O tem ali naj bo novomeška univerza zasebna ali javna oziroma zakaj ne bi študentov raje pošiljali kar na prestižne tuje univerze.
Zadnje čase se sprašujem, če oblikovanje univerze sploh more biti razvojni projekt novomeške občine oziroma Dolenjske. Ne le zato, ker imam precej pomislekov glede načina dosedanjega vodenja tega projekta, pač pa zato, ker vse bolj dvomim, da lahko to mesto z vsemi aktualnimi akterji vred sploh pripelje zadevo na raven, ko bo postala učinkovita – ko bo torej univerza ustvarjala presežek prihodkov za ustanovitelja in partnerje, ko bo tukajšnje gospodarstvo oskrbovala z ustrezno delovni silo, ko se bodo preko univerze v ta prostor kanalizirala zunanja sredstva (RS, EU, zasebni investitorji …), ko bo (ustrezno) doprinašala k izboljšanju izobrazbene strukture na Dolenjskem, ko bo zaradi nje mesto dobilo novo socialno podobo …
Pravzaprav sem bil intimno temu projektu doslej še najbolj naklonjen prav iz zadnjega navedenega razloga, torej zato ker bi nekaj tisoč študentov, ki bi prihajali v Novo mesto ali tu celo živeli po nekaj let in ki imajo seveda specifičen, urbani življenjski slog, lahko pomenilo znatno osvežitev Novega mesta. Seveda bi teh nekaj tisoč študentov preko potrošnje v tem mestu in okolici (stanovanja, življenjske potrebščine, kultura, gostinstvo ipd) nekaj doprineslo tudi v proračun mesta, kar je dodatna korist. In to se mi zdi pomembna vrednost takega projekta, zdi se mi celo, da je z vidika interesov mesta to lahko celo njegova osrednja, bistvena kvaliteta. Za dosego ostalih ciljev, ki se jih v povezavi z univerzo še omenja, po mojem mnenju univerza v tukajšnjem prostoru sploh ni nujni pogoj. Vse druge cilje je pač moč doseči na druge, celo cenejše načine.
Ena pogosteje izrečenih misli, ko se govori o univerzi v Novem mestu, je, da se univerzo tu ustanavlja, da bi zagotavljali kvalitetno delovno silo tukajšnjemu gospodarstvu in mu tako z večjo naslonitvijo na znanje pomagali pri razvoju. Ta misel je po mojem mnenju ne le na majavih, ampak celo na sila trhlih nogah. Tukajšnja podjetja, če delovno silo že potrebujejo, lahko zelo visoko izobraženo delovno silo pripeljejo iz drugih okolij oziroma iz drugih univerz, ki danes že na visokem oziroma celo zavidljivem nivoju oblikujejo izobražence, znanstvenike in podobne. Tudi sveže ali pa že zelo prekaljene diplomirance Harvarda, Oxforda, Sorbone, Heidelberga ali pa denimo MIT lahko dobi, kdor jim ponudi ustrezne pogoje. Novomeška univerza za razvoj tukajšnjih podjetij, ki bi temeljil na visoko izobraženi delovni sili, torej ni nikakršen nujni pogoj, celo niti kaka posebna olajševalna okoliščina ni. Navsezadnje vsaj večja podjetja z razvejano organizacijo potrebujejo vrhunska znanja na tako številnih področjih, da tukajšnja bodoča (majhna) univerza niti pomisliti ne more, da bi lahko ustvarjala vrhunske kadre na vseh teh področjih. Celo drugače je, konec koncev prej navedene ter seveda še številne druge univerze ne ustvarjajo kadrov za svoje mikro okolje, za mesto, v katerem delujejo, pač pa za cel naš svet, ki si tovrstne izobražence sploh lahko privošči.
