Kakor koli, če nekdo meni, da je treba iz meseca v mesec dokazovati izraznost človekove prikrite nravi, potem je to, kar se dogaja na mostu zadnji mesec, seveda zanimiv psiho-socialni eksperiment.
Vendar pa, zdi se mi, tako eksperimentiranje resnici na ljubo ne sodi v delokrog občine, pač pa kvečjemu v delokrog kakšne ustrezno podkovane znanstvene institucije, ki bo iz posameznih faz dogajanja potegnila kak drug zaključek, kot le ta, da je treba ponovno poklicati vrtnarje in zapraviti nekaj soldov in preko medijev zažugati občanom.
Rože na Kandijskem mostu, kakor ni ušlo pozornim očem meščanov, pa žal nimajo problemov le z vandali, temveč so problemi rož še nekaj bolj široki. Vandali namreč zgolj dokončajo posel, ki ga sila učinkovito prične neka skupina ljudi z občine. Občina zaradi slabega vzdrževanja, nisem vrtnar, a sem slišal, da bi znalo biti, da je nekdo slabo zalival ta cvet, rože bolj ali manj pripelje do faze hiranja. Vandali jih nato le še vržejo v vodo. Vržejo jih torej v tisto, česar jim je za časa njihovega prekratkega življenja oziroma životarjenja tako zelo manjkalo. Pomislimo, kako velik cinizem! Pod rožami teče velika reka, one so pa žejne!
Kaj zdaj? Javnost že napeto pričakuje naslednjo modro potezo občinskih think tank-ov. Bo to uvedba gensko spremenjenih rož na Kandijski most? Morda plastične rože, ki ne bodo crknile zaradi sušnih razmer na območju mosta? Morda rože in lončki iz pločevine, ki jih bodo privarili na ograjo, da jih noben bedni vandal več ne sklati v vodo? Kaj od tega? Kaj drugega? Ali pa se mislijo na občini končno pričeti ukvarjati s kaj težjimi posli?
Tomaž Levičar, arhitekt
Mestni svetnik
(fotografije: Kandijski most, 1. september 2007)
1 komentar:
....to in še več v naslednji epizodi Hrabrega Lojzka! :)
Objavite komentar