Te dni se je eden od ognjev povezanih z občinsko politiko razplamtel v Gumberku. To je vasica ob ozki cesti med Otočcem in Ratežem, ob gozdu, travnikih in nad potočkom. Človek tu pričakuje mir. Na cesti skozi Gumberk pa pričakuje kakega kolesarja ali pohodnika, nikakor pa ne tovornjakarja. A svet je že dolgo daleč od idealov in pameti. Upanje pa očitno še tli.
Vaščani Gumberka, pravzaprav nekateri vaščani, drugih itak ni slišati, se ne strinjajo s tem, da bi občina s prostorskim aktom omogočila povečanje območja, v katerem bo moč izvajati transportno dejavnost. Pravzaprav jih najeda že obstoječi obseg gospodarske dejavnosti v vasi. Razumem jih.
Transportno dejavnost na robu te vasice že izvajata podjetnika, ki očitno kar pridno rasteta v svojem poslovanju, zaradi česar se seveda povečujejo tudi njuni negativni pritiski na okolje. Kamionarstvo pač ni najbolj graciozen posel. In zdaj so si v sporu. Vaščani s kamionarji in z občinarji. In logično je tako.
V tej konfliktni zgodbi me pravzaprav ne preseneča, da želita podjetnika uveljaviti rešitev, ki bi jima s povečanjem območja za dejavnost omogočila širitev poslovanja na obstoječi lokaciji v Gumberku. Še manj me čudi zavzeto nasprotovanje vaščanov, ki jim izvajanje te kamionarske dejavnosti v njihovem neposrednem bivalnem, stanovanjskem okolju ni pogodu in jim hrup tovornjakov in nevarnost, ki jo pomeni tak in še kak promet nasploh, praktično vsakodnevno načenja živce. Me pa pri tej zadevi močno čudi obnašanje predstavnikov novomeške občine in prostorskih načrtovalcev, ki v neki drobni Gumberk, bolj ali manj stanovanjsko okolje, staro vasico, ki je stran od kakšne spodobne prometne infrastrukture, vsiljujejo kamionarsko dejavnost in afirmirajo celo možnost njene bistvene širitve.
Moja predstava tega prostora je bolj naklonjena oziroma bolj kompatibilna interesom vaščanov, ki danes protestirajo proti transportni dejavnosti v njihovem okolju.
Vekomaj sem si ta prostor predstavljal urejevan v oziru na kakšno drugo temeljno gospodarsko aktivnost, ne pa v zvezi s prometom, še najmanj tovornim. Prav imenitno bi se mi zdelo Gumberk videti kot del novomeške turistične transverzale, ki bi vodila od Trške gore in Grčevja, mimo Starega gradu, Šentpetra in Otočca, zatem preko Krke, mimo Struge ter seveda Gumberka in Rateža, Brusnic, do Gabrja in na Gorjance. Povezali bi torej praktično osrednje elemente prostora, ki so pri nas zanimivi za trženje v turizmu (če izvzamemo novomeško staro mestno jedro) – cvičkove gorice, gradove, reko Krko, podeželske kraje in gozdnate Gorjance. Če se dobro spomnim sem o tem pred leti pisal tudi za časopis Park.
No, aktualna občinska oblast si vse to očitno predstavlja drugače in z elementi, ki jih nazivam kot očitne tujke v tem prostoru. Pa naj gre ob tem le za prostor vasice Gumberk, ali pa za prostor še ne jasne turistične transverzale med Trško goro in Gorjanci. Tu nimajo transportne baze kaj početi.
Dodatno pa me besedičenje občinskih birokratov, ki trdijo, da njihovim idejam o širtvi transportne dejavnosti v Gumberku nasprotni argumenti vaščanov niso zadostni, niso prepričljivi, čudi, ker se to dogaja ravno v novomeški občini. Kakor da ni med vsemi slovenskimi občinami prav naši najbolj jasno, kako in zakaj je treba poglabljanje konfliktov preprečevati oziroma prostorske strukture, ki jim seveda ne gre odrekati življenja, seliti v območja, ki so jim naklonjena, njim prilagojena, njim namenjena. Nimamo morda prav mi »odlične« izkušnje s konflikti v prostoru na primeru razvoja IMV-ja (danes Revoz)?