Ali če povemo malo drugače, namreč tako, da se z novim znanjem neposredno ne okoristijo le tukajšnja podjetja, pač pa tudi vsaj nekateri prebivalci mesta: vprašanje torej je, če bi ne bilo celo bistveno bolje in bolj ekonomično, da se oblikuje ustrezna štipendijska politika, ki bo tukajšnjim mladim omogočila študij na najprestižnejših (rangiranje 1, rangiranje 2, rangiranje 3, rangiranje 4, rangiranje 5), za posamezne študijske smeri najboljših tujih univerzah (primer cen šolnin v Angliji). Tako bi lahko zatem vsaj za nekaj let njihovo znanje in raziskovalni potencial ter navsezadnje celo v tujini pridobljeni socialni kapital, kar sploh ni zanemarljiva kvaliteta, ustrezno izkoriščali.
Druga reč, ki jo slišimo ob razpravah ob tej še ne navzoči novomeški univerzi, je, da bomo preko tega projekta dobili v Novo mesto denar od EU, RS in še koga. Morda res. Izgleda pa silno slabo. Sredstev RS, EU in zasebnih investitorjev, ki bi bila dobrodošla za obogatitev tukajšnjega lokalnega prostora, pri tem projektu doslej praktično še nismo videli in tudi v prihodnje (zaenkrat) ne kaže bolje. Zdi se celo, da bi bil kak drug projekt, ki bi se ga lotili, boljši kanal za pridobitev tovrstnih sredstev v Novo mesto. Še huje, država je projektu »Univerza v Novem mestu« v tej inicialni fazi celo dovolj jasno obrnila hrbet.
Tretja zadevščina, ki se jo rado navede kot argument, zakaj tu rabimo univerzo, pa je, da je stopnja izobraženosti na Dolenjskem (niti ne v Novem mestu) zelo nizka. Potemtakem bi univerza, ki pač ljudem nudi znanje, bila blažev žegen za rešitev problema. Morda je res nekaj ljudi, ki bi si, če bi bila univerza bližje domu, lažje privoščilo študij, če bi ne imeli stroškov zaradi najema stanovanja in voženj ter podobnega. A resnici na ljubo je študij izven rojstnega kraja ali celo daleč nekje v tujini izziv, ki se ga splača sprejeti. Predvsem pa bi bilo tudi za Dolenjsko dobro, da bi tak izziv mnogi sprejeli pa četudi bo tu kdaj nekakšna univerza. Predstavljati si namreč moramo, da bo tukajšnja univerza specializirana le za nekaj študijskih smeri in večji priliv mladih iz Dolenjske na to univerzo bi pomenil na koncu statistično morda res višjo izobrazbeno strukturo prebivalstva, toda obenem dokaj neprimerno strukturo v kvalitativnem smislu – namreč preveč izobraženih v isti študijski smeri. Lep delež teh, ki je menil, da bo s študijem blizu domačega kraja kaj pridobil, bi se moral po študiju odpraviti s trebuhom za kruhom v tujino, ker v domačem kraju pač ne bi bilo dela za vse. Skratka, tudi ta argument je slab. In slab je še marsikateri, a ne bi zdaj o tem.
Kakor koli že, občina je očitno spravila med zobe nekaj, česar ne more ne zgristi ne pogoltniti. Projekt univerza, še posebej če se ga želi voditi na vrhunskem nivoju, je očitno prezahteven za ta prostor, ki ima silno omejen kadrovski in finančni potencial, toliko bolj pa je to prezahteven zalogaj, ker konkurentov mrgoli ne le po svetu ampak celo v Sloveniji. In to ne takih konkurentov, ki se komaj formirajo, pač pa takih, ki imajo vse že desetletja ali celo stoletja postavljeno. Tržno nišo za pospešitev razvoja lokalnega prostora gre najbrž raje iskati drugje. Vseeno pa projekta, čeravno to danes niti še ni projekt, najbrž ne gre zapreti. Nikakor. Je dragocen, le zdi se, da ga tu nismo sposobni izpeljati, ali pa vsaj, da občina za to ni pravi naslov.
