torek, 04. december 2007

EDVARD RAVNIKAR – 100 LET

O odnosu Novega mesta do Novomeščana Edvarda Ravnikarja.

»O mestih, tudi o svojih, navadno vemo komaj kaj več kot ime.« Edvard Ravnikar: O razvoju Ljubljane sredi osemdesetih let; Arhitektov bilten, maj 1986, str. 3
»… ne smemo misliti na urbanizem kot nekaj nedostopnega, kar je omejeno samo na poznavalca teorije in tehnike, ampak urbanizem kot nekaj, kar v živo zadeva vsakogar, ki živi v skupnosti in v njej dela. Vsakdo se iz prizadetosti zanima, kako in kje stanuje, kakšni so pogoji pri vsakdanjem delu, kakšne so možnosti oddiha in kako se lahko prosto giblje, če so dobro urejena prometna sredstva. (…)« Edvard Ravnikar: 8. november - Dan urbanizma; Ljudska pravica, 8. november 1950
»Kakšna bo torej Ljubljana čez 50 let? Tega ne vemo natančno, gotovo pa bo, in to je obenem najprijetnejše in najhujše, taka, kot bomo sami hoteli.« Edvard Ravnikar: Ljubljana čez 50 let; Tedenska tribuna, 4. november 1954, str. 7



Kdor ve vsaj nekaj več kot le ime svojega Novega mesta, ta najbrž ve tudi, da danes mineva 100 let od rojstva arhitekta in Novomeščana Edvarda Ravnikarja, in kdor ve vsaj nekaj več kot le ime arhitekture, ta bi si najbrž upal reči, da je Ravnikar najpomembnejši ali vsaj najizrazitejši arhitekt Slovenije v drugi polovici 20. stoletja. Ravnikar je tako rekoč Jože Plečnik 2. polovice 20. stoletja.
Edvard Ravnikar je bil rojen 4. decembra 1907 v Novem mestu, umrl pa je leta 1993 v Ljubljani. Sicer natančnejših podatkov o njegovem življenju v Novem mestu ni zaslediti, to je očitno še stvar za zgodovinarje, Ravnikarjeva sestra Ivanšek pa mi je pred kakšnimi desetimi leti zaupala, da je Edvard v Novem mestu preživel otroštvo, zatem pa so se z družino selili najprej v istrsko Pulo, kjer so imeli restavracijo, nato pa odšli v Ljubljano in tam tudi ostali.

Najbrž najbolj znani Ravnikarjevi deli sta zasnova mesta Nova Gorica, ki so jo, da bi ponosno sijala daleč tja na zahod, začeli načrtovati in graditi kmalu po drugi svetovni vojni, ter največji slovenski kulturni hram, Cankarjev dom v Ljubljani, oziroma celovita ureditev današnjega Trga republike (prej Trg revolucije) s stolpnicama. Sledijo še mnoga druga dela, denimo Moderna galerija v Ljubljani, praktično njegovo prvo pomembno delo, stavba Občine Kranj, izpostaviti gre tudi 1. nagrado (ex aequo) na natečaju za ureditev severnega dela Benetk, bil je tudi soavtor realizacije, zatem Ferantov vrt v Ljubljani, etc. K temu, morda pa celo kar pred to, pa velja pristaviti njegovo izredno pomembno pedagoško delo na Fakulteti za arhitekturo. Edvard Ravnikar je prejel tudi številne nagrade (Prešernova, Plečnikova, AVNOJ, Herderjeva …) in pa nagrade na številnih natečajih. V rodnem Novem mestu Edvard Ravnikar nima svojih del.

Če je slednje razlog za problem, ki ga tu nahajamo v tem trenutku, ne vem, vem pa, da je v vsakem primeru milo rečeno nenavadno, da Novo mesto s prav ničemer ne obeležuje stote obletnice rojstva tega svojega izrednega umetnika in intelektualca.
Na to, da bi bilo treba izrazito obeležiti ta jubilej, naj si bo s kulturnim ali znanstvenim ali čisto enostavno protokolarnim dogodkom, s publikacijo, s spominskim obeležjem ali pa kar z arhitekturo, sem že dolgo nazaj začel opozarjati tako novomeško občino kot tudi predsednika Društva arhitektov Dolenjske in Bele krajine, ki ju je moč razumeti kot najodgovornejši inštituciji za izvedbo obeležitve v tem ali takem primeru. A očitno je bilo moje nagovarjanje vnemar, saj je ostalo praktično brez odziva, če odmislim dejstvo, da je občina v ta namen zagotovila nekaj sredstev v proračunu, ki pa jih očitno ne namerava porabiti in jih ni uspela celo niti podeliti.
Morda bo s takimi dejanji pietete, promocije in nenazadnje samopromocije mesta ter njegovega umeščanja na arhitekturni in biografski zemljevid države in širšega prostora kaj drugače ob 200-obletnici arhitektovega rojstva. Morda se bo vsaj tedaj že izoblikovala zadostna časovna distanca, da bo celo Novo mesto ali vsaj njegovo vodstvo z županom na čelu končno zadosti tehtno ugotovilo izreden pomen tega svojega someščana v slovenski umetnosti in znanosti. V Ljubljani, s katere vodstvom se vsaj občasno nekateri tu tako radi primerjajo, je seveda že danes drugače, tam je, kakor mora v takih primerih biti.


»Če bi sedem grehov naše arhitekture, ali bolje: sedem grehov nad arhitekturo naštel, bi bili videti ti grehi morda malo zavrženo. Odmaknjenost, zaostalost, nekulturnost, slepota za domačo lepoto, nevednost o tem, kaj je arhitektura, hlapčevanje regulacijskim silam in kako si ne znamo pomagati, so res trde besede in malo neobčutljive za vse dobro, kar je z našo arhitekturo v zvezi. Toda gotovo je bolj zaslužno opozarjati na napake, kot pa se prehitro naslajati nad pičlimi in nezanesljivimi uspehi.« Edvard Ravnikar: Sedem naglavnih grehov naše arhitekture; Sodobnost, 10/1963


Tomaž Levičar
Mestni svetnik


P.S.:
http://sl.wikipedia.org/wiki/Edvard_Ravnikar
http://www.dnevnik.si/tiskane_izdaje/dnevnik/284368/
http://www.aml.si/slo/predavanje_FEDJEKOSIRJA.htm
http://www.arhitekturni-vodnik.org/?arhitekt=15&obdobje=0&tip=0
http://www.trajekt.org/?id=799&tid=1
http://www.ng-slo.si/default.asp?k=razstava_dogodek&rid=118

Ni komentarjev: