja.
Na 6. seji občinskega sveta sem postavil naslednje vprašanje:
»11. VKLJUČITEV PARCELE V OBMOČJE VRTCA CICIBAN – pobuda
Med območjem vrtca Ciciban na Ragovski ulici in hišami Ulica Marjana Kozina 68, 66, 64… je parcela (morda jih je tudi več), poraščena z drevjem, ki je v lasti MO Novo mesto, a je povsem neizkoriščena.
Predlagam, da se ta prostor vključi v območje enote Ciciban, namesti naj se ograjo ob severnem robu ceste Ulica Marjana Kozina na navedenem odseku, s čimer bo vrtec pridobil dodatne površine za igro otrok. V ta namen bo treba le prestaviti del obstoječe ograje in dodati nekaj metrov nove, kar se lahko finančno in časovno uredi v okviru obnove vrtca. Seveda naj se pred tem povpraša za stališče o pobudi tudi vodstvo vrtca Ciciban.«
Na julijski seji sem prejeli naslednji odgovor, ki ga je pripravila Danica Okleščen z Oddelka za razvoj – Služba za investicije:
»Preverili bomo lastništvo omenjenih zemljišč pri vrtcu Ciciban ter proučili možnost razširitve že pred leti (2004) postavljene ograje okrog zemljišča omenjenega vrtca. Po preučitvi le-tega, bomo svetnike obvestili.«
Vprašanje sem, ker po parih mesecih niso o ničemer novem samoiniciativno obvestili, ponovno postavil na 10. seji občinskega sveta. Glasilo se je takole:
»11. PARCELA OB VRTCU CICIBAN – vprašanje:
Občinska uprava mi je na pobudo, ki sem jo dal na občinskem svetu, da naj se parcela (gozdič) nad vrtcem Ciciban, ki leži ob Ulici Marjana Kozine, vključi v območje vrtca, julija letos odgovorila, da bo uprava preverila lastništvo zemljišč ter proučila možnost razširitve. O bodo tudi obvestili svetnike, so še dejali.
Glede na to, da je odtlej preteklo že kar nekaj mesecev, me zanima, kakšne so ugotovitve in namere MO Novo mesto glede te zadeve.«
Dobil pa sem naslednji odgovor na decembrski, torej 11. seji občinskega sveta, ki so ga pripravili, a niti podpisali ne Joža Miklič, višja svetovalka, Mateja Jerič, vodja oddelka za družbene dejavnosti, ter mag. Sašo Murtić, direktor občinske uprave:
»Glede na to, da je vrtec Ciciban v fazni obnovi, se v skladu z normativi in standardi, ki so namenjeni predšolski vzgoji, predvideva tudi ureditev zunanjega igrišča.«
Kdor zna vsaj brati vprašanja, pa tudi če niti približno ne pozna problematike z vsebinskega vidika, ta ve, da pripravljeni odgovor sploh ne odgovarja na postavljeno vprašanje, nudi pa dovolj jasen odgovor na vprašanje, ki ga sploh nisem postavil, ki pa bi se lahko glasilo takole: »Ali se vam ljubi delati v občinski upravi Mestne občine Novo mesto?«
Tomaž Levičar
Mestni svetnik
www.levicar.si@gmail.com
četrtek, 3. januar 2008
sreda, 2. januar 2008
(V)RAGOV LOG
Ragov log oziroma Vragov log ni le najlepši mestni gozd, kamor Novomeščani zahajajo na sprehode, razgovore, k igri ali enostavno k počitku, ampak je tudi gozd, kakor najbrž še kakšen, ki vzbuja domišljijo. Zato gozd počiva tudi na mitih, kakršnega izdaja recimo spodnji zapis, ki ga je Danica Zupančič postavila v Dolenjski list pred kakimi petdesetimi leti.
