O stanovanjski politiki župana Muhiča za uresničevanje katere ni v letu 2007 uspel zapraviti niti enega samega evra in torej tudi ni uspel kupiti niti enega samega samcatega kvadratnega metra stanovanja, pa čeprav je imel na voljo preko sto sedemintrideset tisoč evrov, da vsaj nekaj naredi.
Ko sem pred par dnevi na blogu pisal o milo rečeno nenavadnem govorjenju župana Muhiča na televiziji Vaš kanal o »njegovi« stanovanjski politiki, načrtih in tudi o kitenju s tujimi dosežki - zdelo se mi je pač silno neetično, da se na področju stanovanjske gradnje župan hvali kar z dosežki zasebnih podjetij, medtem ko je občina pri urejanju teh zadev praktično mrtva, neaktivna, anemična -, sem povedal tudi, da ima župan v občinskem proračunu za leto 2007 sicer zagotovljen denar za nakup dveh ali celo treh stanovanj. Ob tem pa sem se še spraševal, če mu je ta denar sploh uspelo zapraviti v letošnjem letu. Vprašanje se mi je žal nakazovalo v oziru na to, da ko spremljam to izredno počasno delo župana in občine nasploh, mi s prav ničimer ne daje upanja, da bi lahko bilo na tem področju kaj dosti boljše kot je na premnogih ostalih. In v svojih domnevah se, kot vidim zdaj, nisem niti najmanj motil.
V predlogu proračuna za leto 2008 je župan Muhič pri proračunski postavki »18 061 006 Vlaganja v stanovanjske objekte in pridobivanje stanovanj« prijazno in odkritosrčno zapisal: »(…) V letu 2007 je bilo na tej postavki planiranih sredstev v višini 139.799,00 EUR, ki pa niso bila porabljena, saj na objavljeni razpis mestne občine ni prispela nobena ponudba za prodajo stanovanja občini. (…)«
Županu Muhiču očitno ni uspelo celo niti to, da bi v letu dni z denarjem, ki ga je imel tako rekoč v rokah, kupil kakšno stanovanje za potrebe občine in s tem vsaj malo zadovoljil potrebe mladih družin in socialno ogroženih v občini. Če to ni čudež, potem ne vem, čemu se dandanes sploh še lahko reče čudež. Nimam pojma pod kakšnimi pogoji je občina želela kupiti stanovanja, ampak če je vsaj približno pristajala na tržne cene, kar bi bilo v normalnih razmerah za pričakovati, potem je res silno velik čudež in po svoje pravi uspeh, da občini ne uspe z razpoložljivim denarjem kupiti niti enega stanovanja. Nakup stanovanja v tej občini je v istem letu pač uspel desetinam družin. Občini pač ne.
Ampak leto je zdaj žal pri kraju in res nima smisla pretirano stokati nad vsemi izgubljenimi priložnostmi, ki jih je ta občinska oblast spustila iz rok.
Kaj pa smemo pričakovati v letu 2008? Upajmo, da ne bodo na občini spet zavozili. Vsekakor pa so obeti načeloma še nekaj slabši, kot so bili v letu 2007. V letu 2008 župan Muhič v proračunu namreč predlaga celo zmanjšanje načrtovanih sredstev za stanovanja. Iz lanske vsote 139.799 evrov naj bi na tej postavki v letu 2008 padli na 120.000 evrov. In tako bo navkljub temu, da bi bilo za bolj aktivno stanovanjsko politiko prej logično kaj povsem drugega, namreč močno zvišanje sredstev za namen nakupa ali gradnje (neprofitnih) stanovanj.
Ker vem, da župan Muhič rad pogleda, kako kakšnim stvarem strežejo v Ljubljani, in s tem sploh ni nič narobe, jaz pač tudi rad pogledam, kaj počno denimo v Londonu, predlagam, da si na spletni strani Mestne občine Ljubljana poišče in pozorno ogleda »Stanovanjski program Mestne občine Ljubljana za leto 2007«, pripravljen je bil januarja 2007. Videl bo, kako se tem stanovanjskim rečem lahko precej bolj sistematično in predvsem bolj učinkovito streže in kako se da v tudi v resnici z občinskim oziroma javnim denarjem zgraditi na stotine (neprofitnih) stanovanj – v Novem mestu pač vsaj na desetine stanovanj. Ampak drži pa, da je za to treba imeti odločnega župana, ki sprejema prostorske akte, kupuje in opremlja zemljišča, pridobiva sredstva Stanovanjskega sklada RS in seveda tudi gradi ali vsaj kupuje stanovanja … Za to pa je res treba imeti kar srečo. Ki jo v Ljubljani pač imajo. Tu pa …
Tomaž Levičar
Mestni svetnik
Ni komentarjev:
Objavite komentar