Kandija je bila republika le par dni od 27. decembra leta 1918 naprej. Kakor piše Anton Štampohar (Novo mesto skozi čas, Dolenjski muzej NM, 1990) je do tega prišlo tudi pod vplivom idej oktobrske revolucije. A žandarmerija in vojska sta sanje in uspehe takratnih Kandijanarjev po samostojnosti in morda celo po komunizmu precej zlahka in hitro utišali. Duh osamosvajanja je potem v tem okolju očitno povsem zamrl, saj v Kandiji niti v zadnjih letih, ko v Sloveniji želi skoraj vsaka vas postati občina, ne brsti niti ideja o lastni občini, kaj šele, da bi kdo klical k ustanovitvi republike.
Kandijska republika
Frontno gledališče smo,
naš sovražnik je dolg čas,
kamor pridemo, v vsako vas,
vsakdo smeje se naglas.
Intendantje so za to,
da trebušček polnijo,
kadar hrane pa ni več,
so zato le frontniki.
Kandija republika
celmu mejstu strah je bla,
trojka bla je njen vladar,
ki jo vodila je vsak dan.
Zdaj je veselja polna vsa,
zabava jih, hrmonka igra,
saj mladi in veseli smo,
imamo zdaj republiko Kandijo.
Zgornja pesem je sicer novejšega datuma, opeva pa očitno prav revolucionarno dogajanje. Na zabavljiv način. Zapis pesmi sem dobil od gospe Lukšič, žene lani preminulega Jožeta Lukšiča, ki je to pesem tudi rad zapel, nekateri pa jo znajo peti še danes. Toda peli bomo kdaj drugič.
Nekaj o tej zadevi si lahko prebivalci Kandije in ostali preberejo tudi v Dolenjskem listu, kjer je objavljena malce drugačna različica besedila pesmi – namreč kitara namesto harmonka (Andrej Bartelj, Pozabljena Kandija in njena himna; Dolenjski list, 12. avgust 1999, str. 3)
Tomaž Levičar
Mestni svetnik
(fotografija: pogled na del Kandije, junij 2003)
1 komentar:
Tale pesem je po moje malce zastarela, za Kandijčane (kmalu pa morda tudi za vse novomeščane) bo bolj aktualna "Rotovž gori, župan beži ..."! Kandijske praktično več ni, prometni kolaps je popoln, drugega ne bo ostalo, kot debelo rit zbrcati, da se zmiga in začne delati, gradbince, ki harajo po mestu pa kot v starih časih v katran in perje, pa se bodo podvizali ...
Objavite komentar