O še enem bolj ali manj pozabljenem premoženju občine, kamor se bo morda nekoč spet naslanjal most preko reke, do tedaj pa bi na javnih parkirnih mestih lahko parkirali občani.
Najbrž ne povem nič novega, če povem, da občina v kar nekaj primerih »pridno« pozablja na svoje premoženje in na odgovornost aktivnega upravljanja z njim. Pred dnevi smo se (spet) malce soočili s primerom Glavnega trga 25, govorili smo tudi o prostoru ob vodnjaku pri kapiteljski cerkvi, tokrat pa lahko recimo omenimo še prostor na Pugljevi ulici v mestnem jedru.
Na koncu Pugljeve ulice, ki vodi z Glavnega trga pod Breg na Župančičevo sprehajališče, je okoli zadnje hiše v vrsti, kjer je frizerski salon, prav ves prostor v lasti občine. A se na tem prostoru dogajajo stvari, ki kažejo ali da je prag vzdraženja za občino sila visok ali pa, da se vse te neprimernosti odvijajo kar s (tihim) soglasjem občine.
Na delu občinske parcele zatorej stoji lesena baraka, ki kazi vstop na Župančičevo sprehajališče, drugi del parcele je kar pozidan z objektom, nekakšna shramba, ki ga očitno uporabljajo sosedje, tudi prostor ob Krki se zdi bolj zaseben kot občinski, … Za vsakdan mesta pa vendarle še najbolj čudi strpnost občine glede uporabe površine, kjer je možno parkiranje. Nekako trije avtomobili lahko na tam razpoložljivi površini parkirajo, kar sredi neredko s pločevino zabasanega mestnega jedra sploh ni za odmet. Občina tega prostora sploh ni označila za parkiranje, ni zarisala parkirnih mest, pa vendarle se tu nekaznovano parkira. A naj ne bi kdor koli. Če se tu parkira sploh ne moti, moti pa, da občina tolerira obnašanje soseda, ki je tik nad prostor namestil tablico, da je parkiranje dovoljeno le za njihove stranke. Tako pa seveda ne bi smelo biti na občinski parceli, če bi z njo ustrezno gospodarili.
Tomaž Levičar
Mestni svetnik
(Fotografije: prostor na koncu Pugljeve ulice, 5. december 2007)
Ni komentarjev:
Objavite komentar