Predstavljam si, da bi transportno podjetje moralo biti umeščeno ob močno prometnico, denimo ob avtocesto, in še ob kakšno drugo prometno infrastrukturo, ter ob s to dejavnostjo kompatibilno oziroma dopolnjujočo se dejavnost … Ne pa v stanovanjsko območje. Če prostorskemu načrtovalcu to ni jasno, je to dovoljšen razlog za preplah vseh, ki živijo v okolju, ki ga tak »strokovnjak« želi sooblikovati oziroma usmerjati podobo prostora.
Vsako okolje zarisuje določene meje dejavnostim oziroma posegom. Včasih so te meje oblikovne, te so še najpogosteje arbitrarne, včasih meje določa nosilna sposobnost naravnega okolja, drugič je odločujoča tolerantnost družbenega okolja, včasih pač ni ustreznih infrastrukturnih oziroma nasploh antropogenih pogojev. In tako dalje. Ali pa pač povsem enostavno kaka druga lokacija ustreza v večji meri, je prikladnejša.
Enostavno. Menim, da je v stanovanjskem okolju moč nekatere nestanovanjske dejavnosti tolerirati le pogojno, denimo le dokler se izvajajo v določenem, praviloma majhnem obsegu. To je včasih tudi pomoč ožje in širše lokalne skupnosti podjetnikom, da lahko v začetni fazi, ko so praviloma še kapitalsko šibki, finančna sredstva usmerjajo v samo dejavnost, ne pa denimo v nakup zemljišč in v izgradnjo objektov. Tako mehaniki, gradbinci, trgovci, računalničarji in mnogi drugi podobni denimo začno na domačem dvorišču, v domači sobi … A ko poslovanje raste, se nabirajo orodja, se veča število zaposlenih, se veča število strank in se zato potrebuje več pisarn, več parkirišč, več … In vse skupaj je čedalje bolj na očeh in čedalje bolj moteče za nič hudega sluteče sosede. Pogled na en tovornjak na sosedovem parkirišču človek ob svoje stanovanju še nekako prenese, jutranji hrup tega tovornjaka, ob zavedanju, da gre za pridnega soseda, ki s tem daje kruh svoji družini, človek spregleda. Ko se temu pridružita še kamion ali dva, človek tudi še nekako pogoltne, saj ve, da je kak mladenič iz vasi dobil tu službo. Ampak par deset tovornjakov pod lastno spalnico pa je kaplja čez rob vsakemu, ki je od nekajletnega hrupa tovornjakov še ohranil zdravo pamet.
Skratka, že na začetku se mora mali, »garažni« podjetnik zavedati, da bo z rastjo svoje dejavnosti moral razmišljati o njeni selitvi na drugo, primernejšo in seveda tudi ali celo predvsem za družbeno okolje bolj sprejemljivo lokacijo in da ljudje v sosednjih stanovanjskih hišah niso naklonjeni vsaki njegovi podjetniški ideji.
V kaj se lahko razvijejo transportna podjetja in kakšno infrastrukturo rabijo, sem si ravno pred par dnevi ogledal v Grosupljem na primeru podjetja Avtotransporti Kastelec. Človek obnemi, ko vidi to širjavo. In podobnih primerov v naši bližini je še nekaj. Ne vem, kakšne so razvojne ambicije gumberških kamionarjev in doklej bodo lahko še živeli na prsih uspešne novomeške industrije, a realnost nam kaže, v kaj lahko tako podjetje zraste in kaj to pomeni za prostor in okolje.
V Novem mestu poleg tega ne more nihče reči, da enostavno ni na voljo lokacij, kjer bi lahko nekdo razvijal transportno dejavnost in se neovirano širil. So in bodo take lokacije. Zato me čudi in žalosti rigidnost občinskih načrtovalcev, ki silijo v nekaj, kar res ni potrebno. Transportna podjetja, ki presežejo določen obseg dejavnosti, je pač treba avtomatsko usmeriti v cone, ki so za tako dejavnost primerne. V Novem mestu so to denimo obstoječe industrijske in obrtne cone, da ne rečem, da bi kaj takega lahko razvili kar neposredno ob avtocesti.
Človek res ne ve, kje se enih drži glava.
Mestni svetnik
www.levicar.si@gmail.com
Ni komentarjev:
Objavite komentar