Kako se je vrag poslovil od Novega mesta
“Bilo je takrat, ko je hudič še užival različne popuste na naši zemlji. Kot eleganten gospod v črnem fraku in cilindru je hodil po svetu, se zabaval in urejal poslovne zadeve. Prav posebno so mu ugajali kraji ob Krki. V vasi, kjer je danes Ragovo pri Novem mestu, se je tako vgnezdil, da je imel tam kar domovinsko pravico. Danes je jedel pri tem kmetu, jutri pri drugem; nikjer se ga niso upali zapoditi, ker bi jim lahko nakopal bolezen v hišo ali nesrečo pri otrocih in živini. Marsikje so ga težko gledali. Ko je gospodinja prinesla južino na mizo, se je delala, kot da ga ne bi opazila in je razvrstila okoli sklede toliko žlic, kolikor je bilo družine in poslov pri hiši. Toda peklenšček se ni dal kar tako odgnati. Nikoli ni čakal na povabilo, prvi je sedel k mizi, pograbil žlico in zajemal tam, kjer je bilo najbolj zabeljeno.
Poleti se je z njim še nekako izhajalo. Vedno mu je bilo vroče: čez dan se je hladil v hosti in v Krki, ponoči pa - kot da bi se bil udrl, nikjer ga ni bilo videti. Še danes se dobro ne ve, kam je zahajal. Huje je bilo pozimi. Prislinil se je v zapeček, od koder se ni ganil ves teden. Tudi k mizi ni hodil, gospodinja mu je morala tja prinašati jed. Venomer je rentačil, da mu kuha sam krompir in zelje. O pojači pa sploh ni bilo da bi govoril, saj mu še cvička ne privoščijo, da bi si oplaknil suho grlo. Kadar mu je skuhala štruklje, take v cunjo zavite, in pristavila polič starega, vsaj lanskega trškogorca, takrat je bil dobre volje. Na večer, ko so jeli zahajati sosedje v hišo, da so z gospodarjem kakšno rekli o živini in pomladni setvi, se je tudi on v zapečku razgovoril in se hvalil s svojimi izkušnjami, češ da je prehodil svet z odprtimi očmi podolgem in počez. Če mu je kdo ugovarjal, se je zadrl in švignil z zelenimi očmi tako pošastno, da je vsem vroče postalo.
Povedali smo že, da je črni možic posebno rad jedel štruklje. Neki kmet, ki je bil slišal o peklenščkovi moči, se mu je hotel prikupiti, pa je naročil ženi, naj mu kuha štruklje s smetano in ocvirki zabeljene. Zraven naj bo vselej še polič sladke črnine, s katero bo gospod v fraku zalival dobro jed. In res, peklenšček se je držal te hiše kot klop kože. Prebrisani gospodar je že začel narahlo vrtati vanj, naj se mu na kakšno vižo oddolži za drago in dobro jed. Ker zelencu ni dišalo, da bi začel zopet natepati fižol in zelje, sta se pogodila: Kmet ga bo še naprej tako hranil, peklenšček pa bo poskrbel, da bodo njegova polja dvojno rodila. Besedo sta oba držala. Ko je o svetem Jakobu toča klestila in neusmiljeno cefrala po poljih in vinogradih, da so ljudje jokali in žgali žegnan les, pa ni vse skupaj nič pomagalo, je oni kmet zadovoljen gledal na svojo njivo, kjer je stala kot protje visoka in zastavna pšenica. Sosedje so v bornih vozičkih spravljali domov uničeno žito, ki bo le za steljo živini. Pri “peklenskem gruntarju” pa so cele dni prepevale na njivi žanjice. Zvečer je vreščala harmonika, podnice so škripale in hiša se je tresla od prešernega smeha in vpitja. Tudi peklenšček je bil zraven, posebno rad je plesal polko, divjo in neskončno, da so postavna dekleta omahovala v njegovih na videz šibkih rokah. Kadar je udaril ob tla, se je hiša zamajala in po žveplu je zasmrdelo. Težki vozovi, visoko naloženi z bogato pšenico, so se majali proti kozolcu dvojniku. “Še v kopah jo bo treba pustiti,“ je razmišljal gospodar, vesel obile letine.
