MEŠ(Č)ANI: ALENKA LAMOVŠEK & VERA JAČIMOVIĆ

Vera in Alenka sta kot Thelma in Louise, kot Stan in Olio, še bolje povedano, sta kot Lennon in McCartney dolenjske etnologije. Pogumno, zabavno, ustvarjalno. Vera Jačimović in Alenka Lamovšek danes praznujeta tretjo obletnico, njuno Društvo Akcija je pa celo nekaj mlajše.

Tri leta so torej že mimo odkar sta mladi etnologinji pripravili prvo Rokodelsko tržnico na novomeškem Glavnem trgu. Vsak prvi ponedeljek v mesecu so. To pomeni, da jaz ti dami poznam še nekaj časa dlje, pač odtlej, ko sta k meni, tedaj neizprosno trdemu birokratu s sila razkošno pisarno v sploh ne najnižjem nadstropju tršatega zgodovinskega objekta na elitni lokaciji sredi dolenjske prestolnice in seveda z zelo dolgim hodnikom do nje, stopili skozi ogromna, težka vrata, na katerih se je lepo bleščal napis z mojim imenom, priimkom in funkcijo. Potrkali sta blago in direktno udarili z idejo o Rokodelski tržnici. Občina naj jima pa pomaga. Zagrabil sem idejo. Kaj pa bi drugega, saj je od grabljenja takih idej bila odvisna priljubljenost občine med davkoplačevalci, pardon, med volilci. Župan je seveda tudi rekel da. A takrat se je šele začelo. Potem smo imeli še Rudolfove sejme skozi kratke decembrske dneve in hladne večere pa tudi ob aprilskih občinskih praznikih, nadaljevali sta s produkcijo sladkosti in pripravljali celo nekih avtohtonih čajev, razmišljali sta še o nekakem velecentru rokodelstva pa še kaj se najde.
Njuni največji oboževalci so otroci, posebej tisti iz vrtcev, ki tako radi gledajo, kako stric s sivo brado vrti in vrti glino na kolovratu, ter tudi njihove mame, no, pa tudi stare mame pa zaljubljeni mladeniči pa tudi tisti, ki iščejo svoje dolenjske korenine. Vse tem na svojih tržnicah vedno kaj lepega in zanimivega, predvsem pa kakovostnega ponudita.

Da, tudi podjetnici sta Alenka in Vera. Zaenkrat še majhni podjetnici. A tudi Mirko Tuš je začel z malim. Pa poglejte kaj ima zdaj vse. Jaz bi na njegovem mestu že zdavnaj nehal grabiti solde na kup in šel lepo v penzijo, morda kar na Mauritius, da bi se na slovenskem in balkanskem trgu našlo kaj več prostora tudi za podjetnice kot sta Vera in Alenka.
Vera in Alenka prodajata med ostalim kakovostne piškote pod blagovno znamko Novomeške sladkosti, kjer se trenutno zbirajo Rudolfove kronce, Julijini poljubčki, se mi zdi, da imam te še najraje, in tudi Trdinovi klobučki. Mirko Tuš vsega tega še nima na svojih policah, tisti mladec iz Mercatorja pa se tudi še ni tozadevno zbrihtal – saj potemtakem, sklepam, niti ni čudno, če se na Balkanu lahko tako žogajo z njim. Kakor koli, menda gre Alenki in Veri vse skupaj vseeno kar lepo v prodajo, resda je ta še nekako butična, ljudje so pa tudi nad okusom teh dobrot kar navdušeni. In slednje je pomembno. To je izhodišče za dolgotrajno ljubezen med njima in njunimi potrošniki. A onidve si vseeno želita izboljšav. Ne moreta dobro spati, če ne iščeta ali celo najdeta novih rešitev za stare probleme. Recepti za te piškote so njuni, seveda je to ena večjih, bolj iskanih in zato tudi skrbno varovanih dolenjskih skrivnosti. Neke vrste dolenjska Coca Cola. Če se ne motim recepte zato hrani v svojem trezorju ena od lokalnih bank. Lahko pa da se tudi motim in je v resnici to neka švicarska banka.

Jako vesel pa sem, da sta dami opustili kuhanje oziroma peko. Ni to za njiju. To pa ne. Uboga njuna bodoča moža. To pa že lahko rečem. Na daleč se jima ognem, ko beseda nanese na kuhinjo. Na začetku sta namreč piškote pripravljali sami, zdi se mi, da v domači pečici, če ne v kaminu, morda celo kar v mikrovalovki, da je ideja prej meso postala. In potem sem jaz moral to preizkušati. Temu se je včasih reklo poskusni zajec. Rečem vam, da sem bil nekaj časa kar revež. Tej njuni peki in razno raznim recepturam kar ni hotelo biti konec. In iz nekega meni nedoumljivega razloga sta bili nad lastnim početjem navdušeni. Vedno znova sta plaho potrkali na vrata in potem pogumno in veselo ponujali piškot za piškotom. Daj, jej, Tomaž! Še fotografirati sta hoteli grimase, ki sem jih uspel spuščati ob tem okušanju. A ko bi bil vsaj le en piškot. Ne, ni bil le eden. Bila jih je cela tona. Vsaj meni se je tako zdelo. Zato sem se po nujnem odhodu znašel na način, da sem piškote hitro razdelil med sodelavce. Pravi altruist. In sem jih anketiral. So vam všeč? Bi kaj dodali? Kakšni občutki vas preplavijo, ko pojeste Julijin poljubček? … Ja, taki so bili začetki. Zdaj je seveda stvar okusna. Čeprav me stari spomini še vedno znova zbijejo na tla in se celo aktualnim dobrotam nehote izogibam. Ampak, potem vzamejo čuti in razum zadeve v svoje roke, pa se z veseljem poje.

Če mene kdo vpraša, bi ti mladi dami morali prevzeti novomeški turizem. V paketu bi ju dal kar v nov novomeški zavod za turizem. Eno za direktorico, drugo pa za namestnico direktorice. Tako da zgleda in da je plača za njun trud spodobna. Saj delali bi pa itak vse, tako rekoč od snaženja navzgor. Z lastno glavo garantiram, da bi bile spremembe na bolje hitro opazne. In ti dve ne bi sadili le rožic naokoli.
Ker so kadrovske manire na dandanašnji občini takim ljudem manj naklonjene, delata Alenka in Vera zdaj pač kar v svojem društvu, ki ima ime Društvo Akcija.
Joj, moram nehat pisat. Je že preveč.

Vse najboljše torej ob tej veliki obletnici. Pa še na mnoga leta.

(Fotografija: Vera Jačimović in Alenka Lamovšek pred rotovžem ob bardu Janezu Trdini, 3. september 2007)