Opazujoč situacijo, ki smo ji priča, bi celo rekel prav nasprotno kot trdi direktor Univerzitetnega in raziskovalnega središča Novo mesto. Ta pravi, to je rekel denimo na zadnji seji občinskega sveta, da si želi, da bi novomeška univerza postala javna. Le zakaj si to želi? Jaz denimo si pa želim povsem nasprotno. Želim si, da bi bila povsem zasebna, celo do te mere zasebna, da bi ne potrebovala niti udeležbe novomeške občine. Menim tudi, da ni prav nobene potrebe, da bi večinski ustanoviteljski in upravljavski delež bodočih fakultet ipd ostal v rokah Mestne občine Novo mesto. Zakaj le? Kaj pa bo občina imela od tega? Odgovornost, da pokriva izgubo? Navsezadnje niti za projekt ni dobro, da roko nad njim drži občina, ki se s takimi zadevami enostavno ne zna ukvarjati in je tu popoln naturščik, kadrov, ki bi to zmogli speljati si pa tudi ne more privoščiti.
V Novem mestu za ta projekt denarja primanjkuje oziroma ga ni. Hkrati pa je denarja v rokah posameznikov in organizacij na tem svetu brez dvoma več kot dovolj. Dovolj ga je seveda za razvojno zanimive, dohodkovno atraktivne in podobne projekte. Svežih, aktivnih projektov v rangu 100-200 milijonov evrov se v svetu odvija kot listja in trave. Kakor koli, prihod močnih investitorjev v ta projekt bi tudi najbolj nedvoumno izkazal, ali se univerza v Novem mestu želi razviti v pravo smer ali ne oziroma ali je tu sploh zadosten potencial za formiranje nekakšnega univerzitetnega in raziskovalnega mesta ali pa to pač ni. Zdi se namreč, da so odločitve takih igralcev, ki vlagajo v igro svoj denar, praviloma mnogo bolj racionalne ali pa imajo vsaj mnogo bolj izostreno intuicijo, ki jim pomaga pri sprejemanju odločitev, kot pa so odločitve »odgovornih« v javnem sektorju (kdo je pravzaprav za kaj sploh odgovoren?) oziroma na novomeški občini.
Pravzaprav se mi zdi, da bi morala biti naloga novomeške občine in njenega zavoda v zvezi z razvojem univerze v Novem mestu predvsem ena ali celo samo ena. Najti bi morala zasebnega investitorja oziroma oblikovati družino investitorjev, ki bi v Novem mestu razvijali projekt (vrhunske) univerze, verjetno s posebej odličnim podiplomskim študijem.
Občina jim lahko pod najugodnejšimi pogoji ponudi kvečjemu prostor in bolj ali manj jasen projekt za kampus. Nekaj to je, vprašanje pa je, če je dovolj. O programih, o organiziranosti, o financah, o gradbenih zadevah pa bodo najbrž bolje znali presoditi morebitni investitorji sami, vsaj določen tip investitorjev, posebej, ko bodo vedeli, v katero smer se želijo razvijati. Zelo dvomim, no, vem, da občina tega projekta ni sposobna financirati, celo v kakem skromnem deležu ne, žal pa se mi celo zdi, da danes občina ni sposobna za ta projekt pridobiti niti kakega močnega (tujega) investitorja.
V vsakem primeru pa je v tem trenutku nemogoče reči, če je projekt »univerza« sploh pravi projekt tega mesta za pospešitev razvoja Novega mesta. Novo mesto se ga je lotilo bolj po nekem črednem principu, pač zato, ker se v zadnjih letih po celi Sloveniji teh zadev lotevajo. Mesto pač nima niti splošne strategije svojega razvoja in s to povezano pripravljenih analiz, ki bi lahko izpovedale, kaj si tu v resnici želimo oziroma kaj potrebujemo, kaj sploh zmoremo, in kaj moramo storiti, da bomo to dosegli. Zdi se mi, da si želimo ogromno, zmoremo sila malo, celo kako to doseči pa se nam ne svita kaj prida.
Tomaž Levičar
Mestni svetnik
www.levicar.si@gmail.com
Ni komentarjev:
Objavite komentar