Ko so pripeljali domov zadnji voz, ki je bil posebno naložen, se je zgodila nesreča. Strmina je bila precejšnja, konji so se napenjali, da jim je slina silila iz gobcev, pa vse zastonj, niso mogli potegniti. Moški so važno hodili okoli voza, se posvetovali, zraven pa hudo kleli in pretepali živali. Slednjič so se upeli v voz, hlapec je znova udaril po konjih, ojnice so se pretrgale, voz je zdrknil nazaj, povalil hlapca in se ustavil pod klancem. Vsi so bili zmedeni, močili so hlapcu razbito glavo, tam spodaj pa se je peklenšček, ki je bil videti kot dvanajstleten deček, uprl v lojtrnico in dvignil voz. Potlej je prijel za trikel in počasi vlekel po bregu navzgor. Ljudje so kar zijali. Gospodarju je šlo mrzlo po hrbtu, kajti tukaj je še hudič jasno pokazal, da so njegovi kremplji tisti, ki mu varujejo polje. Sram ga je bilo, da bi se najraje vdrl v zemljo. Sklenil je, da bo dal vragu vedeti, da mu ni prav, če tako pred ljudmi razkazuje svoje.
Za južino je zelenec dobil fižol in polič kislega mošta. Razjezil se je in vpil: “Le kaj si upaš, reva krščanska! Mar sem ti zato odgnal točo in napravil dvakratno letino, da me pitaš s tem bobom, kaj?” Zagnal je skledo od sebe, skočil na noge in požugal kmetu: “Drevi pridi v boršt, pa se bova pomenila!”
Kmet in žena sta s strahom ugibala, kaj bo. Žena se je bala: “Zahteval bo več, ne bo zadovoljen s štruklji in črnino. Kokoši mu bom morala klati in bel kruh peči. Lahko pa nam pripravi kakšno hudo nesrečo.”
“Otroke nama bo vzel, kaj. Manjka se mu jih!” jo je podražil mož, ki ga je vse skupaj pošteno skrbelo, pa se je hotel napraviti, kot da vse skupaj nič ni.
“Ne pregreši se,” je zavekala žena, “kaj ne veš, da je Janez pripovedoval, da hodi hudič zato po svetu, da duše zbira.”
Zvečer, ko je mesec priplaval izza Gorjancev, se je kmet s težko dušo odpravil v gozd k breznu. Tam ga je čakal vrag. Povedal mu je, da tisti štruklji niso bili toliko vredni, kolikor je storil za njegove njive. Pa nič ne stri, se bosta že pomenila, da bo za oba prav. Sladko je nadaljeval: “Veliko družino imaš, ki ti dela skrbi in sive lase. Z otroki je povsod križ, večji so vsaj za kakšno rabo, z majhnimi pa je sama izguba. Zato sem mislil, da ti bom najbolj ustregel in mi boš najceneje povrnil svoj dolg, če mi daš Lojzeta.”
Kmeta je stisnilo pri srcu: “Kako daleč me je prignala lakomnost. Tudi drugi žive brez hudičeve pomoči, čeprav slabše kakor jaz. Sedaj bom pa še dve duši zapravil, svojo in otrokovo.”
Čez nekaj dni se je vrag spet pojavil v hiši. Medtem je kmet nekaj iztuhtal. Delal je prijazen obraz, potrepljal zelenca po rami in rekel: “Takole sem sklenil. Kar stavila bova, pa ne bo treba, da bi se jezila drug na drugega: če boš naredil jez čez Krko, preden bo mežnar dan zazvonil, boš imel ti Lojzeta, jaz pa se bom pod nosom obrisal. Če pa jezu ne boš zvalil skupaj do dneva, boš ti za vedno pobral šila in kopita in odšel prazen od naše hiše.” Peklenšček je zabliskal z očmi, zacepetal z nogami, stisnil kmetovo roko, da je kri brizgnila izza nohtov, siknil “Velja” in odvihral iz hiše.
Zemlja se je stresla, bučno je zagrmelo, strele so švigale, po žveplu je smrdelo, zvezde so se majale, cela divizija vragov in vražičev se je iztrgala iz brezna in kot obsedena podirala drevesa, skale, grmovje in vse, kar je prišlo pod kremplje. Vrag, naš znanec, se je čudno spremenil: rep se mu je podaljšal, kamor je stopil, je od njegovih kopit strahotno odmevalo, penil se je in valil kamenje za jez čez Krko. Kmet je na bregu zaskrbljeno opazoval te čudne delavce, zakaj presenetljivo hitro je nastajal jez. Samo še nekaj kamnov in jez bo gotov, on bo izgubil stavo in... Tudi vrag je čutil, da mu bije zadnja ura, zato si je zvalil na hrbet ogromno skalo, s katero bo zamašil še poslednji prehod. Ravno do brega jo je prinesel, ko se je pri fari oglasil jutranji zvon. Od jeze je zaškrtal in se napel, da so se kosmati hrbet in kremplji zarezali v skalo, ki jo je odvrgel tik Krke. Peklenski vetrovi so zamajali gozd in v tistem počastnem pišu je zmanjkalo tudi vraga in njegovih pomočnikov. Za spomin so ostali: skala na bregu, odprtina pri novomeškem jezu, ki je nihče ne more zadelati, in ime. Vas se je namreč dolgo imenovala Vragovo, tista hosta, kjer se je vrag sprehajal, pa Vragov log. Gotovo je bil kdo nevoščljiv za tako lepo ime in je tako dolgo rovaril, da je tisti “v” odpadel, danes pa imamo čisto pošteni imeni: Ragov log in Ragovo.”
Tomaž Levičar
Mestni svetnik
www.levicar.si@gmail.com
Kako se je vrag poslovil od Novega mesta
“Bilo je takrat, ko je hudič še užival različne popuste na naši zemlji. Kot eleganten gospod v črnem fraku in cilindru je hodil po svetu, se zabaval in urejal poslovne zadeve. Prav posebno so mu ugajali kraji ob Krki. V vasi, kjer je danes Ragovo pri Novem mestu, se je tako vgnezdil, da je imel tam kar domovinsko pravico. Danes je jedel pri tem kmetu, jutri pri drugem; nikjer se ga niso upali zapoditi, ker bi jim lahko nakopal bolezen v hišo ali nesrečo pri otrocih in živini. Marsikje so ga težko gledali. Ko je gospodinja prinesla južino na mizo, se je delala, kot da ga ne bi opazila in je razvrstila okoli sklede toliko žlic, kolikor je bilo družine in poslov pri hiši. Toda peklenšček se ni dal kar tako odgnati. Nikoli ni čakal na povabilo, prvi je sedel k mizi, pograbil žlico in zajemal tam, kjer je bilo najbolj zabeljeno.
Poleti se je z njim še nekako izhajalo. Vedno mu je bilo vroče: čez dan se je hladil v hosti in v Krki, ponoči pa - kot da bi se bil udrl, nikjer ga ni bilo videti. Še danes se dobro ne ve, kam je zahajal. Huje je bilo pozimi. Prislinil se je v zapeček, od koder se ni ganil ves teden. Tudi k mizi ni hodil, gospodinja mu je morala tja prinašati jed. Venomer je rentačil, da mu kuha sam krompir in zelje. O pojači pa sploh ni bilo da bi govoril, saj mu še cvička ne privoščijo, da bi si oplaknil suho grlo. Kadar mu je skuhala štruklje, take v cunjo zavite, in pristavila polič starega, vsaj lanskega trškogorca, takrat je bil dobre volje. Na večer, ko so jeli zahajati sosedje v hišo, da so z gospodarjem kakšno rekli o živini in pomladni setvi, se je tudi on v zapečku razgovoril in se hvalil s svojimi izkušnjami, češ da je prehodil svet z odprtimi očmi podolgem in počez. Če mu je kdo ugovarjal, se je zadrl in švignil z zelenimi očmi tako pošastno, da je vsem vroče postalo.
Povedali smo že, da je črni možic posebno rad jedel štruklje. Neki kmet, ki je bil slišal o peklenščkovi moči, se mu je hotel prikupiti, pa je naročil ženi, naj mu kuha štruklje s smetano in ocvirki zabeljene. Zraven naj bo vselej še polič sladke črnine, s katero bo gospod v fraku zalival dobro jed. In res, peklenšček se je držal te hiše kot klop kože. Prebrisani gospodar je že začel narahlo vrtati vanj, naj se mu na kakšno vižo oddolži za drago in dobro jed. Ker zelencu ni dišalo, da bi začel zopet natepati fižol in zelje, sta se pogodila: Kmet ga bo še naprej tako hranil, peklenšček pa bo poskrbel, da bodo njegova polja dvojno rodila. Besedo sta oba držala. Ko je o svetem Jakobu toča klestila in neusmiljeno cefrala po poljih in vinogradih, da so ljudje jokali in žgali žegnan les, pa ni vse skupaj nič pomagalo, je oni kmet zadovoljen gledal na svojo njivo, kjer je stala kot protje visoka in zastavna pšenica. Sosedje so v bornih vozičkih spravljali domov uničeno žito, ki bo le za steljo živini. Pri “peklenskem gruntarju” pa so cele dni prepevale na njivi žanjice. Zvečer je vreščala harmonika, podnice so škripale in hiša se je tresla od prešernega smeha in vpitja. Tudi peklenšček je bil zraven, posebno rad je plesal polko, divjo in neskončno, da so postavna dekleta omahovala v njegovih na videz šibkih rokah. Kadar je udaril ob tla, se je hiša zamajala in po žveplu je zasmrdelo. Težki vozovi, visoko naloženi z bogato pšenico, so se majali proti kozolcu dvojniku. “Še v kopah jo bo treba pustiti,“ je razmišljal gospodar, vesel obile letine.
Ko so pripeljali domov zadnji voz, ki je bil posebno naložen, se je zgodila nesreča. Strmina je bila precejšnja, konji so se napenjali, da jim je slina silila iz gobcev, pa vse zastonj, niso mogli potegniti. Moški so važno hodili okoli voza, se posvetovali, zraven pa hudo kleli in pretepali živali. Slednjič so se upeli v voz, hlapec je znova udaril po konjih, ojnice so se pretrgale, voz je zdrknil nazaj, povalil hlapca in se ustavil pod klancem. Vsi so bili zmedeni, močili so hlapcu razbito glavo, tam spodaj pa se je peklenšček, ki je bil videti kot dvanajstleten deček, uprl v lojtrnico in dvignil voz. Potlej je prijel za trikel in počasi vlekel po bregu navzgor. Ljudje so kar zijali. Gospodarju je šlo mrzlo po hrbtu, kajti tukaj je še hudič jasno pokazal, da so njegovi kremplji tisti, ki mu varujejo polje. Sram ga je bilo, da bi se najraje vdrl v zemljo. Sklenil je, da bo dal vragu vedeti, da mu ni prav, če tako pred ljudmi razkazuje svoje.
Za južino je zelenec dobil fižol in polič kislega mošta. Razjezil se je in vpil: “Le kaj si upaš, reva krščanska! Mar sem ti zato odgnal točo in napravil dvakratno letino, da me pitaš s tem bobom, kaj?” Zagnal je skledo od sebe, skočil na noge in požugal kmetu: “Drevi pridi v boršt, pa se bova pomenila!”
Kmet in žena sta s strahom ugibala, kaj bo. Žena se je bala: “Zahteval bo več, ne bo zadovoljen s štruklji in črnino. Kokoši mu bom morala klati in bel kruh peči. Lahko pa nam pripravi kakšno hudo nesrečo.”
“Otroke nama bo vzel, kaj. Manjka se mu jih!” jo je podražil mož, ki ga je vse skupaj pošteno skrbelo, pa se je hotel napraviti, kot da vse skupaj nič ni.
“Ne pregreši se,” je zavekala žena, “kaj ne veš, da je Janez pripovedoval, da hodi hudič zato po svetu, da duše zbira.”
Zvečer, ko je mesec priplaval izza Gorjancev, se je kmet s težko dušo odpravil v gozd k breznu. Tam ga je čakal vrag. Povedal mu je, da tisti štruklji niso bili toliko vredni, kolikor je storil za njegove njive. Pa nič ne stri, se bosta že pomenila, da bo za oba prav. Sladko je nadaljeval: “Veliko družino imaš, ki ti dela skrbi in sive lase. Z otroki je povsod križ, večji so vsaj za kakšno rabo, z majhnimi pa je sama izguba. Zato sem mislil, da ti bom najbolj ustregel in mi boš najceneje povrnil svoj dolg, če mi daš Lojzeta.”
Kmeta je stisnilo pri srcu: “Kako daleč me je prignala lakomnost. Tudi drugi žive brez hudičeve pomoči, čeprav slabše kakor jaz. Sedaj bom pa še dve duši zapravil, svojo in otrokovo.”
Čez nekaj dni se je vrag spet pojavil v hiši. Medtem je kmet nekaj iztuhtal. Delal je prijazen obraz, potrepljal zelenca po rami in rekel: “Takole sem sklenil. Kar stavila bova, pa ne bo treba, da bi se jezila drug na drugega: če boš naredil jez čez Krko, preden bo mežnar dan zazvonil, boš imel ti Lojzeta, jaz pa se bom pod nosom obrisal. Če pa jezu ne boš zvalil skupaj do dneva, boš ti za vedno pobral šila in kopita in odšel prazen od naše hiše.” Peklenšček je zabliskal z očmi, zacepetal z nogami, stisnil kmetovo roko, da je kri brizgnila izza nohtov, siknil “Velja” in odvihral iz hiše.
Zemlja se je stresla, bučno je zagrmelo, strele so švigale, po žveplu je smrdelo, zvezde so se majale, cela divizija vragov in vražičev se je iztrgala iz brezna in kot obsedena podirala drevesa, skale, grmovje in vse, kar je prišlo pod kremplje. Vrag, naš znanec, se je čudno spremenil: rep se mu je podaljšal, kamor je stopil, je od njegovih kopit strahotno odmevalo, penil se je in valil kamenje za jez čez Krko. Kmet je na bregu zaskrbljeno opazoval te čudne delavce, zakaj presenetljivo hitro je nastajal jez. Samo še nekaj kamnov in jez bo gotov, on bo izgubil stavo in... Tudi vrag je čutil, da mu bije zadnja ura, zato si je zvalil na hrbet ogromno skalo, s katero bo zamašil še poslednji prehod. Ravno do brega jo je prinesel, ko se je pri fari oglasil jutranji zvon. Od jeze je zaškrtal in se napel, da so se kosmati hrbet in kremplji zarezali v skalo, ki jo je odvrgel tik Krke. Peklenski vetrovi so zamajali gozd in v tistem počastnem pišu je zmanjkalo tudi vraga in njegovih pomočnikov. Za spomin so ostali: skala na bregu, odprtina pri novomeškem jezu, ki je nihče ne more zadelati, in ime. Vas se je namreč dolgo imenovala Vragovo, tista hosta, kjer se je vrag sprehajal, pa Vragov log. Gotovo je bil kdo nevoščljiv za tako lepo ime in je tako dolgo rovaril, da je tisti “v” odpadel, danes pa imamo čisto pošteni imeni: Ragov log in Ragovo.”
Tomaž Levičar
Mestni svetnik
www.levicar.si@gmail.com
torek, 1. januar 2008
SREČNO NOVO MESTO
Dedek Mraz je zagotovo tudi za Novo mesto v letu 2008 pod jelko pustil nekaj paketkov. Prej ko jih bomo našli, prej bomo rajali. Srečno in pridno leto, Novomeščanke in Novomeščani!
Tomaž Levičar
www.levicar.si@gmail.com
Tomaž Levičar
www.levicar.si@gmail.com
Naročite se na:
Objave (Atom)